Monthly Archive for October, 2007

Kam Divjajo Podjetja?

Published on October 30, 2007 in Denar/Ekonomija. 4 Comments Tags: , , , , , , , .

Denar je človeška sreča v abstraktnem; tisti, ki ni več sposoben uživati človeške sreče v konkretnem, se popolnoma posveti denarju.
Arthur Schopenhauer

Če pogledate okoli sebe, boste videli da vsi nekam bežijo, vsi nekam hitijo. Poglejte podjetja, divjajo v prihodnost. Ne vedo več kaj je njihov namen, čemu so tam, razen tega, da se bo povečal njihov dobiček, da bodo več prodali in več proizvedli.

Polni vozički

Če gre kupec iz trgovine s polnim vozičkom, potem ste opravili svoje delo izvrstno, je tako? Vi ste mu prodali izdelke, za katere menite, da jih ta človek nujno potrebuje, da brez njih ne bo srečen, brez katerih ne more živet. S tem ko ste mu prodali izdelke je volk sit in koza cela. Vi ste povečali prodajo, s tem dobiček, in kupec je zadovoljen.?

Ne! S tem ko je kupec šel s polnim vozičkom iz trgovine niste naredili popolnoma nič. Zaradi tega se njegovo življenje ne bo bistveno spremenilo, po možnosti se bo kvečjemu polenil. Poglejte sebe. Ste res srečni, ko kupite vso to kramo? Za nekaj časa mogoče, potem pa spet rabite več, boljše, močneje. Se vam zdi, da lahko ta “več, boljše, močneje” kdaj zadovoljimo.

S tem, ko je kupec šel iz trgovine s polnim vozičkom nekoristnih izdelkov, ste izrabili naravne in človeške vire. Koliko materiala je bilo potrebnega, da se je ta izdelek proizvedel? Koliko človeškega truda, koliko idej je bilo potrebnih za to? Koliko izvrstnega MARKETINGA, da ste lahko nekomu vsilili te izdelke? (Kdo misli v tvoji glavi.)

Ja res je. VSILILI ste mu jih! Zakaj pa potem vsak jutri dobim vsaj 3 reklamne letake? Pa ne se norca delat iz samih sebe, ne se slepit no, lepo prosim. Delate za dobro ljudstva, za dobro ljudi? Mar ste res tako zaslepljeni, tako ozko usmerjeni? Delate za svojo lastno rit, za svoj lastni dobiček, za potešitev svojih lastnih znorelih misli. Ob tem pa trpi narava, trpi človek in trpite vi sami.

Ekonomski sistem vas sili v to, da odplačate vse te investicije na katere so se še obresti nabrale. To morate vse odplačat, in za to rabite precejšnjo rast. Nagrajujemo najboljše menedžerje, k so povečal dobiček firme – pohvale vredno, res je.

Pokazali ste da ste sposobni, da lahko naredite dober kolektiv, da znate stvari speljat do konca, da ste iznajdljivi, ogromno truda in genialnosti je potrebnih za to. Vendar, v katero smer gre vse to. V kakšne namene uporabljamo svojo genialnost? Le da bo več prodanega, s tem ko imamo zvrhano glavo vsega, vsi problemi človeštva pa začuda še vedno ostajajo, ali se celo še večajo.

Tretji svet

Nekje se pozna razlika, podjetja v lov za dobičkom se poslužujejo zelo dvomljivih ukrepov. Dosti je takih, ki najemajo poceni delovno silo, med tem ko se nezaposlenost doma veča, zaposlenim namenjajo nizke plače, hočejo ukinit plačano malico, plačan prevoz. Zaposlenim čim manj, da bo čim več denarja.

Poleg tega izkoriščajo tretji svet. Recimo ameriška empirična osvajanja, uradno se temu reče “Demokratizacija države“, in izkoriščanje delovne sile v teh deželah. Predvsem je tu hrana. Ali pa seljenje proizvodnje, dostikrat zastarele na ta območja. Doma se delamo demokratične, v tretjem svetu pa izkoriščajo vse povprek. Ni jim mar za zaposlene, ni jim mar za okolje. Celo bogove se delajo, ker so jim omogočili delavna mesta in zaslužek. Oni delajo dobesedno za preživetje, lastniki pa živijo na veliki nogi.

Ni presenetljivo, da lahko slišimo novice kot so “OI kljub slabemu zraku v Pekingu” ali “Zrak zastrupil športnike“. Če ni kaj bolj šokantnega kot to jest ne vem. Korporacije svojo zastarelo proizvodnjo selijo v tretje dežele, ker tam ZAKON dopušča tako proizvodnjo. Ali ti ljudje nimajo nobene vesti, nobene etike, vidijo zgolj denar?

“Tretji svet je velika priložnost za investicije, in velike dobičke, obračajte denar v naši firmi, mi znamo te posle.”…. Vse za dobiček, za več, hitreje, močneje.. vse za srečo, pa čeprav le kratkotrajno. Vse za cilj, čeprav poteptamo vse pred seboj.

Smo res toliko zaslepljeni, toliko poneumljeni, tako ignorantski, da ne vidimo teh povezav? Da ne znamo povezat vseh teh dogodkov, vseh teh novic? Povezovanje pik, ste se kdaj učili to? Veste kako “lepa” slika potem nastane. Dvomim, da večina izkorišča zavestno.

Najhuje pri vsem tem pa je, da mi to podpiramo. S tem ko kupujemo, s tem ko ne naredimo nič, s tem ko se delamo, da se to nas ne tiče.

Naše življenje se začne bližati koncu tisti dan, ko utihnemo o pomembnih stvareh.
Martih Luther King ml.

Koliko časa in trpljenja še rabite, da se boste zbudili. Koliko časa in trpljenja še rabite, da boste videli, da je to slepa pot. Koliko časa in trpljenja še rabite, da boste začeli iskati alternative? Koliko časa in trpljenja še rabite, da boste šli preko svojih strahov in ležernosti?

Le čudak gre na duhovno pot

Published on October 28, 2007 in Pot v notranjost. 2 Comments Tags: , , , , , .

Ironično je, da se tako čudno gleda tiste, ki se ukvarjajo z duhovnostjo (joga, meditacije, poglabljanje vase,..). Tako čudno se gleda tiste, ki so se odločili ukvarjat sami s seboj. Tako čudno se gleda na tiste, ki so se odločili reševat probleme pri vzrokih. Tako čudno se gleda na tiste, ki so pripravljeni it svojo pot.

Tudi na nekaterih tečajih sem dobil tak občutek, “revež, čist se je zgubil”. Al pa kako okolica gleda na to, “ta je mel pa zihr ogromno težav, da se je tega lotil.” Ja seveda, ogromno težav in še več, vsak jih ima. Ali ni lepo, da se je končno odločil nekaj naredit, končno lotil reševat vzroke in posledice?

Ampak nekateri vse to ignorirajo, se delajo kot da nič ni, so pripravljeni potrpet, drugi pa vidijo, da je to slepa ulica, da se bo to samo še stopnjevalo in da je v tej smeri nekaj potrebno naredit. Da zatiskanje oči ne bo pomagalo nobenemu, najmanj pa nam samim.

“Nič ni narobe”

Dokler stvari gredo naprej, nam je vseeno. Ko se malo zalomi, se ne sekiramo preveč. Začnejo se hujše težave, takrat smo ponavadi razočarani. Na koncu, ali popolnoma neha delovat ali se prej ustavimo in lotimo reševanja.

Recimo vožnja z avtomobilom po avtocesti. Kar naenkrat začne nekaj smrdet, peljete naprej. Kmalu zatem se začne malo kadit iz mašine, peljete naprej, “sej nič ni, bo že”. Še bolj se začne kadit, “sej neprestano hodim v cerkev, Bog že ne bi dopustil, da se mi to zgodi,” opazite a še vedno ne naredite nič, upate na čudež. Čeprav je očitno, da je le vprašanje časa, kdaj bo vse skupaj razneslo. In če se boste še naprej pretvarjal, da nič ni, ja.. razneslo bo vse skupaj. Če obupavate nad dano situacijo, prav tako niste naredili nič.

Ali ne bi bilo bolje, da bi se ustavili in pogledali kaj je narobe? Preden vse ostale v avtu hudo ranite ali ubijete, preden se zgodi res kaj katastrofalnega? Ampak ne, večina še vedno pelje naprej, kot da se nič ne dogaja ali obupava in nič ne naredijo. Slepi so za vse dogajanje okoli, zaslepljeni s svojimi omejenimi predsodki, prepričanji, strahovi.

Očitno še nimate dosti, očitno se more še bolj kadit iz avta, ali pa ga more celo raznest, da se boste ustavili in spregledali in kaj naredili. Ker dragi moji, vse poka po šivih na tem svetu, na veliko. Človek, ZBUDI SE! sedaj, ko je še relativno v redu. Če boš še čakal, utegne biti dosti hujše kot je sedaj.

Seveda v medijih je predstavljeno le na tak način, da obupavamo, ne pa da bi tudi kaj naredili. Po drugi strani, se pa delajo kot da je vse v najlepšem redu. “Vse je v redu, ta sistem gre in bo šel naprej, a hkrati vam ne ostane nič drugega, kot da obupavate, ker življenje je čedalje težje. Za posameznika, ne za sistem, ta je večen.” Čudno ne, ko se to ubesedi. A na tak način nekateri razmišljajo, slišim jih v svoji glavi.

Stara modrost: “Voditelji so taki, kot si jih ljudstvo zasluži.”

In še kako res je to. Pa sej rabimo take norce na oblasti, prav norca se iz nas delajo. Jest si ne predstavljam, da bi delal v vrhu ameriške administracije. “A misliš da bodo ljudje temu nasedli, to zihr ne bo šlo čez.” “Seveda da bodo, saj smo jim tako dobro oprali možgane, jih zasuli z dolgovi, tisti ki pa razmišljajo, teh je pa premalo. Ker tako ali tako imamo vse medije podkupljene. Ti sam naredi tako kot je predviden, pa boš vidu kako lepo to deluje..” “Ok, sam mislim da ljudje niso tolik naivni….”

Tako nekako bi zgledalo če bi bil jest tam notri. Tako očitne stvari se dogajajo, ampak večina ne naredi nič. In da, tolik časa bomo imeli takšne voditelje, dokler jih bomo gledali na oblasti. Dokler ne bomo rekli, dosti imamo tega. Ni potrebno nasilje, niso potrebne revolucije, vse kar je potrebno je, da nehamo držati ta sistem po konci. Takrat bo sistem padel kot hiša iz kart. Za ta korak pa je potrebno, da se prebudimo, da gremo preko svojih mehanizmov, predvsem preko strahu.

Reševanje posledic namesto reševanje vzrokov

Toliko se ukvarjajo z reševanjem problemov, pa ceste, pa zdravstvo, pa javna uprava,.. Že če se lotimo na površju, na fizični ravni, so to le kozmetični popravki. Ker sistem tako deluje, tako je zasnovan, ekonomski sistem temelji na zadolževanju.

Zatorej, če hočemo tu nekaj naredit, moramo najprej denarni sistem na novo postavit na noge. Ampak, tudi če to naredimo, je le nek majhen korak. Še vedno bodo ljudje nesrečni, še vedno bo nasilje, pritoževanje, stres,.. Mogoče malenkost manj in v drugačni obliki, vendar bo prisotno. To je zaradi tega, ker se ne lotimo VZROKA. Vzrok je v nas samih, v naših mehanizmih.

Prava duhovna pot je ravno to, da se teh mehanizmov zavemo in s tem ko se jih zavemo, zgubljajo vpliv. Postajamo bolj svobodni. (Kdo misli v tvoji glavi, Brez meditacije ni življenja.) Resnična svoboda je takrat, ko smo svobodni pred svojimi mehanizmi, pred svojimi mislimi. In le tu se lahko lotimo odpravljanja težav, v vzrokih, v koreninah, v mehanizmih. Kot že rečeno, ko bo dosti ljudi to “doseglo”, bo ta sistem padel kot hiša iz kart.

Poti sta do tega sta dve, sicer zelo povezani:

  1. Greš na duhovno pot, ko se malo kadi iz avta.
  2. Če si toliko slep, če se toliko slepiš ali obupavaš, potem te bo življenje samo prisililo do tega, da se osvobodiš. Preko trpljenja. Ker po eni strani se norost na tem svetu povečuje, trpljenje se stopnjuje, po drugi strani se dviguje zavest. Vidite morda kakšno povezavo?

Kaj boš izbrala, kaj boš izbral?

Brez meditacije ni življenja

Published on October 27, 2007 in Pot v notranjost. 1 Comment Tags: , , , , .

Vsakdo meditira, tudi TI

Vsaj nekajkrat na teden. Ne verjameš?

Popivanje, tisto kvalitetno, ko si toliko pijan, da ti je čist vseeno kaj si bodo drugi mislil, ko te ne skrbijo posledice dejanj, ko pozabiš na včeraj, ko pozabiš na jutri. Šport, vse kar je važno je koš/gol, žoga in igralci, na vse ostalo pozabiš. Delo je lahko meditacija, učenje, umetnost, samoizražanje, sprehod, ples, borilne veščine,.. Ena najkvalitetnejših je lahko ljubljenje in seks, če se znaš res sprostit, odstranit predsodke in prepustit.

Meditacija v širšem smislu

Kaj sploh je meditacija v širšem smislu. Meditacija je to, da si v tem kar se trenutno dogaja. Da nisi obremenjen s tem kaj ti je včeraj šef rekel, kaj se ti je zgodilo v otroštvu, kaj si vse narobe naredil,.. nisi obremenjen s spomini, s preteklostjo. Prav tako nisi obremenjen s tem, kakšne naloge imaš jutri, kaj vse moraš jutri naredit, kakšni so tvoji cilji, nisi obremenjen s pričakovanji, s prihodnostjo.

Prav tako nisi obremenjen s tem, kar drugi mislijo o tebi, ne obremenjuješ se, ali boš povedal tako kot se spodobi ali pa po svoje. Pozabiš kdo so tvoji prijatelji, svoj ime, priimek, kako te je nekdo užalil, ranil, prizadel, kje boš čez eno leto, kakšni so tvoji načrti za jutri, pojutrišnjem. Pozabiš na vse te neumnosti.

V tistem trenutku si samo ti in dogajanje, nič drugega ne obstaja. Vse se dogaja samo od sebe, brez da bi karkoli vnaprej premišljeval. Tvoj um, tvoje misli so stoprocentno v dogajanju, ali jih celo ni.

Standardna predstava pod pojmom meditacija je človek, ki ure in ure sedi v lotosovem položaju; zravnana hrbtenica in prekrižane noge. To je zelo omejena predstava, vendar največkrat predstavljena na žalost. Pod meditacijo lahko štejemo dihalne vaje, meditacijo v gibanju, jogo recimo ali ples pri katerem se samoizraziš.

Brez meditacije ni življenja

Kot smo lahko videli vsakdo meditira. Ali bi zdržali, da ne bi meditirali? Čemu sploh potreba po meditaciji?

Dosti ljudi enostavno ne zdrži, da so sami, sami s seboj. Da je nekdo sam v hiši, brez interneta, brez televizije, brez radia, brez telefona, brez koristnega dela.. Pa sej ne zdrži. Kar živčen postaja, rabi nekaj da ga bo zamotilo, nek hrup, neko družbo, karkoli že, sam da se zamoti. Kaj je toliko stresnega v taki situaciji, da nas spravlja ob živce?

Nenavadno vprašanje, a jasen odgovor. To so naše lastne misli, naš lasten skupek misli. To, in samo to nas spravlja ob živce, saj drugega ni! Naše lastne misli nam povzročajo nemir. Ko smo dejavni, misli nimajo prostora, a ko se umirimo, pridejo na plano.

Misli kot so; “nihče me ne mara”, “nisem sposoben”, “zguba sem”, “vedno bom sam”, “vedno jaz nastradam”, “kako se mi upa kaj takega naredit”, “s tem človekom sem se oženila”, “kdaj bom dobila fanta, da bom lahko srečna do konca svojih dni”.. Imate predstavo?

Verjetno ste tudi že slišali, ko pravijo, “pejt v družbo, pa se nehaj smilit samemu sebi”. Ja, pejte v družbo, zbežite od teh groznih misli v aktivnost, in zbežite hitro, morda jih pustite zadaj za večno. Ampak…. dragi bralci in bralke… če boste bežal od teh misli, boste bežali večno, in kamorkoli boste šli, karkoli boste naredili, vedno bodo z vami, le čakale bodo na pravi trenutek. Zatorej, če bežite, se ne ustavljajte, kajti tekom poti ste si verjetno še več takih groznih misli nabrali. A večno bežat je nemogoče, zato se ustavite sedaj, ko ste še pri močeh.

Nekateri bežijo in bežijo, ne vidijo izhoda, bojijo se ustavit, moči jim zmankuje, nimajo se več kam skrit… Edina možna rešitev je samomor.. Nekateri pravjo zgolj začasna.

Namen meditacije

Namen meditacije je svoboda, svoboda pred svojim lastnim mišljenjem (k to v resnic sploh niso, glej: Kdo misli v tvoji glavi). Pred svojimi predsodki, prepričanji, vrednotami, skrbmi, strahom, pričakovanji,… Oddih od vsega tega. Zato tolikšna potreba po meditaciji.

Ker človek se rabi sprostit, dovolj ima teh agresivnih misli, išče neko zatočišče. Nek del se hoče nekam skrit, nekam umaknit, malo zadihat. Nekateri gredo k jogi, drugi bolj resno meditirajo, tretji športajo, plešejo, četrti se cele noči zabavajo, popivajo.. Hvala Bogu da to obstaja, sicer bi že zdavnaj znoreli. Škoda, ki jo na ta način naredimo denarnici in telesu ni nič v primerjavi s svobodo, ki jo doživimo, četudi traja le nekaj ur.

Tudi gledanje televizije je neke vrste meditacija, vsaj ne razmišljaš o svojih problemih. Se priklopiš na skupinsko razmišljanje, nekdo drug razmišlja namesto tebe, misli namesto tebe. Vsaj pred svojimi mislimi si svoboden. Podobno z igranjem igric (se z nečim zaposliš) in poslušanjem radia.

Ampak na žalost imajo nekatere vrste meditacije na dolgi rok zelo uničujoče učinke. Gledanje televizije recimo, misli postanejo še bolj podivjane, telo zakrni. Pri popivanju telo onesnažujemo s toksini, ga počasi zastrupljamo, zato je telo precej bolj občutljivo na bolezni.

Joseph Campbell pravi tej širši meditaciji “bliss station”. Pravi, da nej bi si vsaj eno uro na dan časa vzeli zase, da se odklopimo od vsega zunanjega. Slikajte, plešite, pojte, športajte, meditirajte,.. karkoli že, sam odklopte se oziroma iskreno se izrazite, brez predsodkov. Bruce Lee: “Bodi voda” (3min). Še kako koristni so ti nasveti.

Vsi smo na isti barki

Kot smo videli, tisti ki se ukvarjamo z meditacijo v ožjem pomenu besede (sedeča meditacija, joga, dihalne vaje,..), in tisti, ki tega ne poznate, vsi smo na isti barki. Le načine smo si različne izbrali. En način ima dolgoročne pozitivne učinke, drugi je le začasen, na dolgi rok vodi v pogubo.

Edina prava revolucija je revolucija DUHA

Published on October 26, 2007 in Družba & Posameznik. Closed Tags: , , , , , , .

Zanimivo, koliko je govora o spremembi družbe. Vemo kaj vse je narobe, in res je, nekaj se more spremenit. Vendar pot po kateri pričakujemo te spremembe ne prinaša nič obetavnega.

Dosti je novih dobrih predlogov kako spremenit družbo, takih ki gredo do temeljev, kakšni politični sistem rabimo, kakšne ekonomske in socialne spremembe,… Vendar vedno znova pozabljajo zgodovinske nauke. Nauke, iz katerih je razvidno, da zgolj družbene spremembe niso zadosti. Da ne moremo naredit družbene spremembe najprej, nato pa pričakovat, da se bodo posamezniki spremenil.

Zlo dober primer je komunizem. V redu sistem, vendar ljudje niso bil pripravljeni za tak način in ga začel izkoriščat. Konec koncu se vsak sistem spridi, ne glede na to koliko je prfekten. Zato, ker se v osnovi pozablja na ključni element. To pa je posameznik in družba je sestavljena iz posameznikov.

Kaj pomaga odličen šolski sistem, če pa ni ljudi, ki bi to izvajal. Kaj pomaga odličen etični kodeks, če pa tega uslužbenci nimajo v notranjosti. Kaj pomaga bolj prijazna javna uprava, če so ljudje pod stresom. Zato je edini način za resnično spremembo družbe sprememba posameznika, to je duhovna revolucija, transformacija zavesti. Sicer se bomo še naprej vrtel v krogu, še naprej odpravljal le posledice.

Sprememba okolice

Ko se tega delno zavedamo (ali pa tudi ne), se najprej usmerimo v ljudi okoli sebe. Vidimo kaj bi morali naredit, da bi bila družba in naše počutje boljše. Ogromno idej in predlogov za spreminjanje drugih. Jasno je, da se morajo drugi spremenit, saj so odgovorni za naše lastno počutje. Verjetno ste že srečali kakšnega takega človeka ki tako misli.

Na prvi pogled je to očitno: »Seveda so drugi vir moje sreče in nesreče, saj če sem v dobri družbi, se počutim dobro, če je družba krneki, se tudi sam počutim slabo. Popolnoma očitno je, drugi so odgovorni za mojo srečo.« Težko bi tukaj kaj argumentiral.

A po drugi strani, je za vsakega primerna drugačna družba. Še več, če se osredotočimo le na enega človeka, je ta človek včasih lahko vir največje sreče in ljubezni, naslednji dan pa vir največje žalosti in nesreče. Četudi se v obnašanju tega človeka ni spremenilo nič!

Dva človeka gledata na isto situacijo, prvi se pritožuje in vidi vse slabo, drugemu je celo všeč. Jasno je, da mora bit vzrok kje drugje.


Vzrok v nas samih

Ta vzrok je lahko le v nas samih. Za svoje počutje je zato odgovoren vsak sam. Čeprav se čudno sliši. V resnici je to zelo pozitivno, ker če so drugi odgovorni za moj duševni mir, potem sam ne morem nič naredit, morem čakat na druge, da bodo kaj naredili. Sem v milosti in nemilosti drugih. Od tod toliko obtoževanj.

“This above all: to your own self be true.” William Shakespeare

Če pa sem sam odgovoren za svoje počutje, potem pa ne rabim čakat na druge, da kaj naredim. Kaj je lepšega kot to? Seveda je pa tu nevarnost, da boste zgubili svojo identiteto, svojo vlogo žrtve. Nekoga, ki je vedno žrtev okoliščin, nekoga, ki je nemočen.

Zato se dosti ljudi raje odloči, da ne bodo naredili nič, raje še naprej trpijo kot da izgubijo svojo identiteto. Neumno? Seveda, a gre za nezavedne vzorce, nezavedno delovanje. Enkrat ko to ozavestiš, ko posvetiš nanj s svetilko, postane neumno in v veliki meri izgine.

Zdaj pa, če sem odgovoren za svoje počutje, potem lahko opazim nekaj v meni, kar me vrže iz tira, kar me potegne v negativno. To so pa ti isti mehanizmi razuma o katerih neprestano govorim, to poistovetenje s temi mehanizmi. Ti mehanizmi so vir vsega trpljenja na tem planetu. Ti mehanizmi, ki v resnici niso naše bistvo. Ker mehanizmi so misli, misli pa lahko opazujem, torej mora bit nekaj, kar to opazi.

Videt te mehanizme v širši družbi in ožji okolici ni problem, umetnost pa je videt te mehanizme v sebi in si jih priznat. Saj le tisto kar vidim, kar si priznam, lahko ozavestim in nazadnje tudi ozdravim. A videt to v sebi je težko, še težje si priznat. Že zaradi tega, ker smo bili naučeni, da ne smemo delati napak, ker to zelo hitro povežemo s krivdo.

“If you bring forth what is within you, what you bring forth will save you. If you do not bring forth what is within you, what you do not bring forth will destroy you.” Jesus

Ampak če to potlačimo je še huje, podobno kot s spolno energijo. Slej ko prej najde nek način za sprostitev. Če to ni naravni, če to ni narejeno zavestno, potem poči takrat ko najmanj pričakujemo, in ko poči, poči orng.

Tako kot posoda na ognju. Če para izhlapeva po malo ni nič narobe, če pa s pokrovko posodo čisto pokrijemo, še zalepimo s selotejpom.. bo precej časa mir. Ampak ko bo pa to razneslo, in enkrat sigurno bo, pa ne bo lepo.

Na srečo imamo danes na voljo alkohol, cigarete, droge, divje zabave,.. da lahko vsaj do neke mere družbeno sprejemljivo sfiltriramo kar imajo v sebi. Sej veste, marsikaj je “sprejemljivo” ko je človek pijan.

Mar mislite, da smo ljudje zavestno zmožni pobijanja? Zakaj pa imajo potem vojaki in morilci toliko travm. Zakaj ne morajo cele noči spat, zakaj rabijo goro tablet? Sej ste že slišal zgodbice, ko morilci pravijo, da jih je nekaj kar prevzelo, da se niti niso zavedali kaj so naredili. To je to, podivjana čustva so prevzela nadzor.

Kolikokrat lahko opazujemo izbruhe jeze v drugih. Pride kot nevihta, kar naenkrat. Pol ko ta izbruh mine, je spet mir v hiši. In velika napaka je, da imamo te izbruhe za svoje. Velika napaka je, da te izbruhe pripisujemo drugim. Da, jih je naredilo njihovo telo, vendar se v resnici ne zavedajo kaj v tistem trenutku počno. Modri mož je rekel: “Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Duhovna revolucija posameznika

So ljudje, ki imajo vsega polno rit, veliko denarja, hrane, prijateljev, lepo hišo, lep avto, vpliven družbeni položaj,.. Pa jim še vedno nekaj manjka, nekaj jim ne da notranjega miru, sreče. Nič drugače ne bi bilo, če bi bil cel svet na isti ravni. Našli bi se drugi problemi, druge težave, vedno nekaj. Zato, ker je naš um izgubil orientacijo, mi se mu pa pustimo upravljat. Bolj po domače, misli so podivjane, mi jim pa 100% verjamemo.

“You must be the change you wish to see in the world.”
Mahatma Gandhi

Kot že rečeno, tej mehanizmi niso osebni, so skupni vsem. Mi jih ne upravljamo, ampak oni upravljajo nas. Um, služabnik, je prevzel kontrolo. Zato vidite te mehanizme v družbi, v svoji okolici in nazadnje še v sebi. Vidite jih, ozavestite jih, opazujte jih kot ločen del sebe in drugih. Potem bodo zelo hitro izgubili moč in to je edina trajna sprememba. Ne pa tisti kozmetični popravki; 18 korakov za izboljšavo govorice telesa, 10 napak v pogovoru, 14 korakov do tega, 9 korakov do onega,..

To je edina prava revolucija posameznika in s tem družbe, to je duhovna revoluicja, transformacija zavesti. Najprej ta, potem bodo vse ostale revolucije sledile same od sebe; ekonomska, socialna, politična,..

Oda razumu

Published on October 22, 2007 in Oda razumu (egu). Closed Tags: , , , , , .

Kaj si predstavljam pod razum ali um (v angleščini je oboje “mind”)? To je tiso kar nam omogoča razmišljanje, kjer imamo shranjene svoje spomine, kar nam je omogočilo, da je človeška vrsta preživela, kar v nas loči od živali.

Z razumom analiziramo situacije, človeka, živali, naravo, razmišljamo, delamo načrte, projekte, se odločamo za naslednjo akcijo,… obujamo spomine, interpretiramo, sodimo, kritiziramo, se pritožujemo, sovražimo, ljubimo, obupujemo, nas je strah, si želimo,…

Dosežki

S pomočjo razuma smo ogromno dosegli, in še vedno ogromno dosegamo. Preživeli smo med živalmi, si jih podredili, zdaj si podrejamo še naravo. Lahko pošiljamo satelite v orbito, sonde v vesolje in na planete. Lahko izdelujemo super računalnike, umetno inteligenco, robote. Gradimo mogočne in veličastne zgradbe, mostove, letala, ladje. Razum nam omogoča, da analiziramo situacijo in se na podlagi tega odločimo za akcijo, česar živali niso sposobne. Lahko gledamo kako izgledajo celice, analiziramo DNK (za enkrat le 10%), vemo kako približno deluje telo. Lahko si zapomnimo telefonski imenik, pogrejemo svoje telo, beremo, pišemo, razumno govorimo, manifestiramo, usmerjamo pozornost.. Zlo koristno in praktično.

V družbi smo cenjeni, če imamo dober razuma in obsojeni na propad, če tega nimamo. Še posebej v zahodni družbi. Razumske spretnosti so izjemno cenjene, intuitivne malo manj. Matematika, slovenščina, dober spomin, v nasprotju z umetnostjo, športom; nadvse očitno je v šoli. Se pa počasi spreminja na bolje.

Uporaba v vsakdanjosti

Kako pa razum uporabljamo v vsakdanjem življenju. Koliko je res produktivnega razmišljanja? Zlo zlo malo. Večinoma kar nekaj v tri dni razmišljamo (glej: kdo misli v tvoji glavi), preostali del se pa pritožujemo, interpretiramo, sodimo,..

Recimo ko srečate nekega človeka, o kateremu ste že marsikaj slišali. Se te informacije shranijo v razumom in takoj ko vidite tega človeka, podatki pridejo v ospredje in človeka v resnici sploh ne vidite. Vidite ga le skozi svoj zaslon, skozi objektiv. Objektiv že vnaprej določenih misli. Zna se zgodit, da karkoli ta človek reče ali naredi, pa če je še tako dobro namerno, si lahko interpretirate negativno. V resnici ne kontaktirate s tem človekom, ampak s svojo predstavo o njem.

Al pa ko ste v svoji priljubljeni družbi. Zelo fino se pritoževat nad življenjem. Kolk je vse glupo, kolk propada, kaj vse gre narobe, kaj je un čudnega reku, kaj je tisti narobe naredil.. Sam da se pritožujemo, pa smo zadovoljni. Pritožujemo in hkrati nismo nič pripravljeni naredit za to, v bistvu obupavamo, igramo žrtve. Če kdo pove kaj pozitivnega, je skoraj da grožnja obstoju preostalih, kot nek tujec. Malo pretiravam, ampak ne dosti. (Eno je videt/opazit kaj ne štima, drugo se je pa pritoževat in obupavat)

Razum je nepogrešljiv pri medsebojnih odnosih, ko nam pove kako se moramo obnašat, kaj je potrebno reči, da koga slučajno ne bomo užalil. Če pa kdo nas užali, pa razum poskrbi, da tega človeka užalimo nazaj ali pa ga vsaj naredimo za bedaka; lahko le sami pri sebi. Razum nam pove, kaj je potrebno naredit, da bomo nasprotnika zatrli.

Pričakovanja. Razum nam da idejo, kako naj bi se določena situacija odvijala. In če se ne odvije tako, če so pričakovanja previsoka, smo dostikrat slabe volje. Ali pa imamo idejo, kako naj bi se določena družba obnašala, nato pa naletimo na nekaj čisto drugega, kar sproži razočaranje.

Uporaba spomina. Kot otrok si bil prijazen do vsakega psa, potem te je v otroštvu en ugriznil. Ni bilo hudega, vendar je bilo zadosti. Zdaj si previden do vsakega psa, saj je vsak potencialna grožnja. Vsakega psa ko vidiš, se ti na nezavedni ravni odvrti dogodek al pa na zavedni, in sproži nezaupanje do tega nič hudega slutečega psa. En ubogi dogodek te zaznamuje za celo življenje. Spet, spomin omogoča, da ne gremo dvakrat na led – čeprav mnogi gremo kljub vsemu – ampak pretiravat pa tudi ni dobro.

Razum je tudi tisti, ki igra žrtve. Neka huda situacija se vam je zgodila, al je nekdo kaj neprimernega rekel ali celo naredil, in folk si celo življenje vrti to eno in isto zgodbo. Situacija v realnosti se je zgodila enkrat, v mislih se pa uprizori neštetokrat. Hecno pa je, da telo ne prepozna med navideznim in resničnim. Za telo je enako, kot da bi se situacija dejansko zgodila. In od tu pride stres in slaba volja. Ne toliko zaradi dogodka, ampak zaradi uprizoritev tega dogodka in interpretacij, ki jih potegnemo iz tega. “Vedno jest nastradam”, “vse slabo se le meni zgodi”, “vedno se bo kdo našel”, “ki me bo ogoljufal”,..

Živali pri teh stvareh dosti bolje živijo. Se stepejo, malo grdo gledajo in gredo naprej. Ne vlečejo te zgodbe več s seboj. Živijo sproščeno življenje. Kako mislite da bi se lev deloval, če bi vlekel take interpretacije s seboj. “Nesramnež, spet mi se je tu prikazal in mi hotel zavzet krdelo, mu bom že pokazal”, “kaj pa zdaj ta hoče”, “kje je pravica, vedno mene najdejo”, “zdaj bom moral pa celo življenje preživet v izgnanstvu, star sem že, za nobeno rabo več nisem, mojega življenja bo kmalu konec.” Ne, živali delujejo instinktivno, vidi nasprotnika, se pripravi na boj. Boja je konec, živi svoje življenje naprej. Ko je naposled star, ve da si mora sam iskat hrano, ampak živi neobremenjeno naprej. Neobremenjen je misli, interpretacij, zgodbic.

Razum nas preko strahu omejuje. Ko se lotevamo česa novega, se razum upira spremembam. Strah ga je, kaj bodo drugi rekli, strah ga je neuspeha, strah ga je celo uspeha. Strah, strah, strah. Glavo dol med množico, sicer bo lahko odrezana. Seveda je strah bil včasih koristen, nam omogočal preživetje, vendar nič več. Sedaj nas le omejuje in zatira.

Prav tako je razum tisti, ki nam narekuje naše želje, naša poželenja. Kaj morem doseči in kaj je potrebno naredit, da bom srečen, spoštovan in uspešen. Žene nas slepo naprej, v iskanju sreče.

Skratka, večina aktivnosti razuma je balast, nas ovira pri nemotenem delovanju.

Nemiren um, bolno telo

Razum je za povrh še gospodar telesu. Telo odreagira tako, kot razum interpretira, pa ni važno al je navidezno ali se v resnici dogaja. To je edina “napaka” telesa. Ko vidite psa, si zavrtite film, in v telesu se sproži reakcija.

Razum je neprestano ogrožen, vedno mora biti pazljiv, tudi kadar ni. Če bo kaj narobe reku bo odpuščen, če kaj ne bo naredil ga punca ne bo marala, ne bo dobil posla… vedno lahko gre nekaj narobe. In ko si vrtite te filme za telo ni neke velike razlike, telo misli da so vse te nevarnosti resnične, zato odreagira. Ker pa razum telesu ne pusti počitka, naposled telo zboli. Če imate srečo zboli sproti, če mu pa tudi tega ne dopustite, se filate z zdravili al pa zlo močno voljo, bo pa nekega dne resnično zbolel – rak, infarkt,..

Razum je lahko celo toliko s poti, da sploh ni pripravljen poslušat telesa. Cele dneve le sedi pred televizorjem in se baše s hrano, telo pa se ob tem redi in zboleva. In potem zdravniki predpišejo tablete. Enako je s pivskimi srečanji. Razumu ni mar kakšno škodo bo naredil telesu, važno da se bo sam dobro imel, važno, da se bo lahko odklopil in sprostil. Odklopil od samega sebe.

Destinacija

Ostane še nekaj tako imenovanega produktivnega razmišljanja. Kam nas vodi, čemu služi?

Gradimo večje, hitreje, močneje. Obenem pa je čedalje več ljudi na robu ali pod pragom revščine. Podjetjem zgleda da gre le še za to, koliko bodo zaslužila, kakšna bo bilanca na koncu leta. Ob tem pa pozabijo na ceno, ki je potrebno plačati. Nič ni hudega če umira okolje, če umirajo živali, če umirajo ljudje in tudi nič ni hudega, če umira njihovo telo. Ni se za bati, saj imamo veliko zdravil tako za telo kot za razum, ki vse pošlihtajo. Vsaj začasno.

Nekaj smrdi tukaj? Že na osebni ravni. Zlo dobro vprašanje je, “zakaj ne moramo biti nikoli zadovoljni s tem kar imamo”? Res dobro vprašanje. Vedno hočemo več, boljše. Kar smo si še včeraj želeli, danes ko smo dobili ni več dobro. Um se že želi nekaj novega. In ko bomo to novo dobili, bo dobro za relativno kratki čas, potem se bo pa zgodba ponovila.

Smešno je še to, da to staro stvar, ki zdaj ni več dobra, leži neuporabljena v nekakšnem skladišču. Če jo hočeš stran vržt, al pa dat nekomu drugemu, kmalu zatem, ko je ne bo več, boš že pogrešal… A ni enako v razmerjih? Hehe… Ko nimaš punce/fanta, ko maš punco/fanta (dlje časa) in naposled ko je/ga ni več.

Dobro vprašanje, ki si ga lahko postavite je; kdaj bom srečen, kaj morem še doseči? Tipičen primer, ko bom naredil faks, potem je pa to to. Pol se namatraš, da narediš faks, nekaj časa uživaš, že je tu iskanje službe. Si brezposeln in ko boš dobil službo boš srečen, takrat ti ne bo ni več manjkalo. In res, dobiš službo. Zdaj pa rabiš stanovanje…. ženo… otroke… pridne otroke… stanovanje za otroke… in nikoli nisi srečen. Vedno je vzorec isti: srečo prelagaš na prihodnost, ko je ta prihodnost dosežena, ni več dobra, in spet iščeš srečo v prihodnosti.

Ali res rabimo vse to; več, višje, hitreje? A ne znamo biti drugače srečni, drugače zadovoljni, drugače izpolnjeni? Ima smisel, da se ženemo za nekimi dosežki, za nekimi priznanji, ki nam konec koncev niti ne koristijo. Le morda drugi o nas malo lepše govorijo.

Bitje za razumom

Celo tako bi reku, da nekaj drugega uporablja naš razum. Nekaj, kar išče stalno izpolnitev. Nekaj, kar z ničemer kar ima ni zadovoljno. Nekaj, kar stalno hoče več in več. Nekaj more biti za razumom, ki ga izrablja v svoj namen. Več, več, več… Nikoli ni zadosti. Kot da bi to bitje iskalo nekaj oprijemljivega, nekaj stalnega, nekaj kar se nikoli ne bo spremenilo, ob čemur bi to bitje lahko resnično srečno – išče pa v prihodnosti. Ampak, tega se ne da najti, to ne obstaja, v materialnem svetu tega ni – sploh pa ne v prihodnosti.

Ne pravim, da je slabo imeti boljše in lepše stvari. Vendar pa ne mislit, da ko boste tisto dobili, da boste pol pa srečni do konca svojih dni. Prepoznajte ta nezavedni vzorec, da nekaj stalno hoče več, boljše. Pri tem pa ni zadovoljno s tem kar ima v tem trenutku.

Kdo MISLI v tvoji GLAVI

Published on October 20, 2007 in Zakonitosti Življenja. 19 Comments Tags: , , , , , , , .

Vedno poslušamo svoje misli, se ravnamo po njih, jih poslušamo, jim sledimo. Vendar a vemo kaj se dogaja v ozadju, od kje pridejo te misli? Čigave misli sploh poslušamo?

Nenehno blebetanje

Ste že videli človeka, ki se je pogovarjal sam s seboj? Na glas. Kaj ste si mislili o tem človeku? Da je nor, malo prismojen, za v norišnico? In kakšna je razlika med tem človekom in nami? Edino ta, da ta človek govori na glas, večina si pa misli govori le v glavi. Edino to je razlika… Smešno, ne?

Nekateri se sploh ne zavedajo, da stalno mislijo, da glas v glavi stalno blebeta. Če pa se zavedamo, če opazimo, da neprestano mislimo, potem pa je jasno, da mora obstajat nek del nas, ki to opazi. Torej nismo le ta glas v glavi, nismo naše misli, ker če bi bili, ne bi mogli opazit da razmišljamo. Podobno je pri sanjah, ponavadi se ne zavedamo da sanjamo, so pa tudi takšne sanje, ko vemo da sanjamo. Continue reading ‘Kdo MISLI v tvoji GLAVI’

Alibi

Published on October 19, 2007 in Osebno. Closed Tags: .

Živijo folk!

Že nekaj časa je ideja o blogu živela v meni, večinoma v kletki, globoko spodaj. Sem pa tja je prišla na površje, a je bila kmalu zaprta nazaj, še globlje. Ampak očitno se takih idej ne da zatret, in slej ko prej se osvobodijo. Tako se je tudi ideja o blogu. Seveda je prisotno še veliko dvomov in nesigurnosti, ampak je čas, da grem preko njih. O uspešnosti se pa pustim presenetit, glavno je, da mi pov vzbuja zanimanje.

Čemu sploh pišem tale blog? Osvetljevanju, takšnem in drugačnem. Menim, da imam dosti zanimivih razmišljanj za napisat in objavit, predvsem pa o tem ne vidim nikjer nič napisanega ali zelo malo, sploh v Sloveniji. Ni pa to nekaj novega, le zelo malo se sliši o teh stvareh, še manj govori. Tako da bom izkoristil to možnost, da mogoče še koga spodbudim/sprovociram, da se poglobi, razmišlja in raziskuje o teh stvareh. Predvsem pa je to način, kako lahko izrazim določena razmišljanja, stališča, poglede, ki jih sicer ne morem ali ne čutim potrebe, da bi jih izrazil.

Teme o katerih bom pisal so precej, skoraj življenjsko pomembne, katere naj bi imel vsak vsaj do določene mere razčiščene, a jih ima le redko kdo. Meja med temami je izjemno tanka, tako da se zna zgodit, da bo kdaj kaj zvenelo v nasprotju z že povedanim. In meni osebne se vse skupaj zdi precej praktično, ni to zgolj neka brezzvezna abstraktna teorija. Zahteva nekaj malega investicije časa in energije, da se to kakor toliko dojame, vendar se ta investicija naposled le obrestuje. Ker če to zgolj prekopirate na intelektualnem nivoju, ne bo nobenega dolgoročnega učinka.

V zadnjih 7ih/4ih mesecih sem se izredno spremenil, lahko bi rekel, da sedaj živim drugo/tretjo inkarnacijo v tem življenju. Nekateri to opazijo, drugi ne, tretji pa niti nočejo opazit, ampak to sploh ni pomembno. Veliko tem imam dokaj razčiščenih, preizkušenih in notranje dojetih, druge pa malo manj, in tudi temu je namenjen ta blog. Prav tako nisem “strokovno” usposobljen, s tem se ukvarjam zgolj “ljubiteljsko.” Sem odprt za različne poglede, fino pa je, da so konstruktivni. Seveda me še vedno zanese iz tira in padem pod vpliv vzorcev, vendar je tega čedalje manj.

In še to; vse kar napišem je moje osebno opažanje, ničesar ne obsojam (četudi bo kdaj tako zgledalo), ves moj namen je, da določene stvari razširim, osvetlim. Če pa se boste kljub vsemu čutili ogrožene, užaljene, je pa to super, ker so te besede ob nekaj zadele, ob nekaj, kar še nimate razčiščenega, osvetljenega, predelanega. Na te besede naj bi bili še posebej pozorni, naj bi se poglobili, saj predstavljajo vrata v nova obzorja.