Kvalifikacije aspiranta in učitelja

Swami Vivekananda, iz knjige Bhakti Yoga; nekaj malega še o učencih duhovnosti, sicer pa govora predvsem o učiteljih…

Obstajajo pa nekatere velike nevarnosti. Nevarnost je, na primer, da duša učenca zamenja trenutna čustva za prava religiozna hrepenenja. To lahko vidimo pri sebi. Velikokrat v našem življenju nekdo, kogar smo ljubili, umre. Prejmemo udarec; čutimo, da nam ta svet beži iz prstov, in da hočemo nekaj višjega, da moramo biti religiozni. Čez nekaj dni, ko so se valovi polegli, smo obtičali točno tam, kjer smo bili. Velikokrat takšne impulze zamenjamo za resnično žejo po religiji. Ampak kolikor dolgo so ta trenutna čustva napačno razumljena, tisto nenehno, resnično hrepenenje duše po religiji ne bo prišlo, in ne bomo našli pravega učitelja duhovnosti. Zato kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično. Tako bomo v veliki večini primerov odkrili, da nismo pripravljeni za sprejem resnice, da ni pravega hrepenenja po duhovnosti.

Še večje nevarnosti pa zadevajo učitelja, guruja. Veliko jih je, ki čeprav so pogreznjeni v ignoranco, v ponosu svojih src mislijo, da vse vedo in ne le da se ne ustavijo tu, ampak ponudijo, da druge vzamejo na svoje ramena in tako “slepec vodi slepega in oba padeta v prepad.” Svet je poln teh. Vsi hočejo biti učitelji, vsak berač hoče napraviti darilo za milijon dolarjev (wants to make a gift of a milion dollars)! Ravno tako kot je slednje smešno, tako so smešni tudi ti učitelji.

Kako torej spoznamo učitelja? Sonce ne rabi nobene bakle, da je viden; ne rabimo prižgati sveče, da vidimo sonce. Ko vzhaja sonce, se instinktivno zavedamo njegovega vzhoda, in ko učitelj človeštva pride, da nam pomaga, bo duša instinktivno vedela, da je nanjo začela sijati resnica. Resnica stoji na svojih lastnih temeljih; ne rabi nobenih drugih pričevanj, da se dokaže. Žari sama od sebe. Prodre v najnotranjejše kotičke naše narave, in v njeni prisotnosti vstane celotno vesolje in reče: “To je resnica.” Ti učitelji, katerih modrost in resnica sijeta kot sončna svetloba, so najimenitnejši kar jih svet pozna, in večji del človeštva jih časti kot Bogove. Toda pomoč lahko dobimo tudi od primerjalno manjših učiteljev; le da mi sami nismo dovolj intuitivni, da bi lahko pravilno ocenili človeka od katerega dobivamo učenje in vodstvo. Tako da morajo biti določeni preizkusi, določeni pogoji, katere mora učitelj zadovoljiti – in ravno tako učenec.

Pogoji potrebni za učenca so čistost, resnična žeja po znanju in stanovitnost (perseverance). Nobena nečista duša ne more biti resnično religiozna. Čistost v mislih, besedah in dejanjih je absolutno nujna za vsakogar, ki hoče biti religiozen. Kar se tiče želje po znanju, obstaja star zakon, da bomo dobili le to, kar hočemo. Nihče od nas ne bo dobil ničesar drugega razen to, čemur posvečamo svoja srca. Hoteti religijo je zelo težka stvar, ni tako lahko kot navadno mislimo. Poslušanje govorov, branje religioznih knjig, še ni zadosten dokaz resničnega hotenja, ki ga občutimo v srcih. Nenehen boj mora biti, nenehna borba, neutrudljiva borba na nož z našo nižjo naravo, vse dokler ni višje hotenje dejansko občuteno in zmaga dosežena. Ni vprašanje enega ali dveh dni, let ali življenj; borba se bo morda morala nadaljevati še stotine življenj. Uspeh včasih utegne priti nenadoma, ampak moramo biti pripravljeni potrpežljivo čakati na to, celo če se zdi neskončno dolgo. Študent, ki se odpravi na pot z duhom stanovitnosti, bo zagotovo uspel in naposled prispel do realizacije.
 

Kar zadeva učitelja, se moramo najprej prepričati, da pozna duha svetih knjig (knows the spirit of the scriptures). Celoten svet bere Biblijo, Vede, Koran in vse te, ampak to so le besede, skladnja, etimologija, filologija – suhe kosti religije. Učitelj, ki se preveč poglablja v besede in dovoli umu, da ga sila besed odnese, izgubi duha. Le poznavanje duha teh svetih spisov označi resničnega raligioznega učitelja. Mreža besed svetih spisov je kot velik gozd, v katerem se človeški um pogosto izgubi in ne najde poti ven. “Mreža besed je velik gozd, je vzrok brezciljnega tavanja uma.” “Najrazličnejše metode združevanja besed, različne metode govorjenja v prelepem jeziku, različne metode razlaganja izražanja svetih spisov, so le za pričkanje in za veselje naučenih (enjoyment of the learned); ne vodijo k razvoju duhovnega zaznavanja.” Tisti, ki uporabijo takšen način za razlaganje religije drugim, želijo le pokazati svojo naučenost, tako da jih lahko svet hvali kot velike učenjake. Ugotovili boste, da noben od velikih učiteljev tega sveta ni šel v razlaganje teh besedil; pri njih ni zaslediti nobenega poizkusa “mučenja besedil”; nič igranja s pomenom besed in njihovim izvorom. Vendar učijo plemenito, medtem ko drugi, ki nimajo nič za učiti, bodo vzeli besedo, včasih, in napisali tri knjige o izvoru te besede, o človeku, ki jo je prvi uporabil, kaj je človek ponavadi jedel, kako dolgo je spal in tako naprej.

Sri Ramakrishna je nekoč povedal zgodbo o nekaj ljudeh, ki so šli v sadovnjak mangov, in se zaposlili s štetjem listov, vejic, vej, preučevanjem njihove barve, primerjanjem njihove velikosti in tako naprej, in vse so podrobno zapisovali, in se potem zapletli v učeno razpravo o vsaki izmed teh tem, katere so bile nedvomno zelo zanimive za njih. Ampak drugi človek, bolj senzibilen kot oni, se ni zmenil za nobeno od teh stvari, ampak je namesto tega začel jesti mange. Ali ni bil moder? Tako da pustite to štetje listov in vejic in to zapisovanje drugim. To delo ima svoje mesto, amapak ne tu, v duhovni dimenziji. Nikoli ne boste našli močnega duhovnega človeka med temi “preštevalci-listov” (leaf-counters). Religija, največji cilj, najvišja veličina človeka, ne zahteva toliko truda kot štetje listov. Če hočete biti Kristjan, ni potrebno vedeti, kje je bil Kristus rojen, v Jeruzalemu ali v Betlehemu, kaj je počel ali točen datum na katerega je govoril na gori; vse kar rabite je celoten govor na gori. Vse ostale podrobnosti o teh stvareh in avtorju so za veselje naučenih, naj ga imajo. Recite “amen” njihovim naučenim pogovorom, vi sami pa “jejte mange.”

Drugi pogoj, ki ga mora učitelj imeti, je čistost (sinlessness). Pogosto se pojavi vprašanje: “Zakaj bi morali biti pazljivi na značaj in osebnost učitelja? Le presoditi moramo kar reče in to upoštevati.” To ni pravilno. Če me hoče kdo kaj naučiti o dinamiki ali o kemiji ali katerikoli drugi fizični znanosti, je lahko karkoli hoče, ker je znanje, ki ga zahteva fizična znanost zgolj intelektualno in je odvisno od intelektualne moči; človek lahko ima v tem primeru velikansko intelektualno moč brez najmanjšega razvoja njegove duše. Ampak v duhovni znanosti je nemogoče, da je lahko kaj duhovne luči v duši, ki je nečista. Kakšno religijo lahko uči nečisti človek? Nič ne ve. Duhovna resnica je čistost. “Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali.” V tem stavku je jedro vseh religij. Če ste se naučili to, potem veste vse kar je bilo rečenega v preteklosti, in vse kar bo mogoče reči v prihodnosti. Ne rabite gledati nikamor drugam, ker imate v tem enem stavku vse kar potrebujete, in to bi lahko rešilo svet, če bi se izgubili vsi drugi spisi. Videnje Boga (vision of God) ali bežen pogled sveta onstran nikoli ne pride, dokler ni duša čista. Zato moramo pri duhovnem učitelju najprej videti, kaj on JE, in šele nato, kaj reče. Ni tako z intelektualnimi učitelji, se razume, tam nam je bolj mar kar rečejo, kot to kar so. Učitelj duhovnosti pa mora najprej biti popolnoma čist, in nato bodo imele njegove besede vrednost, kajti šele potem je resničen oddajnik (transmitter). Kaj lahko oddaja, če sam nima duhovne moči? Najprej mora biti ustrezna vibracija duhovnosti v umu učitelja, da jo lahko prenese v um učenca. Delo učitelja je pravzaprav stvar nekega prenosa in ne zgolj stimulacije obstoječega intelekta ali kakšne druge sposobnosti v učencu. Nekaj resničnega in oprijemljivega pride do učitelja v učenca, in začne rasti v velikansko drevo. Zaradi tega mora biti učitelj čist (pure).

Tretji pogoj je v povezavi z motivom. Učitelj ne sme učiti s kateremkoli prikritim, sebičnim motivom – za denar, ime ali za slavo. Njegovo delo mora biti edino iz ljubezni, iz čiste ljubezni do človeštva na splošno. Edini medij, preko katerega je lahko duhovna moč prenesena, je ljubezen. Kakršenkoli sebičen motiv, kot na primer poželenje po dobičku ali imenu, bo nemudoma uničilo ta prenosni medij. Bog je ljubezen, in le tisti, ki je spoznal Boga kot ljubezen, je lahko učitelj pobožnosti in človeku Bog (and God to man).

Ko vidite v vašem učitelju te pogoje izpolnjene, ste varni. Če niso, ni varno, da si dovolite, da vas ta človek poučuje; kajti velika nevarnost je, da če ne more prenesti dobrote v vaše srce, lahko prenese pokvarjenost. Proti tej nevarnosti se morate z vsemi sredstvi zaščititi. “Tisti, ki pozna svete knjige, je brez greha, neomadeževan pred poželenjem in je največji poznavalec Brahmana,” je pravi učitelj.
 

Iz tega kar je bilo rečeno naravno sledi, da ne moremo biti naučeni kako ljubiti, ceniti in asimilirati religijo povsod, od vsakogar. “Pridige v kamnih (sermons in stones), knjigah in tekočih potokih, in dobro v vsem” – je zelo res kot poetični izraz, ampak nič ne more človeku dati (impart) samcatega zrna resnice, razen če nima zarodka le te v sebi. Komu potoki in kamni govorijo pridige? Tistim človeškim dušam, katerih lotos svetega notranjega svetišča je že skorajda odprt. In luč, ki povzroči prelepo odprtje tega lotosa, pride vedno od dobrega in modrega učitelja. Ko se je srce tako odprlo, je zrelo, da sprejme učenje od kamnov in potočkov, zvezd ali sonca ali lune ali od česarkoli kar obstaja v našem nebeškem vesolju; ampak neodprto srce, ne bo videlo v njih nič drugega kot zgolj kamne in potočke. Slepi človek lahko gre v muzej, ampak mu ne bo na noben način koristilo; njegove oči morajo biti najprej odprte, in šele nato se bo sposoben učiti stvari, ki jih muzej lahko nauči.

To odprtje oči v duhovnem aspirantu je učitelj. Pri učitelju, je zatorej naš odnos enak kot tisti med potomcem in njegovim prednikom. Brez vere, ponižnosti, predaje in globokega spoštovanja v naših srcih do duhovnega učitelja, ne more biti nobene rasti religije v nas. Pomembno dejstvo je, da kjer prevlada takšen odnos med učencem in učiteljem, samo tam se razvijajo (grow) velikanski duhovni možje, medtem v tistih deželah, kjer niso obdržali takšnega odnosa, je postal duhovni učitelj zgolj predavatelj. Učitelj pričakuje njegovih pet dolarjev in učena oseba pričakuje, da bodo njegovi možgani napolnjeni z učiteljevimi besedami, in ko je bilo to opravljeno, gre vsak svojo smer. Pod takšnimi pogoji postane duhovnost skorajda nepoznana kvaliteta. Nobenega ni, ki bi oddal, in ni nobenega, ki bi prejel. Religija pri takšnih ljudeh postane posel; mislijo, da jo lahko dosežejo s svojimi dolarji. Da bi lahko Boga spoznali na tako enostaven način! A na žalost to ni mogoče.

Religija, ki je najvišje znanje in najvišja modrost, ne more biti kupljena, niti ne more biti pridobljena iz knjig. Lahko zakopljete svojo glavo v najrazličnejše dele sveta, lahko raziščete Himalaje, Alpe, ali Kavkaz. Lahko se potopite na dno morja in oprezate za vsakim kotičkom v Tibetu in v puščavi Gobi, ampak religije ne boste našli nikjer vse dotlej vaše srce ni pripravljeno sprejeti in je učitelj prišel. In ko pride ta nebeški učitelj, mu služite z otroško zaupljivostjo in enostavnostjo, preprosto odprite svoje srce njegovemu vplivu, in v njem vidite manifestiranega Boga. Tisti, ki iščejo resnico s takšnim duhom Ljubezni in globokim spoštovanjem – njim Gospod Resnice prikaže najbolj čudovite stvari o resnici, dobroti in lepoti.

Discipleship

Swami Vivekananda, Discipleship; San Francisco, 29. marec, 1900, celotni govor. Vzemite si te besede k Srcu..

Moja tema je “Učenstvo” (Discipleship). Ne vem kako boste sprejeli, kar imam za povedati. Precej težko bo za vas to sprejeti; zamisel o učitelju in učencu je v tej deželi tako drugačna kot tista v naši. Star pesnik Indije mi pride na misel: “Sto tisoče je učiteljev, ampak težko je najti enega učenca.” To se zdi, da je res. Ena od najpomembnejših stvari pri doseganju duhovnosti (attainment of spirituality) je odnos učenca. Ko je pravi odnos, razsvetljenje pride zlahka.

Kaj potrebuje učenec, da prejme resnico? Veliki modreci pravijo, da je za dosego resnice potreben le mežik očesa, je le vprašanje védenja. Sanje se zlomijo – kako dolgo traja? V sekundi sanje izginejo. Ko iluzija izgine, kako dolgo traja? Le mežik očesa. Ko spoznam resnico, se ne zgodi nič drugega kot to, da laž odide. Mislil sem, da je vrv kača, in sedaj vidim, da je vrv. Je le vprašanje pol sekunde in celotna stvar je opravljena. Ti si Ta (Thou art That); Ti si Resničnost – kako dolgo traja, da to spoznamo? Mi smo Bogovi in vedno smo to bili, da tega ne vemo, je zelo presenetljivo. Vedeti to je edina naravna stvar. Ne bi smelo trajati leta, da spoznamo, kar smo vedno bili in kar smo sedaj.

Vendar zdi se, da je težko spoznati to očitno resnico. Leta in leta minejo, preden začenjamo dojeti kanček te resnice. Bog je življenje; Bog je resnica. Pišemo o tem, v naših najglobljih delih srca čutimo, da je temu tako, da je vse drugo razen Boga nič; danes tukaj, jutri mine. Vendar večina nas ostane enaka skozi celo življenje. Držimo se neresnice in obrnemo hrbet resnici. Nočemo spoznati resnice. Nočemo, da nam kdorkoli prekine naše sanje. Vidite, učitelji niso zaželeni. Kdo se hoče učiti? Ampak če kdo hoče spoznati resnico in premagati iluzijo, če hoče sprejeti resnico od učitelja, mora biti resnični učenec.
 

(1.) Ni lahko biti učenec; velike priprave so potrebne, veliko pogojev mora biti izpolnjenih. Štirje glavni pogoji so navedeni s strani Vedantistov. Prvi pogoj je, da se mora študent, ki hoče spoznati resnico, odpovedati vsem hrepenenjem (desires) po dobičku (gain) v tem ali v naslednjem življenju.

Resnica ni to kar vidimo. Resnice ne vidimo tako dolgo, dokler se nam kakršnokoli hrepenenje priplazi v um. Toliko časa, dokler je v srcu najmanjše hrepenenje po svetu, resnica ne bo prišla. Naj se svet zruši pred mojimi očmi, ni mi mar. Tako tudi z naslednjim življenjem; ne zanimajo me nebesa. Kaj so nebesa? Le nadaljevanje zemlje. Bili bi boljši brez njih in majhne neumne sanje, ki jih sanjamo, bi se prej razblinile, če ne bi bilo nebes, nobenega nadaljevanja tega nespametnega (silly) življenja na zemlji. S tem, ko gremo v nebesa, le nadaljujemo naše prezira vredne iluzije.

Kaj pridobite v nebesih? Postanete bogovi, pijete nektar, in dobite revmo! Manj je bede (misery) kot tu na zemlji, ampak tudi manj resnice. Zelo bogati lahko resnico razumejo precej manj kot revni. “Lažje je za kamelo, da gre skozi šivankino uho, kot za bogataša, da vstopi v Božje kraljestvo.” Bogataš nima nobenega časa, da razmišlja o čemerkoli razen o bogastvu in moči, o udobju in posebnih pravicah. Bogati le redko postanejo religiozni. Zakaj? Zato ker mislijo, da s tem ko bodo postali religiozni, ne bodo imeli več zabave v življenju. Na enak način je precej malo možnosti, da postanete duhovni v nebesih. Preveč udobja in uživanja je tam, prebivalci nebes nočejo dati zabave iz rok.

Pravijo, da ne bo nobenega jokanja več v nebesih. Jaz ne zaupam človeku, ki nikoli ne joče; ima veliko kocko granita, kjer bi moralo biti srce. Razvidno je, da nebeški ljudje nimajo veliko sočustvovanja. Veliko jih je tam, in mi smo ta nesrečna (miserable) bitja, ki trpimo na tem strašnem mestu. Lahko bi nas potegnili vse ven, vendar nočejo. Ne jočejo. Ni žalosti ali bede tam, zaradi tega jim ni mar za vsakršno bedo. Pijejo svoj nektar, ples gre dalje – lepe žene in tako naprej..

Gredoč preko teh stvari, bi moral učenec reči: “Nič me ne zanima v tem življenju niti me ne zanimajo vsa nebesa, ki so kadar koli obstajala. Nočem iti v nobeno izmed njih. Nočem čutnega življenja v nikakršni obliki – to poistovetenje sebe s telesom. Tako kot čutim sedaj, sem to telo – ta gmota mesa, to je kar čutim, da sem. Ampak zavračam, da bi to sprejel kot končno resnico.”

Svet in nebesa, vsi ti so navezani na čute. Ne zanima vas svet, če nimate čutov. Nebesa so prav tako svet. Zemlja, nebesa, in vse kar je vmes, imajo le eno ime: svet. Zaradi tega učenec, ki pozna preteklost in sedanjost in razmišlja o prihodnosti, vedoč kaj pomeni blaginja (prosperity), kaj pomeni sreča, se odpove vsemu temu in išče, da bi spoznal resnico in edinole resnico. To je prvi pogoj.
 

(2.) Drugi pogoj je, da mora biti učenec sposoben nadzorovati notranje in zunanje čute in mora biti utrjen (established) v večih drugih duhovnih vrlinah (virtues).

(a) Zunanji čuti so vidni organi nastanjeni v različnih delih telesa; notranji čuti so neotipljivi (intangible). Imamo zunanje oči, ušesa, nos in tako naprej, in imamo ustrezne notranje čute. Neprestano smo na voljo obema skupinama čutov. Ustrezajoč čutom so čutni-objekti. Če je kakršenkoli čutni-objekt blizu, nas čuti prisilijo, da jih zaznamo; nimamo izbire ali samostojnosti. Tu je velik nos, majhna dišava je tam – moram jo zavohati. Če bi bil slab vonj, bi rekel samemu sebi: “Ne vonjaj je.” Ampak nos reče, “vonjaj,” in jo poduham. Samo pomislite, kaj smo postali! Omejili smo se. Imam oči. Karkoli se dogaja, dobro ali slabo, moram videti. Enako je s sluhom. Če mi kdo reče kaj neprijetnega, moram to slišati. Moj čut sluha me prisili, da to slišim, in kako bedno se potem počutim! Preklinjaje ali hvaljenje, človek mora to slišati. Videl sem veliko gluhih ljudi, ki ponavadi ne slišijo; ampak karkoli se govori o njih samih, to vedno slišijo.

Vsi ti čuti, zunanji in notranji, morajo biti pod nadzorom učenca. S trdim delom mora priti do stopnje, kjer se lahko upre čutom, ukazom uma. Mora biti zmožen reči svojemu umu: “Moj si; ukazujem ti, ne vidi niti ne sliši ničesar.” In um ne bo videl niti slišal ničesar – nobena oblika in noben zvok ne bo vplival na um. V tem stanju je um postal svoboden pred oblastjo čutov, postal je ločen od njih. Nič več ni pritrjen (attached) na čute telesa; zunanje stvari sedaj ne morajo ukazovati umu, um se noče pritrditi na njih. Tu je čudovita dišava. Učenec pravi umu: “Ne vonjaj” in um ne zazna dišave. Ko pridete do te stopnje, komajda začnete biti učenec. Zaradi tega, ko kdorkoli reče “poznam resnico” jaz pravim: “Če poznaš resnico, moraš samega sebe obvladovati, in če imaš nadzor nad seboj, ga pokaži z nadzorovanjem čutil.”

(b) Naslednje, um mora biti izučen, da utihne. Stalno drvi. Ravno ko se usedem, da bi meditiral, se pojavijo najhudobnejše (vilest) misli na svetu. Celotna stvar je nagnusna. Zakaj bi um razmišljal o stvareh, katere sam nočem, da jih misli? Jaz sem, tako rekoč, suženj umu. Nobeno duhovno znanje ni možno, dokler je um nemiren in izven nadzora. Učenec se mora naučiti, kako nadzorovati um. Res je, delo uma je da razmišlja. Ampak ne sme razmišljati, če učenec noče, da razmišlja; prenehati mora razmišljati, ko učenec tako ukaže. Da se kvalificirate kot učenci, je takšno stanje uma zelo potrebno.

(c) Prav tako mora učenec imeti veliko mero vzdržljivosti (endurance). Odkrili boste, da se um obnaša dobro, ko gre vse v redu in se življenje zdi udobno. Ampak če gre kaj narobe, um izgubi ravnotežje. To ni dobro. Nosite vso zlo in bedo brez najmanjšega mrmranja, brez ene same misli trpljenja, upora, pomoči (remedy) ali maščevanja (retaliation). To je prava vzdržljivost, in morate jo doseči.

Dobro in zlo sta vedno v svetu. Mnogi pozabijo, da je kaj slabega – vsaj poizkušajo pozabiti – in ko jih zlo doleti, so preplavljeni z njim in se počutijo zagrenjeno (bitter). Spet so drugi, ki zanikajo, da je kakršnokoli zlo, in vse smatrajo za dobro. To je tudi šibkost, ravno tako izhaja iz strahu pred zlom. Če kaj smrdi po zlu, zakaj poškropiti z rožno vodo in reči, da je dišava? Da, dobro in zlo je v svetu. Bog je postavil zlo na svet. Ampak vam ga ni potrebno izpirati. Čemu je tam zlo ni vaša stvar. Imejte vero in bodite tiho.

Ko je moj učitelj, Sir Ramakrishna, zbolel, mu je indijski duhovnik (brahmin) predlagal, da uporabi svojo velikansko mentalno moč, da se pozdravi; rekel je, da če bi moj mojster le usmeril svoj um na oboleli del telesa, bi se pozdravil. Sri Ramakrishna je odgovoril: “Kaj! Da zmanjšam (bring down) svoj um, katerega sem dal Bogu, zaradi tega majhnega telesa!” Zavrnil je, da bi mislil na telo in bolezen. Njegov um je bil neprestano zavesten Boga, bil mu je popolnoma predan. Ni ga hotel uporabiti za katerikoli drug namen.

To poželenje po zdravju, bogastvu, dolgem življenju in podobnem – tako imenovane dobre stvari – niso nič drugega kot zabloda (delusion). Njim posvetiti svoj um, da bi si vse to zagotovili, le ojača zablodo. Imamo te sanje in iluzijo v življenju, in hočemo, da bi imeli še več tega v prihodnjem življenju, v nebesih. Več in več iluzije!

Ne upiraje te zlu. Soočite se z njim. Vi ste višji kot zlo. Beda je v svetu, nekdo jo mora pretrpeti. Ne morete delovati, ne da bi komu storili zlo. In ko iščete posvetno (worldly) dobro, se le izogibate zlu, katerega bo moral trpeti nekdo drug. Vsi ga poskušajo preložiti na ramena nekoga drugega. Učenec reče: “Naj vsa beda sveta pride k meni, jaz bom vse vzdržal. Naj ostali odidejo svobodni.”

Se spomnite človeka na Križu? Lahko bi pripeljal legijo angelov, da mu izborijo zmago. Ampak ni se upiral; blagoslovil je tiste, ki so ga križali. Vzdržal (endured) je vsakršno ponižanje in trpljenje. Vso breme je vzel nase: “Pridite k meni vsi, ki vas delo teži, in dal vam bom počitka.” Takšna je pravo vzdržljivost. Kako zelo je bil nad tem življenjem, tako visoko, da mi tega ne moremo razumeti, mi služni! Nič prej me človek ne udari po licu kot moja roka že udari nazaj; tresk! Kako lahko jaz razumem svetost in blaženost Križanega? Kako lahko vidim njegovo veličastnost?

Ampak ne bom vlekel ideala dol. Čutim da sem telo, upiram se zlu. Če dobim glavobol, grem povsod po svetu, da si ga pozdravim. Spijem dva tisoč stekleničk zdravil. Kako lahko jaz razumem te sijajne ume? Zmožen sem videti ideal – ampak koliko tega ideala? Nihče od teh zavesti telesa, tega majhnega jaza, njegovih užitkov in bolečin, žalitev in tolažb – nihče od teh se ne more dotakniti ideala. Z razmišljanjem le o Duhu in z nenehnim držanjem um stran od materialnega, lahko dojamem delček tega ideala. Materialna miselnost in oblike čutnega sveta nimajo nobenega mesta v idealu. Dajte jih stran in usmerite svoj um na Duha. Pozabite življenje in smrt, svoje bolečine in užitke, sovje ime in slavo, in spoznajte, da niste niti telo niti um, ampak čisti Duh.

Ko rečem “jaz”, mislim tega Duha. Zaprite oči in poglejte kakšna slika se vam pojavi, ko mislite o svojem “jazu”. Je to slika vašega telesa, ali slika vaše mentalne narave? Če je tako, potem še niste spoznali svojega pravega “jaza”. Čas bo prišel, kakorkoli, ko takoj ko boste rekli “jaz”, boste videli vesolje, Neskončno Bitje. Potem boste spoznali pravi Jaz in spoznali boste, da ste Neskončni. To je resnica. Vi ste Duh, vi niste materija. Obstaja nekaj čemur se reče iluzija, zaradi česar je ena stvar vzeta za drugo (one thing is taken for another) – materija je vzeta za Duha, telo za Dušo. To je velikanska zmota. Mora oditi.

(d) Naslednji pogoj je, da ima učenec vero v guruja, v učitelja. Na zahodu učitelj daje zgolj intelektualno znanje, to je vse. V Indiji je odnos z učiteljem najpomembnejši v življenju. Moj guru je moj najbližji in najdražji sorodnik v življenju, nato moja mati in potem oče. Moje prvo spoštovanje je do guruja. Če mi moj oče reče, “naredi to,” in mi guru reče, “ne naredi tega,” tega ne naredim. Učitelj osvobodi mojo dušo. Oče in mati mi dasta telo, ampak moj guru mi da ponovno rojstvo v Duhu.

Imamo določena posebna prepričanja. Eden od teh je, da obstaja nekaj duš, nekaj izjemnih duš, ki so že proste in ki so rojene v ta svet za dobro sveta, da pomagajo svetu. So že svobodne. Ne zanimajo se za svojo lastno odrešitev, hočejo pomagati drugim. Ne potrebujejo, da bi jih karkoli učili. Od otroštva naprej vedo vse; lahko govorijo najvišjo resnico, celo še ko so otroci.

Od teh svobodnih duš je odvisna duhovna rast človeštva. So kot prve svetilke (lamps), preko katerih se prižgejo še druge svetilke. Resnično, luč je v vsakomur, vendar v večini ljudi je skrita. Velike duše so svetleče svetilke od njihovega rojstva naprej. Tistim, ki pridejo v stik z njimi, se, tako rekoč, prižge lastna svetilka. S tem prva svetilka ne izgubi ničesar, vendar prenesejo svetlobo še na druge svetilke. Milijone svetilk je prižganih, toda prve svetilke svetijo z nezmanjšano svetlobo. Ena takšnih prvih svetilk je guru, in svetilka prižgana od tega, je v učencu. Tako slednji (the second in turn) postane guru in tako naprej. Ti veliki, katerim pravite Inkarnacije Boga, so mogočni duhovni velikani. Pridejo in v pogon spravijo velikanski duhovni tok, s tem ko prenesejo svojo moč na njihove najbližje učence, in preko njih na naslednjo generacijo, generacijo učencev.

Škof v Krščanski Cerkvi, s tem ko polaga roke, trdi, da prenaša moč, katero naj bi prejel od prejšnjih škofov. Škofi rečejo, da je Jezus Kristus prenesel njegovo moč na njegove direktne učence, in oni drugim, in tako je Kristusova moč prišla do njih. Mi vztrajamo pri tem, da bi moral vsak od nas, ne le škofi, imeti takšno moč. Ni razloga, da vsak od vas ne more biti vozilo mogočnega toka duhovnosti.

Ampak najprej morate najti učitelja, pravega učitelja, in morate si zapomniti, da on ni le človek. Lahko srečate učitelja v telesu, a pravi učitelj ni v telesu. Ni fizičen človek, ni takšen, kot se zdi očem. Lahko da bo učitelj prišel do vas kot človeško bitje, in boste od njega prejeli moč. Včasih bo prišel v sanjah in vam prenesel (transmit) duhovni ideal. Moč učitelja lahko pride do nas na veliko različnih načinov. Ampak za nas, navadne smrtnike, mora priti človeški učitelj, in priprave morajo potekati, dokler ne pride.

Udeležujemo se predavanj in beremo knjige, razpravljamo in logično razmišljamo (reason) o Bogu in duši, religiji in odrešitvi. To ni duhovnost, kajti duhovnost ne obstaja v knjigah ali v teorijah ali v filozofiji. Ni v učenju ali v sklepanju, ampak v dejanski notranji rasti. Celo papige se lahko naučijo stvari na pamet in jih ponavljajo. Če postanete naučeni (learned), kaj potem? Riti lahko nosijo celotne knjižnice. Ko pride resnična luč, ne bo več tega učenja iz knjig. Človek, ki ne more napisati niti lastnega imena (Sri Ramakrishna, op.p.), je lahko popolnoma religiozen, in človek z vsemi knjižnicami sveta v svoji glavi, lahko da to ni. Znanje ni pogoj za duhovno rast; učenost (scholarship) ni pogoj. Dotik guruja, prenos duhovne energije, bo pohitril vaše srce. Nato se bo začela rast. To je resničen krst z ognjem. Nobenega ustavljanja več, greste naprej in naprej.

Nekaj let nazaj me je eden od vaših Krščanskih učiteljev, moj prijatelj, vprašal: “Ali verjameš v Kristusa? “Da,” sem odgovoril, “ampak mogoče z malo več spoštovanja.” “Zakaj se potem ne daš krstiti?” Kako sem lahko krščen? Od koga? Kaj je krst? Je to poškropiti nekoga z nekaj vode in potopiti v vodo momljajoč obrazce?

Krst je direktna predstavitev v življenje v Duhu. Če prejmete resničen krst, potem veste da niste telo, temveč Duh. Daj mi takšen krst, če lahko, ali pa nisi Krščanski učitelj. Celo po tako rečenem krstu, ki ste ga prijeli, ste ostali isti ljudje. Kaj je torej smisel da govorite, da ste bili krščeni v imenu Kristusa? Prazno besedičenje – le motite svet s svojo neumnostjo! “Za večno potopljeni v temo nevednosti (ignorance), vendar se imajo za modre in učene, tepci gredo okrog in okrog, opotekajoč se sem ter tja (staggering to and fro) kot slepci, ki jih vodi slepi.” Zatorej ne recite da ste Kristjani, ne bahajte se s krstom in s podobnimi stvarmi.

Seveda obstaja resničen krst. Bil je krst na začetku, ko je Kristus prišel na zemljo in učil. Razsvetljene duše, veliki, ki pridejo na zemljo od časa do časa, imajo moč, da nam razodenejo nebeški pogled. To je pravi krst. Vidite, preden nastanejo oblike in čaščenja katerekoli religije, obstaja v tem zarodek (germ) vesoljne resnice. Tekom časa te resnice postanejo pozabljene, postanejo potlačene, tako rekoč, preko oblik in ritualov. Le oblike ostanejo – najdemo le posodo brez duha. Imate obliko krsta, ampak le malo jih lahko oživi živega duha. Oblike ne zadostujejo. Če hočemo dobiti živo znanje žive resnice, moramo biti resnično posvečeni v to. To je ideal.

Guru me mora naučiti in me voditi v svetlobo, me narediti za člen v verigi, od katere je on sam člen. Človek na cesti ne more trditi, da je guru. Guru mora biti človek, ki je spoznal in dejansko realiziral Božansko Resnico, in samega sebe dojema kot Duha. Samo govorec ne more biti guru. Govoreči norec kot jaz lahko veliko govori, ampak ne more biti guru. Resničen guru bo rekel učencu, “pojdi in ne greši več,” in nič več ne more grešiti – oseba nima več moči da greši.

Videl sem takšne ljudi v tem življenju. Bral sem Biblijo in podobne knjige, čudovite so. Ampak žive moči ne morete najti v knjigah. Moč, ki lahko življenje preobrazi v trenutku, je lahko najdena le v živečih razsvetljenih dušah, v tistih svetlečih lučeh, ki se med nami pojavijo na vsake toliko časa. Le oni so primerni, da so guruju. Vi in jaz smo le votli govorci, ne učitelji. Motimo svet z govorjenjem, ustvarjamo slabe vibracije. Naj upajmo in molimo in se trudimo naprej, in nekega dne bomo prišli do resnice, in ne bo nam več potrebno govoriti.

“Učitelj je bil deček star šestnajst let, učil je človeka v osemdesetih. Tišina je bila metoda učitelja, in dvomi učenca so za vedno izginili.” To je guru. Le pomislite; če najdete takšnega človeka, kakšno vero in ljubezen morate imeti do te osebe! Zares, on je Bog, nič manj kot to. Zaradi tega so Kristusovi učenci častili njega kot Boga. Učenec mora častiti guruja kot samega Boga. Vse kar lahko človek spozna je živeči Bog, Bog kot utelešenje v človeku, dokler on sam ne spozna Boga. Kaj bi sicer vedel o Bogu?

Tu je mož v Ameriki, rojen tisoč devetsto let po Kristusu, ki niti ne pripada isti rasi kot Kristus, židovski rasi. Ni videl Jezusa ali njegove družine. On reče: “Jezus je bil Bog. Če tega ne verjamete, boste šli v pekel.” Lahko razumemo, kako so njegovi učenci to verjeli – da je bil Kristus Bog. Bil je njihov guru in morali so verjeti, da je Bog. Ampak kaj ima ta Američan opraviti s človekom rojenim pred tisoč devetsto leti? Ta mladi mož mi pravi, da jaz ne verjamem v Jezusa in da bom moral zaradi tega v pekel. Kaj on ve o Jezusu? Zrel je za norišnico. Taka vrsta vere (belief) ne bo zadostovala. Moral bo najti svojega guruja.

Jezus je lahko rojen ponovno, lahko pride k vam. Potem, če ga častite kot Boga, je v redu. Vsi moramo čakati dokler guru ne pride, in guru mora biti čaščen kot Bog. On je Bog, ni nič manj kot to. Ko pogledate vanj, se guru postopoma razblini – in kaj ostane? Slika guruja odstopi mesto samemu Bogu. Guru je najsvetlejša maska katero Bog nosi, da pride k nam. Ko mirno gledamo vanj, maska postopoma odpada in Bog se razodene.

“Priklonil se bom Guruju, ki je utelešenje Božje Blaženosti, poosebljanje najvišjega Znanja, in darovalec največje blaženosti; ki je čist, popoln, eno in brez drugega (one and without a second), večen, preko užitka in bolečine, preko vsakršne misli in vseh kvalifikacij, transcendentalen.” Takšen je v resnici guru. Nič čudnega, da učenci nanj gledajo kot na samega Boga, in mu zaupajo, ga globoko spoštujejo, ubogajo, mu sledijo brez vprašanja. To je odnos med gurujem in učencem.
 

(3.) Naslednji pogoj, ki ga more učenec izpolniti, je vzbuditi ekstremno željo po svobodi.

Smo kot vešče, ki gremo proti gorečem ognju čutov, čeprav se zavedamo, da nas bo opekli. Čutni užitki le okrepijo naše poželenje (desire). Poželenje ni nikoli potešeno preko užitka, užitek le poveča poželenje, tako kot olje vrženo v ogenj le poveča ogenj. Poželenje se poveča s poželenjem. Vedoč vse to, se ljudje temu še vedno neprestano predajajo. Življenje za življenjem so se gnali za čutnimi užitki, neznansko trpeč posledice; vendar se ne morajo odpovedati poželenju. Celo religijo, ki bi jih morala rešiti pred temi strašnimi okovi poželenja, so naredili sredstvo za potešitev poželenja. Le redko se obrnejo k Bogu z željo, da jih osvobodi okov telesa in čutov, pred suženjstvom poželenja. Namesto tega prosijo k Bogu za zdravje in obilje, za dolgo življenje: “O Bog, ozdravi moj glavobol, daj mi nekaj denarja ali karkoli že!” Obseg pogleda je postal tako ozek, tako degradiran, tako živalski (beastly)! Nihče si ne poželi ničesar preko telesa. Oh, kako strašna degradacija, strašna beda! Kako malo je pomembno to meso, pet čutov, želodec!

Kaj je svet drugega kot kombinacija želodca in spolnosti? Poglejte milijone moških in žensk, za to živijo. Vzemite jim te stvari in njihovo življenje bo postalo prazno, brez pomensko, nevzdržno. Takšni smo – in takšen je naš um. Nenehno hrepeni (hankering) za priložnostmi in sredstvi, da poteši lakoto želodca in spolnosti. Neprestano se to dogaja. Ob tem je tudi neskončno trpljenje. Ta poželenja telesa prinesejo le začasno zadovoljstvo in neskončno trpljenje. Je kot da bi pili iz čaše, v kateri je le površina nektar, medtem ko je spodaj strup. Ampak mi še vedno hrepenimo po teh stvareh.

Kaj lahko storimo? Odpovedati se čutom in poželenju je edina pot izven te bede. Če hočete biti duhovni, se morate odpovedati. To je resničen test. Odpovejte se svetu – tej neumnosti čutov. Je le eno resnično poželenje; in to je spoznati kaj je resnica, biti duhoven. Nič več materializma, nič več egoizma. Moram postati duhoven. Močna, intenzivna, mora biti ta želja. Če bi bile človeške roke in noge tako privezane, da se ne bi mogle premikati, in če bi goreč kos železa bil dan na telo, bi se na vso moč boril, da bi ga vrgel stran. Ko bom imel tako vrsto ekstremnega poželenja, to nenehno borbo, da stresem ta goreč svet, potem bo zame prišel čas, da uvidim delček Božanske Resnice.

Poglejte me. Če izgubim svojo majhno beležnico z dvema ali tremi dolarji v njej, bom šel dvajsetkrat v hišo, da jo najdem. Nestrpnost, skrb, in borba! Če me kdo od vas prekolne, se bom tega spominjal dvajset let, tega ne more odpustiti in pozabiti. Za majhne stvari čutov se lahko borim na tak način. Kdo je takšen, ki se na enak način bori za Boga? “Otroci pozabijo vse v njihovi igri. Mladi so nori za čutnimi užitki, za nič drugega jim ni mar. Stari se naslanjajo na pretekla hudodelstva.” Razmišljajo o svojih preteklih nasladah, stari, ki ne morejo imeti nobenega zadovoljstva več. Žvečijo prežvečeno hrano – to je največ, kar lahko naredijo. Nihče ne strmi po Gospodu z enakim gorečim duhom kot strmi po stvareh čutov.

Vsi pravijo, da je Bog Resnica, edina stvar, ki obstaja – da Duh edino je, ne materija. Vendar je stvar, ki jo iščejo pri Bogu, le redko Duh. Vedno sprašujejo po materialnih rečeh. V njihovih molitvah Duh ni ločen od materialnega. Degradacija – to je religija očitno postala. Celotna zadeva je postala iluzija; in leta tečejo in nič duhovnega ni bilo doseženo. Ampak človek bi moral hrepeneti le po eni strani, po Duhu, kajti Duh je edina resničnost. To je ideal. Če tega zdaj se morete doseči, recite: “Ne morem tega storiti; to je ideal, vem, a za enkrat mu še ne morem slediti.” Ampak vi ne naredite tega. Vi spustite religijo na svoj nivo in iščete materialno v imenu Duha. Vsi ste ateisti. Ne verjamete v nič drugega kot v čute. “Ta-in-ta je rekel to-in-to – mogoče je nekaj na tem. Naj poizkusimo in se malo pozabavajmo. Mogoče bo kakšna korist; mogoče se bo moja zlomljena noga pozdravila.”

Bolni ljudje so nesrečni in oni so veliki častilci Gospoda, ker upajo, da če bodo Njemu molili, jih bo On pozdravil. Ne da je to vse skupaj slabo – če so te molitve iskrene in če ne pozabimo, da to ni religija. Sri Krishna v (Bhagavad) Giti pravi: “Štiri vrste ljudi Me častijo: nesrečneži, iskalci materialnih stvari, izpraševalci, in poznavalci Resnice.” (7:16) Ljudje, ki so nesrečni, pristopijo k Bogu za tolažbo. Če so bolni, ga častijo, da bi ozdraveli; če zbolijo, ga častijo, da se pozdravijo: če izgubijo svoje bogastvo, ga častijo, da ga dobijo nazaj. Potem so tu drugi ljudje, ki od njega prosijo vse vrste reči, ker so polni poželenja – za ime, slavo, bogastvo, socialni položaj in tako naprej. Pravijo: “O Devica Marija, daroval ti bom, če dobim kar hočem. Če uspešno izpolniš moje prošnje, bom častil Boga in ti dal delež vsega.” Ljudje ne tako materialistični, a še vedno brez vere v Boga, čutijo nagnjenje, da Ga spoznajo. Študirajo filozofijo, berejo svete spise, poslušajo predavanja, in tako naprej. Oni so izpraševalci. Zadnja kategorija so ljudje, ki častijo Boga in ga poznajo. Vse te kategorije so dobre, ne slabe. Vse Ga častijo.

Ampak mi skušamo biti učenci. Naša edina skrb je spoznati najvišjo Resnico. Naš cilj je zelo visok. Velike besede smo si spregovorili – absolutno spoznanje in vse to. Naj hodimo (measure up) po teh besedah. Naj častimo Duha v Duhu, na temeljih Duha. Naj bodo temelji Duh, sredina Duh, vrh Duh. Nobenega sveta ne bo nikjer. Naj gre in se raztrešči – komu mar? Stojte vi na Duhu! To je cilj. Vemo, da tega še ne moramo doseči. Nič za to. Ne obupajte, in ne vlecite ideala dol (do not drag the ideal down). Pomembno je, da o sebi čim manj mislimo kot o telesu, o sebi kot materiji, mrtvi, prazni, brezčutni materiji; in da sebe toliko bolj vidimo kot bleščeča, nesmrtna Bitja. Bolj kot se vidite bleščeča, nesmrtna Bitja, bolj boste željni, da se popolnoma osvobodite materije, telesa, čutov. To je intenzivna želja po svobodi.
 

(4.) Četrti in zadnji pogoj učenstva je razlikovanje (discrimination) Resničnega od neresničnega. Edino ena stvar je resnična: Bog. Ves čas mora biti um nagnjen k Njemu, Njemu posvečen. Bog obstaja, nič drugega ne obstaja. Vse ostalo pride in gre. Vsako hrepenenje po svetu je iluzija, kajti svet je neresničen. Bolj in bolj mora um postajati zavesten Boga, dokler se vse ostalo ne pokaže v svoji pravi luči: neresnično.

To so štirje pogoji, ki jih mora nekdo, ki hoče biti učenec, izpolniti. Brez da jih bo izpolnil, ne bo zmožen vstopiti v stik s pravim gurujem. In četudi ima dovolj veliko srečo, da ga najde, ne bo njegov napredek pospešen z močjo, ki jo lahko guru prenese. Glede teh zahtev ne sme biti nobenih kompromisov. Z izpolnitvijo teh pogojev – z vsemi temi pripravami – se bo lotos učenca odprl in prišle bodo čebele. Potem bo učenec spoznal, da je bil guru ves čas znotraj telesa, znotraj njega samega. Razkrije se. Realizira Duha. Prečka ocean življenja, gre preko. Prečka ta strašen ocean, in v milosti (mercy), brez misli o dobičku (gain) ali poveličevanju (praise), je sedaj on na vrsti, da ostalim pomaga prečkati (and in mercy, without a thought of gain or praise, he in his turn helps others to cross).

 

Res ne razumeš? Tudi mi te ljubimo!

Iz knjige Richard Bach, Polet v Globine (založba Alpha Center, naslov izvirnika: Running from Safety; 1994); vedno me gane, ko preberem oz. se spomnim na te besede:

“Poznaš skrivnost, Richard? Nisi brezimni brodolomec na nekem planetu, podobnem izgubljenemu otoku. Misliš, da nisi imel sreče, ker si srečal svoja druga življenja, se učil z njimi? Z nami. Ti si mi!”
Obmolknil je, iskal besede, ki bi jih mogel razumeti.
“Izbral si nas za svoje učitelje? Tudi mi smo izbrali tebe. Ti je mar za vedenje, ki ti ga dajemo? Tudi nam je. Misliš, da smo v tvojem življenju zato, ker nas ljubiš? Res ne razumeš? Tudi mi te ljubimo!
Položil sem roke na skalo, pritiskal. Zakaj je tako težko verjeti, da nam tisti, ki jih ljubimo, ljubezen vračajo?
“Nikoli nisi odšel, ne?” sem nazadnje rekel. “Spremenil si obraz, včasih si postal neviden, a si bil ves čas tu. Tudi v najhujših časih, ob ločitvi in stečaju in porazu in smrti?”
Zlasti v najhujših časih.
(str 205)

 

P.S. Upam da te besede začutite vsaj približno toliko kot jaz, če pa ne, vas pa povabim k branju te knjige.
Continue reading ‘Res ne razumeš? Tudi mi te ljubimo!’

Pomagamo sebi, ne svetu

Swami Vivekananda, odlomek iz knjige Karma Yoga:

Naša dolžnost do drugih pomeni drugim pomagati, delati dobro delo v svetu. Zakaj bi delali dobro v svetu? Očitno, da pomagamo svetu, ampak v resnici, da pomagamo sebi. Vedno bi se morali truditi pomagati svetu. To bi moral biti naš najvišji motiv. Toda če dobro premislimo, bomo ugotovili, da svet sploh ne potrebuje naše pomoči. Svet ni bil narejen, da bi mu vi ali jaz morali pomagati. Nekoč sem bral priliko v kateri je bilo rečeno: “Ta lepi svet je zelo dober, ker nam daje čas in priložnost, da pomagamo drugim.” Očitno je to zelo lepo mišljenje, ampak ali ni bogokletstvo reči, da svet potrebuje našo pomoč? Ne moremo zanikati, da je veliko bridkosti (misery) v svetu; iti ven in pomagati drugim, je torej najboljša stvar, ki jo lahko naredimo, čeprav, bomo na dolgi rok ugotovili, da s tem, ko pomagamo drugim, pomagamo edino sebi. Kot deček sem imel nekaj belih miši. Bile so v majhni škatli s koleščki, in ko so miši poizkušale prečkati koleščke, so se ta vrtela in vrtela, in miš ni nikoli nikamor prišla. Tako je s svetom in z našim pomaganjem. Edina pridobitev je, da mi sami dobimo moralno vajo.

Svet ni ne dober ne hudoben, vsak človek ustvari svet zase. Če slep človek razmišlja o svetu, bo o njem razmišljal kot o mehkem in trdem, hladnem in vročem. Mi smo skupek sreče ali bridkosti; to smo videli nič kolikokrat v našem življenju. Kot pravilo, so mladi optimistični, in stari pesimistični. Mladi imajo pred seboj življenje, stari se pritožujejo, da je njihov čas minil; na stotine želja, katere ne morejo izpolniti, bojevanje v njihovih srcih. Vendar, oboji so nespametni. Življenje je dobro ali zlo glede na stanje uma s katerim gledamo nanj, samo po sebi ni nič od tega. Ogenj, sam po sebi, ni ne dober ne hudoben. Ko nas greje rečemo: “Kako lep je ogenj!” Ko nam opeče prste, ga preklinjamo. Še vedno, sam po sebi ni niti dober niti slab; glede na to, kako ga uporabimo, v nas povzroči občutek dobrega ali slabega. Tako je tudi v tem svetu. Popoln je. Popoln je v tem smislu, da je popolnoma ustrezen za izpolnitev svojih ciljev (perfectly fitted to meed its ends). Lahko smo popolnoma prepričani, da bo šel lepo tudi brez nas, in ne rabimo se ukvarjati s tem, da bi mu želeli pomagati.

Vendar moramo delati dobro; želja po dobrem delu je najvišji motiv, ki ga imamo. Ampak moramo se zavedati, da je privilegij pomagati drugim. Ne stojte na visokem prestolu, ko vzamete pet centov v svoje roke in pravite: “Tu imaš revež!” Ampak bodite hvaležni, da je reven človek tam, ker s tem, ko mu podarite darilo, pomagate sami sebi. Ni blagoslovljen tisti, ki sprejme, temveč tisti, ki da. Bodite hvaležni, da vam je dano vaditi svojo moč dobrote in usmiljenja, in tako postajate čisti in popolni. Vsa dobra dejanja nas delajo čiste in popolne. Kaj lahko naredimo po najboljših močeh? Zgradimo bolnišnice, naredimo ceste, ali postavimo dobrodelno ustanovo! Lahko organiziramo dobrodelno prireditev in zberemo dva ali tri milijone dolarjev, naredimo bolnišnico z enim milijonom, z drugim priredimo slavnostne plese in pijemo šampanjec, in s tretjim naj uradniki ukradejo polovico, in ostalo končno pustimo, da doseže revne – ampak kaj je vse to? En mogočni vihar v petih minutah poruši vse te zgradbe. Kaj bomo potem? Ali pa vulkanski izbruh lahko odplavi vse naše ceste in bolnišnice in mesta in zgradbe. Odrecimo se temu neumnemu govorjenju o dobrem delu v svetu. Ne čaka na vašo ali mojo pomoč. Vendar moramo delati in neprestano delati dobro, kajti to je blagoslov za nas. To je edini način, da postanemo popolni. Noben berač, kateremu smo pomagali, nam nikoli ničesar ne dolguje, mi vse dolgujemo njemu, ker nam je dovolil, da vadimo svojo dobrodelnost na njem. Popolnoma napačno je misliti, kaj smo naredili, ali kaj lahko naredimo, dobro v tem svetu, ali da smo pomagali določenim ljudem. To je neumna misel, in neumne misli prinašajo bridkost. Mislimo, da smo pomagali določenemu človeku in pričakujemo, da se nam zahvali, in ker se ne, postanemo nesrečni. Čemu bi morali pričakovati karkoli v zameno za to, kar naredimo? Bodite hvaležni človeku, ki ste mu pomagali. Mislite o njemu kot o Bogu. Ali ni velik privilegij, da vam je dovoljeno častiti Boga s tem, ko ste pomagali sočloveku? Če bi bili res nenavezani, se bi izognili vsej tej bolečini pričakovanja in bi lahko veselo delali dobro delo v svetu. Nikoli ne bo nesreča ali bridkost prišla skozi delo, ki je opravljeno brez navezanosti. Svet bo šel v večnost s svojo srečo in nesrečo.

(Izpustil sem zgodbo o kodrastem pasjem repu, kateri nikoli ne more biti poravnan; lahko je poravnan toliko časa, dokler ga nekdo drži oz. gladi, ko pa ga izpusti, se spet skodra.)

Ta svet je kot kodrast pasji rep, in ljudje so ga poizkušali poravnati na stotine in stotine let, ampak, ko ga izpustijo, se spet skodra. Kako je lahko drugače? Ko vemo, da je ta svet kot kodrast pasji rep in ne bo nikoli poravnan, ne bomo postali fanatiki (navdušenec, zanesenjak, slep privrženec). Najprej se moramo naučiti delati brez navezanosti, potem ne bomo fanatiki. Če ne bi bilo fanatizma v tem svetu, bi bilo veliko več napredka, kot ga je sedaj. Napačno je misliti, da lahko fanatizem pomaga k napredku v svetu. Nasprotno je res, je zaviralni element, ustvarja sovraštvo in jezo, povzroča, da se ljudje bojujejo med seboj in jih naredi nesočutne (unsympathetic). Mislimo, da karkoli imamo ali naredimo je najboljše na svetu, in kar ne naredimo ali česar nimamo, nima vrednosti. Zato se vedno spomnite primerjave s kodrastim pasjim repom, kadarkoli boste hoteli biti fanatični. Ko se boste izognili fanatizmu, potem boste delali dobro. Človek trezne glave, miren človek dobre presoje in hladnih živcev, velikega sočustvovanja in ljubezni, je tisti, ki dela dobro delo in tako dela dobro tudi sebi. Fanatik je nespameten in nima sočutja, on nikoli ne more poravnati sveta, niti sam ne more postati čist in popoln.

Svetloba in tema

Bashar:

* Imam tudi vprašanje, o tem, ko ste rekli, da smo na pragu (threshold) sprememb in..
+ Seveda, čez to greste izredno hitro.
* Ampak zdi se, da je še vedno veliko nasilja..
+ Da.
* ..in bereš časopise in se ne vidi, da so velike spremembe..
+ V redu. Še enkrat. Še enkrat. Še enkrat. Prosim, prosim. Bodite pozorni: “Bližje kot ste svetlobi, več teme se bo pojavilo.” Ali nisem to rekel ravno malo pred tem.
* Da.

Zakaj bi vam bilo potem presenetljivo, da vidite več nasilja, ki prihaja na površje? Zamisel (idea) je, še enkrat, da ko se približujete pragu, dajete sebi priložnost, da spravite vse stare stvari iz svojega sistema. Ampak če jih hočete dati iz sistema, jih morate najprej dati pred seboj na mizo. Morate videti kaj se dogaja, da lahko vidite, da lahko naredite razliko in naredite spremembo. Ampak če hočete narediti to spremembo, morate vedeti, kaj sploh spreminjate. In da veste, kaj spreminjate, morate videti več tega, kar ste skrivali pod mizo. Tako da, bližje kot ste svetlobi, bolj ste sposobni DOVOLITI temi, ki je bila zatirana, da pride na površje. Tako da, seveda, sprva se bo zdelo, da je več negativnosti, več nasilja.. vse dajete ven na odprto, da lahko res končno, končno, vidite kakšne so možnosti, svetle in temne, in sebi dovolite, da izberete realnost, ki jo resnično imate rajši. Ampak to je znak (symptom) rasti, znak sprememb, da bo vse tam; ne le ena stran – vse mora biti tam, da se lahko spremembe v RESNICI zasidrajo (sink in). Ali vam je to razumljivo?

* Da.
+ V redu.. To pravite z nekaj zadržanosti.. Zakaj vam to ni navdušujoče? Zakaj tega ne definirate kot navdušujoče, vedoč, da je to znak, da prihajate bližje prečkanju praga, namesto da gledate na to, kot da je nekako nekaj narobe?
* Zato ker čutim to kar pravite, in temu verjamem na globalnem nivoju. Ampak v vsakdanjosti, ko govoriš z ljudmi s katerimi delaš, katere srečaš, in se na vso moč trudijo (struggling).. Niso.. Niso.. Niti se ne sprašujejo, kaj šele, da bi iskali odgovore.
+ Ja in?
* V tem ne vidim veliko rasti.
+ In? Vsak na vašem planetu se ne bo spremenil. Veste.
* Večina se ne bo.
+ “Vsak na vašem planetu se ne bo spremenil.” In verjetno niti ne bo večina, ki se bo. To ne bo ustavilo zamisli prehoda. Če v vašem umu potrebujete večino, da greste v svetlobo, da se cel svet spremeni, mogoče le ne razumete fizike.
* Mogoče.

Zamisel je ta. Pozitivna energija je strnjena (integrated) in geometrijsko močna v tej smeri. Negativna energija je ločena (segregated) in v tem smislu, je potrebno manj ljudi v pozitivnem, da odtehta število ljudi, ki ostanejo v negativnem. To je zamisel za frazo, ki obstaja v vaši družbi, o 144.000. Prav tako pomeni veliko drugih stvari. Ampak bistvo je, da če dejansko imate le 144.000 posameznikov, vibrirajoč nad določenim frekvenčnim območjem na vašem planetu, na pozitivni energijski podlagi, bo teh 144.000 dejansko energijsko odtehtalo ostalih nekaj milijard, ki bodo lahko še vedno v negativnosti. Ker nekaj milijard ne deluje kohezijsko (kohezija; sila, ki privlači molekule iste snovi), medtem ko 144.000 delujejo geometrijsko kohezijsko in v tem smislu njihova energija popolnoma prevlada ostalo milijardo posameznikov, ki ne deluje kohezijsko. Ali vam to pomaga razumeti proces?

* Da.
+ Potem si vzemite k srcu. V redu?
* V redu.

Zapomnite si, da ko se premaknete (shift) in spremenite delček za delčkom, dan za dnem, dobesedno v novo realnost vsak trenutek. V končni fazi (ultimately), res, boste le, v končni fazi, ne sedaj, ampak v končni fazi, videli le tiste, ki delujejo na podobnem nivoju kot vi. Ampak populacija sveta lahko da ne bo enaka, v tej novi resničnosti. Razumete? Ali vam to pomaga?

* Da.
+ V redu. Hvala
* Hvala vam.

 


Bashar – Light and Dark

Znanost dela ~ nesebično delo

Swami Vivekananda iz knjige Karma Yoga, spet. (Upam da ne zamerite, ampak njegove besede so res fantastične ~ se strinjate?)
 

swami_vivekananda_meditatingNihče ne more dobiti ničesar, razen če si to zasluži; to je večni zakon. Včasih mogoče pomislimo, da temu ni tako, a na dolgi rok postanemo prepričani o tem. Nekdo si lahko celo življenje prizadeva pridobiti bogastvo; lahko ogoljufa tisoče; a naposled odkrije, da si ne zasluži postati bogat in mu celo življenje postane nadloga. Lahko si grabimo stvari za svoje fizično zadovoljstvo, ampak le kar si zaslužimo je resnično naše. Butec si lahko nakupi vse knjige sveta, in bodo v njegovi knjižnici; ampak zmožen bo prebrati le tiste, katere si zasluži. To kar si zasluži, je določeno s karmo. Naša karma določi, kaj si zaslužimo in kaj lahko nakopičimo. Odgovorni smo za to, kar smo; in karkoli si želimo, da bi bili, imamo moč, da to postanemo. Če je to, kar smo sedaj, posledica preteklih dejanj, potem zagotovo sledi, da karkoli si želimo biti v prihodnosti, je lahko pridobljeno z dejanji v sedanjosti. Zato moramo vedeti kako delati. Rekli boste: “Kakšen je smisel, da se naučimo kako delati? Vsi delajo na en ali drug način na tem svetu.” Ampak tu je taka stvar, kot je zapravljanje energije. Karma joga, pravi Bhagavad Gita, je opravljanje dela z bistrostjo in kot znanost. Če nekdo ve kako delati, lahko doseže najimenitnejše rezultate. Morate si zapomniti, da je cilj vsakršnega dela enostavno izvabiti moči, ki so že v našem umu, prebuditi dušo. Moč je znotraj vsakega človeka; in ravno tako znanje. Različna opravila so kot udarci, ki jih izvabljajo ven, ki spodbudijo, da se ti velikani prebudijo.

Človek dela z različnimi motivi; ne more biti dela brez motiva. Nekateri hočejo slavo in delajo za slavo. Nekateri hočejo denar in delajo za denar. Nekateri hočejo imeti moč in delajo za moč. Nekateri hočejo priti v nebesa in delajo, da pridejo tja. Nekateri hočejo oprati ime svojih prednikov, kot na Kitajskem, kjer nihče ne dobi naziva dokler ni mrtev; in to je boljši način, navsezadnje, kot naš. Ko tam človek naredi nekaj zelo dobrega, dajo naziv (a title of nobility) njegovemu mrtvemu očetu ali dedku. Nekateri delajo za to. Nekateri privrženci določenih muslimanskih sekt delajo celo njihovo življenje, da bodo imeli zgrajeno veliko grobnico, ko bodo umrli. Poznam sekte, med katerimi, ko je otrok rojen, se začne grobnica; to je pri njih najpomembnejše delo, ki ga človek mora narediti; in večja in boljša kot je grobnica, srečnejši naj bi človek bil. Nekateri delajo pokoro; počno vse sorte sprevrženih stvari in potem poravnajo tempelj ali dajo nekaj duhovnikom, da jih odkupijo in jim pridobijo vozovnico za nebesa. Mislijo, da jih bo takšna vrsta dobrodelnosti oprala in da se bodo izmuznili, ne glede na njihove grehe. Takšni so nekateri od raznoraznih motivov za delo.

Premislimo sedaj o delu zaradi dela samega. Obstajajo nekateri, ki so resnično sol te zemlje, kateri delajo zaradi dela samega, katerim ni mar za ime ali za slavo ali za to, da bodo šli v nebesa. Delajo le zaradi tega, ker jih prime dobra volja. Spet so drugi, ki delajo dobro in pomagajo revnim in človeštvu za še večje motive, ker verjamejo v dobro delo in radi delajo dobro. Kot pravilo, želja po imenu ali slavi redkokdaj prinese hitre rezultate; do nas pride, ko smo stari in smo skorajda končali z življenjem. Če pa človek dela brez sebičnih motivov, mar ne pridobi nečesa? Da, pridobi največje ugodnosti. Nesebičnost se bolj obrestuje; le da ljudje nimajo potrpljenja, da bi to vadili. Bolj se izplača tudi s stališča zdravja. Ljubezen, resnica, nesebičnost niso zgolj ugledne besede moralistov, ampak oblikujejo naš najvišji ideal, kajti v njih leži manifestacija moči. Kot prvo, človek ki lahko dela pet dni, ali celo pet minut, brez kakršnegakoli sebičnega motiva, brez da bi pomislil na prihodnost, nebesa, kazen, ali karkoli podobnega, ima v sebi sposobnost, da postane mogočen moralni gigant. Težko je to storiti, ampak znotraj naših src poznamo te vrednosti in dobrem, ki ga prinese.

Največja oblika moči je to velikansko obvladovanje (restraint); obvladovanje samega sebe je oblika večje moči kot katerokoli drugo sebično dejanje. Vprega s štirimi konji lahko divja po hribu navzdol brez brzdanja, lahko pa kočijaž ukroti konje. Kaj je večji prikaz moči – pustiti konje da gredo po svoje, ali jih držati? Topolska krogla leti skozi zrak in gre daleč in pade. Drugi krogli zid prekriža let, in udarec povzroči velikansko vročino. Vse izhajajoča energija, ki temelji na sebičnih namenih je porazgubljena; ne bo imela moči, da se vrne k vam; ampak če je sebičnost obvladovana, bo njen rezultat razvoj moči. To obvladovanje samega sebe bo povzročilo velikansko voljo, karakter, ki naredi Jezusa ali Budo. Neumneži ne vedo te skrivnosti; a ne glede na to hočejo vladati človeštvu. Celo neumnež lahko vlada človeštvu, če dela in čaka. Naj čaka nekaj let, se vzdrži neumni ideji o vladanju, in ko bo ta ideja popolnoma izginila, bo postal moč v svetu. Večina nas ne more videti preko nekaj let, kot nekatere živali ne morejo videti preko nekaj korakov. Le majhen ozek krog – to je naš svet. Nimamo potrpljenja, da bi pogledali preko, in zaradi tega postanemo nemoralni in pokvarjeni. To je naša šibkost, naša nemoč.

Celo najnižje oblike dela ne smejo biti prezrte. Naj človek, ki ne ve nič bolje, dela za sebične namene, za ime in slavo; ampak vsak bi se moral vedno truditi proti višjim in višjim motivom in jih razumeti. “Do dela imamo pravico, a ne do njegovih sadov.” Pustite sadove pri miru. Zakaj se brigati za rezultat? Če želite pomagati človeku, nikoli ne pomislite kakšen bi moral biti odnos tega človeka do vas. Če hočete delati dobro ali veliko delo, se ne obremenjujte s tem, kakšni bodo rezultati.

Vzpostavi se težko vprašanje pri tej ideji o delu. Velika aktivnost je potrebna; vedno moramo delati. Ne moramo živeti minute brez dela. Kaj pa potem počitek? Tu je ena stran življenja: borba in delo na katerega smo se tako navadili. In tu je druga: mirno, vase zaprto odpovedovanje – vse je mirno naokoli, zelo malo je hrupa in počasno je, le narava z njenimi živalmi in cvetlicami in gorami. Nobena od teh dveh ni popolna slika. Človek, ki je navajen samote, če bi prišel v kontakt z bazenom sveta, bo od njega preklet, tako kot riba ki živi v globinah oceana, ko je prinesena na površje se takoj razleti na koščke, prikrajšana za težo vode, ki jo je držala skupaj. Lahko človek, ki je navajen nemira in hitenja življenja živi v miru, če pride na tiho mesto? Trpi in morda lahko izgubi živce. Idealni človek je tisti, ki v sredi največje tišine in samote najde največjo aktivnost, in v sredi največje aktivnosti najde tišino in samoto puščave. Naučil se je skrivnost obvladovanja; naučil se je kontrolirati. Gre skozi ulice velikega mesta z vsem njegovim prometom, in njegov um je miren kot če bi bil v jami, kjer ga ne more doseči noben zvok; ampak intenzivno dela ves čas. To je ideal karma-yoge; in če se temu predate, ste našli skrivnost dela.

Ampak mi moramo začeti na začetku, in opraviti z deli kakor pridejo do nas in počasi postati bolj in bolj nesebični, z dneva v dan. Moramo opraviti delo in najti motiv, ki nas žene; in v začetnih nekaj letih bomo našli, skorajda brez izjeme, da so naši motivi sebični. Ampak postopoma se bo ta sebičnost stopila preko vztrajnosti, in na koncu bo prišel čas, ko bomo zmožni delati resnično nesebično delo. Lahko upamo, da bo nekega dne, ko se prebijamo skozi poti življenja, prišel čas, ko bomo postali popolnoma nesebični; in trenutek ko to dosežemo, se bodo vse naše moči skoncentrirale in znanje, ki je naše (a je bilo do tedaj speče), se bo manifestiralo.”

Glasba in življenje

Alan Watts:

V glasbi ne narediš zaključek kompozicije kot bistvo kompozicije. Če bi bilo temu tako, bi bili najboljši skladatelji tisti, ki igrajo najhitreje. In bili bi skladatelji, ki bi pisali le zaključke. Ljudje bi šli na koncert, da slišijo le en trčen akord, saj to je konec.

Ampak tega ne vidimo kot nekaj, kar nam prinese naša vzgoja v vsakdanje življenje. Imamo sistem šolanja, ki nam da popolnoma drugačen vtis. Vse je ocenjeno. In kar naredimo je, da damo otroka v koridor tega ocenjevalnega sistema. “Pridi, mucek, mucek.” In gre v vrtec, in to je super stvar, ker ko končaš to, greš v prvi razred. In potem, “dajmo,” prvi razred vodi v drugega in tako naprej, in končaš osnovno šolo, greš v srednjo šolo, in drvi, stvar prihaja. Potem moraš iti na univerzo in nato na podiplomski študij in ko si končal s tem, greš ven in se pridružiš svetu. “Uwawaaaa.”

Potem greš v eno sranje (racket), kjer prodajaš zavarovanje. In imajo to kvoto, ki jo moraš izpolnit. In izpolniti moraš to, in ves čas, ta stvar prihaja, prihaja, prihaja, ta velika stvar, uspeh za katerega delaš. Potem ko se nekega dne zbudiš, 40 let star, rečeš: “Moj Bog, prispel sem. Tam sem!” In ne počutiš se nič drugače, kot si se vedno počutil, in občutiš kot manjše razočaranje, ker občutiš vse skupaj kot prevaro in res je bila prevara, strašna prevara. Naredili so, da si vse zamudil.

Življenje si predstavljamo z analogijo potovanja, z romanjem, ki ima resen namen na koncu in stvar je priti do tega konca; uspeh ali karkoli že je, mogoče nebesa, potem ko si že mrtev. Ampak zgrešili smo celotno bistvo; bila je glasbena stvar in morali bi peti ali plesati, medtem ko glasba igra.

Ne vlecite ideala dol

Swami Vivekananda, odlomek predavanja z naslovom Discipleship, San Francisco, 29. Marec 1900

Vsi pravijo, da je Bog Resnica, edina stvar, ki obstaja – da Duh edino je, ne materija. Vendar je stvar, ki jo iščejo pri Bogu, le redko Duh. Vedno sprašujejo po materialnih rečeh. V njihovih molitvah Duh ni ločen od materialnega. Degradacija – to je religija očitno postala. Celotna zadeva je postala slepilo; in leta tečejo in nič duhovnega ni bilo doseženo. Ampak človek bi moral hrepeneti le po eni strani, po Duhu, kajti Duh je edina resničnost. To je ideal. Če tega zdaj se morete doseči, recite: “Ne morem tega storiti; to je ideal, vem, a za enkrat mu še ne morem slediti.” Ampak vi ne naredite tega. Vi spustite religijo na svoj nivo in iščete materialno v imenu Duha. Vsi ste ateisti. Ne verjamete v nič drugega kot v čute. “Ta-in-ta je rekel to-in-to – mogoče je nekaj na tem. Naj poizkusimo in se malo pozabavajmo. Mogoče bo kakšna korist; mogoče se bo moja zlomljena noga pozdravila.”

Nesrečni so bolni ljudje; oni so veliki častilci Gospoda, ker upajo, da če bodo Njemu molili, jih bo On pozdravil. Ne da je to vse skupaj slabo – če so te molitve iskrene in če ne pozabimo, da to ni religija. Sri Krishna v (Bhagavad) Giti pravi: “Štiri vrste ljudi Me častijo: nesrečneži, iskalci materialnih stvari, izpraševalci, in poznavalci Resnice.” (7:16) Ljudje, ki so nesrečni, pristopijo k Bogu za tolažbo. Če so bolni, ga častijo, da bi ozdraveli; če zbolijo, ga častijo, da se pozdravijo: če izgubijo svoje bogastvo, ga častijo, da ga dobijo nazaj. Potem so tu drugi ljudje, ki od njega prosijo vse vrste reči, ker so polni poželenja – za ime, slavo, bogastvo, socialni položaj in tako naprej. Pravijo: “O Devica Marija, daroval ti bom, če dobim kar hočem. Če uspešno izpolniš moje prošnje, bom častil Boga in ti dal delež vsega.” Ljudje ne tako materialistični, a še vedno brez vere v Boga, čutijo nagnjenje, da Ga spoznajo. Študirajo filozofijo, berejo svete spise, poslušajo predavanja, in tako naprej. Oni so izpraševalci. Zadnja kategorija so ljudje, ki častijo Boga in ga poznajo. Vse te kategorije so dobre, ne slabe. Vse Ga častijo.

Ampak mi skušamo biti učenci (disciples). Naša edina skrb je spoznati najvišjo Resnico. Naš cilj je zelo visok. Velike besede smo si spregovorili – absolutno spoznanje in vse to. Naj hodimo (measure up) po teh besedah. Naj častimo Duha v Duhu, na temeljih Duha. Naj bodo temelji Duh, sredina Duh, vrh Duh. Nobenega sveta ne bo nikjer. Naj gre in se raztrešči – komu mar? Stojte vi na Duhu! To je cilj. Vemo, da tega še ne moramo doseči. Nič za to. Ne obupajte, in ne vlecite ideala dol (do not drag the ideal down). Pomembno je, da o sebi čim manj mislimo kot o telesu, o sebi kot materiji, mrtvi, prazni, brezčutni materiji; in da sebe toliko bolj vidimo kot bleščeča, nesmrtna Bitja. Bolj kot se vidite bleščeča, nesmrtna Bitja, bolj boste željni, da se popolnoma osvobodite materije, telesa, čutov. To je intenzivna želja po svobodi.