On je pa tak in tak

Nekaj neverjetnega je, koliko si ljudje delajo utvare, da nekoga poznajo. Po petih minutah pogovora si si že napravil vtis o meni, po petih minutah že vse veš kar je vedeti o meni? Po tem kar sem povedal v petih minutah, po mojem zunanjem videzu, po obleki, po avtu, po prijateljih, ki so prišli z menoj,.. si upaš delati zaključke in trditi, da veš, kakšen sem jaz, da veš, kakšna je moja osebnost, da veš, kdo sem jaz?

Pa si res prepričan, da veš vse kar je vedeti o meni. Lahko sem pa imel le slab dan, planeti niso bili v najboljši poziciji, sem vstal z levo nogo,.. A ti si upaš po 5ih minutah trditi, da veš kakšen sem jaz in me že ocenjevati in opravljati? Torej tudi poznaš moje misli, moje skrite želje, talente, strahove? Veš kakšen sem za zaprtimi vrati?

Če bi bil iskren bi rekel približno takole: “Glede na to, kar sem imel videti v petih minutah mislim to in to. Vendar pa je to le začasno stališče, ki je plod mojih prepričanj/filtrov in se lahko celotno stališče spremeni. Zato so kakršni koli dokončni zaključki popolnoma odveč.

obtoževanje
Violator3

Ampak, ti si delaš utvare, da nekoga poznaš in že po 5ih minutah si ustvariš neko bolj ali manj dokončno stališče. Zato pravijo, da je prvi vtis pomemben, kajti od takrat naprej te drugi vidijo le preko svojih prepričanj, preko nalepk, ki so ti jih napopali v 5ih minutah. Poleg tega, da so ta prepričanja filter skozi katerega vidimo svet, imajo tudi težnjo po samoohranitvi, zatorej se ne marajo prilagajati, nerada priznajo svojo zmoto. Če je potrebno raje prikrojijo resničnost, da bo ustrezala že znanemu. Nekaj malega je vidno pri optičnih iluzijah.
 

Nič drugače kot 5minutna srečanja niso stara poznanstva, ljudje, s katerimi smo preživeli precejšen del določenega obdobja. To je po eni strani še huje, kajti ljudje se tekom časa spreminjamo ali pa ne pokažemo vsega. V preteklosti smo res morda bili takšni in takšni, s tem so se tudi prepričanja še utrdila, nalepke so še toliko bolj trdno določene. Srečanje s takšnim človekom zna biti prava nočna mora, trdi namreč, da me pozna, v resnici pa me vidi še vedno takšnega, kot sem bil v preteklosti – ali bolj točno rečeno, vidi me takšnega, kot sem se kazal na zunaj v preteklosti.. Kdo pa je rekel, da je to vse, kar je vedeti o meni. Saj ne moreš poznati, kaj sem jaz zadrževal zase, kaj sem resnično imel v mislih, kakšna so bila moja resnična hrepenenja, talenti, strahovi. O tem se pa tako ali tako nismo nikoli pogovarjali, pa četudi bi se, bi le zatrli ali pa ne bi razumeli – tako da je zelo lepo, da je bilo tako.. Podobno je z ljudmi, ki jih srečujem vsakodnevno, trdijo, da me poznajo..
 

Tako da človek, ne delaj si utvar, da nekoga poznaš. Niti si ne delaj utvar, da veš kaj je za nekoga najboljše. Ne moreš poznati vseh misli, vseh hrepenenj, vseh strahov, nihče ti ne bo vsega povedal. Pa četudi bi se tak človek našel, ki bi ti vse povedal, kako pa veš, da on sebe pozna, kako veš, da ve vse kar je vedeti o sebi?
 

——————–

P.S. Največje prekletstvo so ljudje, ki mislijo oz. so celo prepričani, da te poznajo.

2 Responses to “On je pa tak in tak”


  • bravo, super napisano.
    popolnoma se strinjam, da se človeka ne more oceniti tako hitro. tudi med prijateljicami in prijatelji je tako, da te prav vsi ne poznajo tako dobro, kot si mislijo, pa čeprav preživijo veliko časa skupaj. vsak človek ima v seboi drugačna hrepenenja in želje in to lahko v tebi opazi samo človek, ki ti nameni dovolj časa, da te dobro spozna od blizu in ne samo od daleč, kar pomeni biti prijatelj za zapolnit čas, za žur in podobno…

  • He he he…, koliko prstov usmerjenih vate… :-D

    V Lukovem evangeliju je zapisano, da je Jezus rekel: “Nehajte soditi in zagotovo ne boste sojeni. Nehajte obsojati, pa zagotovo ne boste obsojeni”.

    Zanimivo je, da SE ponavadi ob sojenju drugih – kakšni da oni so, vidimo. Ja, vidimo SEBE – kot v ogledalu. Vidimo posledico NAŠIH odločitev in dejanj. Tako se nam pokaže kaj smo sejali in kakšna bo posledica, če bomo sejali še naprej isto seme.

    Apostol Pavel pravi v Rimljanom 2:1: “Zato se, o človek, kdorkoli že si, ne moreš opravičiti, če sodiš. Prav s tem namreč, glede česar pač sodiš drugega, obsojaš sebe, ker ti, ki sodiš, počenjaš te iste stvari”. lahko bi dodali da celo še hujše stvari… Kako jaz vem da ti nekaj delaš narobe? Mar ne tako, da imam tudi sam izkušnjo? In vsi smo sposobni najhujšega. Vsi…, pa naj kdorkoli reče karkoli…

    Na tej zanimivi sliki je lepo izraženo še nekaj kar lahko naobrnemo na življenje.

    Ne vidijo tisti, ki z enim samim prstom kažejo nate, da so pa v tistem trenutku KAR TRIJE usmerjeni nazaj, NA NJIH SAME! Da so ONI taki.

    Ha, ha ha… No, ko jih na to opomniš, se morda malo zamislijo. Če so pošteni do sebe… Morda celo nehajo obsojati,… vsaj tebe… ali vsaj začasno…

    Koliko je lepše sprejemati druge, take kot so! In če jaz sprejemam tebe – takega kot si, obstaja velika možnost, da boš tudi ti sprejel mene, – takega kot sem. Ljudje ne maramo biti ali ostati dolžni. Radi vrnemo stvari. To je v nas vsajeno, ta občutek pravičnosti ima vsak,…. pustimo zdaj ob strani da ga kdo sčasoma v življenju potlači, pač zaradi takih ali drugačnih izkušenj… Rojeni SMO z njim!

    Lepše je sprejemati druge tudi zato, ker ko se oba sprejemava, lahko eden od drugega kaj novega izveva. Lahko se srečava na nekem globjem (ali višjem) nivoju, se lahko eden od drugega kaj naučiva in lahko še izboljšava najino sobivanje in sodelovanje. Saj se lahko učimo celo življenje izboljševati. Vedno se najde kaj, PRI SEBI, kar se da izboljšati. Vedno so kakšne finese za spolirati v našem duhovnem razvoju. Obsojanje in sojenje drugih pa to preprečuje, saj ustavi komunikacijo na globjem nivoju. Včasih pa, na žalost velikokrat, kar na vseh nivojih…

    Lep pozdrav, Renato.

Leave a Reply