Človek, zbudi se..

Velika verjetnost je, da se vam dogaja to, kar se dogaja veliki večini ljudi - dan/teden mine zelo hitro, na koncu pa ugotovite, da niste nič konkretnega naredili. Po domače povedano ste sanjarili, sanjarili v najslabšem pomenu besede. Tudi jaz sem bil precej časa v takem delovanju, nedavno sem pa naletel na tale sistem, ki mi je še dodatno pomagal.

1. Preden greste spat si izberite dve opravili za naslednji dan. Kakšna naj bodo ta opravila? Odločajte se po pomembnosti in ne po nujnosti. Nujne stvari so le v glavi in na dolgi rok dokaj nepomembne. Prav tako verjetno ni nič narobe, če si jih prestavite. Pomembne stvari so ponavadi take, ki vam na dolgi tok prinesejo določeni razvoj, ni njuno da takoj. Če imate probleme, da svojemu razvoju ne posvečate čez dan dovolj pomembnosti, potem naj bodo jutranja opravila sestavljena iz takšnih stvari. Če pa vedno lovite zadnji rok, če se izogibate določenim poročilom, večjim nalogam, tedaj pa naj bodo predvsem taka opravila na jutranjem spisku. Skratka, prisluhnite sebi in poglejte kaj vam dela preglavice.

   Pomembno je, da si opravila izberete preden greste spat, kajti tako imate nek fokus/namen že takoj zjutraj, ko se zbudite. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da boste zjutraj na cel sistem pozabili, kajti mudi se v službo, “nujno” je narediti to ali ono in potem ste spet na starih tirnicah.

   Komur se zdi dve opravili premalo, lahko sicer kasneje poveča na tri ali štiri, vendar za začetek je to povsem dovolj. Bolj da človek naredi dve opravili stoodstotno, kot da si napiše več opravil, ter jih veliko ostane nedokončanih. Ko pa vam gresta ti dve opravili odlično od rok, pa lahko povečate, vendar ne več kot štiri.

2. Nalog se lotite takoj zjutraj. Takoj po telovadbi, jutranjem umivanju in morebitni malici. Nekateri so sicer zjutraj zaspani in utrujeni, potrebni neskončne doze kave. Rešitev je v tem, da greste pravi čas spat, zvečer manj televizije (omejiti vnos negativnih misli), več meditacije, predvsem pa zjutraj telovadba, razgibavanje - par minut, nekaj vdihov in izdihov svežega zraka. Nadaljuj z branjem »

..se lahko zgodi le od znotraj, le v glavi. Prava revolucija je duhovna revolucija ali če povem še drugače, prava revolucija je OSVOBODITI svoj UM, ni rešitve v negativnosti in uničevanju ter nato upati, da bo vse v redu. To je ugotovil tudi Bob Marley: “Rešite se umskega suženjstva, nihče, razen nas samih, ne more osvoboditi našega uma.” The Beatles-i pa porečejo tole: Nadaljuj z branjem »

Po ogledu vseh teh dokumentarcev in razmišljanj o teh stvareh je ena od prvih misli, ki se pojavijo, “kaj pa lahko jaz pri tem naredim, po možnosti takoj zdaj.” Res je, zelo malo lahko posameznik naredi pri družbenih spremembah, kajti te potrebujejo nek delež posameznikov, ki bodo to izpeljali.

Spreminjati drugih se pa ne da, na žalost ali na srečo se “na silo” (takšno in drugačno) ne da spreminjati drugih. Še pri samemu sebi težko uvedem kakšne nove navade, kako lahko to isto pričakujem od drugih? In ali mislim, da potem, ko se bodo drugi spremenili, da bo meni življenje lažje? Mar ni to zgolj nek izgovor, ki mi preprečuje, da grem še globlje? Je moje notranje stanje res odvisno od zunanjih dogodkov? Mnogi sicer pravijo da je, vendar nekaj mojstrov pravi da temu le ni tako. Je torej to trenutno moje notranje stanje ključ do lepše sedanjosti ali le na bolj prikriti način nadaljujem staro? Sem res prerasel ego, izvirni greh? Kajti če nisem, potem bom vedno znova ustvarjal stari svet - potrebno je iti še globlje.

Ampak ego je zvit, pravi: “Pa kaj meni pomaga moje stanje zavesti, če me bodo pa odtali od zunaj uničili. Ekonomija, zrak, voda, hrana,.. Nekaj je potrebno narediti.” Se delno strinjam, nekaj je potrebno narediti. Kajti nekdo mora začeti, nekdo mora pokazati na vse te probleme. Vendar je zelo ključno, s kakšno energijo se tega lotevam, kajti tako energijo kot dajem navzven, s tako energijo vplivam na druge in s tako energijo ustvarjam zunanje stvari. Kar je ustvarjeno v jezi/nezadovoljstvu, lahko prinese le jezo/nezadovoljstvo, kar temelji le na zunanjih spremembah brez globlje preobrazbe, je obsojeno na propad. Lep primer je komunizem.
Nadaljuj z branjem »

Tokratni polnočni klub je bil pa eden najboljših v zgodovini te oddaje. Toliko modrih besed in energije na enem kupu še nisem slišal na televiziji.

V gosteh je bil pater Pavle Jakob, kot predstavnik Cerkve, dr. Lev Kreft, kot predstavnik ateizma, Vida Žabot in Marjetka Čas, kot predstavnici novega pogleda na religijo, torej na nek način predstavnici duhovnosti.

Najbolj me je presenetil pater Pavle, kajti kot predstavnik tisočletne religije, je govoril popolnoma v nasprotju, kar sem sam osebno doživljal v domači okolici. Govoril je skorajda tako kot pravi mojstri modrosti, nisem mogel verjeti kaj slišim.. Čeprav če malo pomislim, je kar nekaj takih katoliških predstavnikov, ki zelo lepo govorijo, kako je pa v praksi pa ne vem. Je pa tako kot pri vsaki organizaciji, eni bolj dojamejo nauk, drugi manj.

Tudi Kreft kot predstavnik ateizma je govoril izjemno modro. Različni aspekti, vendar so govorili praktično o isti stvari; vsi imajo vero v otroke, da jim je potrebno “pustiti svobodo” in jih poslušati, imajo vero v povezanost vsega kar je, v ljubezen,..

Nadvse sem bil fasciniran. Velik uspeh, da se tako modro govori po televiziji. Priporočam ogled oddaje - je pa res, da se ne more kosati z Eckhart Tolle-jem in Oprah. Če si oddaje ne boste ogledali, je tule nekaj citatov.
Nadaljuj z branjem »

Večinoma sprejeta predstava povprečnega kristjana je ta (čeprav po hitrem pregledu biblije nisem našel nič - bom vesel razlage), da živiš to eno življenje, ki odloča o tem, kje boš preživel vso nadaljnjo večnost: v peklu (trpljenje), vicah ali morda v nebesih.

Budisti imajo na drugi strani podoben koncept, s to razliko, da je pri njih v veljavi reinkarnacija (za katero je veliko dokazov). Živiš to življenje in če nisi “dovolj dobro opravil naloge,” se ponovno rodiš v življenje na Zemlji. Za budiste pa velja DUKKHA, prva od štirih plemenitih resnic, ki pravi, da je življenje (podvrženo) trpljenju - to lahko enačimo z izvirnim grehom pri krščanstvu (rodimo se v svet, ki je že podvržen neki “začetni napaki”).

Če nisi dovolj dobro opravil naloge v tem življenju, ki pomeni oz. je podvrženo trpljenju, si obsojen na ponovno rojstvo na tem planetu, ker pa je življenje podvrženo trpljenju, si na ta način prisiljen živeti v večnem trpljenju (z občasnimi prebliski užitkov) - vse dokler nisi odrešen po krščanskem nauku oz. ne dosežeš konca trpljenja po budistično.

V budizmu imaš torej priložnost, da morda v naslednjem življenju dosežeš konec trpljenja, pri krščanstvu pa je ta nauk malo po svoje interpretiran, vendar v svojem bistvu govorita oba o popolnoma enaki zadevi. Če še drugače povem, “večni pekel” po budistično pomeni večno reinkarniranje v trpeče življenje na Zemlji. To je torej eden ob pokazateljev, da se religije razlikujejo le na površju, v svojem bistvu so pa enake - ene bolj, druge manj.
Nadaljuj z branjem »

Mnogi so odraščali v krščanskih družinah ter kmalu, zaradi samostojnega mišljenja, spoznali, da je verjetje, ki jo uči in zahteva krščanstvo neumnost. Veliko je nelogičnih stvari, nesmiselnih prepovedi in omejitev, ki - na primeru naših babic in dedkov vidimo - da ne služijo v dobro človeka tako kot bi si morda kdo predstavljal. Zaradi vsega tega se je večina zatekla k znanosti, evolucijski teoriji in ateizmu. Na boga, neko višjo inteligenco, je večina čisto pozabila in jo ovrgla - vsaj zavestno. Tako kot slepa religija, tudi ta skrajnost človeku in njegovemu razvoju dokaj malo koristi - strah (predvsem pred smrtjo), nenehna potreba po več, veliko stresa in posledično čedalje več bolezni, če naštejem zgolj nekaj pokazateljev. Nekaj ključnega smo pozabili, to je jasno.

Če se vrnem k religiji, kaj sploh pomeni ta beseda v vsakodnevni rabi? Religija je nek nek SISTEM PREPRIČANJ, v katerega je potrebno brezpogojno verjeti, vsak dvom je napad na Boga samega, zatorej nezaželjen in preganjam. Take, kateri v te stvari ne verjamejo, jih je potrebno za vsako ceno prepričati, pokristjaniti, če pa to ne gre, pa ubiti, pregnati, (na bolj ali manj blag način) sovražiti ali vsaj prezirati.

Religija trdi, da je edino nahajališče Boga v cerkvi (pri oltarju), ki so jo oni zgradili. Nikjer drugje ni mogoče najti Boga, ne v naravi, ne v živalih, ne v sočloveku, niti ne v samemu sebi. Kajti Bog se lahko razodene edino preko ljudi, ki so povezani s Cerkvijo ter delujejo v cerkvi, edino oni so glasniki Boga, zatorej lahko Boga srečam le posredno preko teh ljudi. Malo sicer pomaga tudi, če si kupim kakšen spominek katerega častim kot medij za Boga. Če pa hočem imeti sploh kakšno upanje, da tudi jaz spoznam Boga, moram brezpogojno slediti edini zato pristojni avtoriteti - Cerkvi, kajti to je ena in edina pot do Boga.

Religija ne spozna, kako omejena sta misel in beseda, kako omejeno je verovanje brez lastne izkušnje. Kajti ne glede na to, kako dober je sistem prepričanj (religija) - Budizem/Hinduizem, se preko njega ne da spoznati Boga, kajti ta predstava/misel, ki jo imaš o Bogu je tvoja največja ovira. Preko misli se ne da spoznati Boga, ne da se spoznati bistva življenja, misel ni radostna niti ne ljubi. Misel/beseda brez globljega razumevanja, je le mrtva črka na papirju le mrtev glas, kateri nima energije, ker pa ni energije pa tudi ni moči za globlja spoznanja, za preobrazbo zavesti v končni fazi.

Neverjetno je to, kako ljudje trmasto vztrajajo pri teh sistemih prepričanj, čeprav skozi življenje vidijo, da jim to prav nič ne koristi. Sprašujem se, koliko trpljenje človek še rabi, da opusti ničvredna prepričanja in začne iskati druge poti oziroma se poglobiti. Kako so bile religije ustvarjene je druga pesem, a prav tako zgoraj napisano ne zanika, da v religijah ni nič svetega, da religija nima moči preobrazbe - še kako jo ima, vendar ne taka kot je predstavljena in razumljena v javnosti. Vendar o teh dveh stvareh kdaj drugič.
 

Duhovnost na drugi strani je čisto nasprotje religije. Duhovnost pravi: “Bog je vsepovsod Nadaljuj z branjem »

Če hočeš postati cel,
si dovoli biti razdeljen.
Lao Tzu

v očeh, depresija na obrazu.” Pridejo trenutki, ki se prevesijo v sekunde, te v minute in te v 10 minute, ko imam vsega polen kufr. Ko mi gre vse na živce, ko sem slabe volje brez pravega razloga. Malo jaz iz ravnovesja, malo čudna postavitev planetov in stanje v ozračju, malo pa zunanje provokacije. Ujamem se v začaran krog in ne vidim izhoda.

A vso to pisanje, branje, poslušanje in gledanje le ni brez učinka in me kmalu prešine kakšna “tehnika.” Recimo da se zgolj umirim ter spremljam/opazujem te občutke ali pa da grem enostavno počivat za nekaj minut. Vendar včasih se zgodi, da tega na nek način nočem narediti, kot da bi hotel biti slabe volje. Verjetno poznate ta občutek.

V takih trenutkih so Nieti kot naročeni, Nieti predvsem s svojo depresijo. Navijem dokler še zvočniki zdržijo ter pojemo v en glas. Vmes se še malo zaderem, v upanju, da se kakšen bojni krik približno zlije z muziko in ne izstopa preveč.

Mogoče kdo misli, da to le še poglobi slabo voljo, ampak zgodi se pravi mali čudež. Počutim se boljše in slaba volja kar sama od sebe izgine - saj veste, daj iz sebe. Drugemu se zdi dretje in poslušanje depresivne muzike neprimerne za človeka, ki se na malo bolj poglobljen način ukvarja za duhovnostjo. Ampak duhovnost je predvsem v polnosti sprejemanje tega trenutka ter iskrenost s samim seboj. Nadaljuj z branjem »

Greh danes standardno pomeni nekaj hudo narobe narediti, toliko hudo narobe narediti, da se je potrebno takoj spovedati najbližjemu duhovniku, sicer lahko za celo večnost pristaneš v peklu. Ampak to je napačna interpretacija, kajti staro-grški izraz za greh je veliko bližje izrazu zgrešiti bistvo, tako kot lokostrelec zgreši tarčo.

Torej nič hudega, le zgrešil si bistvo, bistvo svojega obstoja, bistvo življenja na Zemlji. Zgrešeno bistvo pomeni živeti v strahu in poželenju, neskončna psihološka lakota po več, delitev na moje in tvoje, ločevanje na naše in njihove, nenehno pritoževanje in godrnjanje, identifikacija s stvarmi, telesom, vlogami, mislimi. Lahko rečemo, da se to med drugim kaže v sedmih smrtnih grehih: napuhu, pohlepu, pohoti jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi. Seveda pa se kaže še v marsičem drugem, recimo potreba po (pre)moči, strah da bom nadvladan in potreba po nadvladi drugih. Če povemo bolj strokovno, zgrešeno bistvo življenja pomeni živeti pod diktaturo ega.

To ni neka znanost, kajti če vsak sam pogleda vase, vidi, da mu tak način bivanja ne prinaša nič dobrega, da v notranjosti v resnici trpi. A le redki so dosti pogumni, da si to priznajo in se odločijo iskati rešitve - oziroma so v to primorani. Drugi pa so na žalost navajeni potrpeti, navajeni prenašati muke celo življenje, brez da bi iskali rešitve. Konec koncev bodo za to nagrajeni v nekem oddaljenem prostoru, nebesih.

Izvirni greh

Živeti pod diktaturo ega je izvirni greh. V bibliji piše, da sta Adam in Eva jedla iz drevesa spoznanja (genesis 3:5), spoznala sta “dobro in hudo.” Z drugimi besedami povedano, rodilo se je razmišljanje in verjetno zelo kmalu, sta se identificirala s tem glasom v glavi ter tako pozabila na svojo pravo neskončno naravo. Rodil se je ego z vsemi svojimi posledicami.

Česarkoli se bomo lotili, če se ne bomo rešil izvirnega greha, bom vedno ustvarjal isto zlo, iste probleme, isto zgrešeno delovanje. Nadaljuj z branjem »