Tili verzi od Kahlil Gibran so zelo dobro povedo princip vzgoje (omenjeni tudi tukaj):

Vaši otroci niso vaši otroci.
So sinovi in hčere Življenje, ki teži samo po sebi.
Prihajajo skozi vas, a niso od vas;
in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli,
kajti imajo lastne misli.
Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam, kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,
ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.
Lahko si prizadevati, da jim postanete podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;
kajti življenje se ne vrača nazaj
in se ne mudi z včerajšnjim dnem.

Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.

Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;
kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

Je torej vse res, ali je tako zgrešeno, da ni vredno besed?

Resnično življenje, v družbi, katere ne moremo kar odmisliti, nas postavlja med dve skrajnosti. Prva, ki jo opisuješ, “daj, bom jaz naredil”, in druga, ko vzgojitelj leži na kavču in samo daje napotke, komande svojim učencem. Sam ne dela, saj že zna. “Naj se naučijo”.

Nekje vmes, Lemurian, je po moje tista prava pot!