Samomor – res edina pot? » Človek, zbudi se..

11th March 2008

Samomor – res edina pot?

posted in Oda razumu (egu) |

Slovenije je na petem mestu po procentu samomorov med prebivalstvom glede na wiki. Precej strašljivo po eni strani, a pohvalno po drugi.

Strašljivo. Čemu se človek sploh odloči za samomor? Kaj ga vodi v to? O tem je sicer cela znanost, a če pogledamo z laičnega vidika, mora biti tak človek izredno obupan, tako močno, da se odloči za najhujše možno dejanje – ubije samega sebe.

Kajti če je človek v dokaj normalnem stanju, je odločitev da ubije samega sebe zadnja stvar na katero bo pomislil. Še huje je, večina hoče preživeti ne glede na sredstva, samo preživetje je važno, pa četudi to pomeni biti cele dneve na aparatih v pozni starosti ali neprestano pri zdravnikih in na zdravilih. Preživetje je bistveno, tudi če to pomeni žrtvovanje življenja. Čemu se torej nekdo hoče ubiti, medtem ko bo večina naredila vse, da še vedno diha?

Ne da nekdo hoče umreti, pač pa so stiske tako velike, noče bežati in ne vidi drugega izhoda, zato se odloči za povprečnega človeka tako strašno dejanje. Kljub temu, da je to največji možni greh, da bo celo večnost preživel v peklu- vsaj tako uči krščanstvo. Sprašujem se, koliko večja bi bila stopnja samomorov, če to ne bi bil greh..

Po mojem mnenju je moral vsak resno razmišljati o samomoru, vsak, ki se ne slepi, vsak, ki dejanskemu stanju pogleda v oči, vsak, ki ne beži od problemov, od trpljenja. Jaz sem, in tudi večina s katerimi je tema nanesla na samomor, so resno razmišljali o samomoru, s tem da so ti ljudje tudi precej uspešni danes. Očitno mora biti neka milost, ki ni nujno, da je pogojena s strahom pred večnim peklom, neka milost, ki je nekomu iz nekega razloga dana, drugemu pa na žalost ne.

Ravno tu se mi zdi podatek o petem mestu pohvalen, kajti to pomeni, da se ljudje zavedajo v kakšnem dreku živijo, ne zanikajo trpljenja. Zavedajo se kako vse okoli njih razpada, kako so vsi znoreli in vse to. Najpomembnejše pa je, da si to tudi priznajo, medtem ko se večina dela da je vse v redu, da bo že nekako ali pa jih je enostavno toliko strah večnega življenja v peklu, raje preživljajo dneve v mukah, kot da bi poiskali kakšno rešitev – “potrpeti je potrebno“, saj res.

Tisti, ki stori samomor, je našel eno možno rešitev na vse te znorele probleme, ni si zatiskal oči. Tu jim gre vsa pohvala. Ampak to je zelo jalova rešitev, s katero na žalost nismo čisto nič naredili. Obstaja veliko rešitev, najboljši se reče DUHOVNOST. V obup in nato samomor vodi ravno nerazumevanje resnice kdo sem jaz, nerazumevanje lastnih misli in občutkov in čustev, ter nerazumevanje življenja samega. Duhovnost pa daje na vse to zelo enostavne in hkrati zelo temeljite ter globoke odgovore/rešitve, ni to zgolj neka površinska psihologija/psihiatrija.

Slovenija med drugim velja za precej duhovno deželo, torej bo le držalo, da se zelo velik odstotek ljudi zaveda vseh problemov okoli sebe in si ne zatiska očesa (čeprav ne vem če bi lahko isto rekel tudi za ostale države). Nekateri na žalost sicer storijo samomor, drugi pa najdejo zelo dobre rešitve.

Naj bodo ti samomori v poduk, RDEČI ALARM, kajti jasno kažejo na to, da mora v življenju obstajati nekaj več kot le zunanji materialni/umski svet, nekaj več kot le denar, slava, materialno bogastvo, družbeni status, uspeh, IQ,.. In če vidimo, da med drugim na zunaj tudi zelo normalni/pomembni ljudje storijo samomor, je to jasen alarm, da na nekaj izredno pomembnega pozabljamo. Japonska, kot izredno materialno razvita dežela je na osmem mestu, kako je to po vsej materialni logiki možno razložiti?

Čudi me, kako hitro se ljudje navadimo na te stvari, kako nočemo pogledati resnici v oči, kako se delamo, da je vse v redu. Že pri manjših stvareh, norišnica, psihiater, farmacevtski produkti,.. “Kaj takega se meni ne more zgoditi, ti ljudje so očitno imeli neke svoje posebne probleme, zato to ni moj problem. Jaz živim čisto v redu!” Smejim se, ko mi rečejo, da je človek inteligentno bitje. Ima neverjeten potencial inteligence, to je res, a ta je na žalost še vedno zakopana pod oblaki uma, starih zakrnelih vzorcev, navad, prepričanj.

Edini izhod iz vseh teh problemov je obrat navznoter, edini izhod je raziskovanje lastne psihe, lastnega izvirnega greha, lastnega ega, edini izhod je enostavna in temeljita duhovnost.

Sorodne objave na blogu

1 On March 25th, 2008, Lučka said:

Lemurian, zanimivo razmišlanje tole. 2 tedna nazaj sem si ogledala dokumentarec meseca na tvs1 z naslovom ˝Nebesa pod triglavom˝, kjer je bilo govora o samomorilnosti v Sloveniji. Prvo in pomembno dejstvo, ki so ga novodobni psihiatri tudi izpostavli, je to, da se pri nas vlaga zelo premalo sredstev v psihiatrično stroko. Vsem drugim strokam na področju medicine se namenja preveč pozornosti, kar je povsem v redu in prav, ampak žalostno pa je da vse te stroke človeka obravnavajo kot ´stroj, sestavljen iz posameztnih neodvisno delujočih si delov´, medtem ko je psihiatrija edina veja, ki se vsaj v določeni meri dotakne duše človeka.
Med drugim je znano tudi to, da v Sloveniji že 14 let čakamo na zakon o duševnem zdravju, čemur se zares lahko reče samo sramota.
Zato se ne sprašujem zakaj reakcije ljudi na način ala: ˝ta je pa res nor˝, ˝to se meni ne more zgoditi, saj vendar nisem zaostal˝, ˝tisti in tisti je pa norec˝, itd. Zmrazi me, ko slišim vse to, v bistvu moja duša joče in mi govori: Oprosti jim, saj ne vedo kaj govorijo. Zato mi tudi ni všeč raba besede Norišnica za Psihiatrično bolnišnico, ker si tega naziva ne zasluži. Ljudje, ki se zdravijo v tej ustanovi, se borijo samim s seboj in s svojim strahovi, kar ni enostavno, daleč pa sploh norsko. Nasprotno, njihov odhod v bolnico je dejanje, ki priča, da si želijo sprememb, da si želijo miru pred zunanjim svetom, mnogi takrat zaidejo na pot duhovnosti.
Zakaj pa se mnogi od tam vračajo še bolj prizadeti kot so bli pred odhodom, pa ne gre obsojat njih, temveč metode zdravljenj, katere se nad njimi izvajajo.

posted on March 25th, 2008 at 10:15 am

2 On March 26th, 2008, Lemurian said:

Res je Lučka. Pa že na splošno manjka veliko pogovorov, pripadnosti, skupnega druženja – že znotraj družin. Pogovor o življenju in psihi in čustvih je možen le pod vplivom alkohola – večinoma, a po drugi strani vedno manj. Torej ni rešitev v zakonih in psihiatriji, temveč v splošni kulturi civilizacije, od vzgoje naprej.

Najprej mora vsak zase sprejeti odgovornost in sebe “preobraziti” potem pa naprej. Vprašanje za vsakogar pa je, katero smer spodbujam jaz?

posted on March 26th, 2008 at 4:57 pm

3 On May 3rd, 2008, Silent said:

ne se ukvarjat z samomorom kr ga ne bote razumeli, kr ko ga bote ste že preblizu. iz lasnih izkušen.

se pa še kako strinjam da moramo stroko zbudit, in osvestiti ljudi kako ravnati v takem primeru

posted on May 3rd, 2008 at 6:16 pm

4 On June 22nd, 2008, Violeta said:

Razčlovečenje je edino, kar mi pade na pamet ob prebranem. Kaj se dogaja v človeški psihi preden poseže v najsvetejše, kar ima.. v svoje življenje? Smo res volkovi? Res nosimo v sebi toliko sovraštva do samega sebe, smo res tako neobčutljivi za dogajanje okrog sebe in v nas samih? Je res vse tako brezizhodno?
Vem, da samomor ni rešitev, saj ne prinese ničesar dobrega… zgolj preložiš svoje breme na preživele, ki se do konca življenja sprašujejo, zakaj? Sam se rešiš, vendar dejanje prinese toliko bolečine, žalosti, spraševanj in občutkov krivde, da po moje ni vredno… sprožiš nek začaran krog, trpljenje le še stopnjuješ. Ne smemo pozabiti, da je veliko samomorov zgolj klic na pomoč. In da so bližnji tisti, ki spregledajo znake. Morda ravno zaradi neosveščenosti, tabuiziranja tematike, se bojimo odzivov družbe? Upam, da nam bo enkrat “kliknilo”, da dobro rodi dobro in da se zlo prav tako vrti v krogu… In upam, da takrat ne bo prepozno. lp

posted on June 22nd, 2008 at 10:41 am

5 On May 27th, 2009, Michael said:

Odgovor na vprasanje, “zakaj” je preprost. Ubijes se, ker sovrazis samega sebe, zacutis, da si manjvreden od drugih ljudi, verjames da si drek, izrodek, nasprotno zacnes ceniti druga ziva bitja, cutis, da so npr. mravlje bolj pomembne od tebe, ker imajo nek cilj. Zacnes premisljevati, da ti je zal, da si se kdaj rodil. Vidis samo praznino in obupujes, noces vec resevati problemov. Nabit si z custvi. Pogosto si zalosten. Skrivas se, da te drugi nebi videli, ker so bolj pomembni od tebe. Ce prevec trpis se zacno prividi, verjames, da te nekdo zasleduje, ne ves kdo in kdo je proti tebi. Postanes se bolj nezaupljiv in se se bolj zapiras vase. Imas vedno manj prijateljev. Ostanes sam… Pogosto premisljujes, ko se ti pojavi spet kaksni taksni cuden dan, ko se vse obrne proti tebi in ko ves, da je tvoja bivsa draga egoisticna kurba, ki si jo ravno danes videl pred nekaj minutami, urami nekje z nekim xy nepomembnezem, in jo kljub vsemu imas se vedno rad, ker ti je bila resilna bilka… pomislis na vse tiste, ki so ti v otrostvu vcepili v glavo, da si kreten, smet, da se ne smes nikoli smejati in biti srecen. Pomislis na fax in ostale kupe problemov, ki jih ne mores sproti resevati. Kaj ti se preostane potemtakem, kot da se ne ubijes? Cakas tisti “blagoslovljen dan” in mirni, mrzli dan, ko bos ugasel in pozabil, da si kdajkoli obstajal in se resil muk.
Samomor je zame naravno pogumno dejanje, celo bolje se pocutim, ko pomislim, da obstaja ta pot resitve. Torej hvala smrti.

posted on May 27th, 2009 at 12:57 pm

6 On June 1st, 2009, NWO-New Age said:

Michael, natanko takšen je postopek ugašanja duše. Poznam primer ko se je točno tako tudi začelo. Prvo je bila izguba zaposlitve, potem spraševanje zakaj. Ker ni našel logične razlage, je mislil da so vsi proti njem in da nihče ni spoštoval njegovega dela, nihče mu ni nudil opore ali mu ponudil novo priložnost. …kljub temu da je bil vedno zaželjen in uspešen, naenkrat ni bil vreden nič več.
S tem se je začelo zapiranje, ostali so mu le še najbljižji, pa še za tiste je mislil da so proti njim oz. da mislijo da jim odžira hrano. Kasneje je našel nove probleme, katerih sploh ni bilo. Premetaval knjige iskal odgovore. Ko je dobil odgovor ga ni razuel, ker je bil že globoko psihično na tleh. Upanja ni več bilo, bilo je samo iskanje rešitev za prboleme ki sploh niso obstajali. Odpovedoval se je hrani, tudi s sorodniki je prekinil stike ali je le nemo strmel in razmišljal o svojem svetu.. kljub trudi drugih, da bi mu pomagali da bi bil takšen kot nekoč kot je bil, je bilo zamanj. Nihče ni pomislil da bi bil sposoben, nekoč vedno nasmejani, storiti samomor. Zgodilo se je kar naenkrat, ko so že nekateri mislili da se mu stanje izboljšuje. Verjetno je našel odgovor “samomor”, ki je bila edina rešitev izmed njegovimi ne-problemi.

Samomor ni rešitev, je odmikanje od problemov/trplenja. Namesto poglobitve in premisleka, kaj se dejansko dogaja, se odločijo za eno smer ki ne vodi k rešitvi ampak pogubi.
Več poti je, danes si zidar jutri si lahko genij z novim produktom, pojutrijšnjem pa si lahko le hlapec na kmetiji ali vodja večjega podjetja. Vse je relativno in padec ne pomeni pogubo oz. poraz temveč priložnost za novi boljši začetek.

Je pa res da je veliko težje pasti iz vrha kot pa pasti ko si že na tleh. Razlika je očitna, vendar v vsakem primeru pot ostane. Motivacija in optimizem pa je način kako zopet dosežti ta vrh. Če se gora podere pa začneš hoditi na drugo, ki ti lahko prinese še več izkušenj in novega poznanstva kot je prejšnja.

…skratka samomor ni rešitev, je pa res da se stopnja zvišuje ravno zaradi “brezposelnosti”, predvsem tam kjer so delali v enem podjetju in vidili prihodnost samo v njem. Odpreti je treba oči in pogledati priložnosti, trud je vedno slej ko prej poplačan

LP

posted on June 1st, 2009 at 2:15 pm

Človek, zbudi se..