Revščina tako in drugače

Če malo bolj pomislim, se mi revščina zdi zelo zanimiv fenomen. Na globalnem področju je jasno, da so v nekaterih deželah bolj bogati, v drugih pa bolj revni, vendar smešno postane, ko pogledamo na lokalno raven. V isti vasi ali v isti soseski živijo ljudje od najnižjega sloja do najvišjega sloja, vsak se briga le zase, med seboj se ne poznajo in zaradi tega si niti ne pomagajo – pa bi si lahko/morali.

Kako je do tega prišlo bi bilo zelo zanimivo raziskati. Ker si ne predstavljam, da bi v neki plemenski skupnosti en šotor imel veliko za obleči in za jesti, drugi pa lačni hodili naokoli. Ne vem kako je dejansko bilo, vendar se zelo verjetno zdi, da se kaj takega ni dogajalo. Ali so vsi imeli za obleči in za jesti, ali pa so po večini stradali. Skratka celo pleme/rod je sodelovalo med seboj, so si pomagali en drugemu. Tako kot mati skrbi za otroka, tako so si takrat pomagali med seboj.

Danes pa za svojo žlahto če je v isti vasi še mogoče skrbiš, za ostale pa ne, te niti ne zanima, kaj se s sosedi dogaja. In tu je iskati enega od vzrokov, v uničenju lokalne skupnosti. Uničena od zunaj, ker so vsa dela v mestih, ker so vsi pridelki v velikih trgovskih centrih, vendar nič zunanjega ne pride kar samo od sebe, torej je uničena predvsem odznotraj. Ker se ljudje zaprejo, ker si nočejo pomagati med seboj, ker se ne poznajo, ker je greh nekoga nekaj prositi dakaj posodi, da nekaj naredi, ker si je itaq sam kriv, da je pristal v takem položaju. In posameznik prav tako samega sebe krivi, gleda v tla, brez (samo)dostojanstva, ne vidi pa širšega problema, da je čedalje več takih.

V oddaji je bil kot rešitev s strani GPR (Gibanja za Pravičnost in Razvoj) predstavljen UTD (Univerzalni Temeljni Dohodek). Ampak to je še vedno zelo površna rešitev, še vedno imamo centralno banko, še vedno imamo obresti. Koliko ti ljudje vedo o teh stvareh, o temeljih denarnega sistema? Kaže da ne veliko.. Ne pravim da jaz pa veliko vem, a mislim da poznam osnove. Jaz jih vam predstavim, sedaj pa vi inteligentni ekonomisti zgruntejte kako s tem dejansko je, do najmanjših podrobnosti, na podlagi tega pa naredite podroben načrt za rešitev tega problema.

Duhovna revščina

A kot že rečeno, je to kljub vsemu le zunanji poseg v revščino. Če drugače povem, je največja revščina v glavi in srcu posameznika, največja revščina je duhovna in če ne bomo te primerne revščine rešili, nismo naredili popolnoma ničesar. Ta revščine je odtujitev od samega sebe in s tem odtujitev od soljudi, kar povzroča vsa grozodejstva, v bolj in manj mili obliki. Se zavedamo tega problema? Se zavedamo, da je to tako moj, kot tvoj problem, problem vsakega posameznika? Se zavedamo tega problema tako močno, da smo pripravljeni poiskati rešitve? Ali pa smo se enostavno sprijaznili s tem, “pač tako je, nič se ne da narediti, še malo potrpim pa sem zmagal.” Ali pa “sej je že država dosti pametna, da bo kaj naredila, zakaj bi si jaz mazal roke s tem?” S tem da zavedanje ne pomeni, da je potrebno koga kriviti ali obtoževati. Pač pa enostavno zavedati se tega, videti, kajti le tisto kar vidimo/sezavemo lahko zdravimo.

Dve stvari v povezavi z državo. Prvič, nihče ne bo nič naredil namesto tebe niti ne more, svoje duhovne revščine se lahko reši le vsak posameznik. In drgič, država je prav tako obupala, sploh pa jo po večini vodijo še bolj duhovno nezreli ljudje od povprečja. Država je že zdavnaj obupala nad iskanjem rešitev za duhovno revščino, vse kar skuša narediti je to, da jo potlači/prekrije. Preko big brother (kamer na vsakem koraku), preko birokracije (nadzorovati vsak tvoj korak, podjetja, gradnja hiš,..), preko umske manipulacije,.. Povedano drugače, če ljudi naredijo za žive robotke ala MK ULTRA in jim s tem potlačijo čustva, so rešili vse probleme duhovne revščine oziroma njenih posledic – laganja, jeze, strahu, nezaupanja, nevoščljivosti, ljubosumja, pretiranih egoističnih želja.

Ampak duhovni mojstri ali učitelji modrosti že skozi stoletja kažejo drugo pot, ki več kot očitno obstaja. A večina je še vedno preveč strahopetnih, da bi se na to pot podala, raje živi v agoniji do konca življenja in čaka na čudež. Tako da tistim, ki gredo na tako pot vse čestitke, kajti potreben je izjemen pogum.

Navdih: Včerajšnji ogled oddaje Polnočni klub na temo revščine preko interneta.

4 Responses to “Revščina tako in drugače”


  • Ljudem so dali v roke “sodobno” orodje, jih postavili na tekoči trak in sproducirali stroje…in zameglili prehod do lastnega bistva…

  • Zelo zanimiv se mi zdi oni prehod – od plemenske skupnosti, kjer najbrž niso bili eni šotori bolje založeni s kožami od drugih (no, razen poglavarjevega) do konkretnih razlik v lastnini. Sicer se ne spoznam zelo na zgodovino in pojav ekonomije v njej, ampak baje se je vse začelo, ko je prvi človek zakoličil meje svoje zemlje. Simbolično. V resnici je bilo najbrž tako, da so bili nekateri bolj delovni (nekoliko zaradi prirojene pridnosti, nekoliko zaradi ambicije) od drugih in so posledično tudi več imeli in zdelo se jim je neumno deliti. Potem so se oblikovale razlike (namreč, razlike so vedno tiste, ki ženejo dinamiko – recimo pri vremenu, temperaturne razlike ženejo toplotne stroje,…) in “ekonomija” je podivjala, pojavila se je civilizacija, pisava, skupnosti, itd., česar ne bi bilo, če bi vsi ostali pri šotorih z enakim številom kož. Jaz (morda naivno) verjamem, da je bila to pot duhovne evolucije, ki nas enostavno presega. Kot je bil pojav čelnih režnjev pri nekaterih opicah nekaj, kar jih je presegalo. Toda ko smo se ljudje zavedli, kaj imamo, smo to začeli uporabljat (vsaj delno) v dobrobit. Tako upam, da bomo tudi ljudje počasi ozavestili to duhovno evolucijo in uspeli ustvarjat dinamiko, brez da bi zaradi razlik moralo trpeti toliko ljudi. :)

  • Sem ravno prišla iz enga predavanja pred dobro uro in enostavno ne morem it mimo brez da o tem ne bi govorila, pisala in delila slišano in videno naokrog. Kar meni posebej seže v srce, pa je to zares nekaj kar z besedami ne morem izrazit, je pa revščina v deželi Afriki. Pa vsakič me zaboli ko se tako neodgovorno obnašamo in brezvestno slišimo reči: ˝Kaj pa jaz morem če je revščina v Afriki?˝ Tukaj se samo vidi kako je naša družba egocentrična. Pa da ne bom tako pesimistična, ampak ko vidim vso to revščino ki jo tam živijo, takrat zares ne bi rada vidla več odvržene hrane tu naokrog, pa na vse možne načine prekomerneha razmetavanja tako z denarjem, kakor s hrano… in znamo tarnat že ko obležimo v postelji zaradi viroze, nekje na ˝drugem planetu˝ (pa je to dovolj blizu) pa tisoče otrok dnevno umira zaradi malarije, AIDS-a, tuberkuloze, torej bolezni, ki so bodisi posledica neurejenih osnovnih higienskih razmer, podhranjenosti, slabega imunskega sistema in podedovanega virusa HIV, ki ga bolne matere prenašajo na otroke. Vse to razen zadnjega je pri nas mogoče pozdraviti skorajda ne iz danes na jutri, medtem ko tam bijejo minute življenja… ko vidiš te otroke, te poglede, dobiš kljub vsej nepopisni revščini in boleznim – NASMEH. To je zame nekaj kar mi seže v srce… a se mi smejemo ko smo bolni, ko nimamo na mizi jed katero smo si zaželeli ali pa je zmanjka? Se smejemo ko so naši starši bolni? Zares se vprašam od kje imajo še toliko duše da skozi svojo črno polt kažejo toliko beline na obrazu? In to velike! Mi pa moramo bit včasih skrajno dobre volje da se smejemo kar vsakemu tujcu ki ga srečamo na cesti… to je že super dan potem!
    Zamislimo se. Že podatek o podhranjenosti bi nam moral dat mislit… spet drugod je debelost povsem ˝normalna˝. Včasih se resno vprašam, čemu takšne razlike na svetu in od kje pravica za pojav take revščine?
    Bodimo srečni vsakega dne ki ga preživimo, vsakega sadeža ki ga zaužijemo, vsakega občutka sreče in ljubezni!

  • Za svetovno revščino je definitifno kriva gnila in odvratna Amerika.Z krediti so financirali tako fašizem kot komunizem.Prav dam tistim ki se temu gnoju upirajo,malo bolj silovito bi morali nastopiti,to je edini problem še.

Leave a Reply