Monthly Archive for March, 2008

Kako produktivno začeti dan

Published on March 31, 2008 in Vaje/Predlogi. 6 Comments Tags: , , , .

Velika verjetnost je, da se vam dogaja to, kar se dogaja veliki večini ljudi – dan/teden mine zelo hitro, na koncu pa ugotovite, da niste nič konkretnega naredili. Po domače povedano ste sanjarili, sanjarili v najslabšem pomenu besede. Tudi jaz sem bil precej časa v takem delovanju, nedavno sem pa naletel na tale sistem, ki mi je še dodatno pomagal.

  1. Preden greste spat si izberite dve opravili za naslednji dan. Kakšna naj bodo ta opravila? Odločajte se po pomembnosti in ne po nujnosti. Nujne stvari so le v glavi in na dolgi rok dokaj nepomembne. Prav tako verjetno ni nič narobe, če si jih prestavite. Pomembne stvari so ponavadi take, ki vam na dolgi tok prinesejo določeni razvoj, ni njuno da takoj. Če imate probleme, da svojemu razvoju ne posvečate čez dan dovolj pomembnosti, potem naj bodo jutranja opravila sestavljena iz takšnih stvari. Če pa vedno lovite zadnji rok, če se izogibate določenim poročilom, večjim nalogam, tedaj pa naj bodo predvsem taka opravila na jutranjem spisku. Skratka, prisluhnite sebi in poglejte kaj vam dela preglavice.

    Pomembno je, da si opravila izberete preden greste spat, kajti tako imate nek fokus/namen že takoj zjutraj, ko se zbudite. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da boste zjutraj na cel sistem pozabili, kajti mudi se v službo, “nujno” je narediti to ali ono in potem ste spet na starih tirnicah.

    Komur se zdi dve opravili premalo, lahko sicer kasneje poveča na tri ali štiri, vendar za začetek je to povsem dovolj. Bolj da človek naredi dve opravili stoodstotno, kot da si napiše več opravil, ter jih veliko ostane nedokončanih. Ko pa vam gresta ti dve opravili odlično od rok, pa lahko povečate, vendar ne več kot štiri.

  2. Nalog se lotite takoj zjutraj. Takoj po telovadbi, jutranjem umivanju in morebitni malici. Nekateri so sicer zjutraj zaspani in utrujeni, potrebni neskončne doze kave. Rešitev je v tem, da greste pravi čas spat, zvečer manj televizije (omejiti vnos negativnih misli), več meditacije, predvsem pa zjutraj telovadba, razgibavanje – par minut, nekaj vdihov in izdihov svežega zraka. Continue reading ‘Kako produktivno začeti dan’

Verovati ali ne – oddaja prepojena z modrostmi

Published on March 26, 2008 in Religije. 1 Comment Tags: , , .

polnocni klub verovati ali neTokratni polnočni klub je bil eden boljših v zgodovini te oddaje. Toliko modrih besed in energije na enem kupu še nisem slišal na televiziji.

V gosteh je bil pater Pavle Jakob, kot predstavnik Cerkve, dr. Lev Kreft, kot predstavnik ateizma, Vida Žabot in Marjetka Čas, kot predstavnici novega pogleda na religijo, torej na nek način predstavnici duhovnosti.

Najbolj me je presenetil pater Pavle, kajti kot predstavnik tisočletne religije, je govoril popolnoma v nasprotju, kar sem sam osebno doživljal v domači okolici. Govoril je skorajda tako kot pravi mojstri modrosti, nisem mogel verjeti kaj slišim.. Čeprav če malo pomislim, je kar nekaj takih katoliških predstavnikov, ki zelo lepo govorijo, kako je pa v praksi pa ne vem. Je pa tako kot pri vsaki organizaciji, eni bolj dojamejo nauk, drugi manj.

Tudi Kreft kot predstavnik ateizma je govoril izjemno modro. Različni aspekti, vendar so govorili praktično o isti stvari; vsi imajo vero v otroke, da jim je potrebno “pustiti svobodo” in jih poslušati, imajo vero v povezanost vsega kar je, v ljubezen,..

Pater Pavle Jakob

  • Človek potrebuje neko podobo, ampak se mi zdi zelo pomembno, da te podobe preraščamo.
  • Potem, kadar človek začne s tehniko, gremo v malikovanje, gremo v magijo. Bog kot tak ni več prisoten. Ne more biti.
  • Prav tukaj mislim, da tudi naprej potem rečemo, ker verujem v osebnega Boga, tudi posledično verjamem v to enotnost celotnega stvarstva, tudi mojo vlogo in vpetost v to stvarstvo. Verjamem v ljubezen, ker ima zadaj nekoga ljubečega. In vem, nekdo me ima rad, nekdo je z menoj v vsakem primeru, ne glede na to, kaj naredim in kako sem.
  • Jaz si ne predstavljam vere, ki ne bi poznala dvoma. Mislim, da je to sestavni del vere… Dvom je izjemno dobra stvar v veri. Ker te porine ven iz nekega zavetišča, nekega zapečka, te vrže ven v veter, v sneg, v burjo.
  • Življenje ni tako poceni. Življenje je včasih zelo krvavo, je zelo težko. Je zelo naporno in s tabletkami ne rešujemo stvari. Je treba iti veliko bolj globoko. Jezus nam velikokrat pravi, odrinite na globoko. Bog ni poceni. Je zastonj, ampak ni poceni.
  • Jaz ne verjamem v vero, kjer ni osebnega iskustva z Bogom. Kjer tudi nimam neko osebno izkustvo neke resnice. Če do tega ne pridem, je to mrtva črka…. Samo črka zase nima življenja. To je samo nek filozofski Bog.

Vida Žabot; povedala odlične citate od Sokrata, sv. Avguština, Marksa in Junga

  • So pa druge oblike verovanja, na katere se ljudje oprijemajo, kot da bi v vsem tem iskanju nečesa iskali gotovost bolj kot odgovore na resnico ali kaj.
  • Mislim, daje premalo ljudi še na tem svetu, ki bi prisluhnili otrokom, ne pa da bi jih šli učiti.
  • Globoka zavest, in to je potem ljubezen. In temu so nam v veri rekli Sv. Duh. To je to, ko ti živiš, ko te vodi ta duh ljubezni, potem postaneš močan. Takrat postaneš nesmrten, vsemogočen, itd. Takrat se spomniš, da si eno z vsem tistim, kar si prej mogoče kot otrok gledal daleč med zvezdami, onkraj tebe.
  • Mislim, da mi kot odrasli, starši, učitelji, profesorji, ne smemo učiti mladih o vrednotah, o smislu, ampak jih vzpodbujati, da se spomnijo.
  • ..in potem pojdimo notri v našo galaksijo, v našo neskončnost, in bomo našli radost.

Dr. Lev Kreft

  • Ker se mi je zdelo, da mora človek živeti tako kot misli, da mora živeti, ne da bi se opiral na Boga.
  • Zavera v ateizem pa ni nič boljša, in to je tisto, kar smo imeli v prejšnjih časih.
  • In drugič, občutek, da boš tako rekoč res Božjo besedo spoznal do konca in jo tako rekoč lahko še naprej sam pisal, se mi zdi napuh, ki pa nima osnove. Skratka, tudi te vrste verovanj, ki gojijo napuh. (o kabali)

Marjetka Čas

  • Da ima človek v svojem imenu – v slovenski besedi je tudi love. Slovenija in človek.
  • Ampak je treba pa vedeti, da je ta egoizem v tebi bolj ko rasteš, težja je pot.
  • In ko ti to prepoznavaš, kako to deluje, moraš ti stalno rasti, da to potrebuješ, da si ponižen v pravi besedi. Skromen. Kot tista drobna mala marjetica na travniku, ki tudi pozimi cveti. Da se ne podomišljaviš.
  • In takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše.

Kaj pomeni večni pekel, večno trpljenje?

Published on March 25, 2008 in Religije. 9 Comments Tags: , , , , .

Večinoma sprejeta predstava povprečnega kristjana je ta (čeprav po hitrem pregledu biblije nisem našel nič – bom vesel razlage), da živiš to eno življenje, ki odloča o tem, kje boš preživel vso nadaljnjo večnost: v peklu (trpljenje), vicah ali morda v nebesih.

Budisti imajo na drugi strani podoben koncept, s to razliko, da je pri njih v veljavi reinkarnacija (za katero je veliko dokazov). Živiš to življenje in če nisi “dovolj dobro opravil naloge,” se ponovno rodiš v življenje na Zemlji. Za budiste pa velja DUKKHA, prva od štirih plemenitih resnic, ki pravi, da je življenje (podvrženo) trpljenju – to lahko enačimo z izvirnim grehom pri krščanstvu (rodimo se v svet, ki je že podvržen neki “začetni napaki”).

Če nisi dovolj dobro opravil naloge v tem življenju, ki pomeni oz. je podvrženo trpljenju, si obsojen na ponovno rojstvo na tem planetu, ker pa je življenje podvrženo trpljenju, si na ta način prisiljen živeti v večnem trpljenju (z občasnimi prebliski užitkov) – vse dokler nisi odrešen po krščanskem nauku oz. ne dosežeš konca trpljenja po budistično.

V budizmu imaš torej priložnost, da morda v naslednjem življenju dosežeš konec trpljenja, pri krščanstvu pa je ta nauk malo po svoje interpretiran, vendar v svojem bistvu govorita oba o popolnoma enaki zadevi. Če še drugače povem, “večni pekel” po budistično pomeni večno reinkarniranje v trpeče življenje na Zemlji. To je torej eden ob pokazateljev, da se religije razlikujejo le na površju, v svojem bistvu so pa enake – ene bolj, druge manj.
 

Če razvijem to razmišljanje še naprej, je tolažba, da se bom spet naslednje življenje rodil, podoživel enako trpljenje kot ga živim sedaj in imel priložnost, da dosežem konec trpljenja, dokaj slaba tolažba – v praksi nič drugačna od večnega pekla, ki generira le malo več strahu.

Meni mora biti to trpljenje, ki sem ga doživljal in ga še doživljam sedaj, toliko “odveč” (ne glede na to, da so se nekateri s tem sprijaznili), da bom iskal rešitve, da bom iskal poti, kako se tega trpljenja “znebiti” oziroma kako to trpljenje preseči (ne potlačiti niti zanikati niti se slepiti da ga ni) – v celoti preseči, ne le delno.

Vprašanje, ki si ga naj vsak zastavi: “Čemu ne bi začel kar sedaj, takoj zdaj, še ta trenutek – mar nisem že dovolj pretrpel?”

Opomba: V končni fazi je trpljenje vedno PSIHOLOŠKO, zunanji dogodki so kvečjemu sprožilec. Ko človek “doseže” konec trpljenja oz. odrešitev/razsvetljenje, lahko živi svoboden pred trpljenjem ne glede na zunanje okoliščine, ki se vedno spreminjajo.

Pravi pomen (izvirnega) greha

Published on March 19, 2008 in Religije. 8 Comments Tags: , , , , , , , .

Greh danes standardno pomeni nekaj hudo narobe narediti, toliko hudo narobe narediti, da se je potrebno takoj spovedati najbližjemu duhovniku, sicer lahko za celo večnost pristaneš v peklu. Ampak to je napačna interpretacija, kajti staro-grški izraz za greh je veliko bližje izrazu zgrešiti bistvo, tako kot lokostrelec zgreši tarčo.

Torej nič hudega, le zgrešil si bistvo, bistvo svojega obstoja, bistvo življenja na Zemlji. Zgrešeno bistvo pomeni živeti v strahu in poželenju, neskončna psihološka lakota po več, delitev na moje in tvoje, ločevanje na naše in njihove, nenehno pritoževanje in godrnjanje, identifikacija s stvarmi, telesom, vlogami, mislimi. Lahko rečemo, da se to med drugim kaže v sedmih smrtnih grehih: napuhu, pohlepu, pohoti jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi. Seveda pa se kaže še v marsičem drugem, recimo potreba po (pre)moči, strah da bom nadvladan in potreba po nadvladi drugih. Če povemo bolj strokovno, zgrešeno bistvo življenja pomeni živeti pod diktaturo ega.

To ni neka znanost, kajti če vsak sam pogleda vase, vidi, da mu tak način bivanja ne prinaša nič dobrega, da v notranjosti v resnici trpi. A le redki so dosti pogumni, da si to priznajo in se odločijo iskati rešitve – oziroma so v to primorani. Drugi pa so na žalost navajeni potrpeti, navajeni prenašati muke celo življenje, brez da bi iskali rešitve. Konec koncev bodo za to nagrajeni v nekem oddaljenem prostoru, nebesih.

Izvirni greh

Živeti pod diktaturo ega je izvirni greh. V bibliji piše, da sta Adam in Eva jedla iz drevesa spoznanja (genesis 3:5), spoznala sta “dobro in hudo.” Z drugimi besedami povedano, rodilo se je razmišljanje in verjetno zelo kmalu, sta se identificirala s tem glasom v glavi ter tako pozabila na svojo pravo neskončno naravo. Rodil se je ego z vsemi svojimi posledicami.

Česarkoli se bomo lotili, če se ne bomo rešil izvirnega greha, bom vedno ustvarjal isto zlo, iste probleme, isto zgrešeno delovanje. Zato tudi rek, “pot v pekel je posejana z dobrimi nameni.” Religije, so mogoče v začetku imele dober namen, potem pa se je to sprevrglo v grozodejstva (pokristjanjevanje, križarske vojne, inkvizicija). Ravno tako komunizem in danes neo-con (neo konzervativci; Bush, Chaney,…), počnejo grozne stvari po svetu pod krinko dobrega namena. Nekateri sicer vedo kaj delajo, a množica ki sledi, misli da dela dobro.

Znano je, če se z nasiljem in zlom borim proti zlu, sem zlo še povečal, kajti naselilo se je v meni in tako niti ni bistveno, katera stran bo zmagala. Zlo bo vedno ostalo. Zato so Martin Luther King, Gandi in vsi duhovni mojstri poudarjali in to še vedno počno, da je tak način boja obsojen na propad. Zato je edina prava revolucija revolucija duha. Nasilne revolucije, v srcih jezni in razočarani protestniki ter aktivisti bodo ustvarili le še več starega. Še kako so v njih prisotni uničujoči vzorci ega, med drugim tudi ločevanje z vso negativnostjo “na nas, ki sledimo spet nekim zapovedim, in na druge, ki jih je potrebno prepričati (tako ali drugače), da imamo mi prav.”

George Orwell to lepo opiše v Živalski farmi. Kjer se živali rešijo svojega nesposobnega in zapitega gospodarja. Nekaj časa gre sicer v redu, a ne traja dolgo, ko oblast prevzame moči željan prašič in kmalu postane celo hujši kot prejšnji gospodar. Živali se tako rekoč niso rešile izvirnega greha, niso se rešile ega, zato so ustvarile isto oziroma še hujše zlo kot je bilo pred tem. In če pogledamo zgodovino človeštva, še posebej zadnjih 100 let, vidimo, da smo na enaki poti kot te živali. Ustvarjamo čedalje hujša grozodejstva, danes pa smo na pragu nove vojne, ki utegne imeti katastrofalne posledice..

Kako se tega torej rešiti, kako doseči odrešitev?

Ali kako jesti z “drevesa življenja” (genesis 3:22)? Več kot dva tisoč let zgodovine kaže, da s prepovedmi ne gre. Smejim se ko mi pravijo, da je človek inteligentno bitje, kajti če bi bilo, ne bi še vedno vztrajalo pri starih vzorcih/navadah/prepričanjih, ki nikakor ne delujejo. Na videz lahko sicer s prepovedmi naredimo kot nam je zapovedano, se delamo, kot da je vse v redu, se celo smehljamo, vendar v notranjosti nas razžira. Na zunaj lahko ubogamo vsa ta družbena pravila in versko policijo, ampak v notranjosti se ne počutimo v redu.

Prepoved in kazen lahko prisili učenca, da tiho posluša in posluša, ne more ga pa prisiliti k razmišljanju, k izražanju samega sebe, k iskrenosti. Prepoved izhoda v službi lahko zagotovi prisotnost delavcev, ne more pa zagotoviti večje učinkovitosti, večje zagnanosti. Prepoved hitre vožnje skozi naselje lahko prepreči divjanje v nekem kraju, ne more pa preprečiti divjanja po (nepreglednih) regionalnih cestah, kjer je tudi največ smrtnih nesreč.

Nezrelo je tudi reči, da greš zaradi greha v pekel, razen če se spoveš za to poklicanemu duhovniku, ki ima edini povezavo z bogom. Kajti to je tako, kot če vas jaz postavim v trgovino s porcelanom, ugasnem luč ter vam zapovem, da morate police preurediti ob tem pa če karkoli razbije, boste obsojeni na večen pekel – no, edino jaz vas lahko rešim, za ceno poslušnosti in denarja. Brezupno je, obsojeni ste na notranji propad in suženjstvo. Edini smiseln izhod iz tega je, da prižgete luč, da najdete stikalo, potem bo vse izjemno preprosto.

Jasno je, da je od zunaj vsiljena zakonodaja/grožnje/ustrahovanje le začasna in zelo slaba rešitev, ki kliče po korenitejših spremembah. Notranje stiske, samomori, porast farmacevtske industrije, rakavih obolenj, nespečnosti, stresa, živčnosti,.. je glasen alarm po revoluciji, ki bo predvsem na ravni človeške duhovnosti, ki bo odpravila izvirni greh in jedla z drevesa življenja. Ni to zgolj problem nekih posameznikov, ki so ponesrečeni primerki, pač pa je to problem čisto vsakega posameznika in zato temeljni problem družbe, o katerem bi se bilo potrebno več pogovarjati, več pogovarjati in poiskati rešitve, ki delujejo. Saj imamo strokovnjake na tem področju, ki je v končni fazi le duhovnost, imamo rešitve. Oprah je recimo pri tem z Eckhart Tolle-jem naredila izjemen korak in pokazala pot v pravo smer vsem medijem, ki hočejo narediti kaj dobrega za človeštvo.
 

Kako torej jesti z drevesa večnega življenja? Niti ni rešitev v umski manipulaciji ali kakršnem podobnem pranju možganov ali hipnozo, to ego le uspava/potlači – za nekaj časa. Sprememba mora biti korenita, segati v globine, preko uma/ega/misli – to pa je le globoko zakoreninjen sedanji trenutek, kajti to je tudi edino kar v življenju obstaja. Preteklost in prihodnost sta le v glavi in večinoma nepotrebni/ponavljalni, torej ego.

Preko ega gremo s postopnim branjem zbudise.net in podobnih strani, z branjem vrhunskih duhovnih knjig, s poslušanjem govorov in ODDAJ, z obiskom kakšnega kvalitetnega tečaja (Umetnost življenja) predvsem pa lastna angažiranost. Vi sami morate spoznati, da tako ne gre več naprej in vi sami ste tisti, ki morate narediti to spremembo – drugi so lahko le v pomoč, le dober kažipot, to je pa tudi vse. Torej vse te nauke je potrebno živeti v vsakodnevno, delati majhne a pomembne vaje vsak dan. Na začetku bo malo težje, potem pa čedalje lažje. Saj veste kako je z navadami: “Navade so trdovratne, a zagotovo odmrejo – če smo vztrajni, potem odmrejo.” S časoma se bo tudi pokazal učinek, tako kot je pri negi vrta.

Smrt in vstajenje

Published on March 18, 2008 in Religije. 0 Comments Tags: , , , , .

Marsikdo v zahodnem svetu ob tem pojmu pomisli na Jezusa, “ko je umrl na križu in tretji dan od mrtvih vstal.” To je najbolj znana podoba ob tej besedni zvezi, fizična smrt in fizično vstajenje.

A nič ni dlje od resnice. Smrt in vstajenje je standardni mitološki motiv, uporabljen tudi v veliko današnjih filmih. Ne gre tu toliko za fizično smrt, kot za psihološko smrt starega načina videnja sveta ter vstajenje v novo spoznanje, novo dojemanje resničnosti. Ponavadi je to smrt ega, predvsem strahu in poželenja, ni pa nujno. Strah in poželenje sta največja ovira za resnično svobodo človeka. Strah, da mi bo zunanji svet nekaj ključnega odvzel, ter poželenje, da me bo zunanji svet izpolnil. Oboje skupaj sestavlja tako imenovano podganjo dirko, ki nas zasužnji vse dokler ne dosežemo spoznanja.

Najbolj tipičen primer smrti in vstajenja oz. rojstva novega življenja, je smrt in vstajenje lika Evey v filmu V for Vendetta (V kot maščevanje). Ko se Evey znajde v zaporu, jim noče ničesar povedati, tudi za ceno lastne smrti. Na dan svoje usmrtitve izve, da je bila vsa scena zrežirana od kolega V-ja. Ob tem spoznanju jo najprej groza, potem pa se vanjo naseli mir, kajti premagala je smrt samo in zato se rodi kot nova oseba tako rekoč. Njeno vstajenje na voljo v tem izseku.

V Fight Clubu (Klub golih pesti) in v The Devil’s Advocate (Hudičevem odvetniku) ego umre čisto na koncu, v Peaceful Warrior (Miroljubni bojevnik) se ego vrže iz vrha cerkvenega zvonika. V Matrici se Neo ponovno rodi, ko ga Smith ubije. Smith doživi vstajenje, kajti lahko se kopira. Ravno tako doživi smrt in vstajenje Morpheus, saj se v drugem delu precej dobro upira veliko izboljšanim agentom.

Smrt in vstajenje (ali ponovno rojstvo) je torej stvar vsakega posameznika, vsak sam mora umreti za egom, če res hoče živeti svobodno življenje, če se hoče vrniti v preprostost/nedolžnost (innocence). Mogoče je tudi to Goethe mislil, ko je rekel: “Nihče ni bolj zasužnjen kot tisti, ki zmotno misli, da je svoboden.”

Predvsem to nas učijo miti, kako preseči ego ali vsaj stare vzorce, ne pa nekega fizičnega dosežka, iz katerega se naredi dobesedno interpretacijo ter zahteva slepo verjetje.

Pa saj je to čisto naraven/življenjski princip, tega je polno v naravi. Sonce vsak dam umre in se znova rodi, Luna vsak mesec, narava (rastline, drevesa, cvetlice) vsako leto. Nekatere živali menjajo kožo, druga ozemlja. Potem imamo tu naravne katastrofe, ko recimo v požarih čisto pogori na tisoče kvadratnih kilometrov starega gozda, na katerem potem zraste novo, sveže življenje. Nevihte so drug primer, ko se celo nebo stemni, a zrak je po nevihti svež.

Vse umira in se ponovno rojeva, torej se je smiselno vprašati: “Kolikokrat za starimi prepričanji/vzorci/navadami umrem jaz?”

Poučne zgodbice: Ujeti lev

Published on March 17, 2008 in ŽŽŽ-Osnovno. 0 Comments

Iz knjige Anthony de Mella, Žabja molitev II.

Lev se je znašel v ujetništvu in pripeljali so ga v koncentracijsko taborišče, kjer je na svoje začudenje našel še druge leve, ki so bili tam že leta, nekateri celo vse življenje, saj so se tam rodili. Kmalu je spoznal družbene dejavnosti levov v taborišču. Povezovali so se v skupine. Ena skupina se je ukvarjala s socializacijo, druga je prirejala predstave, spet druge se je udejstvovala kulturno in njen namen je bil skrbno ohranjanje navad, tradicije in zgodovine tistih časov, ko so levi živeli v svobodi. Druge skupine so bile religiozne – večinoma so se zbirale, da so prepevale ganljive pesmi o džungli prihodnosti, kjer ne bo ograj. V nekaterih skupinah so se zbirali literarno in umetniško navdahnjeni levi, še v drugih revolucionarno usmerjeni – ti so se združili zato, da bi kovali zarote proti tistim, ki so jih ujeli, ali proti drugim revolucionarnim skupinam. Sem in tja je izbruhnila revolucijo, ena skupina je uničila drugo, ali pa so levi pobili vse paznike, ki so bili takoj nadomeščeni z drugimi.

Ko se je novi prišlec razgledoval naokrog je opazil leva, kj je bil videti vedno globoko zatopljen v misli, samotnež, ki ni pripadal nobeni skupini in se je večinoma držal daleč stran od vseh. Nekaj nenavadnega je bilo na njem, kar je po eni strani druge navdajalo z občudovanjem, po drugi strani pa s sovražnostjo, kajti njegova navzočnost je vzbujala strah in dvom vase. Rekel je novemu prišlecu: “Ne pridružuj se nobeni skupini. Ti ubogi bedaki se ukvarjajo z vsem, samo ne z bistvenim.”
“In kaj je to?” je vprašal novi lev.
“Preučevati lastnost ograje.”

Komentar de Mella: Nič – res čisto nič – drugega ni pomembno!

 

In še druga zgodbica, v knjigi takoj za prejšnjo:

Človekov položaj je odlično opisan v anekdoti o ubogem pijancu, ki je pozno ponoči stal pred parkom, stresal ograjo in vpil: “Pustite me ven!”

 

Čarovnik iz Oza

Published on March 13, 2008 in Zgodbice in misli. 1 Comment Tags: , , .

carovnik iz ozaSe še spomnite te stare zgodbice/risanke/filma? Vas zanima kakšen življenjski/duhovni nauk vsebuje?

Zgodba gre v hitri verziji nekako takole. Doroteja je deklica stara okoli 13 let, živi na kmetiji v Teksasu. Tam ni zadovoljna, zato pobegne od doma, a na srečo ne pride daleč, saj jo stari mož s trikom napoti nazaj domov. Ko pride do hiše že močno pustoši orkan, tako da nima druge izbere kot da gre v hišo, kjer pa jo okno zadane v glavo in spravi v nezavest. Ko se zbudi, hiša čudežno leti z orkanom in kmalu pristane v čudežni deželi Oz.

Kljub očarljivosti se takoj hoče vrniti domov, a kot ji pove čarovnica iz severa, je edina pot, da gre do čarovnika Oz-a. Na poti sreča še Strašilo, ki ga povabi zraven, saj nima možganov. Nato se jima pridružita še Pločevinasti človek brez srca ter Lev brez poguma. Vsi štirje gredo k čarovniku po eno stvar, ki jo rabijo, da bodo srečni od konca svojih dni. A izkaže se, da čarovnik le ni tako radodaren in jim obljubi, da jim bo to eno stvar dal, če mu prinesejo metlo (zelo) hudobne čarovnice z vzhoda. Četverica ne more verjeti kaj je slišala, vendar nima izbire, zato se poda na to strašno nalogo.

Težavno nalogo s precej sreče uspešno opravijo ter čarovniku prinesejo obljubljeno metlo. Čarovnik je ves začuden, kajti verjetno je mislil, da se niti ne bodo odpravili na tako strašno nalogo. Izkaže se namreč, da je ta čarovnik sploh ni pravi čarovnik in niti ne zna čarati.

Je pa kljub vsemu zadosti moder, da je uvidel, da nikomur nič ne manjka. In res, še posebej Strašilo, ki mu manjkajo možgani, je bilo izjemno pametno na celotni nalogi, bil glavni za izvedbo načrta, Pločevinasti človek je precej sočustvoval, in tudi Lev je bil pogumen. Tako čarovnik vsakemu podari nek spomin, da se bodo lahko spomnili, da jim nič ne manjka. Strašilu podari diplomo, Pločevinastemu človeku zahvalo ter Levu medaljo časti. Doroteji pa čarovnica s severa pove, da je imela že ves čas moč, da se vrne domov. A prej ji ni povedala zaradi tega, ker ji ona ne bi verjela in zato ne bi mogla tega narediti.
 

Zelo globok duhovni nauk. Srečo/mir/ljubezen iščemo zunaj, ker iz nekega čudnega razloga mislimo, da smo jo izgubili. Iz istega razloga, ker menimo na nam nekaj manjka, ne naredimo določenih stvari, ne sledimo svojim željam, svojim strastem. A navsezadnje nas življenje na tak ali drugačni način spodbudi, da se le spravimo na Pot, na kateri posledično ugotovimo, tako kot ta četverica, da nam nikoli nič ni manjkalo. (Podobno v knjigi Paul-a Coleh-a: Alkimist)

Doroteja ugotovi še drugo pomembno zadevo, ki se na nek način navezuje na prvo: “Če bom še kdaj iskala svoje srčne želje in če jih ne bo našla na svojem dvorišču, jih v resnici niti nisem nikoli izgubila.” Kar pomeni, da če mislim, da mi nekaj manjka za neko nalogo in je to nekaj potrebno iti iskati na drug konec sveta (kar pomeni da se niti ne bom odpravil) se hudo motim. Vse kar rabim za svojo nalogo (v danem trenutku) ali da sledim svojemu srcu, kar v končni fazi pomeni da živim v sreči/miru, imam pred nosom, le malo bolje je potrebno pogledati in uporabiti te stvari.

Skrivnost (The Secret) – Zakon privlačnosti

Published on March 7, 2008 in Pot v notranjost. 1 Comment Tags: , , , .

O Skrivnosti sem že kar veliko napisal, kaj pa zakon privlačnosti ali ta deluje? Lahko rečemo, da je to eden osnovnih zakonov v vesolju, tu ni nobene debate. Kar oddajam, na kar se osredotočim, to privlačim v svoje življenje.

Čemur posvečaš pozornost, tega postaneš zavesten. (What you pay attention (focus) to, you become conscious of.)

Čemur se upiraš, to ostaja. (What you resist persists.)

To pojasni, čemu otroci postanejo podobni svojim staršem. Nekaj tu pripomore dejstvo, da vsaj 20 let živijo skupaj, zelo pomemben je tudi zakon privlačnosti. Večinoma svojih staršev ne maramo, jih zaradi tega ali onega sovražimo in tudi kasneje, ko se že zdavnaj preselimo, ta jeza/bolečina še vedno ostane v naših mislih in srcih. Dokaj pogosto mislimo te stvari in ker jih ne maramo, se jim še upiramo. Poleg tega je uporabljena velika količina čustev in če upoštevamo zgornji dve modrosti ter tudi ostale, je to čudovit recept, da se ta miselnost udejani, da takšen postanem tudi sam.

Če imam neprestano v mislih, da je z vsemi okoli mene nekaj hudo narobe in sem še zelo čustven glede tega, je velika verjetnost, da tudi sam postanem takšen. Če neprestano omenjam slabo v svetu, ni vrag da ne bom videl nič dobrega in s tem veliko prispevam, da se to manifestira. Če v okolici vidim le slabo, ni vrag, da tega tudi ne bom dobil nazaj. Če se mi že zgodi nekaj lepega, bom lahko takoj obrnil na slabo.

Tu se pa pri zakonu privlačnosti zalomi. Če sem slabe volje, če vidim le negativne stvari okoli sebe, kako je potem mogoče, da sem to privlačil v svoje življenje? Tu je očitno, da zakon privlačnosti ne deluje, kar pomeni, da to ni zakon. Je neko splošno pravilo, velja v večini primerov, vendar ni zakon, ker ne velja vedno.

Sigurno se vam je že zgodilo, da ste imeli izredno slab dan, potem se pa zgodi nekaj dobrega. Pokliče stari prijatelj, nekoga srečate in v trenutku pozabite na vse ostalo. In obratno, zelo dober dan, ves naspidiran, potem se pa kakšna malenkost zalomi. Ko mislim da sem že vse spravil v red, se nekaj podre in spet imam ogromno dela. Ko že mislim da sem 100% varen, se mi nekaj podre, se borza zruši in spet sem v popolni negotovosti.
 

Na miselni in čustveni ravni zakon privlačnosti očitno ne deluje 100%, torej ni zakon. Lahko pa rečemo, da deluje na nivoju duše/duha, da deluje v stilu “lekcij.” V življenje dobim tisto lekcijo, ki jo trenutno rabim. Življenje mi na ta način skuša nekaj povedati. In če ne bom nič odnesel, se bo to ponavljalo tako dolgo, dokler ne bom dojel. To pa je zakon privlačnosti, ki lahko rečem, da vedno deluje.

A na ta zakon nimam direktnega vpliva, nobeno vsiljeno pozitivno mišljenje ne bo pomagalo, torej mi ne koristi kaj dosti, ker tega zakona privlačnosti ne znam uporabiti. Po drugi strani pa imam še vedno posreden vpliv; bolj bom zavesten, se zavedal tega kar počnem, več bom tukaj in zdaj, hitreje bom šel čez preizkušnje življenja, hitreje bom rasel, manj pretresljivih izkušenj bom rabil. Načeloma.

Kako to “dosežem”? Pride posredno, vse kar lahko naredim je to, da to dopustim. Za to pa rabim nekaj modrosti (sicer se hitro zapletem v um/ego, v stare navade), rabim omogočiti svoji zavesti čim več praznega prostora, čim več tišine. Torej duhovne knjige, meditacija, joga, sprehod, čas zase,….