Dve ptici

Published on January 25, 2012 in Zakonitosti Življenja. 0 Comments Tags: , .

ali kako poteka življenje na tem svetu.

Swami Vivekananda:

Na drevesu sta dve ptici, ena na vrhu in druga odspodaj. Tista na vrhu je mirna, tiha in veličastna, potopljena v svoj lasten sijaj; tista na spodnjih vejah se hrani enkrat s sladkimi, drugič z grenkimi sadeži, skače z veje na vejo, enkrat je srečna, drugič nesrečna. Čez časa spodnja ptica ugrizne v precej bolj grenak sadež, kar v njej povzroči občutek gnusa, in pogleda navzgor ter vidi drugo ptico, veličastno, z zlatimi peresi, ki ne je ne sladkega ne grenkega sadja, ki ni niti srečna niti nesrečna, ampak mirna, Self-centered and sees nothing beyond his Self. Spodnja ptica hrepeni po tem stanju, ampak ga kmalu pozabi, in spet začne jesti sadeže. Čez nekaj časa, zopet ugrizne v nekoliko bolj grenak sadež in spet pogleda navzgor in poizkuša priti bližje zgornji ptici. Spet pozabi in čez nekaj časa pogleda navzgor, in tako znova in znova, dokler naposled vendarle ne pride zelo blizu čudoviti ptici in vidi odsev svetlobe from his plumage playing around his own body, občuti spremembo in zdi se, da se raztaplja: še bližje pride, in vse na njem se topi, in končno le razume to čudovito spremembo. Spodnja ptica je bila, tako rekoč, le na pogled otipljiva senca, odsev zgornje. Prehranjevanje s sadeži, sladkimi in grenkimi, menjavanje bridkosti in sreče, vse to je bil le jalov privid, sanje: ves ta čas je bila resnična ptica tam zgoraj, mirna in tiha, veličastna in sijajna, preko žalosti, preko potrtosti. Zgornja ptica je Bog, Gospodar tega vesolja; in spodnja ptica je človeška duša, ki se prehranjuje s sladkimi in grenkimi sadeži tega sveta. Sem ter tja pride velik udarec za dušo. Za trenutek preneha s prehranjevanjem in pogleda proti neznanemu Bogu, in oblije jo obilje svetlobe. Ugotovi, da je ta svet le senca. Vendar jo čutila zopet odvlečejo navzdol, in začne, tako kot pred tem, jesti sladke in grenke sadeže tega sveta. Zopet nastopi izjemno hud udarec, zopet postane njeno srce odprto za božansko svetlobo; tako se postopoma pomika proti Bogu, in prihaja bližje in bližje, in ugotovi, da njen stari jaz postopoma izginja. Ko pride dovolj blizu, vidi, da….

 
 

Tako pa poteka duhovno “iskanje”, ki sploh ni iskanje, ampak je zgolj neko.. Oziroma [bila bi potrebna obširnejša razlaga].. (že objavljeno):

Obstajajo nekatere velike nevarnosti. Nevarnost je, na primer, da duša učenca zamenja trenutna čustva za prava religiozna hrepenenja. To lahko vidimo pri sebi. Velikokrat v našem življenju nekdo, kogar smo ljubili, umre. Prejmemo udarec; čutimo, da nam ta svet beži iz prstov, in da hočemo nekaj višjega, da moramo biti religiozni. Čez nekaj dni, ko so se valovi polegli, smo obtičali točno tam, kjer smo bili. [mogoče stopničko višje, op. pr.] Velikokrat takšne impulze zamenjamo za resnično žejo po religiji. Ampak kolikor dolgo so ta trenutna čustva napačno razumljena, tisto nenehno, resnično hrepenenje duše po religiji ne bo prišlo, in ne bomo našli pravega učitelja duhovnosti. Zato kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično. Tako bomo v veliki večini primerov odkrili, da nismo pripravljeni za sprejem resnice, da ni pravega hrepenenja po duhovnosti.

 

Trinitas VIII – Tolstoj

Published on January 18, 2012 in Trinitas. 0 Comments Tags: , , , , , , , , , , , .

Tolstoj; “med plemičem in ruskim kmetom”. Prepisano iz že prevedenih in izdanih knjig.
 
 

Kreutzerjeva sonata (1889); poslovenil Fran Pogačnik, v Ljubljani 1924, natisnila in založila zvezna tiskarna in knjigarna. Izpoved človeka, ki je živel v nevzdržnem zakonu, umoril svojo ženo in bil oproščen.

“Nekoč sem ogledoval pariške zanimivosti in zašel tudi v razstavo, kjer so naznanjali, da kažejo žensko z brado in morskega psa. Izkazalo se je, da je bil to moški v izrezani ženski obleki in navaden pes, ki je bil zavit v mroževo kožo in plaval v banji, napolnjeni z vodo. Vse to je bilo jako malo zanimivo. Ko pa sem razstavo zapuščal, me je gospodar vljudno spremljal, pri vhodu pa se je obrnil k občinstvu in pokazal name, rekoč: ‘Vprašajte gospoda, ali ni vredno, da si ogledate! Vstopite, vstopite! Frank za osebo!’ Meni je bilo nerodno povedati, da ni vredno gledati, s čimer je gospodar ravno računal. Tako se godi bržkone tudi onim, ki so okusili vso priskutnost __medenih tednov__ in nočejo razočarati drugih. Tudi jaz nisem hotel nikogar razočarati, sedaj pa ne uvidim, čemu bi ne govoril resnice.” (str 37)

“Preteklo je nekaj časa, in zopet je ta medsebojni črt utonil v zaljubljenosti, t. j. v čutnosti. Še sem se tešil z mislijo, da sta bila ta dva spora napaki, ki ju je mogoče popraviti. Prišel je pa tretji in četrti prepir: sedaj sem razumel, da to niso slučajnosti, da mora tako biti in da bo vedno tako; prestrašil sem se, kaj še pride! Poleg tega me je mučila še ta grozna misel, da le jaz ne živim tako z ženo, kakor sem pričakoval, dočim v drugih zakonih ni tega. Takrat še nisem vedel, da se godi tako v vseh zakonih, da pa mislijo vsi, kakor sem mislil jaz, da so izključno oni tako nesrečni, ter zatajujejo to svojo osebno sramotečo nesrečo ne le pred drugimi, temveč tudi samim sebi; niti sebi je nočejo priznati. (str 45)

“V tem je ravno odrešenje in kazen za človeka, da se more, ako ne živi prav, zaslepiti, da ne vidi bednosti svojega stanja.” (str 63)
“V mestu lahko živi človek sto let, ne da bi spoznal, da je že davno umrl in izginil. Nima časa, da bi se ukvarjal s samim seboj, ves čas je zaposlen.” (str 65)

 
 

Smrt Ivana Iliča (1886); (podatkov o prevodu in izdaji trenutno nimam); o uspešnem meščanu, ki nenadoma zboli in ima le še nekaj dni življenja. Nihče se v resnici ne zanima zanj, tako kot se on v življenju ni zanimal za nikogar. Vse kar bližnje, ženo in otroke, zanima je, kaj in koliko bodo podedovali in kako bi lahko z njegovo smrtjo od države največ iztržili.

Vse se je vršilo s čistimi rokami, v čistem perilu, s francoskimi besedami, in kar je poglavitno, v najvišji družbi, torej z odobravanjem najvišje postavljenih ljudi. (str 8 )

Bilo je čisto tako, kakor je pričakoval; vse je bilo kakor vedno. Tako čakanje, tako narejena važnost, ki jo je poznal pri samemu sebi na sodniji, potem trkanje in poslušanje in vprašanje, ki so zahtevala vnaprej določenih in očitno nepotrebnih odgovorov in značilnih zdravniških izrazov, češ, “samo izroči se nam, pa že vse uredimo – mi vemo, in sicer nedvomno, kaj je storiti”, vse po enem kopitu, za vse ljudi, tako ali drugačne, enako – vse točno tako, kakor na sodniji. Slovit zdravnik je delal nad njim ravno tak obraz, kakršnega je delal on na sodniji nad obtožencem. (str 68)

“Mene ne bo več, kaj tedaj bo? Ničesar ne bo. Toda kje bom, ko me ne bo več? Ali res smrt? Ne, nočem.” (..) “Zakaj? Saj je vseeno.” (..) “Smrt. Da, smrt. In nihče ne ve in noče vedeti in nikomur se ne smilim. Muzicirajo. Vseeno jim je, a tudi nje čaka smrt! Neumne stvari! Jaz prej, oni kasneje, toda čaka jih isto. Pa ti rajajo! Živali!” (str 74)

 
 

Vstajenje (1901); roman prevedel Vladimir Levstik, Državna založba Slovenija 1978. Govori o plemiču, ki je…..

II 24, str 317:

“To je vseeno. Razumem vaše čustvo in razumem tudi njo – no prav, prav, saj ne bom govorila o tem,” se je prekinila, ko je opazila na njegovem obrazu nejevoljo. “Razumem pa tudi to, da bi, ko ste videli vse trpljenje, vso strahoto tega, kar se godi v jetnišnicah,” je govorila Mariette, ki si je želela samo nekaj: da bi ga pritegnila k sebi. In s svojim ženskim čustvom je slutila vse, kar mu je bilo važnega in dragega. “Da bi hoteli pomagati trpečim, njim, ki tako strašno, strašno trpe zaradi drugih ljudi, zaradi njihovega ravnodušja in njihove okrutnosti… Razumem, da bi človek mogel dati za to življenje; sama bi ga dala. A vsak ima svojo usodo…” (..)

Pozneje se je Nehljudov mnogokrat z občutkom sramu spominjal vsega svojega pogovora z njo; spominjal se je njenih besed, ne toliko lažnivih, kolikor spretno prilagojenih njegovim besedam, in tistega obraza – sama ganjena pozornost ga je bila na pogled – s katerim ga je poslušala, ko ji je pripovedoval o strahotah jetnišnice in svojih vtisih na kmetih.

Ko se je grofinja vrnila, se nista pogovarjala samo kakor stara, ampak kakor tesna prijatelja, ki edina razumeta drug drugega sredi množice, katera ju ne razume. Govorila sta o krivičnosti oblasti, o trpljenju nesrečnikov, o siromaštvu ljudstva; v resnici so njune oči, ko sta ob žuborenju pogovora gledala drug v drugega, venomer vpraševale: “Ali me moreš ljubiti?” in odgovarjale: “Morem.” In spolni nagon, ki se je odeval v najbolj nepričakovane in mavričaste oblike, ju je vlekel drugega k drugemu.

(…)

Ko si je Nehljudov zjutraj v duhu ponovil včerajšnje misli, se je začudil temu, kako ji je mogel le minuto verjeti.
 
 

II 40, str 383:

Vse to se je zgodilo zaradi tega,” je pomislil Nehljudov, “ker vsi ti ljudje, gubernatorji, ravnatelji jetnišnic, revirni nadzorniki in redarji mislijo, da so na svetu položaji, v katerih človeško ravnanje s človekom ni dolžnost. Vsi ti ljudje – tako Maslenikov ali spremni častnik – bi bili vendar, če bi ne bili gubernatorji, nadzorniki in častniki, dvajsetkrat premislili, ali je moči odpravljati ljudi v tako vročini in taki trumi; dvajsetkrat bi se bili spotoma ustavili, in če bi bili videli, da človek slabi in lovi sapo, bi ga bili odvedli iz množice, ga peljali v senco, mu dali vode, mu dali, da bi se bil oddahnil, in mu, če bi se bila nesreča zgodila, izkazali sočutje. Oni tega niso storili, še drugim so branili to storiti, samo zato, ker niso videli pred seboj ljudi in svojih dolžnosti do njih, ampak službo in njene zahteve, ki so jih postavljali nad zahteve človeških odnošajev. V tem je vse,” je mislil Nehljudov. “Če je moči priznati, da je karkoli važnejše od čustva človekoljubja, čeprav le za trenutek in le v enem samem, izjemnem primeru, tedaj ni zločina, ki ga ne bi bilo moči storiti nad ljudmi, ne da bi se imel storilec za krivega.

(..)

“Vsa stvar je v tem,” je mislil Nehljudov, “da ti ljudje priznavajo za zakon to, kar ni zakon, in ne priznavajo za zakon tega, kar je večni, nespremenljivi, neodložljivi zakon, po Bogu samem zapisan v človeška srca. Prav zato je tudi meni tako težko med temi ljudmi,” je mislil Nehljudov. “Kar bojim se jih. In res, ti ljudje so strašni. Strašnejši od razbojnikov. Razbojnik je vendarle še zmožen usmiljenja, a ti ga niso zmožni; zavarovani so zoper usmiljenje kakor kamenje zoper rast. Prav v tem so tako strašni. Pravijo, da so Pugačovi in Razini [dva slavna upornika v 18. in 17. stoletju] strašni ljudje. Ti so še tisočkrat strašnejši od njih!” je mislil dalje. “Če bi si zadali dušeslovno nalogo: kaj je treba storiti, da bodo ljudje našega časa, kristjani in človečanski, skratka, dobri ljudje počenjali najstrašnejša grozodejstva, ne da bi se čutili krive, tedaj je možna samo ena rešitev: treba je prav tega, kar se godi; ti ljudje morajo biti gubernatorji, nadzorniki, častniki in policisti, to je, biti morajo prvič prepričani, da je delo, imenovano državna služba, tisto, v katerem lahko ravnaš z ljudmi kakor s predmeti, brez človeškega, bratskega razmerja do njih, in drugič, morajo biti ti ljudje prav po tej državni službi tako zvezani drug z drugim, da ne more pasti odgovornost za posledice njihovega ravnanja z ljudmi na nikogar posebej. Zunaj teh pogojev v našem času ni možnosti izvrševati taka strašna dejanja kakor so ta, ki sem jih danes videl. Vsa stvar je v tem, da ljudje mislijo, da so položaji, v katerih lahko brez ljubezni občuješ s človekom; a takih položajev ni. S predmeti lahko ravnaš brez ljubezni; tako lahko sekaš drevesa, delaš opeko in kuješ železo, ne da bi ga ljubil, a z ljudmi ne moreš občevati brez ljubezni, prav tako kakor s čebelami ne moreš ravnati brez previdnosti. Narava čebel je taka, da ne. Če začneš ravnati z njimi brez previdnosti, boš škodil njim in sebi. Takisto je tudi z ljudmi. In to ne more biti drugače, zakaj vzajemna ljubezen med ljudmi je osnovni zakon človeškega življenja. Res je, da se človek ne more posiliti, da bi ljubil, tako kakor se lahko posili, da dela; iz tega pa ne sledi, da bi mogel občevati z ljudmi brez ljubezni, zlasti ako česa zahtevaš od njih. Če ne čutiš ljubezni do ljudi, sedi pri miru,” je mislil Nehljudov, govoreč sam sebi; “ukvarjaj se s seboj, z rečmi, s čimer hočeš, samo z ljudmi se ne ukvarjaj. Kakor lahko samo tedaj brez škode in s pridom ješ, kadar se ti hoče jesti, tako tudi z ljudmi samo tedaj lahko s pridom in brez škode občuješ, kadar ljubiš. Samo dovoli si brez ljubezni občevati z ljudmi, kakor si občeval včeraj s svakom, pa jih ni meja okrutnosti in zverinstva proti drugim ljudem, kakor sem danes videl, niti ne meje tvojemu lastnemu trpljenje, kakor sem izkusil v svojem življenju. Da, da, tako je,” je mislil Nehljudov.
 
 

III 28, str 483:

In z Nehljudovom se je zgodilo tisto, kar se pogosto zgodi z ljudmi, ki živijo duhovno življenje. Zgodilo se je to, da je bila misel, ki se mu je zdela od kraja čudna, paradoksna in celo smešna, našla v življenju bse bolj in bolj pogosto potrdilo zase in je zdavnaj mahoma stopila predenj kot najbolj preprosta in nedvomna resnica. Tako se mu je zdaj razjasnila misel, da je edino nedvomno sredstvo rešitve od tistega strašnega zla, ki tare vse ljudi, samo v tem, da bi se ljudje zmerom priznavali za krivce pred Bogom in potemtakem za nezmožne priznavati in poboljševati druge ljudi. Zdaj mu je postalo jasno, da sta vse tisto strašno zlo, katerega priča je bil po jetnišnicah in kaznilnicah, in mirna samozavest tistih, ki so ustvarjali to zlo, izvirali samo iz tega, ker so ljudje hoteli napraviti nekaj nemogočega: sami zli, so hoteli popravljati zlo. Grehotni ljudje so hoteli poboljševati grehotne ljudi in mislili, da bodo dosegli to po mehanični poti. A posledica vsega tega je bilo samo to, da so se revni in lakomni ljudje, ki so si napravili iz tega domnevnega kaznovanja in poboljševanje ljudi poklic, sami do skrajnosti pokvarili in nenehoma pohujšujejo tudi tiste, katere mučijo. Zdaj mu je postalo jasno, od kod je prihajala vsa ta strahota, ki jo je bil videl, in kaj je bilo treba storiti, da se odpravi. Odgovor, ki ga prej ni mogel najti, je bil tisti, ki ga je bil dal Kristus Petru: bil je v tem, da je treba odpuščati vselej in vsem, neštetokrat odpuščati, zato ker ni takih ljudi, ki ne bi bili sami krivi in bi zaradi tega mogli kaznovati ali poboljševati druge ljudi.

“Saj ni mogoče, da bi bilo tako preprosto,” si je ponavljal Nehljudov, a vendar je nedvomno videl, naj se mu je zdelo, ko je bil vajen narobe, izprva še tako čudno – da je bilo to nedvomno in ne samo teoretična, marveč tudi najbolj praktična rešitev vprašanja. Tisti večni ugovor, češ, kaj pa naj delamo z zločinci, ali naj jih puščamo kar tako nekaznovane? – ga zdaj ni več motil. Ta ugovor bi bil imel pomen, če bi bilo dokazano, da kazen zmanjšuje zločine in poboljšuje zločince; ker pa je dokazano popolnoma nasprotno in je očitno, da nimajo eni ljudje moči, da bi poboljševali druge, zato je edino pametno, kar morete storiti, to, da nehate delati tisto, kar ni samo zaman, marveč celo škodljivo in povrhu in nenravno in okrutno. Že stoletja in stoletja usmrčujete ljudi, ki jih spoznate za zločince. In kaj, ali jih je zaradi tega zmanjkalo? Ni jih zmanjkalo, marveč se je njih število povečalo še za tiste zločince, ki jih kazen pokvari, in tiste zločinske sodnike, državne tožilce, preiskovalne sodnike in ječarje, ki sodijo in kaznujejo ljudi. Neljudeh je spoznal, da družba in red sploh ne obstajata zato, ker imata te zakonite zločince, ki sodijo in kaznujejo druge ljudi, temveč zato, ker imajo ljudi vzlic tolikšni pokvarjenosti vendarle usmiljenje drug z drugim in ljubijo drug drugega.

 

Zlatko Sudac – Kako pristopiti k spovedi

Published on December 15, 2011 in Pot v notranjost. 0 Comments Tags: , , , .

Deset let sem že duhovnik, nič posebnega ni to. Deset let. Ampak v desetih letih sem nekaj spoznal; da je malo tistih, kateri se znajo iskreno in pravilno izpovedati. Žalostno, ampak tako je. Malo je ljudi, kateri se znajo pravilno opraviti spoved. In to je prav tako milost, in priporočam, da za to molimo k Bogu. Pravilna spoved je velika reč. Vse kar je dobro je lahko nevarno, veste? Prav tako milost spovedi ni izjema, ni nekaj, kar je za vse le dobro. Vitamini so dobri, a se lahko predozirajo. Kakšne in kdaj je potrebno biti pozoren pri spovedi? To vam želim sedaj povedati, ker se vas bo večina želela izpovedati. Ko naložite preveč krivde nase, ko si naložite prevelik strah pred Bogom, ko si naložite sovraštvo, tedaj spoved postane zelo zelo nevarna. Poslušajte, nič na tem svetu ni tako lahko kot dobiti oproščenje od Boga. Bog je pripravljen nam dati odpuščanje, če smo le mi pripravljeni dobiti odpuščanje. Problem nikoli ni v Bogu, ljudje. Nikoli. Vedno v nas, ljudeh. Lepo prispodobo nam pove Jezus v svetem pismu, ko je govora o tej temi. Oče ima dva sinova. Oče je prispodoba za nebeškega očeta, dva sinova, dve kategorije ljudi. (..)

(..) Hočem reči, da nič ne more stati na poti Božje milosti. Pa kakšen greh! Greh ni problem! Kaj je problem? Problem je stanje v vaši duši. Problem je, da vas je hudič prepričal, da ste se toliko umazali, da nimate več možnosti, da bi vas Bog sprejel. To je problem. (..) Katera je Petrova veličina? (..)

(…)

Vi ne morete nebes zaslužiti, vaše mesto vas v nebesih čaka. Edino kar lahko naredite je, da se začnete tega zavedati in začnete ljubiti Boga. Kajti grešili boste tako dolgo, kot boste živeli. Ni problem greh, ponavljam, učite se na svojih napakah. Ni mogoče, da se človek 50 let izpoveduje eno in isto. Ni mogoče! Spoved ne sme biti izgovor, da lahko še naprej grešite! Ni mogoče (ne može)! Tedaj nekaj ni v redu z vašo spovedjo. Takšen kraval smo ustvarili okoli spovedi, da so ljudje popolnoma zmedeni. Ali so se izpovedali vseh grehov, ali so kakšnega pozabili. Pa kdo se bo vsega spomnil! Ali se spomnijo datuma svoje prejšnje spovedi. Jaz ne vem, kdaj se je rodila moja mama! Ob tem, ali so opravili popolno ali nepopolno spoved. Pa kaj je popolnega na tem nepopolnem svetu! A tisto najbolj pomembno, kar je Jezus izrecno rekel, to smo vsi pozabili. (..) Prvo, odpustite bližnjemu. In kako to deluje v praksi? (..)

 

(..) Nihče nima večje ljubezni od tistega, ki da svoje življenje za druge. To je ljubezen! Ne tisto, kar nam Big Brotherji in ostale neumnosti na televiziji prikazujejo. (..)

DRUGO. Povedal sem na primeru Petra. Jezus nam vsem pravi, pridite k meni, recite, da me ljubite in vaši grehi vam bodo odpuščeni. Sprejmite Jezusa, začnite ga ljubiti! Ampak ljubiti, biti zavesten Boga, predati se mu, misliti na Boga! Tu je! Delate, vozite,.. prisotnost Boga je tu! Tako se Boga živi, ne le tistih pol ure v cerkvi. Imejte ga v srcu, nosite ga! Bog je tu, živite ga! Naj bo zakoreninjen v to resničnost. Saj če bi si to želeli, bi vam to Bog dal, ampak ljudje si tega niti ne želijo. Toliko so daleč da niti ne vedo več, kaj bi si želeli dobrega, Božjega. (..)

Ne morete služiti dvema gospodarjema, ne morete sedeti na dveh stolih. Ne morete. Svojemu egoizmu, pohotnosti, pohlepnosti, temu in onemu in Bogu, ni mogoče! To je dokaz, da vas mora spoved spreminjati, molitev vas mora spreminjati. Evharistija, vrhunec molitve, to vas mora spreminjati! Če vas molitev ne spreminja, nekaj ni v redu z vašo molitvijo. Nekaj ni v redu z vašim pristopom. (..) Želiš po poti z bogom naprej, in če spet padeš, si se vsaj boril. Ampak borite se! Nihče od nas se do krvi ne upre grehu! Borite se ljudje! “Pa saj bo Bog.” Pa dajte vi. Vse štiri v zrak in Sudac bo položil roke name – ne bo! (..)

 

Predčasne volitve 2011, sporočilo volivcem

Published on December 2, 2011 in Družba & Posameznik. 0 Comments Tags: , , , , , .

Še drugi del razmišljanja, da ujamem še zadnje urice pred volilnim molkom. (Zaradi tega tudi beta verzija; in bolj na hitro opisana druga in tretja točka).

Tako eni kot drugi nas prepričujejo, da so v nedeljo zelo pomembne volitve, da se jih moramo udeležiti, da se odločamo o prihodnosti Slovenije (za nadaljnja štiri leta), če se jih ne bomo udeležili in bomo volili napačno, nam huda prede.

Takšni in podobni pozivi nekako ustvarjajo stanje nujnosti, stanje kritičnosti in posledično stanje strahu in paničnosti. V strahu in paniki, so se pa v preteklosti zgodi že marsikateri nesmisli in neumnosti in se rodili marsikateri totalitarni režimi. Strah in panika sta idealna, da človeku zameglita razum in gre na volitve zaradi tega, ne da bi resnično hotel nekoga voliti, ampak zaradi tega, ker mu v nasprotnem primeru huda prede. Potem je potrebno še voliti „tapravega“ kandidata, ker sicer bo ravno tako hudo. V tej paniki se človek spet zateče k instinktom in voli tistega, kateri se kaže najmočnejši, kateri je najbolj propagiran posameznik/stranka, ne na podlagi tega, v kateri program ali človeka verjame in mu zaupa. Obstaja nekaj, čemur bojda ljudje rečejo „stran vržen“ glas, če glasuješ za nekoga, ki ne pride v parlament. Ali ni stran vržen glas ali napačno usmerjen glas tudi to, če glasujete za nekoga in povzroči marsikatero neumnost v državi? In potem bodo rekli, „hja, saj ste poznali za naš program in vedeli kaj bomo naredili, ne pritožujte se sedaj, sedaj nimate več pravice govoriti“. Slednje se mi zdi dosti huje kot prvo. (Verjetno so v starem režimu ravno zaradi tega toliko propagirali in vsiljevali udeležbo na volitvah, da je oblast imela boljšo samopodobo, ko je videla, koliko ljudi se z njimi „strinja.)

Sam ne verjamem, da se bo zaradi tega zgodilo kaj groznega. Tudi če zmaga kakšna stranka z močno večino, se ravno tako ne bo kaj groznega zgodilo. Zgolj zaradi tega ne. No, mogoče bo posledica. Posledica odpada od moralnosti, razumnosti, modrosti, resnične etičnosti, resnicoljubnosti, od Boga, oz. posledica uzakonitve laži in prevare in prostitucije med mladimi in razvratnosti. In če je že kaj nujnega, če je kaj absolutno pomembnega, potem je predanost Resnici, Dobremu, Lepemu, Ljubezni, Bogu,… Če bi kaj lahko bilo, potem je edino to, drugega nič….
 

Zakaj ne verjamem, da se bo kaj hudega zgodilo? In kar bi tudi rad, da ljudje/volivci razumejo, je:

PRVIČ. Demokracija. Država. Kaj je država? Kdo je država? Je to peščica posameznikov v vladi in njeni okolici, ali smo to vsi ljudje? Nas je država dolžna, po eni strani ujčkati in vse narediti namesto nas, po drugi strani pa od nas zahtevati absolutno pokornost in ubogljivost? Se človek vpraša v odnosu do države, „kaj mora država vse narediti zame in koliko pravic jaz imam (koliko ima država dolžnosti do mene)“ ali se človek vpraša, „kaj lahko jaz naredim za državo?“ Smo ljudje skupaj ustvarili državo ali se je država ustvarila sama oz. jo je ustvarilo nekaj posameznikov elite?.. Naj se popravim, naj bi v idealnem svetu ljudje skupaj ustvarili državo, ali naj bi bila država last peščice ljudi, ki jo za po vrh vsega uporabljajo v lastne namene? Se ljudje rodimo, da bomo sužnji državi, ali se ljudje rodimo zato, da bomo s svojimi talenti, inspiracijami, navdihi, predanosti klicu Srca, prispevali k skupnemu dobremu, prispevali nekaj „svojega“ v dobro vseh? Naj bi v „novem Jeruzalemu“ (idealnem svetu) mi povedali, kaj bomo prispevali državi, ali nam do država diktirala nekaj svojega, kar ji moramo prispevati, četudi je čisto v nasprotju z našimi resničnimi vrednotami in interesi?

Torej, znajdemo se v državi, pravijo nam v svobodni in demokratični deželi. Hkrati ti pa povedo, da pravica in celo dolžnost, ki jo imaš do države, je ta, da na vsake štiri leta (ali v skrajnih primerih kaj prej) izberemo eno od ponujenih političnih strank/opcij. Ko smo oddali svoj glas, moramo biti naslednja štiri leta tiho in se ne vmešavati v državniške posle, ker se to nas ne tiče. Četudi mislimo, da se nas tiče, se nas ne tiče, se nas ne sme. In četudi želimo kaj prispevati, ne smemo prispevati, niti ni mogoče – birokracija onemogoča. Če smo že zelo vztrajni, potem (verjetno) pravijo, da naj se vključimo v kakšno politično stranko, kjer, seveda, začnemo na dnu ali nekje na sredini, in preden prilezemo do vrha in preden imamo resnično možnost vplivanja na delovanje stranke, zelo verjetno pozabimo s kakšnimi vrednotami smo sploh vstopili v stranko. Nekako velja, če so tvoje vrednote naše vrednote, potem te sprejmemo medse, sicer ostani zunaj ali na dnu in bodi tiho. In to je skupno vsem opcijam. Razumljivo, saj si vsaka opcija želi podložnikov, katerim bo vladala.

In smešno je poslušati, oz. več se je tega slišalo včasih, kako pomembni smo in kakšno veliko čast imamo, da s svojim glasom vplivamo na prihodnost naše skupne države. „V preteklosti tega niso imeli, v preteklosti so bile kraljevine in diktature, šele v zadnjem času smo si ljudje izborili pravico odločanja – zelo velika čast za nas.“ Seveda, velika čast vplivati na življenje v skupni državi. Ampak… Ali ne vpliva VSAKO moje DEJANJE na življenje v skupni državi? Ali ni vsak moj zapravljen evro oddana volilna glasovnica? Ali ni vsaka moja namenitev pozornosti nekemu televizijskemu programu oddan volilni glas? Na primer, mleko v trgovini stane 0,80€/liter. Na družino gre na mesec 24 litrov mleka, torej 19.2 evra. Recimo, da neka trgovina v manjšem kraju zajame 100 družin, katere kupijo toliko mleka, torej gre 2400 litrov mleka v vrednosti 1920 evrov. Ampak mleko ne zraste v trgovini, mleko ne nastane na policah v trgovini, mleko nam nudi krava, kar teh časih številk in tabel večinoma pozabljamo – namesto svojim teličkom, nudi krava mleko ljudem. Če „proizvede“ neka kmetija toliko mleka, to pomeni za kmetijo 1920 evrov mesečno, kar pa je precej velika številka in verjetno bi močno olajšala preživetje manjšim kmetijam, kljub vsem stroškom. Vpliva moje početje oz. početje neke družine in posledično širše skupnosti na življenje v skupnem okolju ali ne? Podobno s televizijsko gledanostjo; vse se meri v gledanosti, gledanost pa prinaša cekinčke oz. večje številke na rečunu. Torej, če neko število ljudi ne gleda neunosti in osredotoči pozornost bolj kvalitetnim vsebinam, bomo posledično tudi na televizijskih programih videvali več kvalitetnih vsebin.

Seveda, rekli boste „Hjaaaaa…. ampak mora biti zadostno število ljudi, en sam nič ne pomeni. (Naša družina bi v enem letu zapravila 230.4 evra, če že moramo meriti v evrih, v desetih letih 2304 evre. Malo sicer, ampak to je le ena družina) “En nič ne pomeni, danes ne, v roku desetih let, pa verjetno kar precej. Če se temu enemu pridruži še en eden, in tem en in enemu še kakšen eden, so že trije, in če se tem trem pridruži še kakšen eden ali ena, so že štirje. In če ti štirje, vsak s svojim zgledom navdušijo le enega edena, potem je to že 8 eden-ov. Čisto počasi, brez kakršnihkoli revolucij, evolucijsko, počasi, a s polžjo vztrajnostjo in odločnostjo.. (8 družin na mesec 153 evrov za neko kmetijo, namesto da bi jih zapravili v trgovini – zgolj za mleko.)

In če kaj pomenijo dognanja znanosti, če kaj pomeni Skrivnost in ‘zakon privlačnosti’, če kaj pomeni, da imajo naše misli in dejanja vpliv na svet okoli nas (Gregg Branden npr), če kaj pomeni ____, potem pomeni to. Da imajo naše vsakodnevne odločitve in izbire vpliv na življenje v skupni državi in v skupnem svetu. Ampak seveda, potrebno je biti vztrajen in hoditi mnogokrat po poteh, kjer ni nobene podpore, kjer je celo sovražnost in nasprotovanja… Verjetno je sovražnost in nasprotovanje tudi zaradi tega, ker se (vsaj podzavestno) zavedajo, da imajo takšni mali in odločni koraki izjemen vpliv na prihodnost. Če bi se ljudje bolj zavedali tega, če bi vedeli kam jih njihova pot pelje, če bi se zavedali vsega tega, potem bi veliko lažje na poti tudi vztrajali.

To je prvo, kar bi rad, da imate v mislih, da je vsak zapravljen evro oddan volilni glas, da je vsaka usmeritev pozornosti oddana volilna glasovnica.
 

———zgolj okvirno, ker zmanjkuje energije časa pa ni več; vem, vem.. ——–

DRUGIČ. Prelaganje in izogibanje odgovornosti.

Na primer, prihaja čas sneženja. Zasneženih pločnikov in cest. Boste čakali na javne službe in uslužbence, da vam počistijo prostor pred blokom in klicali in se pritoževali, ali boste prijeli za lopato iz si “sami” skidali sneg? Boste klicali na občino in kako so nesposobni, tam bodo rekli,”seveda, oprostite, bomo takoj uredili”, ker vas nočejo vznemirjati, ampak naslednje leto boste pa dobili dražjo položnico za komunalo, ali se bodo pa kje drugje povečali izdatki za občino. Ker bo občina morala zaposliti ali najeti dodatne ljudi, za kar gredo dodatna sredstva, in nekdo jim mora plačati. Vi ste pa tudi oddali svojo odgovornost nekomu drugemu, kar pa vas bo naredilo le še bolj nezadovoljne, ležerne in apatične..

Ne glede na to, čigava je “pristojnost”. Vaš prag je vaša pristojnost in pika. Ne dovolite si, da vam jemljejo odgovornost.. Ker potem si lastijo pravico, da vam tudi kadarkoli pogledajo v modem in kmalu bo še v računalnik, da vam bodo lahko na daljavo popravili napako, ker jo sami ne znate…
 

TRETJIČ. Razlogov za revščino in pomanjkanje hrane ni. FIZIČNIH razlogov za to ni. Upam si trditi, da je revščina in pomanjkanje osnovnih dobrin skozi celotno zgodovino bila posledica tega, da si je nekaj ljudi – elita – prisvojila pravico in prekomerno jemala iz skupno ustvarjenih dobrin, medtem ko niso ničesar dajali v zameno.

Kar spomnite se na vsa tista nažiranja pri grkih in rimljanih. In če so ljudje lahko osvajali države tisočletja v preteklosti in bili na dolgih pohodih, potem je očitno, da pomanjkanja niso trpeli.

Mogoče bi tu priporočal film The Man Who Would Be King (1975), ki govori o dveh zahodnjakih/angležih, ki sta se odpravila v eno zahrbtno državo ____, izključno z namenom, da bi ji vladala, da bi iz plemenskih skupnosti ustanovila enotno državo.**
 

Torej, volitve. Pridružil se bom tistim, kateri ne bodo šli na volitve. (a) Ker vem, da izražam svojo voljo v vsakdanjem življenju. (b) Ker ni stranke, katera bi mi ustrezala.

Te “zelene” stranke so malo popestrile možnosti in odprle nove smernice za prihodnost, ampak so enostavno preveč “liberalne” in permisivne; popolnoma odpovedo, ko pridemo na področje etike, modrosti, znati razločevati med koristno in nekoristno svobodo, predvsem pa odpovedo na področju religijske prakse oz. religioznosti. No, o tem celo nekaj govorijo, ampak v praksi tega ni – nič hudega, nekje je potrebno začeti, in kot rečeno, sem jim hvaležen za to kar so poizkusile ponuditi. Ampak za bolj resnične in konkretne rezultate bo potrebno še precej meditirati in moliti in pošiljati Ljubezen in hoditi po poti Resnice. Nikakor se torej stvari ne končajo v nedeljo oz. ponedeljek..

Predčasne volitve 2011, sporočilo politikom

Published on December 2, 2011 in Družba & Posameznik. 1 Comment Tags: , , .

Naj še jaz kakšno rečem na temo volitev, preden se začne volilni molk. Nekako je namen predvsem v stilu: “Če se hočete nečemu odpovedati, morate to najprej osvojiti.” “Pa nikar kaj ne zamerite,” kot bi rekel Martin Krpan.

Razmišljanje sem razdelil v dva dela, prvi je namenjen politikom, drugi je namenjen ljudem (sledi v kratkem).
 

Zoran Jankovič
* neprestano ponavljate, “potrebno je teči hitreje kot drugi”. Se ne strinjam; ljudje so utrujeni, potrebujejo počitek, ne pa še hitrejši tek. Se pa strinjam, da je potrebno biti EDINSTVEN, ponuditi nekaj svojega/novega. In glede na majhnost Slovenije, bi lahko namesto da proizvajamo več, imeli več izdelkov in storitev z višjo kvaliteto.
* “delo je potrebno opraviti z nasmehom” – to je mogoče delovalo v preteklosti in tudi prinašalo rezultate, ampak časi se spreminjajo. Danes bo čedalje bolj pomembna ISKRENOST. Trgovka v trgovini naj bo v prvi vrsti iskrena. Če je trgovka slabe volje, ji bo pa mogoče kakšen gospod kaj lepega rekel, in ji s tem polepšal dan. Zaradi tega bo tudi ta gospod še raje prišel v trgovino, ker bo vedel, da lahko tudi sam nekaj doprinese, namesto da samo kupuje in plačuje.
 

Janez Janša
* politika vključevanja naj bo tako v besedah kot tudi v dejanjih. Naj bo to “vključevanje” takšno, da bo dovoljevalo tudi medsebojno sodelovanje in spoštovanje.
 

Borut Pahor
* prepoved med-soseske pomoči je.. hm, kako naj rečem.. neodpustljivo dejanje.. Prepoveste med-sosesko pomoč, potem pa štejete denarce/številke in ves plus državni blagajni? Ker pa ste socialna država, boste dobljeno vrnili v obliki takšne in drugačne pomoči. Ali ni lepše, da si lahko ljudje sami pomagajo, brez vašega vmešavanja, brez vmešavanja države, brez da mora biti za določeno storitev/izdelek izstavljen račun? Kako lahko tudi sprejmete odgovornost, da boste pobrane denarce pravično razdelili?
* bolj kot drugim se vam pozna, da ste preveč časa preživeli v Bruslju. Upam, da bo naslednji predsednik vlade bolj v stiku z ljudmi lastne države. Niso vse številke in gospodarska rast in EU in evro-območje.
 

Gregor Virant
* prejemanje nadomestila je neetično dejanje, pravno gor ali dol, ni pomembno – sedanji čas je čedalje bolj čas ETIKE. Bolje bi prišli skozi, če bi rekli, “storil sem napako”, kot pa da ste se posluževali nekih precej klavrnih izgovorov.
* (velja tudi za Manco Košir), preteklost je pomembna, potrebno se je naučiti iz nje in rešiti pretekle probleme, le tedaj bomo lahko mirno živeli v sedanjosti in prihodnosti, sicer “se nam bo preteklost neprestano vračala”. In če ugotovimo, da so nekateri ljudje v preteklosti zagrešili neprimerna dejanja, ki se izkažejo, da so neodpustljiva, lahko v tem primeru delujemo tudi brez njih. Saj imamo dovolj sposobnih ljudi, njim pa tudi ne kratimo dostojnosti življenja, če jim rečemo, da niso več primerni za določeno (dobro plačano in vplivno) delovno mesto.
 

vsem skupno:
* bolj živite med ljudmi, bolj v stiku z Resničnostjo, ne zgolj v svetu ekonomije in gospodarstva in prilizovanja novim oblastnikom iz EU. Prihodnost so ljudje, ne podjetja ali politika/diktatura EU.
* tudi ljudje lahko marsikaj storijo, le pustiti je potrebno to možnost odprto. Lepo je, da skušate rešiti državo iz krize, ampak dajte potem tudi ljudem priložnost, da doprinesejo in čim bolj sami poskrbijo zase in za svojo okolico. Saj ni bistvo življenja v plačevanju računov. Je mar država sama sebi namen, ali je država tu v dobro vseh ljudi?
* želel bi si manj fanatičnosti (pri vaših privržencih). Fanatičnost ima hitre uspehe, a se je še vedno klavrno končala – tako za fanatike, kot tudi za njihove nasprotnike. Hecno je, da večja in močnejša kot je stranka, bolj fanatični so privrženci. Priporočam ogled nemškega filma Die Welle.
 

Matjaž Hanžek in Manca Košir
* zelo lepo je, da ste nagnjeni k trajnostnemu razvoju in da vpeljujete nove pojme kot so ETIKA ter socialno in družinsko podjetništvo, vendar podpiranje protestnikov, katerih je glavni namen to, da imajo medijsko podporo in se kažejo v medijih s svojimi nerazumnimi zahtevami je precej otročje. Podobno, nekaj ljudi pred nekim kipom s kakšnim plakatom ne spada v kategorijo “protest”.
* borba je proti globalizaciji in svetovni banki, neprestano sklicevanje na ZN morda v določenih krogih nekaj pomeni, vendar pri mladih precej malo.
* za vodenje stranke, je potrebna večja organiziranost in večja osebnostna stabilnost. Človek je lahko precej neodločen, če zastopa le sebe, v primeru, da zastopa določeno skupino ljudi, pa mora biti precej bolj celostna in kompaktna osebnost.
* kultura ni dovolj za etičnost posameznika, kot je rekel vaš kandidat na listi. Potrebna je religioznost in religiozna praksa. Brez tega človek ne more biti etičen, žal ni mogoče, ne v zadovoljivi meri..
 

ostale, večinoma manj slišane stranke
* zelo ste popestrili dogajanje s svojimi nastopi in predlogi, tega bi moralo biti v prihodnosti več, ste pa izpadli precej nepripravljeni in naivni. Poleg tega ste v nekaterih rečeh dosti bolj napadalni in nestrpni in nespoštljivi kot obstoječe stranke. Saj je res, da imajo one že utečen stroj in jih je tudi s strani družbe/medijev veliko prinesenega na pladnju, ampak obstajajo drugačni odzivi na to kot zgolj užaljenost in kuhanje mule, ker vas nihče ne posluša.
* vedite tudi, da vstopate v širši družbeni prostor, in določeni načini pristopa, ki so primerni za pogovor med kolegi ali med svojim krogom ljudi, niso primerni za nagovarjanje širše družbe.
 
 

Zahvaljujem se infotv in predvsem družabnemu družboslovju, katera sta ponudila možnost, da smo lahko gledali/poslušali bolj kvalitetno ter širšo predstavitev in obširnejša mnenja kandidatov in političnih strank. Podobna zahvala gre tudi ponedeljkovemu soočenju na radiu ognjišče. Zelo priporočam ogled/poslušanje tudi vam.
 

Trinitas VII – območje ne-nadlegovanja, stik z Resničnostjo, niste lastnik svojih misli

Published on November 28, 2011 in Trinitas. 0 Comments Tags: , , , , , , , , , .

 
David Icke, območje ne-nadlegovanja, Turning of the Tide, 1996

To torej, da prodajamo svoj um, da oddajamo svojo moč, je pravzaprav ustvarilo sredstvo [vehicle; vozilo; sredstvo] preko katerega lahko peščica nadzoruje svet. To sredstvo je večinoma, čemur jaz rečem območje ne-nadlegovanja (hassle-free zones), tudi območje ugodja. Vsaka dogma: krščanska dogma, islamska dogma, židovska dogma, ekonomska dogma, politična dogma,.. Mi, človeška rasa, smo proizvodnja dogem. Vsaka od teh dogem in družba na splošno, so območja ne-nadlegovanja. S tem mislim, da obstaja zelo ozko področje sprejemljivega mišljenja in obnašanja – NORME. Če se tem podrediš, te pustijo na miru, nihče te ne nadleguje (you are hassle-free). Nihče ti ne reče, da si nor, nihče te nima za nevarnega, nihče te ne nadleguje, da si storil zločin, ki se imenuje biti drugačen – če se PODREDIŠ. Če začneš razmišljati, “veste, pravzaprav, imam svojo glavo, edinstveno glavo, in zaradi tega bom imel svojo edinstveno resnico in svoj edinstven pogled nase in na življenje in vse ostalo”, prideš nevarno blizu robu območja ne-nadlegovanja, in če nadaljuješ po tej poti, ga naposled tudi prestopiš. In tedaj, “nor je!”, “kako je čudna!”, “nevaren je!”. In večina ljudi tega ne mara, nimajo radi, da tako ravnajo z njimi. Zato večina ljudi, ko za trenutek stopijo izven območja, “o joj, kar tu znotraj bom ostal, kako močno te tam nadlegujejo.” Kaj se zgodi? Nastopi maska. Če se sprehajate v kateremkoli mestu na svetu, London, New York, Sydney, in vidite stotine in tisoče ljudi v mestu, oni ne projicirajo svetu, to kar resnično so, kar resnično čutijo, kar bi resnično radi počeli v življenju, ampak imajo masko. In to je maska, ki pravi: “To v resnici nisem jaz, a mislim, da je ta podoba sprejemljiva vsem ostalim, in tako lahko najdem svoje mesto v območju ne-nadlegovanja.”

Kakorkoli, zame je ta vojna v psihi, med delom v nas, kateremu rečem “I am me, I am free” (jaz sem jaz, jaz sem svoboden), ki hoče izraziti svojo edinstvenost. Vojna med tem in med delom naše psihe, kateremu rečem “o joj”, ki je v središču emocionalne, mentalne in posledično fizične bolezni v svetu. In ta je tudi ustvaril množično shizofrenijo, kajti ne le to, da smo, kot človeška rasa, sužnji, katerim vsiljujejo misli in načine obnašanja, smo tudi policaji vseh drugih sužnjev. Zelo smešno.

Ko ste na robu območja ne-nadlegovanja in razmišljate, “če grem dalje s tem kar rečem in počnem, čeprav mislim, da je prav, me bodo nadlegovali, ker sem drugačen.” Ne razmišljate: “Če grem naprej po tej poti, kaj si bo Bill Clinton mislil o meni? Kaj bo o meni rekel premier Velike Britanije, kaj bo on rekel? In guverner angleške deželne banke.” Tega se ne vprašamo, takrat se vprašamo, ali bi izrazil svojo edinstvenost ali naj grem nazaj v območje ne-nadlegovanja, pravimo: „Kaj bo moja mama mislila, kaj pa sosedje, kaj pa kolegi v gostilni, o križana gora,..“ Z drugimi besedami, kaj si bodo drugi sužnji, kateri imajo vsiljene misli in načine vedenja, kaj si bodo mislili o meni, ko bom pobegnil od njih. Drug drugemu smo policaji. To je, kot da bi imeli celico polno zapornikov in eden od zapornikov najde način, da pobegne, a vsi ostali zaporniki mu preprečijo izhod. Mi smo oboje, sužnji, zaporniki tega stanja, in policaji tega. Kajti zdi se, da vsak poizkuša reči vsem ostalim, kaj je prav in narobe, kaj je moralno in nemoralno, kaj je prav za njih, kaj bi morali narediti, kaj morajo narediti, česar ne bi smeli storiti,.. In kot posledica tega, pravzaprav manipuliramo drug drugega, brez da bi se tega zavedali.

Znotraj tega območja ne-nadlegovanja, se dogaja velikanska manipulacija in indoktrinacija. To območje ne-nadlegovanja bi lahko opisali kot javni prostor. In če pogledate medije, kaj so mediji? Mediji so kolektivna policijska enota območja ne-nadlegovanja, za vsakogar, kateri v javnosti prestopi to območje. Ljudje mislijo, ko rečete, „medije nadzorujejo, mediji so del te manipulacije“. Da torej pravite, da je manipulator v vsaki novinarski sobi, povsod po svetu, stoji za novinarjem in pravi: „Ne, ne. Ne morete tega napisati, to morate spremeniti. To vam pravim, da napišite. Tako. V redu.“ Ne rabite vsega tega. Enkrat ko je struktura, način razmišljanja postavljen, mediji počno to brez manipulacije. Čeprav so ključni ljudje, kot medijski lastniki. Vendar na splošno, kaj mediji počno? Branijo, in kot svoje izhodišče, iz katerega obsojajo vse in vsakogar, uporabijo družbene NORME. Z drugimi besedami, kar območje ne-nadlegovanja pravi, da je resničnost. Primer. Pred nekaj stoletji, če bi imeli današnje medije, bi smatrali za norega ali označili kot norega vsakogar, ki bi rekel, da je zemlja okrogla. Kajti pojmovanje resničnosti območja ne-nadlegovanja v tistem času je bilo, da je zemlja ploščata. Enkrat ko se je ta resničnost spremenila, preko gore dokazov, in je norma območja ne-nadlegovanja postala, da je zemlja pravzaprav okrogla, so nenadoma napadli vsakogar, ki je rekel, da je zemlja ploščata.

Tako da vsakdo, ne glede na to v katerem obdobju, kateri kaj reče ali se obnaša na načine, ki so v očeh javnosti izven družbenih norm tistega časa, je nenadoma napaden s strani medijev in označen kot nor ali škodljiv. Kajti njihova izhodiščne točka za zdrav razum in resničnost so tedanje družbene norme.

 
 

Alan Watts – Stik z Resničnostjo, iz zbirke predavanj ‘Alan Watts Teaches Meditation’

Get the Flash Player to see this content.

Umetnost meditacije je v tem, da je to način, kako se povežemo z resničnostjo. Razlog za to je, da je večina civiliziranih ljudi izven stika z resničnostjo, kajti zamenjujejo svet kakršen je, s svetom, o katerem razmišljajo in govorijo in ga opisujejo. Kajti na eni strani je resnični svet in na drugi, cel sistem simbolov o tem svetu, katere imamo v svojem umu. To so zelo koristni simboli, vse civilizacije so od njih odvisne, vendar imajo, tako kot vse dobre reči, svoje pomanjkljivosti. In glavna pomanjkljivost simbolov je ta, da jih zamenjujemo z resničnostjo. Prav tako kot zamenjujemo denar z dejanskim bogastvom. In svoje ime, naše ideje o nas samih, naše podobe o nas samih, z nami samimi. Seveda, resničnost, s pogleda filozofa, je nevarna beseda. Filozof me bo vprašal, kaj mislim z „resničnostjo“; ali govorim o fizičnem svetu narave, ali govorim o duhovnem svetu, ali kaj? In na to imam zelo preprost odgovor. Ko govorimo o materialnem svetu, je to pravzaprav filozofski koncept. Prav tako, če pravim, da je resničnost duhovna, tudi to je filozofski koncept. In realnost sama po sebi ni koncept. Realnost je – (zvok gong-a)…. .. In tega ne bomo poimenovali.

Neverjetno je, kaj vse ne obstaja v resničnem svetu. Na primer, v resničnem svetu ni nobenih stvari, niti ni nobenih dogodkov. To ne pomeni, da je resničen svet popolnoma dolgočasna praznina. Pomeni, da je veličasten sistem vijuganja, v katerem opisujemo stvari in dogodke na enak način, kot bi projicirali slike na ‘rorschach plot’ (?) ali izbrali določeno skupino zvezd na nebu in jo imenovali ozvezdje – kot da bi bile ločene skupine zvezd. No, skupine zvezd so v glavi, v našem sistemu konceptov, niso tam zunaj kot ozvezdja že razporejena na nebu. Na enak način, razlika, med menoj in vsem ostalim vesoljem ni nič več kot ideja, ni resnična razlika. In meditacija je način, preko katerega začutimo našo osnovno nerazdružljivost s celotnim vesoljem. In za to je potrebno, da UTIHNEMO. To pomeni, da postanemo notranje tihi in prenehamo z nenehnim klepetanjem, ki se dogaja znotraj naše lobanje. Kajti, vidite, večina nas razmišlja pod prisilo. Hočem reči, nenehno se pogovarjamo sami s seboj. Ko sem bil otrok, smo imeli pregovor, “pogovarjanje s samim seboj je prvi znak norosti”. Sedaj, očitno, če neprestano govorim, ne slišim, kaj imajo drugi za povedati. In na popolnoma enak način, če neprestano RAZMIŠLJAM, to pomeni, če neprestano govorim samemu sebi, nimam o ničemur drugem razmišljati razen o mislih. Zaradi tega živim popolnoma v svetu simbolov in nikoli nisem v odnosu z resničnostjo. V redu, to je prvi osnovni razlog za meditacijo.

Ampak je še drugi, in tega bo malo težje razumeti. Lahko bi rekli, da meditacija nima razloga. Ali nima namena. In na ta način je različna od vseh ostalih reči, ki jih počnemo, razen morda glasbe in plesa. Kajti ko ustvarjamo glasbo, tega ne počnemo z namenom, da bi dosegli določeno točko, kot je konec skladbe. Če bi bil to namen glasbe, da pridemo do konca, potem bi bili, očitno, najhitrejši igralci najboljši. Na enak način, ko plešemo, ne ciljamo, da bi prispeli na določen prostor na plesišču, kot bi, če bi potovali. Ko plešemo, je potovanje samo namen, ko igramo, je igranje samo namen. In popolnoma enako velja v meditaciji. Meditacija je odkritje, da je bistvo življenja, vedno v tem neposrednem trenutku. Zatorej, če meditirate z zunanjim motivom, da bi izboljšali svoj um, da bi izboljšali svoj značaj, da bi bili bolj učinkoviti v življenju, imate svojo pozornost na prihodnosti in NE meditirate! Kajti, prihodnost je koncept. Ne obstaja, kot pravi pesnik, „jutri nikoli ne pride“. Ne obstaja nekaj, čemur bi se reklo jutri, nikoli ne bo, kajti čas je vedno ZDAJ. In to je ena od reči, katere odkrijemo, ko se nehamo pogovarjati sami s seboj. In ko prenehamo razmišljati, ugotovimo, da obstaja le sedanjost, le večni ZDAJ. Zatorej, smešno je, ali ne, da meditiramo brez razloga, razen morda zaradi zadovoljstva pri tem, in tu bi rekel, da je osnovni princip, da bi meditacija morala biti zabavna. Ni nekaj, kar počnete kot suhoparno dolžnost. Težava z religijami, kot jih poznamo, je, da je tako prežeta s suhoparnimi dolžnostmi, počnemo, ker je to dobro zate, to je neke vrste samo-kaznovanje. Medtem ko meditacija, če se je pravilno lotimo, nima s tem ničesar opraviti. Na nek način je kopanje v sedanjost, plesanje* z večnim zdaj (digging the present, it’s kind of grooving with the eternal now). In nas pripelje v stanje miru, kjer lahko razumemo, da bistvo življenja, prostor kjer se nahaja, je enostavno TU in ZDAJ.

(…)

[in čisto na koncu tega odlomka, kar sicer ni vključeno v ta posnetek:] … in to (chant-anje) lahko nadaljujete 40 minut in šli bi ven izven svojega uma (you’d be out of your mind). Ampak, vidite, da zapustite svoj um vsaj enkrat na dan, je velikanskega pomena, kajti s tem, ko greste ven iz svojega uma, pridete v stik s svojimi čutili/občutki (senses). In če ves čas ostanete znotraj svojega uma, ste preveč racionalni, z drugimi besedami, ste kot zelo tog/trden/neupogljiv most, katerega bo odneslo v prvem orkanu, ker v sebi nima nobene prožnosti, prismojenosti (craziness).

 
 

Steven Jacobson – niste lastnik svojih misli (your thoughts are not your own)

SJ: Osnovni problem je, da živimo v navidezni resničnosti. Živimo v popolnoma nadzorovanem okolju. Okolju, ki je ustvarjen s strani množičnih medijev. Veliko ljudi, še posebno mladih, sprejemajo, brez vprašanja, resničnost, ki jim jo predstavljajo mediji. Popularna kultura, filmi, televizija, glasba, nosijo sporočila, kako družba deluje in kako bi se ljudje morali obnašati. Zaradi tega zabava ni brez pomena. Ima ideološke vsebine, predstavlja svetovni nazor, ki vpliva na ljudi, kateri gledajo program. Obstaja razlog, čemu televizijske mreže in glasbena industrija in različna podjetja, čemu imajo oddelke za programiranje. Programiranje, katero nas nenehoma napada skozi naša življenja. Pogoji nas, programira nas na določen svetovni nazor. Sedaj, mi morda mislimo, da je običajno, ker smo se rodili v ta sistem laži in prevare. V bistvu je prevara postala del socialnega okvirja današnje družbe. In ker smo se rodili v to situacijo in ravno tako naši starši in trpeli zaradi nje, ne poznamo nič boljšega. Zaradi tega pravzaprav ne vidimo, kako stvari so, vidimo jih takšne, kot smo mi.

Za to sta dva glavna načina, preko katerih manipulirajo in nadzorujejo ljudi. Eden je zelo enostaven in zelo osnoven, to je nadzor informacij in nadzor.. Nimamo vseh dejstev o neki določeni temi, tedaj nov način delovanja ne bo nič boljši kot kvaliteta naših informacij. Kljub dejstvu, da imamo preobilje informacij, preko vseh informacij, ki so nam na voljo na internetu in drugih virov, moramo biti v, moramo imeti stanje uma, kateri je zmožen OVREDNOTI informacije, ki jih imamo na voljo. In potrebno se je prebiti skozi, določiti/dognati kaj je res, kaj so laži, kaj so pol-resnice. Pod tem enim naslovom – nadzor informacij, kjer je bilo dolgotrajno lastništvo različnih medijev, novinarskih hiš, časopisov, filmov, glasbe. Utrjevanje lastništva v rokah nekaj posameznikov, multi-nacionalnih korporacij. Danes je pol-ducata multi-nacionalnih korporacij, ki nadzorujejo izbor informacij in zabave, ki jo ljudje imajo. Ko sem delal kot urednik, je bilo lahko videti, kako enostavno je spremeniti pomen dogodka ali spremeniti pomen, kar nekdo reče, zgolj preko urednikovanja. In tako, zelo dobro sem se zavedal, kako gnetljiva in kako enostavno se oblikuje medijsko resničnost. Vendar nisem popolnoma upošteval razsežnost do katere smo VSI manipulirani in nadzorovani s strani medijev, vključno s tistimi ljudmi, kateri delajo tam. Uporabljam televizijo kot glavni primer, kako mentalno programiranje deluje. Televizija je najmočnejše orožje psihološke vojne v zgodovini. A vendar.. Za večino ljudi, je kot družinski član v gospodinjstvu.
N: Glavni član. Vodi hišno gospodinjstvo.
SJ: Je glavni vir informacij, in tako, televizija predstavlja OLTAR, religijski oltar, ___. Veliko ljudi ne pomisli na stvari, katere na njih podzavestno vplivajo. Kajti večinoma ne vedo, kaj naj iščejo, dokler ne srečajo nekoga, in jim začne kazati te stvari. In potem lahko vidijo, kako na vse nas vplivajo nevidne sile, brez da bi se tega zavedali. Poslednji nadzor je nadzor ljudi, brez njihove zavestne pozornosti. Spet, terorizem je osnovni primer.

Pomislite, ko ste kdaj opazovali majhne otroke ali starejše odrasle, ko sedijo in gledajo televizijo – imajo te izbuljene oči, kajti so v stanju transa, v hipnotičnem stanju uma. To je zelo pomembno, zelo poglavitno da ima televizija zmožnost, da to naredi, in ni važno, kaj gledate. Utripanje televizijske slike, čeprav se zdi, da je statična in nepremična, pravzaprav utripa. Tega ne vidimo zavestno, vendar ponavljajoči vizualni vzorci utripanja povzročijo stanje transa. In to je osnovni princip pri hipnotiziranju. Osebo pripravite do tega, da osredotoči pozornost zavestnega uma na enega od petih čutov; v primeru televizije, govorimo o vidu in utripanju slike. V primeru zvoka – vsak ponavljajoči vzorec zvoka bo povzročil stanje transa. To je pomembno zaradi tega, ker smo mi bolj dojemljivi za mentalno programiranje, med tem stanjem uma, kot kadarkoli. Zelo smo dovzetni za manipulacijo v tem času. Kajti prva naloga podjetnika ali propagandista ali oglaševalca je, da ustvari POGOJE, kateri bodo napeljali k stanju uma, ki je nagnjen k sprejemanju njihovega sporočila. In to stanje uma je hipnotično stanje uma.

In televizija je v tem procesu izredno pomembna, kajti ustvarja poenoteno miselno stanje celotne populacije. Ste kdaj kupili nekaj, in se potem kasneje spraševali, zakaj ste to kupili? To je vsakodnevni prikaz, da smo podvrženi nakupu, na podlagi principa „okoliščina-odziv“ (condition-response), katerega so nam vgradili, da bi imeli preferenco do določenega izdelka. Pravzaprav je to celoten namen programerjev, ali so to oglaševalci ali propagandisti, pravzaprav med njimi ni nobene razlike. Eden prodaja produkte, drugi prodaja ideje. Celotno bistvo je, da nam vgradijo princip „okoliščina-odziv“, kjer se bomo avtomatično odzvali, brez razmišljanja, s preferenco do določene ideje ali preference do določenega produkta. In to je celotno bistvo programiranja.

Če o tem pomislite; kadarkoli slišite novinarje, ki berejo poročila, spoznate, da ne glede na njihovo etnično ozadje, ali so črnci, belci ali orientalci, vsi imajo podoben način govorjenja. Imajo vzorec govora, ki je povezan z razglašanjem resničnih, dejanskih informacij. Njihov vzorec govorjenja je podoben vzorcu govora hipnotizerja. Novinarski poročevalci gledajo neposredno v kamero in v OČI gledalca, še ena hipnotična tehnika. Novinar je predstavlja AVTORITETO. Spodbuja sprejemanje informacij; ljudje bodo lažje sprejeli informacijo, katera prihaja iz sprejemljive in spoštovane avtoritete. In potem PONAVLJANJE informacij, znova in znova in znova. To je tisto, kar vgrajuje princip „okoliščina-odziv“, da kadarkoli predstavijo informacijo, jo bodo ljudje avtomatično sprejeli, brez da bi o tem razmislili.

N: Mislite, da so mediji so-odgovorni v pri nadzorovanja uma, mislite, da so.. Kajti jaz sem trdno prepričan, da so mediji popolnoma nadzorovani.
SJ: Da. Tudi to je moj občutek in moja izkušnja, da so mediji postali trobilo vlade. [oz. korporacij oz. določene miselnosti - če pogledamo mlade (in tudi nekatere ne-mlade), lahko približno vidimo, kakšna miselnost bi to lahko bila..]

 

Trinitas VI – običajna modrost, princip enosti, služenje samemu sebi

Published on November 25, 2011 in Trinitas. 0 Comments

David Icke – Konvencionalna modrost; iz enega od začetnih predavanj

S tega širšega pogleda, toliko stvari, ki delamo drug drugemu; ostali del stvarstva verjetno zmajuje z glavo. Dejstvo je, da nekdo, ki je rojen v ZDA, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Mehiki. Nekdo, ki je rojen v Londonu, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Liverpoolu. Belec ni bolj poseben od črnca. To so le vozila za zavest, preko katerih izkuša svet. Greste na obalo in v dlan vzamete kapljico vode – kako lahko kdorkoli reče, da je ta kapljica kaj bolj ali manj posebna od vseh ostalih milijard in bilijonov kapljic, ki jih vidite v oceanu.

Ko sem začel dojemati vse to in ceniti to drugo razlago v nasprotju z dogmatičnimi religijami in “ta svet je vse kar je” znanostjo. Sem se začel spraševati nekaj vprašanj glede te situacije. Kot na primer, kako je možno, da ta razlaga [o enosti vesolja], ki je na spodnji črti vsaj tako verjetna kot drugi dve. Kako da imata druge dve zagotovljeni čas, pogostoma nihče nič ne vpraša, “tu je vaš čas, recite kar hočete”. In alternativi tema dvema razlagama, se posmehujejo ali jo obsojajo ali zavračajo. Odgovor, ki mi je prišel na misel, je, da je jasno, da nekateri nočejo, da ima javnost dostop do teh znanj. Ampak kdo? in kaj? in zakaj? Začel sem se spraševati druga vprašanja; ne vem kako je z vami, ampak jaz sem srečal veliko ljudi v svojem življenju, in se morem se spomniti nobenega, ki bi hotel vojno, ki bi imel kakšen interes v vojni. Ki je čutil, da so vojne karkoli drugega kot grozne, in da se jih je potrebno izogniti. Tako da sem pomislil, kako to, da je na svetu toliko vojn? Kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?

Potem sem pogledal ta ekonomski sistem, ki nadzoruje svet? Ekonomski sistem, ki je tako razumen, da bolj kot je uspešen v svojih pojmovanjih, hitreje uničuje planet. Je popolni okoljski in človeški ubijalec. Vztraja, da vsako leto vzamemo več iz zemlje in hitreje, prodamo več stvari, zapravimo/potrošimo/požremo/uničimo (vse to pomeni ‘consume’) več stvari, zavržemo še več stvari, da častimo resničnega boga sodobnega sveta – ekonomsko rast. Vztraja, da vsako leto 20% ljudi zapravi 80% virov, medtem ko pusti ostalih 80% ljudi, da se zadovoljivo z 20%. Noro. Seveda je noro. Ampak to je ekonomski sistem. “Vzemi, uporabi in zavrzi”, ki nadzoruje vaše življenje in mojega in ostalih 6 milijard ljudi. Tako sem premišljeval, kaj je za tem uničujočim sistemom, ali kdo in zakaj? Začel sem gledati na nekatero drugo konvencionalno modrost, katero prenašamo iz generacije v generacijo kot edini način življenja na tem svetu. Modrost, ki pravi, “čeprav ekonomski sistem, ki sem ga pravkar opisal, ruši ta planet”.. Vprašate politika katerekoli stranke kjerkoli na svetu, “kaj naredimo, da se izognemo tej okoljski situaciji?” In rekli bodo, da moramo imeti več rasti, da pridobimo denar, ki ga bomo zapravili na okolju. Če bi vam rekel, da je način kako pogasite ogenj ta, da nanj nalijete še več bencina, bi rekli, da sem nor. Vendar to nam politiki pravijo, ko govorijo o večji rasti, da poskrbimo za okolje.

Konvencionalna modrost je, da je v redu, da z živalmi ravnamo kot z navadnim blagom. Da postanejo debele kolikor je mogoče, kakor hitro je to mogoče, na kar se da malo hrane. Da vsako leto obsodimo milijardo živali na življenje bolečine, strahu in trpljenja, v imenu ekonomije. Razumni ste, če merite svoj uspeh v zdravstvu, ne s tem, koliko ljudi je zdravih, ampak s tem, koliko OBOLELIH ljudi uspete zdraviti. “Zdravimo več bolnikov kot kdajkoli prej.” Zakaj! Zakaj je toliko ljudi bolnih?! Konvencionalna modrost je, da so dvigajoče se cene stanovanj znak ekonomskega uspeha, medtem ko so tisoči brez doma, ker si tega ne morejo privoščiti. Razumni ste, naposled, če menite, da je v redu, da podpirate sistem, ki je tako uspešen, da vsako leto proizvede več samomorov, alkoholov, drog, brezdomcev, bolečine, trpljenja v vseh svojih oblikah. V velikih težavah bi bili, če ta sistem ne bi deloval. To je razumno, očitno, ampak v resnici je to skrajna norost. Torej kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?
 

Prav tako sem začel spoznavati, da v nasprotju s tem popolnim samouničenjem, da je na tem istem planetu neverjetna modrost. In začel sem spoznavati tudi, da je velika razlika med prebrisanostjo (cleverness) in modrostjo (wisdom). Nista enaki stvari. Ta sistem je zelo prebrisan/pameten, vendar ni zelo moder. In pomanjkanje modrosti je problem. Začel sem videvati, da to kar je resnična modrost, je ni mogoče najti v tem sistemu, najdemo jo pravzaprav v domorodnih ljudstvih, katere bi ta sistem videl kot ZAOSTALE. Delec domorodne ameriške modrosti, ki je postal poznan kot Ameriški Indijanec. “Ko boste posekali zadnje drevo, in zastrupili zadnjo reko, boste spoznali, da ne morete jesti denarja.” To je modrost.

To je modrost. In je še en drug del zelo znane Ameriko-Indijanske modrosti. Leta 1854 je ameriška vlada ponudila ponudbo za odkup indijanske zemlje. In v imenu sistema o katerem sem govoril, in odnosom in vrednotami, s katerimi smo indoktrinirani. Kaj bi se zgodilo, če bi ta poglavar rekel: “seveda, tu bom zaslužil. Kajti kupec je kralj* (It’s a sellers market.). Nikoli je nisem dal na tržišče, zato imam jaz pobudo. Zato bom naredil naslednje, deloval bom kot da nočem prodati, da dvignejo ceno, in v trenutku ko bodo hoteli izstopiti, bom rekel, prepričali ste me.”* In ljudje bi mislili, “kako velik poslovnež je on, ta poglavar, neverjetno, ni mu enakega”.

Ampak je tudi drugačen vrednostni sistem na tem planetu, sistem vrednot, ki je rekel naslednje, v besedah tega poglavarja: “Kako lahko kupiš ali prodaš nebo? Ne posedujemo svežine zraka ali bleščic na vodi, kako ju lahko potem kupite od nas. Vsak del te zemlje je svet mojemu ljudstvu, svet v imenu in izkušnji. Vemo, da belec ne razume naših načinov, tujec je, ki pride ponoči in jemlje iz zemlje karkoli potrebuje. Zemlja ni njegov prijatelj, ampak njegov sovražnik. In ko jo osvoji, gre naprej. Ugrabi zemljo in njene otroke, njegov apetit bo pogoltnil zemljo in jo pustil opustošeno. Če bi zver pošla, bi umrli zaradi velike osamljenosti duha. Kajti karkoli se zgodi zemlji, se zgodi otrokom zemlje.” Hudo mi je pri srcu*, ko pomislim, da so bile te besede izgovorjene leta 1854, ko pogledate, kaj vse se je medtem zgodilo.

 

Alan Watts – Princip enosti oz. neskončno možnosti

[prosti prevod] Ni se vam potrebno odločiti, kaj bodo vaše živčne celice naredile, temu nivoju ste se odpovedali* (to ste že naredili (?)). Lao Tzu pravi takole: “Veliki Tao gre kamorkoli. Vse stvari se rodijo iz njega, vendar jih ne ustvari. Zakoplje se v svoje delo, vendar si ne jemlje zaslug.” [TTC 34] Zatorej, bolj kot se odrečete moči, zaupate drugim, bolj močni postanete. Ampak na takšen način, da namesto, da bi morali biti ponoči budni in vse nadzirati, to naredite prelepo s tem, da mu zaupate kot bi nekomu drugemu, naj on nadaljuje. Tako da lahko greste spat in zaupate živčnemu sistemu, da vas bo zjutraj zbudil. Lahko mu celo rečete, “zbuditi se hočem ob 6ih”, in vas bo zbudil, ravno tako kot budilka.

To se zdi neke vrste paradoks, da princip enosti, da pridete do občutka enosti s celotnim vesoljem, ni v tem, da poskušate doseči premoč nad preostalim vesoljem – to ga bo le zmotilo in odvrnilo in zdel se vam bo bolj različen od vas kot kdajkoli prej. Način, da postanete eno z vesoljem, je, da mu zaupate, kot drugemu. Kot bi zaupali drugemu, “poglejmo, kaj boš ti naredil?” In ko to storite, ko to rečete vsem ostalemu, kar ste bili naučeni, da niste vi, ravno tako rečete samemu sebi. Kajti, končno, kot sem rekel, ne veste od kje pridejo vaše odločitve, pojavijo se kot ___. In ko se odločite; ljudje so zelo nervozni glede sprejemanja odločitev. Ko se odločimo, vedno nas skrbi, ali sem o tem dovolj dolgo razmišljal, ali sem upošteval dovolj podatkov. In če dobro razmislite boste ugotovili, da nikoli ni možno upoštevati zadostno količino podatkov. Število podatkov za odločitev v kateremkoli situaciji je neskončno. Zato kar naredite je, da greste skozi predstave (notions), o tem kaj boste naredili glede tega, in ko pride čas za odločitev, naredite.

Ampak na srečo pozabimo, koliko spremenljivk se lahko vmeša, ali se bo dobro izteklo.. Neverjetno je kako pogosto deluje. Velike skrbi imajo ljudje, ki razmišljajo o vseh spremenljivkam izven njihovega nadzora in kaj bi se lahko zgodilo. Zatorej, ko se odločite, in se dobro izide.. Jaz zelo malo razmišljam kaj narediti z zavestnim namenom in nadzorom.

 

Carla Rueckert – Zapeljiv čar služenja samemu sebi, so-avtorica knjig The Law of One

Zapeljiv čar ’služenja samemu sebi’ (service-to-self) je v tem, da je to pot hitrega pridobivanja moči, vpliva in denarja. V tem je tudi bolj subtilna stran; in mislim, da se ljudem, kateri se začno hitro dolgočasiti, služenje samemu sebi prilega, ker je to hoja po burni strani življenja. Vse je dovoljeno. Lahko koga prevaraš, lahko kradeš, lahko hazardiraš, lahko pretiravaš, lahko škoduješ ljudem, in vse to je v redu, dokler je dobro za posel. Saj veste, vse je za dobro posla ali za dobro vašega vzroka. In laž in prevara sta dovoljeni, in kar na enkrat se vse odpre, če ste takšen tip osebnosti, ki se začne hitro dolgočasiti in se hočete zgolj igrati.

Tako da, mislim, da so očitne reči pri služenju samemu sebi pridobivanje denarja, vpliva in moči. Ampak bolj subtilna stvar, ki ljudi vleče k služenju samemu sebi je, da zagotovo nočejo biti tisti stari dobrotljivi dolgočasneži. Pravzaprav niso izkusili neverjetnega veselja, ki pride iz počivanja v tem kar je, in mislijo, da bodo dobili več pogona na drugi strani. Zaradi vsega tega nekateri izberejo takšno pot. Vendar zame je izbira precej preprosta, ker dam velik poudarek na to, kako se počutim, ko služim drugim, in občutek je pravi. Da, zame obstaja prav in narobe, jaz imam zelo etičen svet. In mislim, da je to nekaj, česar se ni potrebno sramovati. Vsi moramo ugotoviti, kakšna je naša etika, kakšna so naša pravila v življenju.

 

Protesti, mladi, politika, ujetniki v času, lokalizacija,… Miselnost te civilizacije II

Published on October 21, 2011 in Družba & Posameznik. 0 Comments Tags: , , , , , , , , .

(neke vrste nadaljevanje zapisa/članka ‘Ne tako nevidna generacija ali miselnost te civilizacije‘)

Proteste v določeni meri podpiram. Zelo dobro je to, da se ljudje zbudijo še pravi čas in ukrepajo, dokler je še mogoče ukrepati, čeprav smo v gnoju huje kot si ljudje predstavljajo. Borijo se predvsem proti bankirjem, nekateri celo zapirajo račune.. Kar v redu.. Borijo se tudi proti navezi politika – bankirji. Bankirji iz nič ustvarijo denar, ga posodijo vladi, od vlade pa zahtevajo povračilo vsega PLUS obresti. Vlada na nek skrivnosten način to podpira in celo ščiti; s svojimi zakoni, vojsko in policijo. Vlada <-- politiki <-- predstavniki ljudstva <-- običajni državljani.

A ta naveza ni edini problem.. Imamo čedalje večje število uvoženih delavcev.. kdo ve njihovo število? Ima država možnost reči NE?... Potem imamo še diktat dokaj specifične zakonodaje iz 1189km oddaljenega Bruslja – je kdo že bil tam? Videl te ljudi, ki pišejo zakone, z njimi govoril? Jih kdo sploh pozna? Kako lahko kdo, četudi bi bil še tako pošten, piše podrobne zakone praktično za vsako vas? Ali si nismo ljudje različni? Ali niso zahteve določene regije svojevrstne? …

Tu se čuti ta vzgoja v šolah, ta pokornost avtoriteti, ubogljivost.. „Saj oni tam gori bodo že vedeli kaj delajo.“ Zgledi prihajajo iz uglednih centrov (kdo jim je dal ugled?), v mnogih državah ga prakticirajo (kako je prišlo do tega? kako takšno prakso doživlja navaden državljan?), predstavniki teh institucij so izredno elegantno oblečeni, imajo vedno veliko ljudi okoli sebe (če ne drugega, pa varnostnike), bivajo v najboljših hotelih, jedo v najuglednejših restavracijah, vozijo se z najboljšimi avtomobili, celo helikopterji, velike živine (posrečena fraza) imajo zasebna letala, jahte, vile,… Zdijo se zadovoljni, srečni, pomembni, močni, ljudje jih spoštujejo, „kdo torej ne bi poslušal takšnih ljudi.“ Naivni ljudje iz hobbit-landa, pred vsemi temi rečni občutijo občudovanje, veliko spoštovanje, malo jih je pa tudi strah. Pojavi se neka čudna želja, da bi tudi sami radi bili tako pomembni kot oni, radi bi imeli enake reči, in ker vsa ta pompoznost zamegli razum in zdravo pamet, želja zmaga in jo začnejo uresničevati. Če jo hočejo uresničiti, če hočejo imeti vse te prelepe reči, katere imajo ti ugledneži, se morajo seveda čim več družiti z njimi, in poslušati njihove nasvete. Tako se predstavniki iz hobbit-land čedalje več časa zadržujejo v tujini, nenehno so v temu okolju, nase prevzamejo njihove vrednote in postopoma a zagotovo pozabijo, od kje prihajajo, kaj naj bi bil njihov namen, koga predstavljajo,…. Toliko se družijo v „visokih“ krogih, da so postali otopeli za tegobe malih ljudi iz svojega hobbit-landa, četudi jih sem pa tja pridejo obiskati. To odražajo fraze kot so: „vsakdo lahko uspe, le delati je potrebno“, „sosed je revež, nima za kruh – hja, sam si je kriv, kaj pa ne sledi trendom časa, kaj si pa ne najde službe, zakaj se pa ne vključi v politiko ali si najde delo v mestu, v kakšni tovarni. Sicer je res, da so pogoji za delo slabi, da ni možno normalno dihati, bo pa imel nekaj denarja in si s tem vsaj kupil kruh. Ali pa naj se vpiše v kakšen tečaj, oz. gre za zavarovalniškega agenta ali terenskega prodajalca, saj veliko izkoriščevalskih podjetij išče takšne ljudi.“.. Le takšni nasveti se najdejo, brez pravega sočutja, brez, da bi tem ljudem resnično prisluhnili in poizkušali razumeti njihovo stisko – da bi videli kaj jo povzroča in naredili po najboljših močeh, da bi jo vsaj malenkost ublažili, oz. da ne bi s svojim delom/službo še slabšali položaj revnih..
 

Mladi.. Protesti.. Borba proti sistemu.. Banke.. Politiki.. Pod vodstvom Gandija so v Indiji zažigali zahodnjaška razkošna oblačila, in se vrnili k svojim, bolj preprostim. Tako so se odpovedali uvozu tujega blaga, in dali delo svojemu prebivalstvu. Kako bi se to odražalo v sedanjih časih? Čemu iz tujine bi se lahko Slovenija odpovedala, in proizvajala sama. Bi to lahko bila HRANA? Koliko hrane imamo uvožene.. Mandeljni (ZDA), limone (Mehika), rozine, banane, pomaranče, fige, datlji, (kako smo razvajeni)… celo korenje, hruške, mleko (hofer),.. Koliko osnovnih prehrambenih izdelkov, katere bi lahko pridelovali doma… Katerim bi lahko bila zakonodaja bolj naklonjena… Ampak ne, lažje je kupovati iz tujine, lažje je sklepati milijonske pogodbe z uvažanjem in gradnjo tujih trgovskih centrov, kot pa zagnati in spodbujati lokalno proizvodnjo. Ali ne bi bilo lepo, če bi imela vsaka občina, oziroma poštna številka, svoje kmetije, kjer bi dobili mleko, jajca, jabolka, hruške, orehe, korenje,… Kakšna takšna lokalna trgovinica.. Zakaj/čemu mora biti vse uvoženo, vse iz tujine.. Čemu je lažje podpirati nekoga, ki je1000 km stran, kot pa soseda.. Čemu tako velika nevoščljivost, nesodelovanje, gledanje pod prste, tekmovanje,… Da mora imeti vsaka večja kmetija vse stroje svoje – in potem sta dve takšni veliki kmetiji na kupu, vsaka s svojo gromozansko mašinerijo… ali je sosesko sodelovanje res nemogoče?… Še v normalni/“ugledni“ družini mora imeti vsak član svoj mobitel, računalnik in celo svoj avto. In potem se čudite, kako je možno, da nas je sistem tako zasužnjil.. da je tako zrasel in postal tako požrešen. Volitve so vsak dan, ne pa enkrat na štiri leta – vsak zapravljen evro je oddana volilna glasovnica!

Borba mladih/protestnikov ne sme biti le proti kapitalu in politiki, ker to ni tisto jedro sistema – jedro sistema je znotraj vaših lastnih glav („Največjega sovražnika boste našli na zadnjem mestu, katerega boste preiskali.“), je v tej lenobnosti, vzvišenosti, v življenju polnem užitkov in poceni zabave, v egoizmu (kaj jaz hočem, kaj jaz potrebujem), v nezmožnosti se umiriti, se odklopiti od matrice,… Ljudje se re-kreirajo (ponovno oblikujejo), tečejo,… a koliko teh ima v ušesih mp3-je, koliko teh je celo med tekom priklopljenih na neko umetno resničnost. Sprehodi – nujno s telefonom in nujno se pogovarjati.. Doma neprestano facebook.. prvo opravilo zjutraj, ko se človek zbudi, je pogledati e-pošto in facebook; kaj si drugi mislijo o meni, če je kdo „lajkov“ (like) moj komentar, če je kdo še kaj napisal.. E-pošta je vezana celo na mobilne telefone, tako da je lahko/’mora biti’ človek z vsem na tekočem tudi ko je na poti… „Connecting people“ ali mogoče zasužnjevanje ljudi?.. Kakšno pomembno reč počnete, ki ne more počakati?

Ni čudno, da so tudi banke, kot ogledalo takšne miselnosti, tako tempirane in neprilagodljive. Posodijo denar neki državi/podjetju, ta država ima naravno katastrofo.. in namesto, da bi jim pomagali, jim ustavili obresti, si bančniki veselo manejo roke.. Država nesposobna odplačevati obresti, bo morala prodati svoj kos zemlje.. In banka je svoj iz nič ustvarjen denar spremenila v fizično ozemlje neke države – lepo, mar ne? Kateri prijatelj, dobrosrčna oseba, bi posodila denar, potem pa, ker bi se zgodila nesreča in bi se pri obljubi zalomilo, bi zahteval nazaj denar v točno določenem roku.. Dober primer glede obresti in odplačevanja dolgov je (bil) v filmu Robin Hood, Princ tatov (1991). Robin reši svojega prijatelja ujetništva oz. smrti, skupaj pobegneta, zato se ta njegov muslimanski prijatelj njemu zaveže s svojim življenjem: „Rešil si me, zato prisegam, da bom ostal s tabo, dokler še jaz ne rešim tebe.“ Prideta nazaj v Anglijo, tam Robinu grozi smrtna nevarnost, ta muslimanski prijatelj, Azeem, pa opravlja svojo dnevno molitev, kot da ne bi bilo nič. Robin se vendarle izmuzne in premaga 6 nasprotnikov, in ves jezen pride do svojega sedaj služabnika, kako si on upa opravljati svojo molitev, ko je sam v smrtni nevarnosti: „15.000 km daleč si prišel, da bi me rešil, potem pa kar pustiš, da me (skorajda) zakoljejo?“ Musliman odvrne: „Prisege izpolnim takrat, ko sam izberem.“ (I fulfill my vows when I choose.) Sosed mi posodi gajbo krompirja, obljubim, da mu bom vrnil. Vrnem mu gajbo krompirja plus nekaj malega obresti, neko darilo za hvaležnost, ker „se spodobi in je pravično“. Ampak to ni vezano na čas; en mesec, dva, trije, eno leto, dve,.. če se kaj zalomi… še vedno ostane gajba krompirja plus neko darilo… ne nastane s te gajbe krompirja 5 (npr) gajb krompirja, po desetih letih iz ene življenjske usluge ne nastane 5 uslug, kot bi morda pričakovali, ker se takšna zgrešena/parazitska logika uporablja v pri denarju/bančništvu..
 

Lepo je rekel nek starejši gospod, nekako takole: „Mladi se borijo proti sistemu, ampak rad bi videl, kdo jim bo vse to kar hočejo zagotovil, kako si to predstavljajo?“ Točno tako.. kako si protestniki predstavljajo, da bodo živeli svoje dostojno življenje? Bodo drugi delali za njih, medtem ko se bodo sami predajali nenehnemu uživaštvu, ali bodo sami poskrbeli za potrebna sredstva pri svojih zabavah. Na primer, ljudje imajo svoje vinograde, za njih skrbijo in jih negujejo, v zameno jim pa vinograd daje dobro grozdje, iz katerega naredijo vino in ta jim nudi zabavo. Ali pa življenje preprostih Hobbitov, vse si pridelajo in sezidajo z lastnim poštenim delom; ostane jim več kot dovolj časa tudi za počitek in zabavo.. To je v redu, ni sicer ravno duhovno, ni pa tudi satanistično, tako da naj bo. Ampak ko morajo drugi delati in trpeti in slabeti zaradi našega uživaštva (Zgodba o stvareh, vse te količine odpadkov,..), tu je pa potrebno narediti konec.

Občutek imam, upam da se motim, da hoče večina še vedno živeti na račun drugih in se temu ne bo odpovedala. Preveč nizkotno se jim zdi, da bi sami proizvedli večji del tega kar potrebujejo. Ne boste verjeli, ampak obstaja neka precej resna tematika, kateri se reče technotopia oziroma transhumanism. Razpravlja se o tehnološkem svetu, kjer bodo vladali roboti in tehnologije, kjer bo človek neke vrste robot, cyborg,.. Imeli boste vgrajen nek mikročip, ali mini računalnik in boste postali blazni/o pametni; imeli boste zmožnosti takšne kot ima računalnik (iskanje podatkov, računanje), lahko se boste celo povezali na internet. Velikanski uspeh za človeštvo, mar ne? Na nekem slovenskem forumu sem bral precej resne razprave, kako je smiselno ustvariti biološke robote, kateri bodo opravljali dela namesto nas – v kolikor ostanemo ljudje.. Venus project je podobno; masovna proizvodnja, celotno gradnjo izvajajo roboti. Vse kar je potrebno človeku za narediti je to, da robotu pove kaj hoče, in robot bo s svojimi pomočniki to zgradil. „Resnična demokracija, sodelovanje na človeški ravni“, ne pa da ti arhitekt nariše hišo in ti nimaš nobene besede pri tem – robotom bomo lahko govorili kakšno hišo bomo hoteli, in „v trenutku se bo pojavila pred nami“. Namen tehnologije je, da „obogati življenja ljudi“. „Znanost in tehnologija s skrbmi za človeka in okolje.“ (citati iz venus project strani in videov; housing, counstructing) Avtomatizirano, robotsko vodeno, celo sateliti v vesolju,… Kako za vraga naj bi to „obogatilo življenje ljudi“? Kaj bodo ljudje v tem svetu sploh počeli? Še naprej razvijali in raziskovali tehnologije, kot je nanotehnologija, katera jih bo s takšno miselnostjo še nadaljnje zasužnjila in naredila še bolj otopele? Kakšno predstavo o človeku oz. človeštvu imajo ti ljudje? “Samo dve reči sta neskončni,..“
 

Mogoče bi poleg zapiranja bančnih računov bilo potrebno tudi odpovedati se (poleg uvoza osnovnih prehrambenih izdelkov) vsaj še (jih zapakirati in poslati na matična podjetja v tujino) vsem tem mp3 predvajalnikom in pametnim telefonom, kateri človeku ne dovolijo niti trenutka oddiha… … Kaj pa vem… Mogoče bi se ljudje v tem primeru za odtenek boljše počutili in kvalitetnejše uporabljali svoj prosti čas..
 

se nadaljuje..