Monthly Archive for November, 2007

Page 2 of 2

Vsega se zavedam, kaj pa ostali?

Published on November 8, 2007 in Družba & Posameznik. 6 Comments Tags: , , , , , , , , , .

Ta vprašanje se pojavlja pri mnogih in je zlo pomembno vprašanje. Ob miselnem vzorcu na to temo sem prišel do cel kup napotkov, a večinoma so vsi usmerjeni na posameznika. V smislu, najprej spremeni sebe, vse ostalo sledi. Ampak vsi ste že na tej stopnji, zato tu ne bom pisal o tem.

Na stopnji, kjer ste premagali strahove in poželenja (fear & desire), vaša sreča ne temelji na zunanjem, težko vas zunanje okoliščine vržejo s tira, šli ste preko svojih mehanizmov al pa se jih vsaj zavedate ko nastopijo, znate cenit sedanji trenutek, si vzamete čas zase in za najbližje, živite dokaj umerjeno življenje, se zavedate kaj povzroča potrošništvo, kako poteka manipulacija,..

Vse to ste že spoznali, kaj sedaj?

Čakanje

Naredite lahko edino to, da živite svoje življenje tako, kot ste si ga zadali, ob tem pa ste zgled za okolico. Čakanje na nek način. Sem pa tja še kaj rečete, kaj poveste, se udeležite kakšne akcije in to je v večini to. Več ni potrebno, niti ni možno. Ker nekoga silit, obsojat, krivit,.. ne gre.

Da se bo na svetovnem nivoje kaj spremenilo je v večini potrebno čakat, bit potrpežljiv. Seme je posajeno, sedaj je potrebno skrbet in negovat zemljo, da bo seme prišlo na plano, bit skrben in ljubeč in ZAUPAT, da nekaj bo iz tega. “Čakat” je potrebno, da se kritična masa nabere, potem bo šele prišlo do večjih svetovnih premikov.

Do takrat je pa dosti, da se v okviru svojega okolja na to pripravljamo, da delujemo v skladu s tem, da obveščamo tiste, ki jih zanima. Da smo svetilnik na nek način, vsak po svoje, vsak na svoj način.

Družba = Ljudje

A mislite, da je kakšna druga pot? Čist enostavno je, le malo je treba pomigat z možgani. Živimo v družbi, kar pomeni, da smo obdani z ljudmi. Svet = civilizacija = družba = ljudje = posameznik. Nemogoče je ločevat družbo in posameznika. Posameznik je del družbe, in jo sestavlja. Majhen del je, a pomemben. Kot drevo v gozdu, kot cekin v zakladu, kot zidak v stari zgradbi.

Če hočemo transformirat družbo, če hočemo družbeno revolucijo, rabimo v resnici transformacijo posameznika, oziroma duhovno revolucijo posameznika. Ker kakršna koli druga sprememba posameznika je kič, kozmetična, navidezna rešitev. Le prekrili smo smeti z močnejšim pokrivalom, smeti pa ostajajo.

Ne moremo spreminjat družbe najprej, nato pa pričakovat, da se bodo posamezniki spremenil. To so že počeli, pa lahko vidite, da se ni obneslo.

Če pa transformiramo posameznika, je možno le, da sami sebe transformiramo. Tedaj vidimo, da za transformacijo ostalih ne moreš nič naredit. Ne na enkrat in ne v naglici in ne na silo. Počasi, umirjeno.

V resnic niti ne gre za to, da kaj naredimo, bolj to, da DOPUSTIMO posamezniku da JE, tak kot pač je. Da ga ne obsojamo, da se ne zaletavamo v njegove mehanizme, da vidimo preko te pogojenosti. Na ta način tudi mehanizmi v njemu popuščajo, saj jih ne hrani. Na ta način smo balzam za tega posameznika, nekaj se odpira v njemu, luč pronica v temo. Na ta način se lupina mehanizmov in pogojenosti topi, skozenj pronica bistvo.

Na ta način bo čedalje več takih, in širilo se bo vse hitreje.

Kritična masa

Saj tako se vse spremembe v družbi dogajajo. V družbi se ne da ničesar naredit brez da bi imeli neko kritično maso, sploh ne v “demokratični družbi”. Rabiš neko število ljudi, da se strinja s teboj. Saj spreminjamo družbo, skupek posameznikov, ne neke umetne stvaritve. Zato rabimo del ljudi na svoji strani.

Kako so Američani vstopil v 2. svetovno vojno? Sej niso mogli, vlada je hotela, a ker je “demokratična država” so poslušal ljudstvo, ki pa ni bilo za vojno. (Pustimo podrobnosti, da so razvili zelo dobre tehnike manipulacije.) Zato so izbrali zelo kruto metodo. Najprej so poslali potniško ladjo v Nemške vode, s tem da so bili obveščeni, da jo bodo potopil. Seveda ladja potopljena, 100 mrtvih, a to ni bilo zadosti, zato so dopustil napad na Pearl Harbour. Tedaj pa ni bilo problema za vojno. Še prostovoljce so nabirali. Rabili so kritično maso, če so hoteli kaj naredit.

Šef v podjetju hoče nekaj naredit. Če hoče res kvalitetno izpeljat, rabi podporo uslužbencev. Da bodo tudi uslužbenci vedli, zakaj taka odločitev in da bodo tudi oni s polno silo deloval v to smer. Kako uslužbence dobi na svojo stran je sicer druga zgodba, ampak rabi jih na svoji strani.

Ali pa v politiki in tudi drugod. Obstaja neka beseda “LOBIRANJE”. Kaj je to drugega kot nabiranje kritične mase za dosego nekega cilja.

Potrpežljivost

Povsod rabiš neko maso, da se izpeljejo stvari. Ker družba je sestavljena iz ljudi, iz posameznika, iz vsakega izmed vas in tudi jaz sem del družbe. Ne pozabit in podcenjevat tega dejstva. Če se hoče kaj naredit, more bit neka kritična masa, da se to izpelje. V družbi vedno in povsod.

Koliko je ta kritična masa? Čisto nepomembno, vse kar je potrebno je potrpežljivost in delovanje v tej smeri. Ko bo kritična masa dosežena, ne bomo mogli zgrešit. A najprej potrpežljivost, zaupanje, da bo seme vzklilo, četudi se zdi da “zamuja” in da je že “prepozno”. Zato tik pred vzklitjem ne uničujte zemlje. Ker nisi sam, ni nas malo.

Bodite balzam za okolico. Živite tako kot čutite, ne tako kot so vam drugi rekli, razbijajte strahove, neumna prepričanja, in pojdite preko svojih znorelih želja (desire). S stanjem zavesti se naredi največ, z ljubeznijo, s sprejemanjem. Ne z obsojanjem (jest na tem blogu le kažem družbene norosti, na norosti naših pogojenih mehanizmov, ne obsojam), siljenjem, prelaganjem odgovornosti,… s tem se ne doseže popolnoma nič.

Sam je potrebno bit pripravljen, nato pa le “čakat”, z zgledom vplivat na ljudi okoli sebe. Potrebno je bit potrpežljiv, da seme vzklije (in zraste), da se sproži plaz. Vse ostalo bo sledilo samo od sebe, brez nekih velikih naporov in prizadevanj.

Tudi TRPLJENJE ima NAMEN

Published on November 7, 2007 in Zakonitosti Življenja. 4 Comments Tags: , , , , , .

V zadnjih nekaj objavah je bilo toliko govora o trpljenju, da je nujno malo bolj podrobno razložit.

Trpljenje je izmišljotina uma, razuma.

Tako enostavno je to. Trpljenje je zgolj razlika med tem, (a) “kar bi moralo biti”, kar pričakuje razum, in med tem (b) kar je, kar se dejansko zgodi; v preteklosti, sedanjosti ali/in v prihodnosti. Le od tod izvira trpljenje (lažji obliki trpljenja se reče stres), v resnici pa obstajajo zgolj izzivi in preizkušnje.

Primeri preizkušenj, ki ponavadi postanejo trpljenje/stres:

  • Z družbo greš na pico, prideš v gostilno kjer je trenutno za čakat in si ves iz sebe. Zgolj zaradi tega, ker si pričakoval, ker si računal na to, da bo miza prosta. Ker “jest pa že ne mislim tu čakat in zapravljat časa. Kako to, da se glih meni zgodi, da morem vedno čakat.” Vedno?
  • Na cesti se zgražaš nad vožnjo udeležencev. Dejansko verjameš misli, da “bi morali vsi odlično peljati,” a realnost je na žalost taka, vsi ne vozijo odlično. Zato stres in pritoževanje. Tolikokrat smo že videl take primere, da to ne more bit res, a še vedno verjamemo pravljici, da “bi morali vsi odlično peljati.” Seveda je ta misel nezavedna.
  • Nekdo ti ne odpiše na sms ali e-pošto. Misel je, da “bi mi moral vedno takoj odpisat“, a realnost ni taka. Veliko je bilo že takih primerov, pa še kar naprej verjameš tej misli. Zato trpiš.
  • Mati se zgraža nad lenobo otrok, cele dneve trpi zaradi tega, ker “mora vse sama naredit“. Razlika med tem kar je, in med tem kar “bi moralo biti” – otroci “bi morali tudi kaj narediti”. Ampak realnost matere je, tako ona vidi situacijo, otroci da nič ne naredijo. V redu, čemu potem pritoževanje? Ker verjame pravljici, da “bi morali nekaj narediti”, pa že tolikokrat je videla, da ne naredijo nič.
  • Strašna bolečina tudi ni trpljenje. Je zgolj bolečina, izjemno nelagodno, izjemno boleče, a ni trpljenje. Trpljenje postane takrat, ko npr. verjamemo misli, da se to ne bi smelo dogajat, “meni že ne, še posebej zato, ker sem dober kristjan.”
  • Zgubljaš energijo zaradi norosti v svetu. Tvoja misel je, “Svet bi moral biti pošten, ljubezniv, prijazen...” Ampak NI, trenutno še ni tak. Lahko jemljete to za pesimistično, a taka je realnost, bojevati s tem se nima smisla. Čemu ne sprejmete enostavnega dejstva? Pravljice ne koristijo nikomur, najmanj pa vam samim. V tem trenutku pač svet ni tak, in tud ne more bit tak, ker ljudje še nismo zreli za to. Ker ljudje še nismo dojeli, kaj nosimo v sebi. Taka je realnost.

Intelektualno VS Spoznanje

Lahko bi rekel, da ločimo med spoznanjem ali dojetjem in intelektualnem razumevanju. Intelektualno razumevanje je takrat, ko nekaj poslušamo in se nam zdi da vse zastopimo, nenehno prikimavamo. Ko je potrebno spravit v praktično uporabo pa zašteka.

Predavanja in vaje na faksu, zdi se da vse zastopimo, vse je jasno in logično. Pride kolokvij, ko treba to na malo drugačni način uporabit, uporabit naučeno v praksi, tedaj pa zašteka. Ker snovi nismo dojeli.

Duhovni tečaji. Folk med tečajem prikimava, a je že takoj med odmorom nazaj v starih vzorcih in navadah. Skoraj kot da bi bili dve različni osebi. Med tečajem da stara prednost novi, ko je pa tega konec, pa takoj stopi na plano. Posamezniku nevidno.
 

Lahko vidimo, da ne glede na to, kako dobro nekdo nekaj razloži, se še vedno rabimo sami dokopat do tega, z razmišljanjem, preizkušnjami, izzivi,.. Bo potrebno malo več časa, a brez tega ne bo šlo. Ker le na ta način bomo prišli do spoznanja, kar pomeni, da bomo šele takrat lahko to uporabljali v praksi. Sicer nismo naredili praktično nič.

Trpljenja ni, so zgolj PREIZKUŠNJE

Zato je potrebno trpljenje, ker pa je trpljenje zgolj izmišljotina uma, bi lahko rekli, da so zato potrebne PREIZKUŠNJE (ne trpljenje). Da znanje dojamemo, da ga znamo uporabit, da živimo na ta način. Saj smo brez tega v najboljšem primeru le na intelektualnem nivoju, kar je zgolj vrh ledene gore.

Učenje matematike. Če rečeš samo: “To se pa tko in tko moreš naredit zaradi tega in tega“, ne boš nič naredil. Identičen primer bo znal rešit, malenkost drugačen tudi verjetno, če bo pa treba kje to uporabit je pa konec. Zato, ker se je napiflal, ker ni dojel bistva. In na testu, ko bo živčnost bo uporabil to kar je navajen in navajen je narobe, zato bo čista polomija. Mu poveš enkrat, naredi narobe, poveš drugič, še vedno isto. Ja nato ga pustiš naj sam reši do konca. Naj se potrudi, naj naredi po svoje, pa bo spoznal, da to ne gre tako. Šele potem, ko se bo trudil 10 min na svoj način in videl da ne gre, bo dojel, prej ne.

Kot ruda čez ogenj

da ostane čisto zlato. V življenju ni nič drugače, ruda je um/razum oz. identifikacija s tem, zlato je odprt um oz. disidentifikacija, da presežemo um. Življenje nam hoče preko trpljenja pokazat, da pot po kateri hodimo ne pelje nikamor, da načini na katere se lotevamo stvari so napačni, a mi tega ne vidimo. Slepi smo za vse te kažipote.

Še več, nič nočemo naredit glede tega, kažipoti nas pahnejo še v večjo pasivnost, s tem pa še večje trpljenje. Lažemo samemu sebi, nočemo videt enostavnih dejstev. “Vi kar trpite, saj boste v nebesih poplačani za to.” “V življenju je treba potrpeti.”

NOROST: znova in znova početi eno in isto stvar in pričakovati drugačne rezultete.
Albert Einstein

Ne gre tukaj zgolj za fizične premike. Zaljubljenost, kmalu mine, se razideta in si najdeš novo ljubezen. Se spet razideta, spet novo,.. Iščeš službo, “ta mi ni všeč zaradi tega, pri tej fali tole,..” Na ta način se ujameš v mlinček. Bistvena je sprememba načina v razmišljanju, v razumevanju, v dojemanju situacije, v dojemanju življenja (da je vse ciklično in ne linearno, da ima vse svoj namen, tudi trpljenje,..). So prisotni tudi fizični premiki, vendar niso bistveni.

Sami moramo videti

Verjetno pa ni trpljenje edina pot do spoznanj, imamo namreč veliko učiteljev, vedno so bili, a jih na žalost NE POSLUŠAMO. Očitno nismo še dosti zreli za njihove nauke, nismo še dovolj pretrpeli. Če pa že poslušamo njihove nauke, jih interpretiramo po svoje, le pri peščici pronica skozenj do bistva.

Zato rabimo sami videti, da to kar počnemo ne deluje, videti v družbi, v ljudeh okoli sebe in nazadnje v samemu sebi. In tu je ključ, sicer se bomo lotevali stvari, kot že tolikokrat do sedaj, na napačnih koncih. Svet je sestavljen iz posameznikov, če je s svetom nekaj narobe, potem je tudi s posamezniki ~logično. Videt je potrebno, da je povsod enako, da smo vsi v istem dreku.

Če pogledate nazaj v svoje lastne življenje, lahko vidite, da so vas preizkušnje dvignile na višji nivo. Da se je neko novo spoznanje odprlo. (Kakšen primer že lahko najdete.) Zato se preizkušnje v svetu stopnjujejo, ker jih rabimo za višja spoznanja. Rabimo jih, da se osvobodimo vseh svojih mehanizmov, da raziščemo svoje misli, da jim slepo ne verjamemo (kdo misli), da spoznamo, kdo v resnici smo (kdo smo). Vse to nekako v stilu, “naj tepec vztraja v svoji neumnosti, da bo postal moder. (Čim bolj in čim pogostejše.)”
 

Priporočam knjigo Katie Byron, Ljubiti življenje takšno kot je
 

SPOMIN in IZKUŠNJE so lahko

Published on November 3, 2007 in Oda razumu (egu). Closed Tags: , , , .

… ovira!

Kot je bilo lepo vidno v prejšnji zgodbici o opicah je jasno, da kar je veljajo včeraj, ni nujno da velja tudi danes. Zaradi česar so bili kaznovani v preteklosti, ni nujno, da bomo kaznovani tudi danes. In obratno, kar je včasih delovalo, ni nujno, da deluje danes.

Vse se spreminja, mi pa imamo v glavi (spominu) še vedno zastarele podatke, skozi katere čudno gledamo na sedanjost, na podlagi katerih delamo nesmiselne projekcije v prihodnost. Vsak v informacijskem sistemu ve, da je to slepa pot. .

Saj poznate tiste zgodbice, “tam sem že bil, in majo tko zanič hrano, da odsvetujem obisk.” “Kdaj si pa bil nazadnje tam?” “Ja no, ene 7 let nazaj.” ?!?! 7 let nazaj si bil tam, pa še vedno misliš da je stanje ENAKO?! Kljub temu da gostilna še vedno obratuje?

Zato je vedno dobro vprašat za časovni okvir pri teh zgodbicah. Ker ljudje govorijo, kot da se nič ne spreminja, kot da vse ostaja enako, “ostalo bo enako na veke vekov”.

Ali pa, “joj, tega človeka se pa ne da prenašat, zadnič ko sva bla na večerji….”. Tega človeka si enkrat videl, nekaj malega slišal o njemu in že imaš zacementirano mnenje? Ne veš niti kaj se je temu človeku dogajalo tisti dan, niti kaj preživlja v življenju, niti kako se obnaša v privat življenju. Nič ne veš, pa že popaš nalepke.

Zelo nesmiselno je obsojat in ocenjevat druge ljudi. Saj nič ne vemo kaj vse so že preživljali, kakšne traume, kako se drugače obnašajo, kaj trenutno preživljajo. Ja, neko okvirno mnenje, vendar če ni fleksibilnosti, je to kletka, zapor. Sodit na podlagi neke izkušnje.. A to neprestano počnemo.. Po eni strani ne more bit drugače, ampak potrebna je fleksibilnost, sposobnost prilagajanja.

Dresiranje Slonov

Poznate zgodbico o Dresiranju Slonov (v cirkusu)?

Malega slona z močno verigo privežejo ob drog. Slonček se trudi in trudi da bi se osvobodil, a brez uspeha, veriga je premočna. Tako poskuša kar nekaj dni, tednov,.. A naposled odneha, vidi da ne bo uspeha.

Čez nekaj let ta mali slonček zraste v močnega slona, a je še vedno privezan ob drug z verigo. Niti pomisli ne, da bi se osvobodil, saj se spomni – sloni imajo izjemen spomin – kako je bilo v preteklosti, spomni se, da je že poizkušal in je bilo zaman.

Tako ostane privezan in ujet celo življenje.

Se tudi vi obnašate kot tale slon? Kljub temu, da ste si tekom let nabrali sposobnosti in izkušnje se še vedno ne upate rešiti nekaterih travm iz preteklosti? Ker ste že poizkušali, pa se je slabo končalo? Poznam nekaj takih ljudi.

Kdo je bolj neprijazen

»Zen meniha Tanzan in Ekido sta hodila po podeželski cesti, ki je zaradi velikega deževja postala izredno blatna. Blizu vasi sta srečala mlado žensko, ki je hotela prečkati cesto, ampak blato je bilo tako globoko, da bi lahko uničilo srebrni kimono, ki ga je nosila. Tanzan jo brez pomisleka dvigne in prenese na drugo stran.

Meniha sta nadaljevala pot v tišini. 5 ur kasneje, ko sta že bila blizu templja, se Ekido ni mogel več zadrževati.
“Zakaj si nesel dekle preko ceste?” vpraša. “Mi menihi naj ne bi počeli takih stvari.”
“Jaz sem odložil dekle že ure nazaj,” odgovori Tanzan. “Ali jo ti še vedno nosiš s seboj?”

To je pa najbolj absurdna uporaba spomina. Koliko je takih primerov, ko nosimo preteklost s seboj. “A veš kaj mi je ta hudič naredu?” Pa tega je bilo 4 mesce nazaj (lahko so tudi leta), dogodek se je zgodil ENKRAT, a v glavi si ga vrtiš neprestano.

Kdo je potem bolj neprijazen do tebe? Tisti, ki ti je nekaj hudega enkrat naredil, ali ti, ki si ta dogodek vrtiš v glavi? Znano je, da med tem kar se dogaja v glavi in med tem, kar se dogaja v resnici, da ni bistvene razlike. To lepo opisuje v Down the rabbit hole, vidno je na primeru sanj, strahov, fobij,..

Ne rečem, je bil hud dogodek, neprijazno od te osebe, vendar ne razumeš stiste človeka. Nihče ni sposoben naredit nič hudega, če ni pod vplivom zelo znorelih misli. Misli ga dobesedno obsedejo, nato mu je pa žal.

Niti ni nujno, da je kakšen hud dogodek. Dosti že je, da nam nekdo reče kaj grdega, še posebej če nam je ta oseba blizu. Kaj je hujšega kot to. Rekel je enkrat, po možnosti pod vplivom stresa, mi pa to nosimo neprestano s seboj.

Res je, da takrat pride na dan najgloblje, a še vedno je to zgolj nek skupek znorelih misli, ki jih nikoli nismo/niso vzeli pod drobnogled. In če bomo še mi temu verjeli, se lahko ujamemo v začaran krog. Modrec je rekel: “Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Ali tudi ti tako kvalitetno uporabljaš spomin? Da nosiš preteklost s seboj, da zacementirano predalčkaš, da sodiš na podlagi zastarelih izkušenj?

Recept za ustvarjanje DOGEM

Published on November 2, 2007 in Oda razumu (egu). Closed Tags: , , , , .

sad orangutan
Naredili so poizkus:

Na začetku so dali v kletko 5 opic. Znotraj kletke je s stropa na vrvici visela banana, do nje pa vodila postavljena lestev. Kmalu je ena od opic skušala splezati po lestvi proti banani. Vendar takoj, ko se je to zgodilo, so NJO (in VSE OSTALE) opice polili z mrzlo vodo tako močno, da je banana ostala nedotaknjena.

Čez nekaj časa se je še ena opica skušala na enak način dokopati do banane, ampak rezultat je bil enak. Njo (in vse ostale opice) so polili z mrzlo vodo. Ni bilo potrebno velikokrat ponoviti, da so opice, čim se je katera od njih hotela lotiti banane, popadle po njej in ji to preprečile. Na tem nivoju so polivanje z vodo ukinili.

Sedaj so vzeli eno od opic iz kletke in jo nadomestili z novo. Ta se je seveda spet hotela lotiti banane, a so jo ostale napadle in ji to – zaradi preteklih izkušenj – preprečile. Po še nekaj poskusih se je naučila, da bo napadena vsakokrat, ko se bo skušala po lestvi približati banani.

Ponovno so zamenjali eno od starih opic z novo. Enako se je ponovilo. Nova opica se je spet poskušala povzpeti po lestvi, a so jo ostale napadle. Tudi prejšnja nova opica se je (z navdušenjem) pridružila k njenemu kaznovanju. Na ta način so postopno zamenjali vse stare opice z novimi. Vsaka od njih je dobila batine, ko se je skušala približati banani. A večina od opic sploh ni imela pojma, zakaj ji ni bilo dovoljeno vzpenjanje po lestvi ali zakaj sodeluje v pretepu.

Naposled so zamenjali vso “staro garnituro”, nobena od navzočih opic ni imela izkušnje z mrzlo vodo in vendar si niti ena ni drznila splezati po lestvi do banane. Zakaj? Ker – kolikor one vedo – “se to od nekdaj ne sme”.

3je nauki, ki jih lahko potegnem iz te zgodbice:

  1. Primer, kako nastajajo DOGME. Neverjetno je to, kako hitro so opice bile pripravljene sprejeti neko dejstvo. Sploh niso vedele zakaj, dovolj je bilo le to, da so tudi ostale to počele. Pogojevanje in programiranje. Mar smo ljudje kaj drugačni?

    Počnemo stvari, za katere sploh ne vemo od kje so, čemu so namenjene, slepi smo za posledice, ne vprašamo se o smiselnosti. Vemo le, da so jih počeli že pred nami in da se to “spodobi”. Vse se bliskovito spreminja, a nekatere dogme se še kar držijo. Tako vsakodnevne so, da jih nihče ne vidi.. Kajti če hočeš nekaj videt, rabiš nekaj za primerjat. Tega pa mi v naši globalizacijski zahodni družbi nimamo več.

  2. Primer, kako lahko peščica vlada množici. Z zelo malo truda peščica, ki ima znanje, pripravi množico do tega, da kontrolira samo sebe. Sami ne morejo bit na vseh koncih, a tudi ne rabijo, saj so opravili odlično delo.

    Zato pa vedno znova pravim, da smo mi tisti, ki to dopuščamo. Če bi opice na vsake toliko časa poizkušale, če se ne bi toliko zanašale na izkušnje in spomin, to ne bi bilo mogoče. Saj bi nekdo moral neprestano stati pri kletki. Tako bi bil potreben za eno kletko en paznik, kar pa onemogoča peščici, da kontrolira večino.

  3. Časi se spreminjajo – SPOMIN in IZKUŠNJE so lahko ovira. Več o tem prihodnjič.

Menim da je zadosti, da kaznujejo le eno opico. Zato je “in vse ostale” v oklepaju. Večina nas bremza predvsem zaradi tega, ker mislijo, da nam s tem delajo dobro. Mati ščiti otroka pred vsemi izzivi in morebitnimi poškodbami, ker ga hoče zavarovat. Ne zaveda se, da s tem onemogoča njegov razvoj. Silijo te v poklice in študij, ki veliko obeta. Saj ti hočejo omogočit lepše življenje.

Je pa preveč naivno, da bi zanikal možnost, da s tem zavarujejo tudi sebe. Če se bo otrok poškodoval, bo mati v očeh drugih ‘nesposobna mati’. Če ne bi imel uglednega poklica, je to slabo tudi za družino, kvariš družinski ugled.