Čemu ravno zvezdništvo, zvezda? Zakaj ravno ta beseda, zakaj ne luništvo, sončništvo, gorastvo, rekastvo? Moja razlaga je da zato, ker je zvezda ne glede na ogromno razdaljo še vedno vidna s prostim očesom (kadar je jasna noč), tako velika je. Vidna pa je le PONOČI, vidna je le takrat, ko ni dneva.
“Zvezde vidimo le ponoči, takrat ko v našem življenju ni dneva, ko sami ne Živimo, ko mi sami le preživljamo, ko počasi umiramo, spimo Življenje.” To bi lahko bilo, ker če poslušate velike umetnike, niti ne poznajo vseh teh tako imenovanih (svetovnih/domačih) zvezd, ker jih bolj zanima njihovo področje, stvari s katerimi se sami ukvarjajo, saj imajo s tem veliko dela in še neizmerno jih zadovoljuje. Pred televizijo in radio sprejemniki verjetno ne preživijo dosti časa.
Zvezde nastanejo ravno zaradi tega, ker jim mi dajemo svojo moč, svoje spoštovanje, svoje občudovanje, namesto da bi to dali sebi. Mi jih dajemo status zvezde, status heroja. Glasbenik je lahko uspešen le, če ga ljudje gledajo, občudujejo. Seveda mora pri tem sam veliko naredit, sam mora pritegniti z nekim magnetom, vendar še vedno je na občinstvu ali to vzame ali zavrže.
Medtem ko smo včasih res imeli zvezde, ki so dejansko nekaj velikega naredile in same spravile občinstvo na stadione, so danes to vlogo prevzeli mediji. Mediji, še posebej televizija, lahko danes naredi zvezdo v trenutku, četudi na tem človeku ni nič posebnega, le dovolj pogosto jo je potrebno vrteti. In v trenutku jo lahko medij tudi strmoglavi in očrni. Britney recimo. Seveda so mediji tudi včasih imeli moč, vendar ne takšne kot danes.
In ravno mediji so tisti, ki nam v Sloveniji omogočijo, da častimo nekoga iz ZDA kot boga, sicer ga ne bi poznali. Mediji so tista povečava, ki naredi zvezdo vidno tudi pri nas. Tako da danes vse kar je potrebno za zvezdništvo je podpora medija. Mediji pa vemo kako delujejo, imajo skoraj magično moč na gledalca. Spet pa je vprašanje, kdo je odgovoren za to, da ima medij moč nad gledalcem? Medij ali speči gledalec?
Heroji, umetne zvezde, posnemanje
Zvezde v pravem pomenu besede niso nič drugega kot običajni ljudje, ki sledijo svojim sanjam, svojim vizijam ne glede na začasna polena pod nogami. To so pravi heroji, in ti so vredni občudovanja. Ob tem pa imejte vedno v mislih, da si še vedno morajo striči lase, še vedno potrebujejo hrano in pijačo, še vedno morajo to izločati odvečne strupe iz telesa (predstavljajte si jih pri tem), še vedno imajo potrebo po seksu, po njihovem telesu teče ravno tako rdeča kri. Čisto taki so kot mi, nič nadčloveškega ni v njih, razen to, da so šli preko svojih omejitev.
Prava zvezda dela tisto kar ga veseli in je ob tem uspešen. Zvezdništvo je sekundaren pojav, pride spontano, brez napora. Danes pa bi rad vsak bil zvezda, vsak bi rad bil občudovan. Ljudi vabijo na avdicije s sloganom “želite postati zvezda.” Ali jim gre tako slabo, ali pa namerno zavajajo gledalca. “Pridite in naredili vas bomo zvezde, četudi to niste.” Razumem da ti hočejo imeti nekoga pred kamerami, a kaj je na človeku takega, da rine v to smer?
Kaj pomaga slava, zvezdništvo, če pa je človek prazen znotraj? To ne bo zapolnilo vaše praznine, sploh pa ne, če se boste spuščali v nekaj kar ni na vaši poti. Iščemo ljubezen, odobravanje – da, a v končni fazi tega ne bomo našli nikjer zunaj, sploh pa ne za dalj časa. In lahko postanete zvezda, lahko vas nekdo umetno potegne iz vodne gladine, a vas ni naučil plavati. Ko vas bo ta nekdo spustil iz svojih rok, boste padli še bolj globoko kot ste bili in padec bo močan šok.
Malo poglejte kaj se dogaja s temi umetnimi zvezdami. Večina je bolj ali manj psihična razvalina, če pa ne pa to še bodo, odvisni so od števila občudovalcev, če ti kopnijo, so potrebni škandali. Ali pa razni tabloidi, ki živijo le od takih novic, ne pustijo pri miru vašega življenja. Kakšna mora mora biti tako življenje. Tega pa nihče ne vidi. Ali pa da ne moreš stopiti na cesto, ne da bi te kdo prosil za avtogram – sploh v tujini.
Zvezdništvo kot spontana posledica, v redu, človek ima na ta način večji domet, zakaj ne. Umetno proizvedeno zvezdništvo, pa vam bo prinesel le glavobol. Če nimate sedaj nič od življenja, če sedaj niste zadovoljni s svojim življenjem, potem bo to zvezdništvo le neka umetno sproducirana samozavest. “Mami oči poglejta me, na televiziji sem. Končno sem postala “NEKDO”, končno sem začela živeti.” Seveda, zresni se, “get a life” bi nekateri rekli.
Čemu ne posnemamo zvezde v tem, ker so sledili svojim sanjam, so presegli svoje omejitve. Posnemajmo jih v tem, in tudi mi najdimo svoje sanje in jim sledimo, ne glede na ovire. Ne pa da hočemo postati kot oni na zunaj, jih kopirati. Hočemo postati pevci, voditelji, športniki,.. Tu gre za močno zavajanje in hudo zmotno interpretiranje s strani posameznika. Delajte kar imate radi, kar res imate radi, v čemur uživate zgolj zato da delate. Če bo to večji del vašega dneva, niti ne boste imeli potrebe postati zvezda, ker vas bo to že samo po sebi izpolnjevalo. Zvezda gor ali dol.
Zvezda le na svojem področju
Vsak je zvezda na svojem področju. Nekdo je zvezda med športniki, drugi med umetniki, tretji med znanstveniki. Vendar nekatere področja dosegajo večji domet v občinstvu, neka področja so bolj zanimiva druga manj. Ker občinstvo za seboj potegne medije, oziroma midiji vedo kaj imajo radi gledalci in jim to postavijo pred oči, ima določena panoga večji odmev tudi v širšem krogu. Televizor in radio ima že vsako gospodinjstvo, tako da kdor pride tu v ospredje, je večja zvezda kot drugi, ki ne pride.
Nogometaši in vozniki formule ena so večji zvezdniki kot Iztok Čop ali Petkovšek & Pegan. So kaj bolj uspešni v svojem poklicu, se več matrajo? Ne, le gledanost je večja, gledalcev je po defaultu več. Je tudi bolj zanimivo? Ni nujno. Potem imamo tu glasbenike in znanstvenike? Čemu znanstveniki nikoli niso zvezde, kljub temu da so slavni?
Nek malo bolj uspešen televizijski voditelj, ki naredi še kakšno dobro oddajo je lahko hitro zvezda, ker že dela na takem mediju, ki mu to omogoča. Vsaj slaven in prepoznan je lahko, če ne drugega.
Sedaj se postavlja pa vprašanje, če je lahko kdo zvezda za širše občinstvo izključno preko interneta. Za enkrat je ta odgovor absolutno NE, ker je internet preveč razcepljen, in še vedno – žalostno, a resnično – imajo velike medijske hiše največ obiskovalcev tudi na internetu. Kar je na prvi strani v poročilih, je na prvi strani na internetu.
Ko/če se bo internet skoncentriral na nekem področju stran od velikih medijskih hiš, potem imamo lahko zvezde tudi preko interneta. Postavlja pa se vprašanje, kdo pa bi bili najbolj primerni zvezdniki interneta? In ko se bo internet toliko razpasel, da ga bo spremljal VSAK, torej čez nekaj let, takrat bomo imeli zvezde oziroma slavne osebe tudi zgolj preko interneta. Spet pa vprašanje, kaj bodo ljudje s to slavo, s tem zvezdništvom počeli? Je to primarni cilj, ali bo nastal kot spontana posledica tega kar počnejo?
Zvezda in slavna oseba
Ob vsem tem pisanju me je najbolj begala ločnica med zvezdo in slavno osebnostjo. Mogoče bi lahko tako rekel, da prava zvezda le tisti, kateremu to uspe spontano, ki res nekaj naredi, ki presežejo svoje omejitve – heroj na nek način. Slavna osebnost pa tista, ki je veliko na očeh javnostih. Torej tisti, ki že imajo tak poklic, da je v soju žarometov, čeprav “ne naredi nič posebnega.” Le svoje delo opravlja, tako kot delavec v tovarni.
Če pogledam sebe, ni človeka, ki bi ga imel za neko zvezdo, za nekega idola. Je dosti ljudi, ki so deležni spoštovanja, statusa heroja celo, vendar da bi jih koval ne vem kako visoko in te neumnosti, za to pa ne vidim razloga.
Potrebno se je zavedati predvsem to, da so nekateri lahko zvezde le na določenem področju, na ostalih pa močno ozadaj; športniki, manekenke, igralci,.. Postavlja se vprašanje, ali želim biti taki kot oni, ali pa bi raje bil celosten, uravnotežen človek?
Vprašanje za milijon evrov: Čemu ne bi bil človek zvezda samemu sebi? Čemu je tako lažje svojo moč in odobravanje dajati drugim, sebe pa zanemarjati?
Super je tudi tale Jonas-ov prispevek.
Večina še vedno misli, da rabi več časa da se prebudi, postane bolj pozorna, bolj prijazni do okolice, da sprejme ta trenutek ZDAJ, bolj duhovna ali karkoli že. Tipična reakcija takega človeka na nek dogodek je: “Tega pa ne bom sprejel, danes ne, mogoče jutri. Danes se mi še ne da, jutri ko bom imel več energije bom lahko to storil, danes ne.”
Zadnji komentarji