Kaj pomeni večni pekel, večno trpljenje?

Večinoma sprejeta predstava povprečnega kristjana je ta (čeprav po hitrem pregledu biblije nisem našel nič – bom vesel razlage), da živiš to eno življenje, ki odloča o tem, kje boš preživel vso nadaljnjo večnost: v peklu (trpljenje), vicah ali morda v nebesih.

Budisti imajo na drugi strani podoben koncept, s to razliko, da je pri njih v veljavi reinkarnacija (za katero je veliko dokazov). Živiš to življenje in če nisi “dovolj dobro opravil naloge,” se ponovno rodiš v življenje na Zemlji. Za budiste pa velja DUKKHA, prva od štirih plemenitih resnic, ki pravi, da je življenje (podvrženo) trpljenju – to lahko enačimo z izvirnim grehom pri krščanstvu (rodimo se v svet, ki je že podvržen neki “začetni napaki”).

Če nisi dovolj dobro opravil naloge v tem življenju, ki pomeni oz. je podvrženo trpljenju, si obsojen na ponovno rojstvo na tem planetu, ker pa je življenje podvrženo trpljenju, si na ta način prisiljen živeti v večnem trpljenju (z občasnimi prebliski užitkov) – vse dokler nisi odrešen po krščanskem nauku oz. ne dosežeš konca trpljenja po budistično.

V budizmu imaš torej priložnost, da morda v naslednjem življenju dosežeš konec trpljenja, pri krščanstvu pa je ta nauk malo po svoje interpretiran, vendar v svojem bistvu govorita oba o popolnoma enaki zadevi. Če še drugače povem, “večni pekel” po budistično pomeni večno reinkarniranje v trpeče življenje na Zemlji. To je torej eden ob pokazateljev, da se religije razlikujejo le na površju, v svojem bistvu so pa enake – ene bolj, druge manj.
 

Če razvijem to razmišljanje še naprej, je tolažba, da se bom spet naslednje življenje rodil, podoživel enako trpljenje kot ga živim sedaj in imel priložnost, da dosežem konec trpljenja, dokaj slaba tolažba – v praksi nič drugačna od večnega pekla, ki generira le malo več strahu.

Meni mora biti to trpljenje, ki sem ga doživljal in ga še doživljam sedaj, toliko “odveč” (ne glede na to, da so se nekateri s tem sprijaznili), da bom iskal rešitve, da bom iskal poti, kako se tega trpljenja “znebiti” oziroma kako to trpljenje preseči (ne potlačiti niti zanikati niti se slepiti da ga ni) – v celoti preseči, ne le delno.

Vprašanje, ki si ga naj vsak zastavi: “Čemu ne bi začel kar sedaj, takoj zdaj, še ta trenutek – mar nisem že dovolj pretrpel?”

Opomba: V končni fazi je trpljenje vedno PSIHOLOŠKO, zunanji dogodki so kvečjemu sprožilec. Ko človek “doseže” konec trpljenja oz. odrešitev/razsvetljenje, lahko živi svoboden pred trpljenjem ne glede na zunanje okoliščine, ki se vedno spreminjajo.

9 Responses to “Kaj pomeni večni pekel, večno trpljenje?”


  • pozabil si povedati da se v budizmu, če si bil v prejšnjem
    življenju ok,reinkarniraš na višji ravni

  • Točno o tem jaz razmišljam zadnje dni, neverjetno! :-) O različnih konceptih pekla, kaj je trpljenje, kaj je večno trpljenje. Čakam, da se mi ideja še malo izkristalizira, potem bom pa tudi sama kaj napisala. Se mi pa zdi dobro to, kar si namignil – največji pekel se meni zdi ravno apatija, sprijaznjenost s trpljenjem. Konec koncev nihče ne more zagotovo trditi, da nismo po smrti samo hrana za črve – potemtakem vsa nebesa, vice in pekel doživljamo že zdaj. In kaj je pekel drugega kot apatija, pomanjkanje poguma?

  • Joj, lemurian, ta članek je prava katastrofa. Res te nočem užaliti, ampak z njim si popolnoma zgrešil. Sama sem zaključila študij zgodovine z diplomo na temo budizma, kasneje pa sem študirala religuje v Amsterdamu, tako, da ne morem iz svoje kože in te na vsak način moram popraviti.

    Budistično učenje si interpretiral vse preveč simplistično in tudi napačno. Budizem uči o petih sferah obstoja, ki jih imenuje bardo (v ednini). Eden izmed njih je naš svet, torej svet ljudi. Ostali so: bardo pret (preta= lačn duh), bardo živali, (tu vmes smo ljudje), bardo polbogov in bardo bogov. To so ločeni svetovi, ki pa se med seboj prepletajo. Primer: svet bogov se v naši sferi manifestira na krajih, kjer je ljudem dano (na podlagi njihove karme) življenje zgolj uživati (bogovi o katerih govorim niso transcendentne narave, niso božanstva). Po smrti gre posameznik v tisti bardo, s katerim najbolj rezonira. Primer: če je posameznik v tem življenju živel z dobrimi nameni, kljub vsemu pa se je predajal ljubosumju, se bo po smrti znašel v bardu polbogov. Budizem uči, da ko posameznik preseže stanja zavesti teh petih bardov, v sebi realizira naravo Bude (nirvano) in se mu po smrti ni več treba inkarnirati nikjer, če si tega ne želi. Budizem pa govori tudi o fenomenu Bodisatve, ko se posameznik odpove nirvani in se vrne v manifestirani svet, zato, da bi pomagal trpečim bitjem, dokler ne bi bili vsi odrešeni. Tak posameznik postane Bodisatva.

    Poleg tega so budisti prepričani, da je prava sreča, če se inkarniraš kot človek. Kajti ljudje imamo največ možnosti realizirati svojo buda-naravo . V naši sferi (oz. stanju zavesti človeka) sta namreč trpljenje in užitek, tema in svetloba enakovredno zastopani. Lačni duhovi in živali preveč trpijo, življenje polbogov in bogov pa je prepolno užitkov, zato jim je veliko, veliko težje realizirati buda-naravo.

    Pomembno pa se je zavedati, da ko govorimo o bardih govorimo pravzaprav o stanjih zavesti. Stanje zavesti človeka se manifestira v materiji, kot jo poznamo tu, v naši sferi. Stanje zavesti npr. bogov pa se izraža v isti materiji, ki pa ima čisto drugačne lastnosti kot naša sfera. Zato govorimo o drugih oz. drugačnih dimenzijah/svetovih.

    Upam, da je iz tega jasno, da budizem sploh ne pozna fenomena `večnega pekla´. O tem govori samo institucionalizirano krščanstvo, ki je popačenka krščanskega gnostičnega učenja, s katerim je cerkev v svojo past ujela mnogo, premnogo ljudi. Kakorkoli že, minilo je 700 let od uničenja krščanskih gnostikov- katarov. Po njihovih lastnih napovedih, je torej napočil čas, ko se bo njihovo znanje spet vrnilo med ljudi, s pomočjo katerega se bodo tisti, ki to želijo lahko prebudili in spoznali pravo naravo človeka in tudi njegovo destinacijo.

    Če koga budizem močno zanima naj povem, da je navoljo ogromno knjig s katerim si lahko zelo pomagate za razumevanje in praktično uporabo njegovega učenja. Isto velja tudi za krščansko gnostično učenje.

  • Spoštovana Gita in ostali,
    glede budizma: obstaja več oblik budizma in ne le tibetanska veja. V Sloveniji se lahko spoznaš tudi s theravada obliko. Vabljeni k ogledu spletne strani http://www.slo-theravada.org. Prevedenih je več tekstov raznih učiteljev te nepretrgane linije budističnega učenja.
    Pozdrav vsem!

  • Akaliko, res je, opisala sem osnove učenja tibetanskega budizma, ker se mi je to zdelo najbolj primerno glede na temo. Malce nerodno pa je bilo, da tega sploh nisem omenila. Tako, da se opravičujem!

    Lemurian, budizem je prevzel učenje o reinkarnaciji od hindujskega brahmanizma, saj je nastal kot reakcija na sprevrženost le-tega.
    Iste vere je bil tudi bodoči Buda, saj je bil princ, kraljevi sin, ene izmed takratnih indijskih državic. Če te o Budi in budizmu še kaj več zanima, ti priporočam, da si prebereš delo Hustona Smitha Svetovne religije, ki je prevedena tudi v slovenščino. Odlična knjiga in napisana tako, da je razumljiva prav vsem. (to si upam trditi, če te religije seveda zanimajo)

  • Prvo plemenito resnico poznaš, predvidevam, da tudi ostale tri. Razumevanje, ali bolje rečeno izkušanje vseh štirih, te pripelje v stanje zavesti brez trpljenja. Predno pa je posameznik sploh sposoben globoko dojeti učenje teh resnic, mora prehoditi dolgo, dolgo pot skozi življenje, preko (verjetno) neštetih inkarnacij. Rečeno bolj pesniško: moral je že prehoditi najtemnejši pekel in si zgraditi najlepše palače v najvišjih nebesih. Spoznati pa je moral tudi vse kar se nahaja med tema dvema skrajnima poloma.
    Torej, preko številnih inkarnacij (reinkarnacija) posameznik `zori´in končno `dozori´. Takrat je pripravljen za resnično in ne samo razumsko razumevanje Budovega učenja. To pomeni, da ga tudi živi in ne, da o njem samo razmišlja.

    Tudi tako se lahko razume reinkarnacijo. Milim pa, da je tisti, ki globoko razmišlja o reinkarnaciji in njenem pomenu, blizu svoje `dozorelosti´.

  • Budistični pomen DUKKHA ni isto kot trpljenje v krščanskem peklu.

    Prva plemenita resnica uči, da Dukkha obstaja. Dukkha ne pomeni samo trpljenje ampak vse neprijetnosti, ki jih izkusimo v bivanju (ne samo v človeškem ampak tudi v višjih in nižjih svetovih). Še bolj natančno, je vse kar izkušamo in si ne želimo ter vse česar ne izkušamo, pa si želimo. To pomeni, da lahko izkusimo neprijetnost (DUKKHA), če npr. začne rahlo deževati takrat, ko si mi želimo sonce. Razlog za takšno neprijetno izkušnjo je navezanost na željo/idejo, da smo srečni, ko sije sonce. To pa ni trpljenje v krščanskem pomenu.

    Trpljenje je zelo ozka interpretacija Dukkhe. Dukkha govori o neprijetnosti, nezadostosti, neizpolnjenosti bitja, ki živi v nevednosti in iluziji in išče srečo zunaj sebe. Ko bitje enkrat spregleda in spozna kdo v resnici je, navezanost odpade, saj se na resnični BIT ni mogoče navezati, ampak le je. In s tem tudi vsa Dukkha odpade… :D

  • Lemurian, ja in ne, odvisno kaj izvirni greh pomeni. Izvor Dukkhe je nevednost oz. iluzija, ne zavedamo se kdo smo v resnici in sprejmemo neko lažno lastno podobo.
    Če ima izvirni greh enak pomeni, potem ja. Ampak v krščanstvu je pomen drugačen in zato to isto.

    Še en komentar:
    Večno reinkarniranje ni večni pekel.

    Razlog za reinkarnacijo je iluzija/nevednost. Kje se reinkarniramo, je odvisno od naše karme/dejanj. Če so izpolnjeni pogoji za to, (predvsem, če smo živeli krepostno), se lahko v naslednjem življenju rodimo v višjih svetovih in ne izkušamo trpljenja kot na zemlji. Ravno nasprotno, izkušamo predvsem prijetne in osrečajoče stvari. Kar pa ostane je občutek nezadostostnosti, saj so tudi te izkušnje minljive in niso večne. Konec koncev, tudi ta prijeten svet (nebesa?) v določeni točki zapustimo in se rodimo nekje druge.
    To pomeni, da se lahko rodimo v svet brez trpljenja, vendar pa DUKKHA ostaja, občutek neizpolnjenosti, ki ima vzrok v naši nevednosti. In jo ni mogoče enačiti z večnim peklom.

  • Živjo, Lemurian
    Še nekaj bi dodala, kar je sicer Simfy že mimogrede omenil. Budizem, poleg vsega napisanega, uči tudi, da je vse, prav vse v manifestiranem stvarstvu minljivo. Torej tudi trpljenje.

Leave a Reply