Še en komentar:
Večno reinkarniranje ni večni pekel.

Razlog za reinkarnacijo je iluzija/nevednost. Kje se reinkarniramo, je odvisno od naše karme/dejanj. Če so izpolnjeni pogoji za to, (predvsem, če smo živeli krepostno), se lahko v naslednjem življenju rodimo v višjih svetovih in ne izkušamo trpljenja kot na zemlji. Ravno nasprotno, izkušamo predvsem prijetne in osrečajoče stvari. Kar pa ostane je občutek nezadostostnosti, saj so tudi te izkušnje minljive in niso večne. Konec koncev, tudi ta prijeten svet (nebesa?) v določeni točki zapustimo in se rodimo nekje druge.
To pomeni, da se lahko rodimo v svet brez trpljenja, vendar pa DUKKHA ostaja, občutek neizpolnjenosti, ki ima vzrok v naši nevednosti. In jo ni mogoče enačiti z večnim peklom.

Prva plemenita resnica uči, da Dukkha obstaja. Dukkha ne pomeni samo trpljenje ampak vse neprijetnosti, ki jih izkusimo v bivanju (ne samo v človeškem ampak tudi v višjih in nižjih svetovih). Še bolj natančno, je vse kar izkušamo in si ne želimo ter vse česar ne izkušamo, pa si želimo. To pomeni, da lahko izkusimo neprijetnost (DUKKHA), če npr. začne rahlo deževati takrat, ko si mi želimo sonce. Razlog za takšno neprijetno izkušnjo je navezanost na željo/idejo, da smo srečni, ko sije sonce. To pa ni trpljenje v krščanskem pomenu.

Trpljenje je zelo ozka interpretacija Dukkhe. Dukkha govori o neprijetnosti, nezadostosti, neizpolnjenosti bitja, ki živi v nevednosti in iluziji in išče srečo zunaj sebe. Ko bitje enkrat spregleda in spozna kdo v resnici je, navezanost odpade, saj se na resnični BIT ni mogoče navezati, ampak le je. In s tem tudi vsa Dukkha odpade…

Tudi tako se lahko razume reinkarnacijo. Milim pa, da je tisti, ki globoko razmišlja o reinkarnaciji in njenem pomenu, blizu svoje `dozorelosti´.

Lemurian, budizem je prevzel učenje o reinkarnaciji od hindujskega brahmanizma, saj je nastal kot reakcija na sprevrženost le-tega.
Iste vere je bil tudi bodoči Buda, saj je bil princ, kraljevi sin, ene izmed takratnih indijskih državic. Če te o Budi in budizmu še kaj več zanima, ti priporočam, da si prebereš delo Hustona Smitha Svetovne religije, ki je prevedena tudi v slovenščino. Odlična knjiga in napisana tako, da je razumljiva prav vsem. (to si upam trditi, če te religije seveda zanimajo)

Budistično učenje si interpretiral vse preveč simplistično in tudi napačno. Budizem uči o petih sferah obstoja, ki jih imenuje bardo (v ednini). Eden izmed njih je naš svet, torej svet ljudi. Ostali so: bardo pret (preta= lačn duh), bardo živali, (tu vmes smo ljudje), bardo polbogov in bardo bogov. To so ločeni svetovi, ki pa se med seboj prepletajo. Primer: svet bogov se v naši sferi manifestira na krajih, kjer je ljudem dano (na podlagi njihove karme) življenje zgolj uživati (bogovi o katerih govorim niso transcendentne narave, niso božanstva). Po smrti gre posameznik v tisti bardo, s katerim najbolj rezonira. Primer: če je posameznik v tem življenju živel z dobrimi nameni, kljub vsemu pa se je predajal ljubosumju, se bo po smrti znašel v bardu polbogov. Budizem uči, da ko posameznik preseže stanja zavesti teh petih bardov, v sebi realizira naravo Bude (nirvano) in se mu po smrti ni več treba inkarnirati nikjer, če si tega ne želi. Budizem pa govori tudi o fenomenu Bodisatve, ko se posameznik odpove nirvani in se vrne v manifestirani svet, zato, da bi pomagal trpečim bitjem, dokler ne bi bili vsi odrešeni. Tak posameznik postane Bodisatva.

Poleg tega so budisti prepričani, da je prava sreča, če se inkarniraš kot človek. Kajti ljudje imamo največ možnosti realizirati svojo buda-naravo . V naši sferi (oz. stanju zavesti človeka) sta namreč trpljenje in užitek, tema in svetloba enakovredno zastopani. Lačni duhovi in živali preveč trpijo, življenje polbogov in bogov pa je prepolno užitkov, zato jim je veliko, veliko težje realizirati buda-naravo.

Pomembno pa se je zavedati, da ko govorimo o bardih govorimo pravzaprav o stanjih zavesti. Stanje zavesti človeka se manifestira v materiji, kot jo poznamo tu, v naši sferi. Stanje zavesti npr. bogov pa se izraža v isti materiji, ki pa ima čisto drugačne lastnosti kot naša sfera. Zato govorimo o drugih oz. drugačnih dimenzijah/svetovih.

Upam, da je iz tega jasno, da budizem sploh ne pozna fenomena `večnega pekla´. O tem govori samo institucionalizirano krščanstvo, ki je popačenka krščanskega gnostičnega učenja, s katerim je cerkev v svojo past ujela mnogo, premnogo ljudi. Kakorkoli že, minilo je 700 let od uničenja krščanskih gnostikov- katarov. Po njihovih lastnih napovedih, je torej napočil čas, ko se bo njihovo znanje spet vrnilo med ljudi, s pomočjo katerega se bodo tisti, ki to želijo lahko prebudili in spoznali pravo naravo človeka in tudi njegovo destinacijo.

Če koga budizem močno zanima naj povem, da je navoljo ogromno knjig s katerim si lahko zelo pomagate za razumevanje in praktično uporabo njegovega učenja. Isto velja tudi za krščansko gnostično učenje.