Veliko primerov je big brotherja, ki ga elita uporablja za to, da disciplinira svoje ljudstvo. “Mi te vedno gledamo, ne drzni si iti svojo pot, tvoje mesto je tu na varnem v kletki.”
A to oko Nebeško oko ni tako. To oko ne sodi, ne pošilja te v pekel, ne daje ti nobenih pravil, le želi, da poslušaš samega sebe. To oko je vsevidno, vidi tudi v tvojo notranjost, vidi kaj misliš, kaj čutiš, kako živiš oziroma kako zgolj preživljaš svoje Življenje. Vidi, kako si zaprt v svoji kletki, kako nek del tebe kriči po svobodi a “tvoja” oprana volja/misli temu delu ne dopusti, da bi se izrazil. Od tod izvira trpljenje , zato večina zgolj preživlja svoje dooooolge in dooooolgo-časne dneve. V njihovih očeh je malo Življenja, so skoraj da živi mrtveci, živi zombi.
Vse je igra
Čemu je vse to potrebno? Zato ker so drugi tako rekli, ker tudi drugi tako životarijo? Predstavljaj si vse to kot neko avdicijo, igro, test. A igraš že tako dolgo, da si pozabil, da je vse to le igra, tako dolgo si zaprt v neko skupino (organizacijo ali pa vso človeštvo), da pozabiš, da obstaja tudi nekaj več izven tega.
Tako se v tej igri pokaže tvoja prava moč oziroma ne moč, pokaže se kako močno vero imaš vase in v svoja etična načela. Ponavadi, ko ti v tej igri vsi nasprotujejo, ko gredo vsi po neki poti, ki se ti ne zdi v redu, greš še ti z njimi. Zgolj zaradi tega, ker se počutiš bolj varnega, bolj sprejetega, pa čeprav ob tem zapuščaš sebe. Poslušaš druge, namesto da bi poslušal sebe.
Bodi luč samemu sebi. Bodi svoje lastno zaupanje. Drži se resnice znotraj sebe kot edine resnice.
Buddha
A kaj boš rekel Nebeškemu očesu, tistim, ki te gledajo iz razdalje, ko bodo vprašali, zakaj si POČEPNIL? Zakaj se nisi izrazil tako, kot bi se lahko, zakaj si počel iste neumnosti in norosti kot drugi? Samo zato ker jih je bilo več? Mar res nimaš nobenega spoštovanja do svoje notranje resničnosti, etičnosti, do samega sebe? So mnenja drugih več vredna kot tvoje lastno mnenje?
Mnogi so nam pokazali Pot
Tako si jaz vse skupaj predstavljam. Če vsi delajo na nek način ali to pomeni, da moram tudi jaz tako početi? Res ni druge poti ali pa sem le premalo močan in pogumen (in preveč len), da bi temu sledil, da bi sledil samemu sebi, svojim navdihom. Priznam, dosti lažje je tuliti z ostalimi, saj se tako počutim bolj varnega, bolj sprejetega. A cena za to je ogromna, cena je preživljanje namesto življenja, cena je živi zombi. V takih trenutkih, ko se človek počuti samega, ko se zdi, da so vsi proti njemu, takrat je dobro vedeti, da Nebeško oko vedno gleda, da nikoli v resnici nisi sam, četudi se tako zdi.
Si lahko predstavljate vse te velike znanstvenike, skladatelje, umetnike? Tudi oni so bili sami, tudi oni niso imeli podpore v svojem življenju. A vendar so šli po svoji poti in na tej poti našli še nekaj ostalih in se z njimi združili. Kasneje po smrti pa so začuda njihova dela postala slavna.
Četudi si v manjšini enega, resnica je še vedno resnica.
Gandhi
Kaj bi danes imeli, če bi vsi delali tako kot drugi, če si nihče ne bi upal izraziti svoje edinstvenosti? Veliko veličastnih stvari danes enostavno ne bi bilo. Kakšna gromozanska škoda bi bila, če bi tudi ti veliki ljudje tulili z ostalimi. A na srečo so vztrajali in naredili veličastne umetnine, ob tem pa tudi nam pokazali pot, da je možno hoditi po drugačni poti, sicer je bolj naporno, a zato toliko bolj izpolnjujoče.
Bodi TI navdih
Pri sebi vidim, da je to nasprotovanje zgolj neka umska navada, zgolj neka obramba skupine, ker se boji neznanega ali pa te enostavno hoče zaščititi, saj “ve” kako težko in naporno je iti po lastni poti. Oni so to poizkusili, a padli za hudo ceno. Vsak na svoj način, nekateri bolj, drugi manj očitno. Se še spomnite zgodbice o 5ih opicah.
Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.
Gandhi
Vendar če greš preko tega, vidiš, da lahko tudi v drugih odpreš neko nevidno dimenzijo, da si TI lahko inspiracija drugim. Vsi lahko živimo svojo edinstvenost, ob tem pa smo še vedno povezani, še vedno v skupini. Vendar s to razliko, da se ne omejujemo in ne tlačimo v okvirčke, pač pa spodbujamo drug drugega v razvijanju svojih sposobnosti, v sledenju svoji poti.. Nekdo mora začeti – a čemu čakati na druge, čemu ne bi bil to TI? Saj vemo kako je, če čakamo na druge… drugi pa čakajo na nas.
Če ne morate zaspati ali se nasploh preveč sekirate zaradi jutrišnjega dne, se spomnite na tole zgodbico: