Človek, zbudi se..

Remember, ReMember, REMEMBER !!

Spomni se!

Spomni se, kdo resnično si.
Spomni se, koliko sprememb v življenju si že naredil,
ovir preskočil,
dvomov povozil,
strahov premagal,..
Spomni se…

Spomni se na vso živost in upanje in zaupanje v otroštvu..
Spomni se….

Spomni se, da pot Srca zahteva Pogum.
Spomni se, da se vse spreminja,
da imaš vedno možnost Izbire,
in da si opremljen z idealnim navigacijskim sistemom..
Spomni se….

Spomni se, da si vedno Ljubljen,
da je Vir vedno s teboj,
da si vreden tega življenja,
in da ne dobiš nobenega izziva, ki ga nisi sposoben prerasti..
Spomni se……

SPOMNI SE!
 

(Spomni se! Ti človek oz. človekinja.)

Včeraj sem zasledil tole misel od Buddhe, ki odlično ubesedi to, kar sem že nekaj časa slutil:

Distinguish between those who understand and those who agree.

He who understands the Teaching will not tarry in applying it to life; He who agrees will nod and extol the Teaching as remarkable wisdom, but will not apply this wisdom to his life.

There are many who have agreed, but they are like a withered forest, fruitless and without shade. Only decay awaits them.
Those who understand are few, but like a sponge they absorb the precious knowledge and are ready to cleanse the horrors of the world with the precious liquid.

Vprašanje bralcem: Zakaj je tako veliko tistih, ki se strinjajo, in tako malo tistih, ki razumejo?

Kaj pa organizacije kot so družina, šolski sistem, podjetja, društva, ter tudi duhovne organizacije, kaj te spodbujajo? Spodbujajo strinjanje ali razumevanje?

In konec koncev, kaj spodbujamo mi v vsakdanjih pogovorih?

Kaj menite o vsem tem? Čemu je temu tako?
 

Nikoli nisem razumel starejših ljudi, ki drugim vsiljujejo svoje mnenje, ki od drugih zahtevajo določen način obnašanja, določen način delovanja. Še posebej, ko je očitno, da njihovo življenje ni življenje, ki bi si ga človek želel posnemati.

Zakaj bi moral narediti po tvoje? Kakšen smisel ima vse to? Kam me bo to pripeljalo..? Star bom 50 let (in več), hodil v službo, ki je ne maram, imel družino in ženo s katero se komaj kaj pogovarjam, in če se že, izjemno površinsko. Tisti čas, ko ne bom v službi, si bom zapolnil s športnimi in družbenimi dejavnostmi, preostanek pa vegetiral pred televizijo ali na internetu, vse samo zato, da se izognem samemu sebi.. Zakaj mi ne pustiš, da grem po svoji poti? Zakaj mi ne zaupaš? Mar ne vidiš, kaj takšno življenje povzroča tebi in tvojim bližnjim? Res hočeš, da jaz živim enako življenje kot ti, enako hipnotizirano življenje?

Saj razumem, veš da to ni to, a ne vidiš izhoda. “Ni najbolj optimalno, a je najboljše kar lahko človek ima. Videl sem pa že veliko ljudi, ki so poizkušali nekaj svojega, a na koncu so vsi propadli in pristali še slabše od povprečja. Zato se drži povprečja in delaj tako kot drugi delajo pa boš mirno prišel čez življenje.” Mirno?!?! Misliš mrtvo, hladno, nepremično, zakrnelo, togo?

Vem tudi, da kljub vsemu še vedno imaš sanje, a jim ne dovoliš vzkliti. Še vedno imaš inspiracije, a jih neprestano tlačiš. Želiš si sprememb, a se bojiš kaj bodo “THE OTHERS” rekli. Želiš si svetlobe, a se nisi pripravljen soočiti s temo. Hočeš živeti drugače, a za to nisi pripravljen nič spremeniti. Želiš biti močan, a se neprestano oklepaš vloge žrtve. Hočeš biti svoboden, vendar vedno znova podležeš svojim navadam.

Razumem vse to in vem kako je to, tudi sam sem bil nekoč na tem mestu, kjer si ti že mnogo let. Tako da te kljub vsemu ne morem sovražiti, nasprotno, preplavlja me globoko sočutje.

Jill Bolte Taylor je možganska znanstvenica, ki je leta 1996, pri svojih 37ih letih, doživela kap na levi možganski polovici. Doživela, s pomočjo trdne odločnosti ter ljubeče podpore svoje matere po osmih letih popolnoma okrevala, ter v svet celo prinesla nova spoznanja.

Verjetno ste že videli njen navdihujoč govor, ki ga je imela na TEDu (povezava spodaj). Sicer pa bolj podrobno vse svoje izkušnje med napadom, med okrevanjem in spoznanji s katerimi sedaj živi opiše v svoji knjigi My Stroke of Insight (Moja kap prebliska - prevod naj bi bil dosegljiv maja 2009).

Na koncu knjige najdemo za marsikoga presenetljiv spisek 40 stvari, ki jih je med okrevanjem najbolj potrebovala. Skupni imenovalec pri vseh je izkazovanje razumevanja, spoštovanja, ljubezni,.. ne le z besedami in dejanji, temveč na globlji ravni. Še bolj zanimivo je to, da je pridobila sposobnosti zaznavanja energij preko umetne maske besed. Ko je človek že vstopil v sobo, je zaznala energijo, in če energija ni bila pozitivna, temu človeku ni zaupala in jo je njena/njegova prisotnost močno vznemirjala. Če malo poznamo delovanje energij na telo, to posledično pomeni tudi zaviranje okrevanja.

In ravno zaradi tega je ta spisek zanimiv, kajti vse preveč smo navezani na masko besed in dejanj ter se ne zavedamo, da je energija odzadaj veliko bolj pomembna. Bolni ljudje, pa tudi otroci, dojenčki, so veliko bolj občutljivi pri zaznavanju teh energij in se verjetno intuitivno zavedajo, kaj z negativno/neprijetno energijo povzročajo telesu - mogoče zaradi tega dojenčki pri določenih ljudeh jokajo. Jill tudi pravi, da njeno okrevanje v bolnici ne bi bilo mogoče, saj je bilo preveč vznemirjanja in preveč negativnih energij. Imela je to srečo, da ji je bila njena mama pripravljena brezpogojno pomagati in ji nuditi vse kar je rabila.

Spodnja črta je torej ta, da je za okrevanje veliko bolj pomembna ljubezen, spoštovanje, veselje, torej pozitivna energija, kot pa neki mehanični obiski pri zdravniku in jemanje zdravil. Imejmo to v mislih pri stiku z bolnimi ljudmi.. oziroma z živimi bitji nasploh…. (Vse skupaj je še kako del (višje) logike in zdrave pameti)
 

40 stvari, ki jih je Jill najbolj potrebovala: Nadaljuj z branjem »

Veliko je bilo že rečenega o tem dokumentarcu, in tudi jaz sem veliko že povedal o tem, vendar do sedaj nisem še nič rekel o samem filmu. Na srečo. Kajti do nedavnega se mi je ta dokumentarec namreč gnusil, vsaj prva polovica - vse dokler ne začnejo govoriti o odnosih. Zakaj? Zaradi tega, ker se osredotočajo le na denar in materialne dobrine - vsi pa vemo, da materialne dobrine in kopičenje le teh samo po sebi ne pomeni kaj dosti.

Potem pa sem naletel na sorodno gradivo (predvsem Bashar: Beyond The Secret), ki prav tako govori o zakonu privlačnosti in podobnih stvareh, vendar z malo drugačnega zornega kota, malo bolj osvetli določene stvari. Tako sem še enkrat pogledal The Secret (Skrivnost), in zdel se mi je fantastičen - ne pretiravam. Vse kar je potrebno narediti je to, da materialno bogastvo zamenjate s katerokoli željo, ciljem, vizijo, sanjami, strastmi,.. ki jih imate. Ter če vas moti dejstvo, da misli ustvarjajo realnost, zamenjajte to s prepričanji.

Konec koncev gre pri duhovni rasti za VKLJUČEVANJE in ne za izključevanje (to začenjam razumevati). Zato je potrebno imeti pri vseh stvareh odprte oči in iskati pozitivne in skupne lastnosti, četudi se morda z vsem ne strinjamo absolutno. Ker sicer smo tako kot kakšna organizacija/podjetja, ki bolj malo dela, tistemu pa, ki hoče kaj pozitivnega narediti, pa neprestano meče polena pod noge.

Ljudje moramo sporočila slišati in različnih virov, in vsakemu ustrezajo drugačne stvari. Zakaj nekaj zavračati, če meni ne ustreza? Konec koncev Vesoljna energija takšno stvaritev podpira, čemu je ne bi tudi jaz? Če pa sem že mišljenja, da to ni prava pot, potem je pa na meni, da se zavzemam za tisto kar jaz verjamem (tako pravi tudi Skrivnost), ostalim stvarem pa enostavno ne posvečam pozornosti, kajti s tem ko jim posvečam svojo pozornost še dodatno rastejo. As simple as that.

Pač The Secret ni zelo duhoven dokumentarec, vendar je kljub vsemu zelo veliko koristnih principov na razumljiv način predstavljenih. Ti principi absolutno držijo! In če jih tudi mi sami upoštevamo, nam želene stvari ne uidejo (od kje pa sploh pridejo želje). Povzeto po Hicks verziji: Nadaljuj z branjem »

Televizija, radio, časopisi, revije, internet. Že kar nekaj časa me te stvari ne zanimajo. Na televiziji so eni in isti filmi, z malenkost drugačno zgodbo, na radiu napovedovalci z dneva v dan uporabljajo v temeljih iste fore in nenehno predvajajo junk pesmi, revije vedno znova iščejo znane osebnosti, iz katerih bodo brile norca. Vsem medijem pa je skupno poročanje aktualnih novic. Športnih, političnih, finančnih, gospodarskih, lokalnih, nacionalnih, evropskih, svetovnih. Sicer ne vem kako vi na to gledate, vendar za moje pojme ne povedo nič novega, nič bistvenega.

Finančne in gospodarske novice; borza gori, borza doli, ono podjetje šlo v stečaj, tisto podjetje je prevzelo drugo,… ne povedo pa (ker ne vedo - velika večina), da je denar ustvarjen kot dolg. Na politični sceni gledamo leve in desne, kako se med sabo prepirajo, slišimo o podtikanjih, o različnih pogledih na stvari, kako so drugi napačno ravnali, kako bi naši znali ravnati boljše,.. ne povedo pa (ker ne vedo - velika večina), da sta leva in desna stran le dve strani istega kovanca, dve peruti iste ptice, tako da glava vedno ostaja nespremenjena. Če ne verjamete, počakajte nekaj mesecev in videli boste, da “rešitelj” Obama ni nič drugačen od Busha.

Ali pa športne novice ter prenosi; doping tu, doping tam, zmagal naš, zmagal oni, popravljen ta rekord, popravljen tisti rekord,… ne povedo pa, da bi bilo veliko bolj zdravo, če bi vsak poskrbel za lastno rekreacijo na dnevni osnovi, namesto da sedi doma pred televizorjem in spremlja tekmo/dirko. Niti ne povedo, da če je zlata medalja ali ne, bodo čez dva dni še vedno prišli na dan stari problemi. Kruha in iger, da lahko narod pozabi na svojo mizerijo.
 

V principu gre torej vedno za površinske dogodke, medtem ko gnile korenine ostajajo neraziskane, potem pa se ljudje čudijo, kako to, da gre vse rakom žvižgat. Sicer pa, “če se hočeš nečesa znebiti, moraš dopustiti, da se razcveti..” Večina tako ali tako že vidi nesmiselnost vsega tega, manjka le še malenkost, da to udejanijo. Da ima folk vsega zadosti in je lačen spremembe, hkrati pa nima dovolj moči, da bi to sam storil, dokazujejo vsake volitve, kjer zmaga tisti, ki se dere “sprememba.” Seveda kmalu nadaljuje po stari poti predhodnikov, ljudstvo pa je še enkrat več izviselo. To se ponavlja toliko časa, dokler velika večina posameznikov ne dojame, da je vsak sam odgovoren za svoje stanje in da lastno moč najboljše uporabi tako, da jo uporabi za lastni razvoj.

Lep primer tega je človekova zunanja svoboda; DVD predvajalniki omogočajo, da gleda karkoli hoče, mp3ji omogočajo izbiro lastnega programa v avtu ali doma, internet pa odpira okno v svet in s tem tudi ogromno izbiro alternativnih novic. A se kljub vsej tej svobodi ljudje še vedno oklepajo starih stvari; na mp3 predvajalnike si naložijo popularne pesmi, ki jih slišijo po radiu, na internetu pa spremljajo novice velikih medijskih hiš. Bo že držalo, da “je lahko človek na zunaj svoboden, pa še veno v kletki.”
 

Če pa razmišljate, da bi prenehali spremljati uradne medije, potem naj vas potolažim - niste edini. Jaz si že par let sam izbiram kaj bom gledal, poslušal in bral, s tem da sem v zadnjem mesecu popolnoma prenehal spremljati (uradne) novice Nadaljuj z branjem »

Ker Mojster verjame vase, ne poizkuša prepričevati drugih.
Lao Tzu

Kot že rečeno, je resnica velikokrat uporabljena kot izgovorov za grozodejstva s strani tistih, ki je sploh niso razumeli. Tipičen primer je Kristusov nauk in pokristjanjevanje. Marsikdo sicer misli, da je to stvar prejšnjih stoletij, vendar se množično dogaja tudi danes, tako na globalnem kot na osebnem nivoju. Zato si malo bolj podrobno poglejmo situacijo v krščanskem srednjem veku skozi oči duhovnika.

Zgodbica o duhovniku

“Kot duhovnik, ste bili podvrženi nekajletnemu izobraževanju, tako da ste sedaj trdno prepričani, da je Kristusov nauk edina resnica, in da tisti, ki v tem edinem življenju ne bodo šli na to pot, bodo celo večnost preživeli v mukah pekla. Jaz kot duhovnik, delujem po Kristusovih naukih, izpolnjujem vse zapovedi (po potrebi si jih prilagodim), spoštujem vse rituale, redno molim, zato se smatram (tudi drugi name gledajo tako) za Božjega odposlanca in zagotovljen mi je večni raj.

Ob tem ni pomembno, da imam velikokrat občutek, da nekaj ni v redu, da nekaj manjka, da me skorajda razžira od znotraj. Konec koncev se o teh občutkih redno pogovarjam s svojimi “nadrejenimi,” ki mi na zalo ljubezniv in logičen način pokažejo, da sem na pravi poti in zato ni kaj skrbeti. Če oni tako rečejo, bo že res, saj vedo precej več kot jaz, predvsem pa kdo sem jaz, da bom o čemerkoli dvomil in odločal. Sicer pa na ta način služim Bogu, in če kakšna malenkost sedaj ni v redu, mi bo nekoč, nekega dne, že poplačano.

Poleg vsega tega sem pa tudi odgovoren človek, tako do sebe kot do drugih. Za ta poklic sem se odločil zaradi tega, ker hočem pomagati ljudem, saj vidim kako zelo so izgubljeni medtem ko sem jaz končno našel pravo pot, in si tudi v posmrtnem življenju zagotovil mir. Je pa na svetu še veliko ljudi, ki niso na pravi poti, in jim zato grozi večno trpljenje. Reveži so tako izgubljeni, da se tega niti ne zavedajo, nekateri celo trdijo, da Kristusove resnice sploh ne rabijo. Ampak jaz vem, da jim brez Kristusovega nauka sledi večna poguba.. Kaj naj torej naredim, da jih usmerim na pravo pot in jim tako naredim ogromno uslugo?
  Nadaljuj z branjem »

Resnica, prepričanje, pogled na svet, prava pot,… kakorkoli temu že rečemo. Če se malo ozremo okoli sebe, lahko kaj hitro vidimo tisoč in enega zagovornika svoje resnice, nekateri celo trdijo, da je njegova/njihova najboljša, prava, morda celo edina..

Sam sem bil velikokrat zelo prepričan, da je moja resnica najboljša, moj pogled na situacijo/človeka najbolj realen, moje mnenje edino pravilno. Še posebej, če je v tistem trenutku zame delovalo ali pa če je to rekel kakšen pomemben strokovnjak, modrec oz. se kaj naučil na kakšnem tečaju. “Tudi vi morate tako delovati, pa boste videli, kako se bo vaše življenje spremenilo.” Brez tega vam živeti ni.” In v prepričevanju, če ni bilo takojšnjega strinjanja, takojšne realizacije, je sledila frustracija.

Ko sem to nekajkrat poizkušal, sem kaj hitro dojel, da ljudje na situacije gledamo zelo različno, predvsem pa imamo radi prav in nočemo poslušati nasvetov drugih, sploh če to niso družbeno priznani ljudje. Čemu tako? Zakaj me kljub vsemu ne ne poslušajo, kaj ne vidijo, kako prav imam? In če me ne poslušajo, je možno, da imajo svojo resnico? Kaj pa to pove o obstoju univerzalne resnice, katero bi morali vsi razumeti in prakticirati? Recimo škodljivost gledanja televizije, vsaj vegetarijanska prehrana (če že ne veganska), iskrenost do ljudi, odprta komunikacija in podpora v skupnosti,… Mar ni to univerzalna resnica, ki bi morala biti uporabljena v praksi?

Univerzalna resnica v praksi - iskanje svoje poti

Teženje k univerzalni resnici pa zahtevam tudi od sebe. Prvič sem to spoznal na fakulteti, ker “vsi to počnejo in danes brez papirja nisi nič.” Precej časa sem se delal, da me študij zanima in iskal motivacijo, marsikaj potlačil, vendar sem naposled po zelo dolgem času le odkril, da me ta stvar niti približno ne zanima, in da ni vredna mojega denarja (prevoz, hrana, literatura, kopiranje,..), predvsem pa časa in energije.. Sem se sicer marsikaj koristnega naučil, tako da ni bil čisto stran vržen čas, predvsem pa sedaj vem, da ni človeka, ki bi me prepričal v nadaljevanje študija. Ta resnica zame ne deluje, to vem z vsako celico telesa.
Nadaljuj z branjem »