Monthly Archive for November, 2007

Vse kar obstaja je TUKAJ in ZDAJ

Published on November 29, 2007 in Zakonitosti Življenja. 2 Comments Tags: , , , , , , .

Preteklost in Prihodnost kljub splošnemu mnenju ne obstajata. Dokaz je čisto enostaven ~ študentska resnica “jutri se začnem učit.”

Ena od najbolj resničnih izjav, zakaj? Ker jutri ne pride nikoli, jutri ne obstaja. Danes v četrtek je jutri petek, vendar ko pride petek je ta “jutri se začnem učit” sobota. V soboto nedelja. In tako naprej. Vedno oddaljen le EN dan, vedno pred nosom, vendar ga nikoli ne dosežemo. Če pogledate današnje študente (večino), lahko vidite, da jutri RES nikoli ne pride.

Seveda tu niso le študenti, enako je z iskanjem izpolnitve v prihodnosti, vedno je TIK pred nami, pa ne pride nikoli, ali pa pride za izjemno kratek čas. Zato, ker vedno prelagamo izpolnitev na prihodnost, ta pa ne obstaja. Ne glede na to, kako hitro divjamo, prihodnosti ne bomo nikoli ujeli. In dokler bomo srečo postavljali v prihodnost, je ne bomo nikoli sreča-li.

Edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK, ZDAJ!

Zato modreci pravijo, da edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK. Edino kar obstaja je ta čas ZDAJ. Nihče ni nikoli še doživel prihodnosti. Da, prihodnost pride, jutri pride, vendar vedno pride kot sedanji trenutek, vedno kot sedanjost, vedno kot ZDAJ. Čez eno uro bomo pisali test, to se zdi kot prihodnost. Vendar ko pišete test, ga pišete v sedanjem trenutku. Ko boste čez en teden dobili test nazaj, bo spet SEDANJI TRENUTEK.

Preteklost je prav tako že bila, je že zgodovina. Ja, včeraj smo bili v hribih, vendar ta včeraj je bil takrat spet sedanji trenutek. Edino mesto kjer preteklost in prihodnost obstaja je v UMu, v razumu, v spominu in domišljiji. Sicer pa ne obstajata. Tako enostavno to je.

Prihodnost je tisto, kar mislimo, da se bo zgodilo, nikoli pa ni nujno, da se zgodi na tak način. Zato vedno obstaja kot PROJEKCIJA v naši glavi in zaradi tega je neresnična. Enako je s preteklostjo, od dogodka, ki se je zgodil, smo pobrali neke delčke, neko interpretacijo, ki pa je lahko čisto drugačna. Edino mesto kjer preteklost živi, je v naši glavi.

Glava nam neprestano bega v preteklost in prihodnost, TELO pa je vedno PRISOTNO v sedanjem prenutku. Vedno je v sedanjosti, vedno je v ZDAJ. Zato je toliko vaj, kjer usmerimo pozornost na telo. Pravijo celo, da je “telo vstopna točka v sedanji trenutek.”

Zlitje z dogajanjem

Če počnete eno stvar 100%, če ste meditativni pri tem kar počnete, potem ste v sedanjem trenutku, potem je to kar počnete osvobajajoče, ‘izpolnjujajoče’. Čas mineva, pa se sploh ne zavedate, za vas je kot minuta, v resnici so pa ure. Ker izgubite občutek za čas, saj ste zliti z dogajanjem. Niti ni važno koliko časa traja, saj je za vas osvobajajoče, ne gledate na uro kdaj bo konec.

Ampak če ste v preteklosti ali prihodnosti, potem ste v GLAVI, potem niste prisotni v trenutnem dogajanju, potem vas v resnici sploh ni tukaj. Ni vas na edinem mestu, kjer se odvija življenje, kjer ste lahko srečni. Zato je trenutna situacija neznansko utesnjujoča, hočete pobegnit. Imate občutek, da zgubljate čas.

Če si ob poslušanju prijatelja/profesorja vrtite skrbi in pričakovanja, potem v resnici nič ne slišite. Če ste na zabavi, pa vas skrbi kaj bo jutri v službi, sploh niste na zabavi, glava je v službi, prav tako čustva in občutki, telo je na zabavi. Ustvarite RAZKOL, počutite se utesnjeno.

Tipično za današnji čas je, da nikoli nismo prisotni. Vedno smo drugje, vedno smo v glavi. Vedno nekaj razmišljamo, se spominjamo, načrtujemo, le malo časa smo zares prisotni. Pa še to večinoma ob prisotnosti alkohola in ostalih drug, ali divjanja po cestah.

Sreča le v tem trenutku

Je res tako težko razumet, da je lahko sreča le v TEM TRENUTKU? Kaj pa takrat ko se napijete, ko se vživite v ples? Takrat ste srečni, ampak na zunaj se ni nič spremenilo! Še vedno morate naredit faks, še vedno rabite denar, tisoč in ena skrb. Vendar neverjetno, takrat to nima veze, takrat ste srečni, takrat sploh ne pomislite na to. V resnic takrat sploh o ničemer ne razmišljate, na nek način vas sploh ni.

Seveda na nek način obstaja preteklost in prihodnost. Telo se stara, civilizacije se dvigajo in padajo, razum in izkušnje se kopičijo. Vendar to ni čas razuma, to ni psihološki čas, ta čas ni problematičen. Problematične so projekcije v prihodnost ali pričakovanje in spomini iz preteklosti ali obtoževanja.

Za konec še legendarna Zen-ovska zgodbica.

Japonskega bojevnika so ujeli njegovi sovražniki in ga vrgli v ječo. Tisto noč ni mogel zaspati, ker se je bal, da bo naslednji dan zaslišan, mučen in ubit. Nato so do njega prišle besede njegovega mojstra: “Jutrišnji dan ni resničen. Je iluzija. Edina resničnost je ZDAJ.” S pozornostjo na teh besedah je bojevnik postal miren in zaspal.

Utegne koristit tudi na sestankih, izpitih in podobnih rečeh.

Nismo Še Dovolj ZRELI

Published on November 20, 2007 in Družba & Posameznik. 3 Comments Tags: , , , .

Dosti je govora o znanju, ki se vsa ta leta prenaša in je nedostopno ali nevidno širši populaciji. Res je, da je bilo to znanje dosti nedostopno, preganjano in zaničevano tekom zgodovine, vendar danes so časi, ko je to znanje vsem na razpolago, ko je precej na dosegu roke – za tiste, ki to vidijo. Vendar velika večina očitno še ni zrela za to vrstna spoznanja. Prav tako se zlo čudno se gleda na ljudi, ki se odločajo za to vrstno pot.

Tudi kar se tiče napredne tehnologije, ki je sposobna ustvariti nebesa in pekel. Mislite, da bi jo znali izkoristit v dobro vseh ljudi, ali bi jo izrabili v egoistične namene? Ali bi jo uporabili proti tistim, ki se ne strinjajo z nami, ki nas grdo pogledajo?

Poglejte, kaj se je zgodilo z atomsko energijo. Tehnologija velike moči, sposobna za ustvarjanje raja na Zemlji, prav tako sposobna ustvariti pekel. Kaj smo naredili z njo? Skorajda uničili planet. Pa ne mi govorit, da so za to krive le vlade. Tudi mi podpiramo vse to, poglejte Nemce med dvema svetovnima vojnama, poglejte komuniste v povojnih časih, poglejte danes v Afriki, poglejte kako mi sami obnašamo do Romov in soljudi.

Kako se mi sami obnašamo do ljudi, ki so nam kaj bolj ali manj hudega naredili, ukradli recimo? “Ubil bi ga, če bi to men naredu bi ga ubil.” “Ja itaq stari, jest tud.” Zanimiv je, da vsi v družni to podpirajo, sploh noben ne pomisli, da je mogoče tisti tudi bitje in si zasluži življenje, da se mogoče kaj drugega skriva odzadaj. “Ne, to mi je ukradu in jest ga bom ubil.”

Ali je res toliko težko razumet vojne, teroriste in ekstremiste in nasilneže? Saj smo vsi isti! Tega pa nihče ne vidi?! Koliko lahko je to videt v drugih, in kako neverjetno težko je te stvari videt v sebi. Ali pa jih vidimo, in si jih ne priznamo. Kot je že Shakespeare reku: “Predvsem to, do samega sebe bodite iskreni.”

Vsi imamo iste mehanizme v sebi

Da popravim “vsi smo isti”, vsi imamo iste mehanizme v sebi, ki so sposobni velikega zla. In če se istovetimo z njimi, če jih imamo za svoje, če jim verjamemo in reagiramo nanje, potem ne bomo nikoli zares svobodni. Seveda si je težko priznat te mehanizme, te napake, saj se istovetimo z njimi. Kaj bi se zgodilo, če si priznam da sem zloben? Vendar ko enkrat dojamete, da to v resnici nima nobene veze s tem kar v resnici smo, potem tu ni več ovir.

Če ozavestiš kar je v tebi, te bo to, kar ozavestiš, REŠILO.
Če ne ozavestiš kar je v tebi, te bo to, česar ne ozavestiš, UNIČILO.
Jezus – Tomažev evangelij 5

Dokler ne bomo ozavestili mehanizmov bo vedno trpljenje okoli nas. Dokler se tega v polnosti ne zavemo, je vso znanje, vsa tehnologija, vse to je brez pomena. Ker ne bi znali uporabit v pozitivne namene, slej ko prej bi se nekdo našel in to izrabil. Morda bi bili to ravno mi, zaradi takšnega in drugačnega po večini primitivnega razloga.

Raj na Zemlji

Tudi raj na Zemlji ni možen, dokler ne bomo teh mehanizmov prepoznali v sebi in jih ozavestili. Res je, da so nekatere situacije, ki te mehanizme hitreje sprožijo, vendar tudi če jih ne bi bilo bi to ostalo zakopano v nas. In nihče ne ve kdaj bi se prebudilo. V teh časih pa imamo priložnost, da te mehanizme ozavestimo, jih spoznamo ter jim tako vzamemo moč. Na nek način nam je ustvarjen poligon za trening (čeprav se čudno sliši), izkoristimo to darilo in ga uporabimo sebi v prid, ker le tedaj bomo lahko imeli raj na Zemlji. Le tedaj, ko se bomo osvobodili svojih mehanizmov.

Nihče ni večji suženj od tistega, ki misli, da je svoboden čeprav v resnici ni.
Goethe

Ko bomo dovolj zreli, ko bomo dovolj pretrpeli in ozavestili te mehanizme, nam bo vsa ta tehnologija in vso to znanje tudi razkrito. Četudi nekateri sedaj ta znanja in tehnologije namenoma skrivajo. Verjamem, da po večini v naše dobro.

“Velika moč nosi veliko odgovornost”, katere pa v tem trenutku več kot očitno nismo pripravljeni sprejet. Ali povedano drugače, “moč brez ljubezni vodi le v katastrofo.” Zato nam na srečo velika moč še ni na voljo.

Nikoli Ni Zadosti

Published on November 15, 2007 in Oda razumu (egu). 3 Comments Tags: , , , .

Kot sem že večkrat omenil, stalno hočemo več in več, nikoli ni zadosti. Tu sem zbral nekaj vsakdanjih primerov:

  • Statistika spletne strani. Gledaš statistiko spletne strani, pričakuješ 200 obiskov, se zgodi čudež in jih je 250. Zlo dober, kar presenečen si. Vendar čez eno uro greš že gledat, če jih je 290. Razočaran ugotoviš, da jih je le 270. Če bi jih bilo 300, bi naslednjič pričakoval 330 in če ne bi bilo, bi bilo sranje.
  • Maili ali ali me ima kdo rad. Pogledaš zjutraj, 6 mailov, “vauu ful dobr”. Odpišeš na tiste, ki je za odpisat. Čez 2 uri si že spet na mailu, “ali bo kej, ali bo kej?”. Ni nič, si kar malo razočaran. Pogledaš spet čez pol ure, spet nič. Kar živčen ratuješ. Si daš malo predaha in pogledaš čez 2 uri. “VAUU 2 nova maila! To!” Prebereš, in si spet že čez pol ure na mailu, da vidiš če je kaj. Če ni nič si spet razočaran. Sploh pa je hudo, ko odpišeš, in pričakuješ hiter odgovor, pa ga ne dobiš… To je šele hudo.
  • Ena bogataška. “K bom dubu avto, bom srečen.” Dobiš avto. “Ja, ampak mercedes bo pa res zakon”.. čez nekaj časa ga dobiš. Mogoče še kaj boljšega. Greš na žurko, in vidiš tam samo elito, sam ti imajo pa že barke in to 30 metrske. In si kupiš barko, 30 metrsko. Pol se s tem voziš okoli, sam v marini zgleda dokaj majhna. Kupiš 600 metrsko.. Ko si že toliko daleč, greš v San Marino na dirko formule ena, in se skriješ pred unimi 200m barkami.
  • Medalje. “Joj, ko bi vsaj dosegli kakšno medaljo na tem prvenstvu.” Dosežeš zlato medaljo že prvi dan. “Vauuu. Kolk bi bilo fino, če bi bla še ena.” Je tretje mesto. “Zdej pa manjka samo še srebrna.” Ni srebrne. No, ful dobr, sam škoda da ni bilo srebrne.
  • Vsakdanje življenje. “Ko bom diplomiral, dobim službo in sem frej za cel življenje.” Diplomiraš, se celo zaposliš, redna plača. “Nov avto rabim, ta ni več dober.” Dobiš avto. “Zdej pa sam še en stanvanje, da bova lahka s punco v mir živela.” Čira čara, dobiš stanovanje, čez nekaj časa otroka, dva. “Sam k bo pa tale otrok odrastu, bo pa tle mal gužva, še en stavnvanje rabmo, pol bo pa to to.”….

Mrežni marketing in novačenje ljudi, denar na borzi, mobilni telefoni, status v družbi,.. povsod je enako, na enem področju se najdejo eni, na drugem drugi, mehanizem pa vedno isti. S tem kar imamo nisem zadovoljen, zato hočemo več, nekaj novega, boljšega, da bom lahko končno srečen do konca svojih dni. To kar počnem je zgolj sredstvo za dosego cilja, cilja, ki mi bo končno prinesel srečo.

Ujeti v te mehanizme, če jim verjamemo, če jih ne raziščemo, če jih ne prepoznamo, smo lahko vedno sužnji. Če jih boste imel za svoje, če boste svojemu glasu v glav verjeli kot bistven del sebe, potem ne boste nikoli svobodni.

Ampak ko se ustavite, ko prepoznate te mahenizme, si jih malo ogledate, raziščete kaj je za njimi, potem začnejo zgubljat moč. Ker ti mehanizmi imajo moč edino takrat ko jih ne prepoznamo, ko jih ne odkrijemo, ko jim verjamemo. Le tedaj imajo lahko oblast nad nami. Če mislite, da bo enkrat zadosti se motite – vztrajnost in potrpežljivost, vedno znova in znova.

Iskanje izpolnitve v PRIHODNOSTI

V resnici se tu zadaj skriva nekaj drugega. Iščemo namreč izpolnitev v prihodnosti. To, kar imamo ni zadosti, in rabimo le še malenkost več, da bomo lahko končno izpolnjeni in srečni do konca svojih dni. Zato rabimo prihodnost, zato divjamo v prihodnost, tako podjetja kot posamezniki. Ker nezavedno ali zavedno iščemo obljubljeno deželo, kjer bomo lahko končno srečni do konca svojih dni. Ob tem smo pa nesrečni s tem kar imamo v tem trenutku.

Vendar prihodnost nikoli ne pride, prihodnost ne obstaja, vse kar obstaja je ta trenutek. In če ta trenutek ni zadosti, ne bo nikoli in nič zadosti. Zato je tako pomembna hvaležnost, da smo hvaležni za to kar imamo.

Kako se to ujema z iskanjem novih poti?

Trenutno je tako, da (a) vztrajamo na stari poti, čeprav vidimo da je nekaj hudo narobe in (b) iščemo izpolnitev v prihodnosti, ker to kar imamo ni v redu. Se pritožujemo in hkrati nič ne naredimo.

“Več” je pogojenost mehanizmov, ki slepo iščejo zadovoljitev v prihodnosti. Da pa iščeš nove poti, da iščeš nek globlji pomen, tu zadaj se skriva notranje vodstvo. In ko najdeš to pot, na katero te vleče, potem veš da si na njej. Ker takrat dejansko uživaš v tem kar počneš, ni zgolj sredstvo za dosego cilja, pač pa početje samo po sebi prinaša zadovoljitev. Ne delaš zgolj za več, več, več, ampak te delo že samo po sebi izpolnjuje. Povedano drugače, pot postane cilj.

Zna pa se zgodit, da misliš da te delo izpolnjuje, v resnici pa delaš zgolj za nek cilj. Še posebej v mrežnem marketingu, ko hodiš na seminarje, ki umetno vzdržujejo voljo do dela. Ti mehanizmi znajo bit zelo zelo prebrisani, zato pazljivost ni odveč. Potopite se v svoje globine in našli boste pravi odgovor.

Človek! Kam se ti MUDI?!

Published on November 13, 2007 in Oda razumu (egu). 6 Comments Tags: , , , , , , , , .

Ozrite se okoli sebe, vse je podivjano, vsem se mudi. Sprašujem vas, kam se vam mudi?

Se vam mudi v obljubljeno deželo v prihodnosti, se vam mudi, da boste dosegli denar, slavo in uspeh pred drugimi? Da, za te stvari je potrebno hiteti, hiteti je potrebno, da vas drugi ne prehitijo. Hitite čedalje hitreje, ker tudi drugi hitijo, so že za vami!

Mislite, da se bo to hitenje kdaj ustavilo, mislite, da lahko večno stopnjujete hitenje?

Delate v službah po 8 ur in več, bojujete se za napredovanje, mečete polena pod noge sodelavcem, prodajate se za višjo plačo, za ugled, za status. Po vsej verjetnosti v službi, ki jo sovražite. Čemu je vse to potrebno?

Podjetje bo uspešnejše, imeli boste več denarja, za kratek čas boste zadovoljili svoje nore potrebe in to je tudi vse. Mislite, da boste zaradi več denarja srečnejši, da vam bo to zapolnilo praznino, kupilo ljubezen? Marsikaj ste pripravljeni naredit za denar, pa sploh niste pogledali v ozadje te pogojenosti.

Ali pa iščete alternativne hitre zaslužke, delate poslovne načrte, vse z namenom, da boste zaslužili več. Da preizkusite svoje sposobnosti, ob tem pa ne pomislite na učinke, ki jih ima taka odločitev na okolje, soljudi in na vas same. V delu uživate le toliko, da se izognete problemom, da imate nekam za pobegnit. Lažete sami sebi, da imate delo radi, ob tem pa pozabite, da hodite na motivacijske seminarje, kjer skrbno pazijo, da vam zanimanje ne pade in ga umetno vzdržujejo. Ljubite cilj, ki ga vam obljubljajo, delo pa v resnici sovražite.

Vprašanje za milijon evrov: Kaj potem?

Vprašanje za milijon evrov, aj boste potem naredili s tem denarjem? Kaj bo potem, ko boste imeli veliko denarja, kaj boste potem počeli? Še vedno boste spali, sedeli, stali in delali, še vedno boste srali tako kot do sedaj. Kupili si boste boljši avto, da se postavite pred sosedom, kupili si boste lepše stole, lepše krožnike, novo kuhinjo, novo obleko, novo televizijo, da vas dobo še lažje hipnotizirali,.. Mar je to kar imate res potrebno zamenjave? Je res toliko staro in toliko zanič, da rabite novo? Imate več denarja, lepše stvari, a v resnici se ni nič bistvenega spremenilo.

Se mislite predčasno upokojit kot se zadnje čase lepo sliši? Kaj potem, kaj boste počeli potem? Mar mislite, da boste zdržal celo življenje, da ne bi počeli nič? Še vedno boste nekaj delali, garantiram vam.

Denar ni edina stvar, tu ste še slava in ugleda? Kaj bo potem, ko boste slavni, kaj boste pridobili s tem? Imeli boste velik krog prijateljev, le namišljenih, sami priliznjenci bodo okoli vas. Vsak vas bo na ulici pogledal, vabili vas bodo v “zabavne” oddaje in vas spraševali neumnosti. Kupovat si boste morali draga in fina oblačila, vedno bodo mediji na preži kaj počnete, kako ste oblečeni, kam hodite… Po nekaj letih boste šli nazaj od kjer ste prišli, v pozabo, velika večina – če se pred tem ne boste zadrogirali.

Kaj vam bo v resnici prinesel ugled? Več (straho)spoštovanja, vabili vas bodo na visoka srečanja, pomembni boste. Podobno kot pri slavi. Vendar svet se lahko premisli, in kar na enkrat nimate več ugleda. Trudili si boste umetno vzdrževat ta ugled (tako kot slavo), kar pa ni prijetno, ker je umetno, zlagano, ni iskreno.

Če se poglobite v to, kaj v resnici iščete, po čem v resnici hrepenite utegnete odkriti nekaj pretresljivega. Ker smo videli, da denar, slava in ugled ne prinesejo nič obetavnega. Celo toliko nas ti cilji zaslepijo, da smo slepi za posledice zemlji, tretjemu svetu in samemu sebi (kam divjajo podjetja)? Če bi se v resnici zavedali kaj s tem počnemo, bi močno premislili.

Ujeti v mlinčku

Delate v službah, ki jih ne marate, da boste več zaslužili (ali da boste preživeli). Nato pa ves ta denar zapravite po večini za nepomembne stvari. In te stvari po nekem času spet postanejo stare in jih rabite zamenjat, za to pa rabite še več denarja. Ujeli ste se v mlinček, v mlinček svojega pohlepa, svojih poželenj.

Boste sami iztopili iz tega kroga, ali boste čakali, da bo krog razneslo? Krog se vrti čedalje hitreje, čedalje močneje je vse skupaj, in naposled se bo raztreščil. Ponavadi je tu kakšna huda bolezen, ali pa kakšna druga tragedija. Življenje vas prisili, da se ustavite, telo vas prisili, da mu daste počitek.

Če boste prisluhnili, boste raziskali kaj se skriva za vsemi temi poželenji, morda boste začeli po drugi poti. Če boste ostali slepi za vse skupaj, boste jemali zdravila in poživila, naposled mogoče celo ozdraveli in začeli nov krog. Ampak tudi ta se bo raztreščil, vendar bo uničenje toliko hujše, ker se je novi krog vrtel še hitreje.

To ni ustrahovanje, to so splošna dejstva, to so dejstva, ki jih nočete videti. Poglejte okoli sebe, snamite si masko izpred oči in spreglejte.

Delajte to, kar vas v resnici veseli ALI pot je cilj

Mar ne bi bilo bolj smiselno, da že od začetka delate stvari, ki vas dejansko veselijo, da boste z veseljem hodili v službo, da vas bo služba navdihovala, ob tem pa ne boste delali škode okolju, ljudem in vam samim. Kar pomeni, da si boste še vedno vzeli čas zase, da ne bo bistvena le bilance podjetja, pač pa tudi dolgoročno zadovoljstvo uslužbencev in strank.

Tedaj niti ne bo pomembno koliko zaslužite, ali je 40 evrov več ali manj, ne bo potrebe po iskanju ugleda in slave, ker boste s službo že vse dobili. Ko ste res zaljubljeni, ko se res uživite v pogovor, ko se znate odklopit od sveta tedaj vas ne zanima denar, slava in ugled. POT POSTANE CILJ.

Menjava službe niti ni potreba, dosti je da stvari počnete na drug način. V delovnem okolju si nehajte metati polena pod noge in držite skupaj. Ne bojujete se med seboj za usrane DROBTINICE. Človečnost z eno besedo, to pozabljamo, da smo LJUDJE in ne ROBOTI.

Kdaj boste imeli zadosti, da boste razmislili o svojih načinih, kdaj boste raziskali svoje pogojenosti, ki jim sedaj slepo verjamete?..

Rešitev problemov v 4ih korakih

Published on November 12, 2007 in Vaje/Predlogi. Closed Tags: , , , , .

Kot je lepo prikazano v prejšnji objavi, je nenehno razmišljanje nepotrebno. Zelo pomemben razumski počitek, ker ravno med počitkom dosežemo največ. Informacije se na nek način usedejo, uredijo in odpre se prostor za nove ideje. Na tem temelju sloni univerzalni postopek reševanja problemov v samo 4ih korakih.

Koraki so sledeči:

  1. LOTITE se problema; kot vsakokrat do sedaj.
  2. sproti si pišite VPRAŠANJA; med reševanjem je koristno, da imate poseben blokec, kamor pišete svoja vprašanja. Dobro je tudi, da si nabavite lepljive listke, in jih nalimate na mesta, kjer se ta vprašanja pojavljajo. Blokec zaradi tega, da imaste vse na enem mestu, listki pa zato, da boste najdli vprašanja v zvezku recimo.
  3. pojdite na ODDIH, z dodatnim zaupanjem, da bodo odgovori prišli; ko se vam je zataknilo, ali ko se že učite 30, 45 minut, pojdite na oddih. Delajte karkoli že in se temu posvetite, čim bolj sprostite razum, ali pa ga vsaj usmerite v neko drugo aktivnost. Razmišljanje o problemu tu ne koristi, dopustite da moč pasivnosti opravi svoje. Continue reading ‘Rešitev problemov v 4ih korakih’

Nenehno razmišljanje je NEPOTREBNO

Published on November 12, 2007 in Pot v notranjost. 1 Comment Tags: , , , , .

Premalo se zavedamo tega preprostega dejstva. Če bi se zavedali, bi stvari počeli bistveno drugače in posledično bi se zelo spremenilo naše življenje. Že pri reševanju problemov. Ponavadi se stvari lotimo tako, da se zaženemo v problem in ga rešujemo toliko časa, dokler le ta ni rešen – če imamo to srečo. Med odmori, če jih sploh imamo, neprestano razmišljamo o problemu. Zveni komu znano? Je učinkovito? Po mojih izkušnjah ni, ali pa vsaj ne toliko kot bi lahko bilo.

Učinkovit pristop

Pravi pristop k reševanju se ljudem sedaj že spontano odpira. Nedavno je na moje začudenje teta rekla, da je reševala Sudoku in ko ji je zaštekalo, je odložila in se lotila neke druge aktivnosti. Ko je prišla nazaj, je v dokaj kratkem času rešila cel sistem (katerega je reševala). Zdaj mi pa povejte, kako je to mogoče? Saj ni nič razmišljala med tem časom.

Ravno v tem je tu štos, ker ne rabiš stalno razmišljat o problemu, da ga rešiš. Nasprotno, največ se naredi ravno med časom, ko razmišljanje POČIVA, ko se posvetiš ali posvetiš POZORNOST neki drugi aktivnosti.

  • Če poznate koga ki resno trenira nek šport, ga vprašajte, kdaj se gradijo mišice, takrat ko trenira, ali takrat ko počiva? Če bi športnik neprestano treniral, bi zgorel. Rabi počitek. Najbolj zanimivo je dejstvo, da ravno med počitkom mišice najhitreje rastejo in ne med treningom.
  • Tudi veliki izumi, recimo Einstein, so se dogajali takrat, ko je razum počival. Einstein je znan po dolgih sprehodih, zato je bil toliko ustvarjalen, zato je imel toliko uvidov. Ker je pustil razumu da počiva.

    Saj poznate tole misel: “Problem pri znanstvenikih ni, da ne znajo razmišljat, pač pa v tem, da ne morejo prenehat razmišljat.”

  • Fotobralci. Skorajda prelistajo knjigo, potem pa si vzamejo oddih in nato po minimalno 20ih minutah se vrnejo nazaj k materialu in začnejo z aktivacijo. Na postavljena vprašanja iščejo odgovore. Predpostavka tu je ta, da imajo na nezavednem vse shranjeno, le priklicat je potrebno.

Stavekbrezpresledka, zvok brez tišine, skodelica brez praznega prostora. Povsod je enako. AKTIVNOST in PASIVNOST na nek način, oboje je nujno potrebno. A kaj ko mi hočemo le aktivnost, ko ne razumemo in nočemo dojeti pomembnosti pasivnosti.

Pasivnost ali sprostitev je NUJNA

Zato pa naj vam ne bo škoda časa za sprostitev, pa naj si bo kakršna koli že. In med tako aktivnostjo se 100% posvetite temu kar počnete. Če kuhate, kuhajte, ne razmišljajte o drugih stvareh. Če jeste, imejte pozornost na hrani. Če se sprehajate, se sprehajajte. Če telovadite, posvetite vso pozornost gibom, ki jih počnete.

Če nekam usmerite pozornost, pomeni, da takrat ne mislite, misli počivajo. Pri najenostavnejši vaji na svetu in kjerkoli kjer nekam usmerite pozornost, vse to je sprostitev misli, meditacija na nek način. Seveda bo pozornost na začetku kratka, razmišljanje se bo vračalo, vendar bodite VZTRAJNI in POTRPEŽLJIVI. Če boste pričakovali nagle rezultate in takojšnjo uspešnost ne boste dolgo vztrajali.

Ker roko na srce, razmišljanje med neko drugo aktivnostjo je NEPRODUKTIVNO. Od razmišljanja nimate nič, prav tako je polovico manj od aktivnosti. In tudi potem ko razmišljate, ne razmišljate zbrano, utrujeni ste, misli vam begajo. Zato je dosti bolj smiselno, da ko razmišljate razmišljajte, ko delate neke druge stvari jim posvetite vso svojo pozornost.

Odtujenost ne koristi, ker takrat niste pri stvari, ste v glavi, prisotno je le telo. Berete, ste na predavanjih, študirate, pogovor.. tu je najbolj očitno. Če niste prisotni, niste naredili popolnoma nič. Informacije so šle mimo vas. Škoda časa za take aktivnosti. In potem greste delat nekaj drugega in ste spet odtujeni. Vedno ste odtujeni, nikoli prisotni. Če opazujete ljudi, boste takoj vedli, kdaj so odtujeni in kdaj so prisotni. Razlika je ogromna.

Več boste imeli od aktivnosti in vaše razmišljanje si bo lahko oddahnilo, če boste prisotni pri aktivnostih. In ko boste razmišljali, bodo misli sveže, bolj ustvarjalne. Dve muhi na en mah.

Težko je, ker nismo tega navajeni, ker smo pogojeni drugače, ker nam televizija in hitro spreminjanje slik pri oglasih dobesedno RUŠI koncentracijo oz. pozornost. Zato tudi toliko hiperaktivnosti pri otrocih. Vendar z vajo, z rednimi meditacijami, z vztrajnostjo in potrpežljivostjo se da doseči marsikaj.

Smešno mi je, če sebe pogledam kako sem bil včasih. Najhujše je bilo obdobje, ko sem si budilko navil budilko ob 4ih, da sem lahko do 6ih v spanju razmišljal. Tudi med “meditacijo” sem razmišljal. Kar nekako prazno sem se počutil, če nisem razmišljal. V stilu, stran vržen čas. Ampak iz takega razmišljanja ni nastalo popolnoma nič. Če bi se zavedal pomena “(miselne) pasivnosti” tega zagotovo ne bi počel.

Tudi drugače, med sprehodom med tem ko sem jedel je bilo obvezno razmišljat. Se zavedaš da razmišljaš in celo nadaljuješ s tem.. ampak sem spoznal, da ni nobene koristi. Razmišljanje samemu sebi namen.

Zato še enkrat, delajte le eno stvar na enkrat in temu opravilu posvetite 100% pozornost. Prav tako zmanjšajte moteče dejavnike okoli sebe. Če delate kaj za računalnikom, obvezno muzika brez besedil. Ker sicer vas bo le še bolj obremenjevalo, obremenjevalo vaše misli. Prava muzika sprošča in pomaga pri produktivnosti in koncentraciji. Instrumentalna, klasična, duhovna, Buddha Bar, orientalna,…

Redna vaja, vztrajnost in potrpežljivost – uspeh zagotovljen.

P.S. Priporočam, da imaste nekaj s seboj za zapisat razne prebliske če slučajno pridejo. Beležka ali mobitel, še posebej fajn je, če ima diktafon.

Najenostavnejša vaja na svetu: Zavedanje diha (mindfulness)

Published on November 10, 2007 in Vaje/Predlogi. Closed Tags: , , , , , , , .

To je najkrajša in najenostavnejša vaja zavedanja na katero sem naletel, poleg tega niti ni tako švoh. Na dolgi rok je ravno tako pomembna kot jutranje in večerne meditacija, predavanja, knjige, tečaji. Ker je vaja izjemno preprosta, je njena moč v pogosti uporabi. Za začetek odsvetujem v avtu ali katerikoli drugi resni aktivnosti.

Postopek je sledeč: 1. korak: USMERI POZORNOST NA DIH oz. zavedaj se dihanja.

Kar je tudi prvi in EDINI korak pri tej meditaciji. Samo to je potrebno, usmerit svojo pozornost na dih. En, dva diha sta za začetek čisto zadosti, kar je več pa še toliko boljše. Vendar si zapomnite, da je vztrajnost bolj pomembna kot kratkoročni uspeh. Ob usmerjeni pozornosti lahko še začutite, kako zrak vstopa in izstopa skozi nos, kako se telo rahlo napihne in spusti. Oči so zaprte ali odprte. Dih le opazujemo, se ga zavedamo in ničesar ne silimo.

Kaj je koristno vedeti?

  • Zakaj deluje: S tem, ko usmerimo pozornost na dih, prekinemo miselni tok, spočijemo misli, um/razum in se za kratek čas vstopimo v sedanji trenutek (kajti dih je vedno v sedanjem trenutku) in se tako povežemo z Virom – krepimo moč Prisotnosti, s tem pa se veča naše zavedanje Življenja. Neprestani miselni tok je tako, kot čebipisalbrezpresledkovincelobrezvejicvamničistničjasnokajnapišem. Ko začnejo misli spet delovati, so bolj ustvarjalne. To je recimo tudi razlog, da dobimo največ prebliskov ko počivamo.
  • Kdaj vaditi: Med nezahtevnimi aktivnostmi, čim večkrat na dan. Na začetku bo malokrat in pozornost trajala le en dih, dva. S časoma bodo ti presledki čedalje večji. Daljši so presledki, boljše je. Vendar ni potrebe po naglem napredku, počasi in vztrajno – s tem boste naredili dosti več. Kako se poje slona? Grižljaj za grižljajem! Je pa koristno, da si naredite OPOMNIKE (na steni, odzadju na računalniku, napis na roki,..), kajti v nasprotnem primeru boste čez dan naredili zelo malo zavestnih vdihov.
  • Ciljna publika: Vsi, ki so zmožni usmerit pozornost na dih. Koristna za tiste, ki meditirajo po 2 uri na dan, kot tiste, ki ne vedo kaj sploh meditacija je. Skratka, za vsakogar je primerna in zelo koristna.
  • Prednost: Sem slišal že za podobne vaje, recimo 20 globokih vdihov in izdihov. Vendar so (bile) take vaje zame predolge, nisem zdržal toliko časa v vaji. Sploh pa ne, med kakšno drugo aktivnostjo, recimo sprehodom. Prevelik zalogaj je bilo to zame. Pri tej vaji pa ni izgovorov. Usmeri pozornost na dih, zavedaj se posameznega diha, to lahko naredi čisto vsak človek.
  • Ovira: Ker smo pogojeni, da preprosto ni učinkovito, da se brez napora nikamor ne pride, je edina ovira PREPROSTOST vaje. Vendar če boste redno in pogosto vadili, se boste lahko prepričali o njeni izjemni moči.

Je kaj še bolj preprostega? Pozornost na en samcat dih. Nimate izgovorov da tega ne naredite. Čez leto pa se vidimo, slišimo ali vsaj tipkamo in boste poročali o učinkih.
 

Ta vaja obstaja pod različnimi imeni, eden od teh imen je MINDFULNESS (budisti). Najbolj znana predstavnika na zahodu sta Thich Nhat Hanh in Jon Kabat- Zinn, posredno o tem govori tudi Eckhart Tolle.

POMEMBNO: To je vaja za prekinjanje ponavljalnega miselnega toka, še vedno pa bo potrebno ubrati druge načina za odstranitev oziroma izpustitev starih, zakoreninjenih misli/prepričanj/predsodkov – The Work (slo) recimo.

13 predlogov za boljši SVET

Published on November 9, 2007 in Vaje/Predlogi. Closed Tags: , , , , , , , , , .

Tu je tisti spisek, kaj lahko vsak takoj naredi zase in s tem prispeva k boljšemu svetu.

  1. OMEJIMO nakupe. Omejimo svoje nore potrebe, po nenehnem več in več. Kupimo tisto kar res rabimo. Ne tisto, kar “nam bo prineslo srečo,” ker tega ne bomo dočakali nikoli.

    Naredimo spisek stvari, ki jih rabimo, potem pa preglejmo prodajne kataloge in se s tem spiskom odpravimo v trgovino. Sicer se bo nakup povečal precej. Ker trgovci zlo dobro poznajo kako deluje razum in njegovi mehanizmi.

  2. Kupujmo kvalitetne izdelke, ne kupujmo cenenih izdelkov. Kvaliteta namesto kvantitete. Prodaja cenenih izdelkov močno škodi tistim, ki delajo kvalitetno, poleg tega škodi tudi nam, saj ni za dolgo uporabo. Škoda denarja in materiala za proizvodnjo. Ponavadi sploh ne gledamo na to, važno je le, koliko poceni smo dobil, ne koliko časa bomo uporabljal, ni važna kvaliteta.

    S tem podpiramo tak način proizvodnje, ki jo je zaradi tega čedalje več, podpiramo izsuševanje Zemlje in tretjega sveta (ker večina izdelkov pride iz tam). Tule je zlo dober članek na to temo. Zaradi nenehnega kupovanja je zemlja iztrošena, poglejte kakšen je zrak v Pekingu, poglejte kako živijo v tretjem svetu. Stalno več in več, drugi pa plačujejo ceno. Kdaj bo konec, kdaj bomo zadovoljili svoje požrešne potrebe? Smo že kdaj raziskali, od kje te potrebe sploh pridejo? Continue reading ‘13 predlogov za boljši SVET’