Človek, zbudi se..

Verjetno ste vsi gledali film Gospodar prstanov. Zgodba je taka, da je hudobni vladar Sauron naredil ‘mogočen prstan’, ki je zasužnjil in pokvaril večino ostalih prstanov; 9, katere so jih imeli kralji človeškega ljudstva, 7 prstanov od škratskih vladarjev, ni mu pa uspelo pridobiti preostale 3 prstane od vilinov. “Eden, ki vsem gospodari; Eden, ki jih vse doseže; Eden, ki jih vse prinese in v temi jih poveže; v deželi Mordor, kjer polegajo Sence temine.”

Kaj menite, kaj bi lahko predstavljal ta ‘mogočni prstan’ v današnjem času?

Jaz sem prišel na idejo, da je ta gospodar prstanov danes DENAR. Imamo celo rek: “Ekonomija je kralj.” Preko medijev nam na dnevni osnovi kažejo, kako pomemben je denar. Kaj lahko vse z denarjem počnemo, kaj nam denar prinaša. Avto, ki te bo naredil bolj srečnega stane toliko in toliko, potovanje v one kraje, ki je nalašč namenjeno zate, te ne bo postilo ravnodušnega, z denarjem si lahko kupiš hišo in obleko, ki te bo naredila srečnega do konca svojih dni… Skratka, z denarjem je vse povezano, brez denarja nisi nič, skoraj da nisi človek, če nimaš denarja, sploh pa ne moreš biti srečen.

Denar je gospodar prstanov v tem smislu, ker nas sili v lov, da bi ga imeli čim več. Spregledamo pa dejstvo, da v denarju ni sreče, da je sreča povsod okoli nas, v bližnjih odnosih, v naravi, v enostavnih stvareh, konec koncev v nas samih in za to ne rabiš denarja. A to malo kdo opazi, kajti denar ima magično moč, nekateri pravijo, da deluje kot gravitacija, da ima neverjeten gravitacijski poteg. Nadaljuj z branjem »

Na bruhanje mi gredo humanitarne organizacije, dobrodelnost korporacij, dobrodelnost posameznikov in vse povezano s tem. Razno razni Unicefi, Rdeči križ, Mario in podobni..

Tako hinavsko je vse skupaj. Če pogledamo države v tretjem svetu, so zaradi nas toliko v dolgovih in zaradi tega na robu propada, prebivalstvo pa ima komaj za jesti. Da delno ublažijo dolg, pa prodajajo svoja velikanska ozemlja Svetovni banki in podobnimi. Naše korporacije so tiste, ki tam postavijo proizvodnje s poraznimi posledicami za okolje in posledično ljudi. Uničujejo okolje in ljudi, v javnosti se pa kažejo kot dobrotniki, ker so domačinom omogočili delo in s tem zaslužek, torej tudi hrano. Iz kje dobimo vse te banane, tehnične igračke, razno razne cenene izdelke? Mal poglejte iz katerih držav to prihaja, ter stanje v tistih državah. Mi smo tisti, ki to podpiramo, potem se pa gremo heroje, ko jim preko Unicefa in Rdečega križa “pomagamo”. Da ne omenim vojne in dobave orožja.. Konec koncev pa je v razvitem zahodnem svetu tudi zelo aktualen tretji svet..

Enako je z zbiranjem denarja na Slovenskem. Recimo nedeljska zbiranja za revne družine ali podarjanje denarja klošarjem. Dajmo se najprej vprašati, zakaj so te družine/posamezniki revni. Kaj je takega, kar jih je naredilo revne. V redu, nekaj drugega je zbiranje denarja in humanitarnost zaradi naravnih katastrofe, ki se zgodijo iz danes na jutri ali kakšnih bankrotov.

Ampak družine in posamezniki, ki so že dalj časa revni, zaradi česa so pristali v takem položaju? Imajo znanje, imajo sposobnosti, imajo možnost, da bodo lahko sami zase kaj naredili, ko bodo dobili ta denar. Ali pa ga bodo zapravili za nepotrebne stvari. Mar ne bi bilo boljše izobraziti take posameznike, ter jim omogočiti delo? Smo kaj naredili, če smo jim tam dali denar in jih pustili s tem denarjem, razen tega, da se sami boljše počutimo, ker mislimo da smo naredili ne vem kakšno dobro delo. Nadaljuj z branjem »

Vprašanje je, do kolikšne mere bo posameznik dopustil, da ga družba izkorišča za svoj lastni umetni/robotski sistem. Koliko bo dopustil, da družba uničuje vse po vrsti; od narave, cvetlic, živali, do ljudi. Bo tudi sam sodeloval pri tem ali bo ubral drugo pot?

Trg delovne sile lepo ponazarja ta problem. Bom jaz delal to, kar hoče družba, četudi mi ne ustreza in vidim kaj družba počne ali bom izkoristil družbeni sistem za to, da bo delal tako kot jaz hočem, da resnično uživam v svojem delu - v stilu “pot je cilj”. Torej da sebi prilagajam sistem, namesto da se jaz prilagajam sistemu. Seveda je potrebna neka meja, a kot vedno je problem pri pretiravanjih - v eno ali drugo skrajnost. Se bom gnal za denarjem in družbenim statusom, četudi me to od znotraj razžira ali pa bom malo manj zaslužil in imel rad svoje delo ter tako v končni fazi še bolj užival življenje.
 

Ob tem je še drugo ključno vprašanje, kdo ali kaj sploh predstavlja družbo? Kaj družba sploh je? Družba je seveda skupek ljudi, ljudi z opranimi možgani po večini. Na vsake toliko časa se v nekomu prebudijo skrite želje in takrat se družba obrne proti njemu in mu te želje zatre. Ko se nekomu drugemu porodi podobna ideja, spet družba, tokrat z zgoraj omenjenim posameznikom, stopi proti temu človeku. Ko imam sam prebliske me drugi zaustavijo, sicer sem pa večinoma jaz med “policaji”. To lepo ponazori zgodbica o petih opicah.

Mladi so vedno in še imajo ideje, kaj bi naredili, kaj bi se dalo drugače izpeljati,… A večinoma jih družba pogolta pod svoje kolesje in pri 30/40ih so sami na strani družbe, na strani policajev, z občasnimi prebliski.

Čemu ne bi imeli policajev, ki bi delali v korist človeka. Tako bi vsakega, ki ga preveč potegne v družbeni/materialni/denarni svet, opozorili na to kaj počne, in da naj v sebi poišče vzroke za tako početje. Da naj malo premisli, če mu to res ustreza, ali dela to zgolj zaradi izmišljenih in podtaknjenih koristi (večna sreča, mir, ljubezen).

Na splošno se v duhovnosti veliko govori o sprejemanju, o sprejemanju ljudi in situacij takšne kot so. Marsikdo bi si mislil, da je to ravno tisto, kar počne.

“Hodim v službo, ki jo ne maram, ampak jo očitno sprejemam, saj bi jo drugače že zdavnaj zapustil. Doma gledam partnerja, ki mi pije živce, a nikoli nič ne rečem in vse požrem. Gledam naše politike kako se razdajajo, a naj bo, mogoče pa bo na koncu le kaj dobrega ratalo iz tega dreka.. Ja, veliko stvari sprejemam, nisem pa vedel, dokler nisem bral zbudise.net, da je to ena izmed najvišjih duhovnih vrlin.”

Tipično sprejemanje hlapca. Na zunaj sprejema, znotraj ga pa trga. Čudežno je, kako se človek hitro navadi na to kar mu je ponujeno, kako hitro nič ne naredi, čeprav ve, da nekaj ni v redu, čeprav ga v notranjosti trga.

Še malo višji davki, še malenkost dražje cene, še malenkost več birokracije, še malenkost več zastrupljene hrane, še malenkost več,.. “Ah, saj to ni tako veliko, saj se je le malenkostno poslabšalo, lahko bi bilo še hujše. Sicer pa, kaj pa jaz morem, saj nič ne pomenim v Sloveniji, še manj v Evropi.” Ampak ta malenkost se dogaja že vsaj 15 let.. Pa so mi rekli, da je človek inteligenten, da ima nekaj, čemur se reče spomin in zdrava pamet. Nadaljuj z branjem »

Nekaj neverjetnega je, koliko si ljudje delajo utvare, da nekoga poznajo. Po petih minutah pogovora si si že napravil vtis o meni, po petih minutah že vse veš kar je vedeti o meni? Po tem kar sem povedal v petih minutah, po mojem zunanjem videzu, po obleki, po avtu, po prijateljih, ki so prišli z menoj,.. si upaš delati zaključke in trditi, da veš, kakšen sem jaz, da veš, kakšna je moja osebnost, da veš, kdo sem jaz?

Pa si res prepričan, da veš vse kar je vedeti o meni. Lahko sem pa imel le slab dan, planeti niso bili v najboljši poziciji, sem vstal z levo nogo,.. A ti si upaš po 5ih minutah trditi, da veš kakšen sem jaz in me že ocenjevati in opravljati? Torej tudi poznaš moje misli, moje skrite želje, talente, strahove? Veš kakšen sem za zaprtimi vrati?

Če bi bil iskren bi rekel približno takole: “Glede na to, kar sem imel videti v petih minutah mislim to in to. Vendar pa je to le začasno stališče, ki je plod mojih prepričanj/filtrov in se lahko celotno stališče spremeni. Zato so kakršni koli dokončni zaključki popolnoma odveč.”

Violator3
Nadaljuj z branjem »

Zadnje čase je zelo popularen pojem neodvisnost ali samozadostnost. Čim bolj bi radi bili neodvisni od ljudi, ki so nam fizično blizu, od staršev, bratov/sester, sosedov, lokalne skupnosti, radi bi bili neodvisni od domačega vrta, domačega pridelka, letnih časov, lune, sončne svetlobe, narave, svežega zraka in vode,… Radi bi bili namreč sam svoj gospodar, da se nam ne bi bilo potrebno na nobenega zanašat, da bi lahko živeli čisto samostojno, samosvoje.

A spregledamo dejstvo, da smo po drugi strani čedalje bolj odvisni od mobitela, interneta, televizije, računalnika, namišljenih prijateljev, tehničnih igračk, mp3-player-jev, alkohola, drog, transporta izdelkov, velikih trgovskih centrov, zastrupljene hrane, ustekleničene vode,..

Opazi kdo ironijo? Hočemo biti neodvisni od lokalne skupnosti, a smo s tem čedalje bolj odvisni od globalnega sveta, od nekih storitev, ki nam jih nudijo ljudje, za katere ne vemo niti kdo so. Iz ene odvisnosti bežimo v drugo, mogoče malo nanj vidno, a zato še toliko hujšo. In zelo močno smo odvisni od sveta; od transporta, od interneta. Si predstavljate, da se sesuje internet, da se prekine dobava hrane,.. Medtem pa naši vrtovi samevajo, saj nimamo časa, ker smo zasuti z birokracijo ali pa je na sporedu oddaja/nanizanka, ki je ne smem zamuditi. Nadaljuj z branjem »

Po spletu čudnih okoliščin se je orlovo jajce znašlo v kotu skednja, kjer je valila kokoš. Ob času se je mali orlič izlegel skupaj s piščanci.

Čas je mineval in godni ptič je popolnoma razložljivo začel hrepeneti po letenju. Rekel je torej svoji materi kokoši: “Kdaj se bom naučil letati?”

Uboga kokoš je dobro vedela, da ne zna leteti, in ni imela najmanjšega pojma, kako drugi ptiči vadijo godne mladiče v letenju. Toda sram jo je bilo priznati svojo pomanjkljivost, zato je odvrnila: “Ne še, otrok moj, ne še. Naučila te bom, ko boš pripravljen.”

Minili so meseci in mladi orel je začel sumiti, da njegova mati ne zna leteti. Toda ni se mogel pripraviti do tega, da bi pobegnil in poletel na lastno pest, kajti njegovo globoko hrepenenje po letenju se je začelo mešati s hvaležnostjo, ki jo je čutil do ptice, ki ga je zvalila.

Nadaljuj z branjem »

Veliko je napisanih interpretacij in razlag in mnenj, a naj ne služijo kot neke končne resnice. Največ kar besede lahko naredijo je to, da so zelo dober kazalec proti resnici, ki je vedno preko razuma in zato preko besed. Bistveno je spoznanje, brez tega so besede prazne, postanejo ovira, dogma, religija. Do spoznanja pa mora priti vsak na svoj lasten način, zato je potrebno lastno raziskovanje in poglabljanje.

Marsikdaj se bo zdelo, da koga napadam ali proti nekomu pišem. Tu opozarjam, da v teh besedah ne išči napak drugih, bodisi posameznikov bodisi institucije, temveč le svoje. Kajti družba in njeni predstavniki so vedno naš lasten odsev, vedno nam odsevajo nekaj, kar tudi mi sami skrivamo v sebi in si ne upamo priznati. Zatorej bodimo hvaležni družbi, da nam to odseva in uporabimo za svoj razvoj. V nasprotnem primeru, če iščeš napake v drugih, v sebi jih pa ne vidiš, lahko tako branje teh in podobnih tekstov le še dodatno škodi.

Nekaj podobnega sem prebral pri uvodu v zgodbice pri Anthony De Mell-u in me je skoraj s stola vrglo, saj sem bil do takrat precej vesel, da so tudi zgodbice proti krščanstvu. A potem malo premislim in ugotovim, da to tudi jaz sem pa tja kdaj poudarim, vendar premalo konkretno. Nekajkrat sem že omenil princip ogledala družbe - no, to je to.