Monthly Archive for March, 2008

Page 2 of 2

Naložbena in dodatka pokojninska zavarovanja

Published on March 10, 2008 in Denar/Ekonomija. 4 Comments Tags: , , .

Ste že kdaj naleteli na kakšnega kolega ali kolegico, ki vam je predstavil trenutne pokojninske trende ter strahovit pogled v prihodnost. Danes je namreč premalo otrok in preveč bo upokojencev, da bi lahko normalni pokojninski sistem deloval. Zato po bo sedanjih projekcijah naša pokojnina znašala okoli 130€, kar je zelo blizu nič. Torej je potrebno za pokojnino poskrbeti drugače. Seveda so se našla podjetja, ki to storijo namesto nas. Za priporočljivih 10% mesečne plače so nam pripravljeni zagotoviti varno upokojitev. Če sedaj dajem v sklad 100€, to v nekaj 10 letih nanese precej denarja in ko se upokojim lahko naenkrat dvignem vse to ali pa dobim pokojnino v obliki rent.

To je nekako ideja teh dodatnih pokojninskih zavarovanj. Ampak hec je v tem, ker se ti ljudje ne zavedajo kaj počnejo. Projekcije za prihodnost delajo, pa niti ne poznajo kako denarni sistem deluje, ne vedo, da je čas eksponenten in ne linearen. Spremembe namreč dogajajo čedalje hitreje, in današnjih 10 let je popolnoma nekaj drugega kot 10 let pred 200 leti – o tem lepo govori Majevski koledar.

Če se zavedamo koliko so države/podjetja zadolžena in kako deluje denarni sistem, potem je jasno, da so projekcije teh, ki ponujajo naložbe in zavarovanja, popolna farsa. Koliko ljudi se v teh podjetij tega zaveda ne vem, verjetno zelo malo. Vem pa, da naši kolegi in kolegice imajo toliko sprane možgane (se oproščam, ampak tako je), toliko so napumpani od nadrejenih, da se ne zavedajo kaj počnejo. Mislijo da delajo najboljše, da ljudem pomagajo in pri tem celo zastavljajo svoje ime. A vse informacije, ki jih dobijo so iz medijev ali od nadrejenih, to pa je zelo malo in zelo ozko usmerjeno.

Spodnja črta je ta, da je obljubljena prihodnost (obljubljeni dobički) teoretično nemogoča. Ta podjetja imajo koristi že v tem trenutku, jaz pa moram čakati nekaj 10 let, na obljubljeno izplačilo katerega nikoli ne bom videl. Nisem sicer ekonomist, a glede na to, da se dolgovi še naprej eksponentno večajo, da je denarni sistem zasnovan na eksponentni rasti, se mi zdi nemogoče, da bo to zdržalo naslednjih 10 let. Sicer pa je kar nekaj člankov na internetu na to temo, kjer tudi strokovnjaki govore o teh stvareh.

Naložbena zavarovanja oz. naložbe so pa popolnoma enako sranje. Podpiramo neko izkoriščevalsko industrijo samo zato, da bomo oplemenitili svoj denar. Kako lepo nam je prodana ideja/ideal, da naj denar dela denar, medtem ko bom jaz ležal na plaži. Ne zavedam se pa dejstva, da če hočem jaz oplemenititi svoj denar, mora nekdo za to trdo delati.

Kaj torej početi z odvečnim denarjem? Potrošništvo/materializem ne, naložbe ne, dodatna pokojninska zavarovanja ne,.. kaj ostane? Umetnine – te so lahko ukradene, zemlja – a je za povprečnega varčevalca nemogoča naložba,… Mogoče direktne naložbe ali direktna dobrodelnost, ali da je večina denarja na banki/sefih, nekaj malega pa v nogavicah. Predvsem pa naj ne bo škoda investiranja vase (predvsem duhovna rast), v domače in kvalitetne izdelke. Ne vem, iščite in našli boste (zakon privlačnosti) – je pa res, da trenutno takih problemov nimam.

Zato pa je najpomembnejše, da se ne ženemo za denarjem z motivacijo, da bomo imeli potem varno prihodnost, kajti varna prihodnost je tako ali tako iluzija. Še bolj pomembno pa je to, da si ne nabiramo nepotrebnih materialnih zakladov ter da se čim več ljudi izobrazi o trenutnem denarnem sistemu, da vidi, v kakšnem dreku zares smo.

Skrivnost (The Secret) – Zakon privlačnosti

Published on March 7, 2008 in Pot v notranjost. Closed Tags: , , , .

O Skrivnosti sem že kar veliko napisal, kaj pa zakon privlačnosti ali ta deluje? Lahko rečemo, da je to eden osnovnih zakonov v vesolju, tu ni nobene debate. Kar oddajam, na kar se osredotočim, to privlačim v svoje življenje.

Čemur posvečaš pozornost, tega postaneš zavesten. (What you pay attention (focus) to, you become conscious of.)

Čemur se upiraš, to ostaja. (What you resist persists.)

To pojasni, čemu otroci postanejo podobni svojim staršem. Nekaj tu pripomore dejstvo, da vsaj 20 let živijo skupaj, zelo pomemben je tudi zakon privlačnosti. Večinoma svojih staršev ne maramo, jih zaradi tega ali onega sovražimo in tudi kasneje, ko se že zdavnaj preselimo, ta jeza/bolečina še vedno ostane v naših mislih in srcih. Dokaj pogosto mislimo te stvari in ker jih ne maramo, se jim še upiramo. Poleg tega je uporabljena velika količina čustev in če upoštevamo zgornji dve modrosti ter tudi ostale, je to čudovit recept, da se ta miselnost udejani, da takšen postanem tudi sam.

Če imam neprestano v mislih, da je z vsemi okoli mene nekaj hudo narobe in sem še zelo čustven glede tega, je velika verjetnost, da tudi sam postanem takšen. Če neprestano omenjam slabo v svetu, ni vrag da ne bom videl nič dobrega in s tem veliko prispevam, da se to manifestira. Če v okolici vidim le slabo, ni vrag, da tega tudi ne bom dobil nazaj. Če se mi že zgodi nekaj lepega, bom lahko takoj obrnil na slabo.

Tu se pa pri zakonu privlačnosti zalomi. Če sem slabe volje, če vidim le negativne stvari okoli sebe, kako je potem mogoče, da sem to privlačil v svoje življenje? Tu je očitno, da zakon privlačnosti ne deluje, kar pomeni, da to ni zakon. Je neko splošno pravilo, velja v večini primerov, vendar ni zakon, ker ne velja vedno.

Sigurno se vam je že zgodilo, da ste imeli izredno slab dan, potem se pa zgodi nekaj dobrega. Pokliče stari prijatelj, nekoga srečate in v trenutku pozabite na vse ostalo. In obratno, zelo dober dan, ves naspidiran, potem se pa kakšna malenkost zalomi. Ko mislim da sem že vse spravil v red, se nekaj podre in spet imam ogromno dela. Ko že mislim da sem 100% varen, se mi nekaj podre, se borza zruši in spet sem v popolni negotovosti.
 

Na miselni in čustveni ravni zakon privlačnosti očitno ne deluje 100%, torej ni zakon. Lahko pa rečemo, da deluje na nivoju duše/duha, da deluje v stilu “lekcij.” V življenje dobim tisto lekcijo, ki jo trenutno rabim. Življenje mi na ta način skuša nekaj povedati. In če ne bom nič odnesel, se bo to ponavljalo tako dolgo, dokler ne bom dojel. To pa je zakon privlačnosti, ki lahko rečem, da vedno deluje.

A na ta zakon nimam direktnega vpliva, nobeno vsiljeno pozitivno mišljenje ne bo pomagalo, torej mi ne koristi kaj dosti, ker tega zakona privlačnosti ne znam uporabiti. Po drugi strani pa imam še vedno posreden vpliv; bolj bom zavesten, se zavedal tega kar počnem, več bom tukaj in zdaj, hitreje bom šel čez preizkušnje življenja, hitreje bom rasel, manj pretresljivih izkušenj bom rabil. Načeloma.

Kako to “dosežem”? Pride posredno, vse kar lahko naredim je to, da to dopustim. Za to pa rabim nekaj modrosti (sicer se hitro zapletem v um/ego, v stare navade), rabim omogočiti svoji zavesti čim več praznega prostora, čim več tišine. Torej duhovne knjige, meditacija, joga, sprehod, čas zase,….

Skrivnost (The Secret) – Pozitivne misli

Published on March 6, 2008 in Pot v notranjost. 1 Comment Tags: , , , , , , .

Še vedno so to misli, nič več, nič manj. Ali imajo pozitivne misli moč spreminjanja realnost, lahko s pozitivnimi mislimi kaj privlečemo v svoje življenje? Seveda, dokazov za to je več kot dovolj. Vendar morajo biti izpolnjeni določeni pogoji.

Ni dovolj samo površinska miselnost, pač pa je potrebno to začutiti. V Skrivnosti pravijo, da si je potrebno v živo predstavljati (vizualizirati) in občutiti kot da sem nekaj že dobil. Tako se sposobnost udejanjenja neke želje močno poveča, še vedno ni pa zagotovo, da bomo to tudi dobili. Nič ne bo padlo z neba, trik tukaj pa je v tem, da potem začnemo razmišljati v tej smeri, pridejo ideje, ki pa jih je potrebno udejaniti. Če se z neko pozitivno energijo lotimo določenega projekta, ni vrag, da ne bo uspelo. Akcija je potrebna, to so v Skrivnost premalo poudarili, so pa zato nadoknadili v mastersofthesecret.

Enako je z afirmacijami, če je to zgolj površinsko, ne naredi veliko dobrega. Mogoče nam za krajši čas res uspe odriniti in potlačiti neko negativno misel, ampak večno ne bo potlačena in dalj časa ko jo tiščimo v sebi, močnejša postaja. Torej potlačitev, delati se, da negativne misli ni, je na daljši rok zelo slab način. Če pa so te afirmacije globlje, da se takrat ko izrečem afirmacijo zavem kdo sem jaz, od kje pridejo misli, kako deluje življenje… potem je to nekaj drugega – misli ne potlačim, ampak te odidejo/odpadejo.

Opustiti negativno razmišljanje

Pomembno je vprašanje, čemu meni želja, da bi spreminjal realnost? Čemu meni želja, da nujno rabim tisti novi avto, kaj menim da mi bo prinesel, trenutni ni v redu? Je res moja, se je vredno za to željo “truditi”? Ta doktrina deluje nekako v tej smeri, “življenje/bog mi ni ničesar priskrbel, zato moram sam zase poskrbeti, sam se moram naučiti kako uporabljati svoje možgane/um, sicer bom še naprej živel v agoniji.”

A po drugi strani zvito podtakne hvaležnost. Hvaležen moram biti za to kar imam, če hočem dobiti nekaj novega/boljšega/večjega. Če gledam na ta način, potem je pa to globoko spodaj pogojna/zlagana hvaležnost, hvaležnost zgolj za dosego cilja.

Sam sebi si največja ovira, dvigni se nad samim seboj.
Hafiz

Ali je to res, da me življenje/bog ne podpira, je res toliko zlobno? Imam hrano, obleko, stanovanje, svež zrak, Sonce,..? Če malo razmislim, je veliko stvari, ki me v življenju podpirajo, same od sebe. Ampak jaz bi rad ohranil stare načine dojemanja sveta/prepričanj ter pričakujem, da mi bo vse prineseno pod noge. In ravno stari način dojemanja sveta me omejuje, ravno to je potrebno preseči, ne zahteva truda, le zavreči je potrebno staro. Življenje hoče da zavržem stari način razmišljanja/um, ta pa pravi, da je življenje zlobno, kajti od njega zahteva nemogoče – da se spremeni. Raje se ohrani v takem stanju kot je ter išče nove načine – vizualizacija, pozitivno razmišljanje.

Po drugi strani je sicer res, da bi mogoče lahko živel boljše in če sem dovolj iskren do samega sebe, potem uvidim, da me je do tega pripeljalo moje negativno razmišljanje. Vrata se neprestano odpirajo, a ker sem slep za to, ker hočem trpeti, ker na nek način v tem uživam – postane moja identiteta, moj občutek jaza – se tega načina razmišljanja še naprej oklepam.

Iz zgoraj povedanega sledi, da vse kar rabim za spremembo je to, da opustim negativno razmišljanje in uvidim odprta vrata. To je vse kar rabim narediti, z drugimi besedami povedano, vse kar rabim narediti je to, da se obrnem in zaplavam s tokom reke. Življenje me podpira, sam sebe pa tudi ne oviram z negativnim razmišljanjem in rinjenjem skozi zaprta vrata, torej ni razloga za “boljše” življenje.

Zato v resnici pozitivno razmišljanje ni potrebno, ni se potrebno veliko truditi, le spustiti se je potrebno. To je vsa znanost. Lahko sicer uporabim pozitivno razmišljanje in vizualizacijo, vendar zgolj z namenom, da obdržim smer toka, da me stare navade, ki so na začetku še dokaj močne, ne obrnejo nazaj v staro smer.

Pogumnejši je tisti, ki premaga svoja poželenja in ne tisti, ki premaga svoje sovražnike; kajti najtežja zmaga je zmaga nad samim seboj.
Aristotel

Problem pa nastane, če si jaz želim direktorskega mesta, slave, materialnega in družbenega uspeha, kar je v končni fazi vsiljeno od zunaj, to pa ni na moji poti, ni v mojem toku. Torej s tem plavam proti toku in vsa vizualizacija in pozitivno razmišljanje, ki ga uporabim, je namenjeno temu. To pa zna biti precej nevarna zadeva. Kot prvo porabim dosti več energije kot bi jo sicer, in kot drugo ali je mogoče to že magija? In če je magija, pomeni da bom moral za to nekaj žrtvovati oziroma mi bo nekaj vzeto? Zdravje recimo? Kajti kar nekaj primerov je, ko so ti “uspešni” ljudje hudo zboleli – je to mogoče povezano s tem, z napačno uporabo pozitivnega razmišljanja in vizualizacije?

Prava duhovnost in pozitivne misli

Duhovnost konec koncev ni to, kako bom bolj uspešen, kako bom imel več/boljše/močneje pač pa da uvidim lepoto okoli sebe, ki že je, ki vseskozi je, ampak ker sem bil toliko zaslepljen z vsem tem denarjem/uspehom/slavo tega nisem videl. Lahko sicer dobim več/boljše/močneje, ampak to sploh ni bistveno, niti od tega ne bo odvisno moje počutje, moj občutek pomembnosti, moje samozavedanje, moja sreča/mir/ljubezen. Zelo enostavno postane, ko naš način bivanja primerjamo z ostalimi prebivalci na planetu; z naravo, rastlinami, živali, majhnimi otroci. Oni živijo duhovno življenje, mi se moramo pa zaradi znorelega uma tega še naučiti.

In ko sem srečen, ko sem v toku/coni, kar še posebej poznajo športniki, glasbeniki, pisatelji, slikarji,.. ko plešem in ure minejo kot sekunde. Ali v takih trenutkih razmišljam pozitivno ali takrat vizualiziram? NE! Takrat se vse razmišljanje ustavi, takrat mene tako rekoč ni, takrat sem svoboden pred svetom, pred preteklostjo in prihodnostjo, takrat sem v nebesih, takrat sem popolnoma v edinem času in prostoru, ki obstaja – tukaj in zdaj. In to je vir največje sreče, miru, ljubezni, tu ni nobenega razmišljanja, vse se dogaja samo od sebe.

Je torej pozitivno razmišljanje potrebno? Po mojih izkušnjah niti ne, oziroma zgolj zato, da te obdrži v toku. Predvsem je potrebno to, da se umirim, kakšna meditacija/sprehod, in takrat mi ideje same od sebe švigajo po glavi. Omejiti vir negativnih misli, resnično razumeti/dojeti princip negativnih misli, življenja samega, svojega obstoja (kdo sem jaz), notranji DA vsemu dogajanju (sprejemanje) – to je bistveno in ko živim v skladu s tem, se stvari dogajajo skoraj da same od sebe, prav rako pozitivno mišljenje. Ni torej potrebno urjenje v vizualizaciji in pozitivnem razmišljanju ali paziti na razmišljanje, kot velja splošno znano zmotno prepričanje. Poleg tega pa sreča pride v odsotnosti razmišljanja, od znotraj, sama od sebe – ko ji to dopustimo.

Ujeti lev

Published on March 5, 2008 in Zgodbice in misli. Closed Tags: , , .
ujeti lev
alexbruda

 

Iz knjige Žabja molitev, Anthony de Mello:

Lev se je znašel v ujetništvu in pripeljali so ga v koncentracijsko taborišče, kjer je na svoje začudenje našel še druge leve, ki so bili tam že leta, nekateri celo vse življenje, saj so se tam rodili. Kmalu je spoznal družbene dejavnosti levov v taborišču. Povezovali so se v skupine.

Ena skupina se je ukvarjala s socializacijo, druga je prirejala predstave, spet druga se je udejstvovala kulturno in njen namen je bil skrbno ohranjanje navad, tradicije in zgodovine tistih časov, ko so levi živeli v svobodi. Druge skupine so bile religiozne – večinoma so se zbirale da so prepevale ganljive pesmi o džungli prihodnosti, kjer ne bo ograj. V nekaterih skupinah so se zbrali literarno in umetniško navdihnjeni levi, še v drugih revolucionarno usmerjeni – ti so se združili zato, da bi kovali zaroto proti tistim, ki so jih ujeli, ali proti proti drugim revolucionarnim skupinam. Sem in tja je izbruhnila revolucija, ena skupina je uničila drugo, ali pa so levi pobili vse paznike, ki so bili takoj nadomeščeni z drugimi.

Ko se je novi prišlec razgledoval naokrog, je opazil leva, ki je bil videti vedno globoko zatopljen v misli, samotnež, ki ni pripadal nobeni skupini in se je večinoma držal daleč stran od vseh. Nekaj nenavadnega je bilo na njem, kar je po eni strani druge navdajalo z občudovanjem, po drugi strani pa s sovražnostjo, kajti njegova navzočnost je vzbujala strah in dvom vase. Rekel je novemu prišlecu: “Ne pridruži se nobeni skupini. Ti ubogi bedaki se ukvarjajo z vsem, samo ne z bistvenim.”
“In kaj je to?” je vprašal novi lev.
“Preučevati lastnosti ograje.“

Zgolj to je bistveno. Podreti / preseči ograjo (ignoranco), spoznati pravo delovanje Vesolja; vse ostalo pride potem skorajda samo od sebe..

Poznavanje rib

Published on March 2, 2008 in Zgodbice in misli. Closed Tags: , , , , .

Nekega dne Chang Tzu in njegov prijatelj hodita ob reki.
“Poglej kako ribe plavajo,” reče Chang Tzu, “res uživajo v tem.”
“Ti nisi riba,” odvrne prijatelj, “torej ne moreš resnično vedeti da uživajo.”
“Ti nisi jaz,” reče Chang Tzu. “Kako torej veš, da jaz ne morem vedeti, da ribe uživajo?”

Revščina tako in drugače

Published on March 1, 2008 in Denar/Ekonomija. 4 Comments Tags: , , , .

Če malo bolj pomislim, se mi revščina zdi zelo zanimiv fenomen. Na globalnem področju je jasno, da so v nekaterih deželah bolj bogati, v drugih pa bolj revni, vendar smešno postane, ko pogledamo na lokalno raven. V isti vasi ali v isti soseski živijo ljudje od najnižjega sloja do najvišjega sloja, vsak se briga le zase, med seboj se ne poznajo in zaradi tega si niti ne pomagajo – pa bi si lahko/morali.

Kako je do tega prišlo bi bilo zelo zanimivo raziskati. Ker si ne predstavljam, da bi v neki plemenski skupnosti en šotor imel veliko za obleči in za jesti, drugi pa lačni hodili naokoli. Ne vem kako je dejansko bilo, vendar se zelo verjetno zdi, da se kaj takega ni dogajalo. Ali so vsi imeli za obleči in za jesti, ali pa so po večini stradali. Skratka celo pleme/rod je sodelovalo med seboj, so si pomagali en drugemu. Tako kot mati skrbi za otroka, tako so si takrat pomagali med seboj.

Danes pa za svojo žlahto če je v isti vasi še mogoče skrbiš, za ostale pa ne, te niti ne zanima, kaj se s sosedi dogaja. In tu je iskati enega od vzrokov, v uničenju lokalne skupnosti. Uničena od zunaj, ker so vsa dela v mestih, ker so vsi pridelki v velikih trgovskih centrih, vendar nič zunanjega ne pride kar samo od sebe, torej je uničena predvsem odznotraj. Ker se ljudje zaprejo, ker si nočejo pomagati med seboj, ker se ne poznajo, ker je greh nekoga nekaj prositi dakaj posodi, da nekaj naredi, ker si je itaq sam kriv, da je pristal v takem položaju. In posameznik prav tako samega sebe krivi, gleda v tla, brez (samo)dostojanstva, ne vidi pa širšega problema, da je čedalje več takih.

V oddaji je bil kot rešitev s strani GPR (Gibanja za Pravičnost in Razvoj) predstavljen UTD (Univerzalni Temeljni Dohodek). Ampak to je še vedno zelo površna rešitev, še vedno imamo centralno banko, še vedno imamo obresti. Koliko ti ljudje vedo o teh stvareh, o temeljih denarnega sistema? Kaže da ne veliko.. Ne pravim da jaz pa veliko vem, a mislim da poznam osnove. Jaz jih vam predstavim, sedaj pa vi inteligentni ekonomisti zgruntejte kako s tem dejansko je, do najmanjših podrobnosti, na podlagi tega pa naredite podroben načrt za rešitev tega problema.

Duhovna revščina

A kot že rečeno, je to kljub vsemu le zunanji poseg v revščino. Če drugače povem, je največja revščina v glavi in srcu posameznika, največja revščina je duhovna in če ne bomo te primerne revščine rešili, nismo naredili popolnoma ničesar. Ta revščine je odtujitev od samega sebe in s tem odtujitev od soljudi, kar povzroča vsa grozodejstva, v bolj in manj mili obliki. Se zavedamo tega problema? Se zavedamo, da je to tako moj, kot tvoj problem, problem vsakega posameznika? Se zavedamo tega problema tako močno, da smo pripravljeni poiskati rešitve? Ali pa smo se enostavno sprijaznili s tem, “pač tako je, nič se ne da narediti, še malo potrpim pa sem zmagal.” Ali pa “sej je že država dosti pametna, da bo kaj naredila, zakaj bi si jaz mazal roke s tem?” S tem da zavedanje ne pomeni, da je potrebno koga kriviti ali obtoževati. Pač pa enostavno zavedati se tega, videti, kajti le tisto kar vidimo/sezavemo lahko zdravimo.

Dve stvari v povezavi z državo. Prvič, nihče ne bo nič naredil namesto tebe niti ne more, svoje duhovne revščine se lahko reši le vsak posameznik. In drgič, država je prav tako obupala, sploh pa jo po večini vodijo še bolj duhovno nezreli ljudje od povprečja. Država je že zdavnaj obupala nad iskanjem rešitev za duhovno revščino, vse kar skuša narediti je to, da jo potlači/prekrije. Preko big brother (kamer na vsakem koraku), preko birokracije (nadzorovati vsak tvoj korak, podjetja, gradnja hiš,..), preko umske manipulacije,.. Povedano drugače, če ljudi naredijo za žive robotke ala MK ULTRA in jim s tem potlačijo čustva, so rešili vse probleme duhovne revščine oziroma njenih posledic – laganja, jeze, strahu, nezaupanja, nevoščljivosti, ljubosumja, pretiranih egoističnih želja.

Ampak duhovni mojstri ali učitelji modrosti že skozi stoletja kažejo drugo pot, ki več kot očitno obstaja. A večina je še vedno preveč strahopetnih, da bi se na to pot podala, raje živi v agoniji do konca življenja in čaka na čudež. Tako da tistim, ki gredo na tako pot vse čestitke, kajti potreben je izjemen pogum.

Navdih: Včerajšnji ogled oddaje Polnočni klub na temo revščine preko interneta.