Človek, zbudi se..

To je ena najpomembnejših stvari, brez katere se po mojem mnenju ne da veliko narediti. Kajti naš pogled v prihodnost je zelo omejen, poleg tega pa še pod vplivom različnih vzorcev, prepričanj. Ponavadi vidimo le nevarnosti, kaj vse lahko gre narobe in potem smo res v velikih škripcih, kajti to nas bo držalo v kletki, v okviru znanega, kjer pa ni sreče niti miru. To dostikrat leži v neznanem, za odhod v neznano pa je potrebno skočiti, zapustiti okvirje poznanega in brez zaupanja, da se bo nekako že izšlo gre zelo zelo težko.

To je tako kot če se voziš ponoči in si v dvomih, če je za naslednjim ovinkom res cesta ali je morda prepad, kako daleč bi potem prišli? Ali pa podnevi, če ne bi verjel zemljevidu ali smerokazom na cesti, da res kažejo v pravo smer, kako dolgo bi rabil do cilja? Ali ko se sprehajaš po novih gozdnih/planinskih poteh, če misliš da si se izgubil ali da bo za ovinkom medved, ti dvom pobere vso energijo in veselje.

Tako je tudi z življenjem in življenjskimi odločitvami, če mislimo, da moramo vedno vedeti vse 100%, bit sigurni, videti vse nevarnosti pred seboj, vedno iskati paranoične napake, potem ne bomo nikoli naredili koraka v neznano, vedno se držali v okviru znanega, vedno bili v kletki. Kajti da greš po svoji pote, da najdeš delo v katerem uživaš, dostikrat zahteva tudi to, da greš stran od družbeno začrtanih poti in če tedaj ne zaupaš življenju, da te bo nekam pripeljalo, imaš malo možnosti za uspeh. In bolj ko poslušaš ljudi okoli sebe, ki so v kletki in mislijo da so svobodni, bolj si ujetnik tudi sam.

O tem govori Enigma, o teh govori Joseph Campbell, o tem govori Steve Jobs v njegovem fantastičnem govoru, o tem govorijo vsi miti; vključno z Matrico, Gospodarjem prstanom in Zvezdnimi vojnami.

Vedeti je potrebno, da v življenju ni varnosti, a vendar pot vedno nekam pelje. Spusti se je potrebno po reki navzdol, zaupati da ima reka cilj, kot pravi prerokba Hopi indijancev. Morda ta pot ne bo pomenila družbene slave, ogromnega bogastva, bo pa nedvomno pomenila večjo srečo, večjo izpolnjenost, notranji mir nenazadnje. Če ne zaupaš življenju, komu pa potem zaupaš?

Tudi če zaupaš samemu sebi, je to zelo dobro. Vendar nikoli ne moreš slediti svoji poti, če ne zaupaš nečemu višjemu, kajti celotne poti nikoli ne moreš videti. Vidiš pot, ki je že shojena, a ta ti ne leži, svojo lastno si boš moral pa sam utreti. Je veliko dobrih smerokazov (še več slabih), vendar potovati moraš sam, potovanje je vedno tvoje lastno, nihče ne bo tega naredil namesto tebe.

Zaupaj v nekaj višjega, v neko skrito roko, ki ti bo pomagala na poti. Reči temu usoda, večja sila, intuicija, srce, karma, Bog, življenje, karkoli že, ni važno. Važno je, da imaš nekaj, čemur zaupaš.