Poučne zgodbice: Orel in kokoš
Po spletu čudnih okoliščin se je orlovo jajce znašlo v kotu skednja, kjer je valila kokoš. Ob času se je mali orlič izlegel skupaj s piščanci.
Čas je mineval in godni ptič je popolnoma razložljivo začel hrepeneti po letenju. Rekel je torej svoji materi kokoši: “Kdaj se bom naučil letati?”
Uboga kokoš je dobro vedela, da ne zna leteti, in ni imela najmanjšega pojma, kako drugi ptiči vadijo godne mladiče v letenju. Toda sram jo je bilo priznati svojo pomanjkljivost, zato je odvrnila: “Ne še, otrok moj, ne še. Naučila te bom, ko boš pripravljen.”
Minili so meseci in mladi orel je začel sumiti, da njegova mati ne zna leteti. Toda ni se mogel pripraviti do tega, da bi pobegnil in poletel na lastno pest, kajti njegovo globoko hrepenenje po letenju se je začelo mešati s hvaležnostjo, ki jo je čutil do ptice, ki ga je zvalila.
To me spominja na tiste občutke, ko te nekaj prevzame (v pozitivno ali negativno), pa ne znaš čist točno razložiti, kaj bi to lahko bilo. Večino ljudi privlači mistično/nenavadno/skrivnostno, pa ne vedo čisto dobro zakaj. Še posebej kakšne zgodbice o starodavnih civilizacijah ala Atlantida. Je pa vidno tudi v drugi smeri, ko veš da nekaj ni v redu, pa ne moreš tega umsko razložiti..
posted on February 19th, 2008 at 7:13 pm
posted on February 21st, 2008 at 11:03 am
posted on December 3rd, 2008 at 8:22 am
posted on December 10th, 2008 at 11:48 am