Comments on: Samomor – res edina pot?

By: NWO-New Age

NWO-New Age — Mon, 01 Jun 2009 13:15:56 +0000

Michael, natanko takšen je postopek ugašanja duše. Poznam primer ko se je točno tako tudi začelo. Prvo je bila izguba zaposlitve, potem spraševanje zakaj. Ker ni našel logične razlage, je mislil da so vsi proti njem in da nihče ni spoštoval njegovega dela, nihče mu ni nudil opore ali mu ponudil novo priložnost. …kljub temu da je bil vedno zaželjen in uspešen, naenkrat ni bil vreden nič več.
S tem se je začelo zapiranje, ostali so mu le še najbljižji, pa še za tiste je mislil da so proti njim oz. da mislijo da jim odžira hrano. Kasneje je našel nove probleme, katerih sploh ni bilo. Premetaval knjige iskal odgovore. Ko je dobil odgovor ga ni razuel, ker je bil že globoko psihično na tleh. Upanja ni več bilo, bilo je samo iskanje rešitev za prboleme ki sploh niso obstajali. Odpovedoval se je hrani, tudi s sorodniki je prekinil stike ali je le nemo strmel in razmišljal o svojem svetu.. kljub trudi drugih, da bi mu pomagali da bi bil takšen kot nekoč kot je bil, je bilo zamanj. Nihče ni pomislil da bi bil sposoben, nekoč vedno nasmejani, storiti samomor. Zgodilo se je kar naenkrat, ko so že nekateri mislili da se mu stanje izboljšuje. Verjetno je našel odgovor “samomor”, ki je bila edina rešitev izmed njegovimi ne-problemi.

Samomor ni rešitev, je odmikanje od problemov/trplenja. Namesto poglobitve in premisleka, kaj se dejansko dogaja, se odločijo za eno smer ki ne vodi k rešitvi ampak pogubi.
Več poti je, danes si zidar jutri si lahko genij z novim produktom, pojutrijšnjem pa si lahko le hlapec na kmetiji ali vodja večjega podjetja. Vse je relativno in padec ne pomeni pogubo oz. poraz temveč priložnost za novi boljši začetek.

Je pa res da je veliko težje pasti iz vrha kot pa pasti ko si že na tleh. Razlika je očitna, vendar v vsakem primeru pot ostane. Motivacija in optimizem pa je način kako zopet dosežti ta vrh. Če se gora podere pa začneš hoditi na drugo, ki ti lahko prinese še več izkušenj in novega poznanstva kot je prejšnja.

…skratka samomor ni rešitev, je pa res da se stopnja zvišuje ravno zaradi “brezposelnosti”, predvsem tam kjer so delali v enem podjetju in vidili prihodnost samo v njem. Odpreti je treba oči in pogledati priložnosti, trud je vedno slej ko prej poplačan

By: Michael

Michael — Wed, 27 May 2009 11:57:37 +0000

Odgovor na vprasanje, “zakaj” je preprost. Ubijes se, ker sovrazis samega sebe, zacutis, da si manjvreden od drugih ljudi, verjames da si drek, izrodek, nasprotno zacnes ceniti druga ziva bitja, cutis, da so npr. mravlje bolj pomembne od tebe, ker imajo nek cilj. Zacnes premisljevati, da ti je zal, da si se kdaj rodil. Vidis samo praznino in obupujes, noces vec resevati problemov. Nabit si z custvi. Pogosto si zalosten. Skrivas se, da te drugi nebi videli, ker so bolj pomembni od tebe. Ce prevec trpis se zacno prividi, verjames, da te nekdo zasleduje, ne ves kdo in kdo je proti tebi. Postanes se bolj nezaupljiv in se se bolj zapiras vase. Imas vedno manj prijateljev. Ostanes sam… Pogosto premisljujes, ko se ti pojavi spet kaksni taksni cuden dan, ko se vse obrne proti tebi in ko ves, da je tvoja bivsa draga egoisticna kurba, ki si jo ravno danes videl pred nekaj minutami, urami nekje z nekim xy nepomembnezem, in jo kljub vsemu imas se vedno rad, ker ti je bila resilna bilka… pomislis na vse tiste, ki so ti v otrostvu vcepili v glavo, da si kreten, smet, da se ne smes nikoli smejati in biti srecen. Pomislis na fax in ostale kupe problemov, ki jih ne mores sproti resevati. Kaj ti se preostane potemtakem, kot da se ne ubijes? Cakas tisti “blagoslovljen dan” in mirni, mrzli dan, ko bos ugasel in pozabil, da si kdajkoli obstajal in se resil muk.
Samomor je zame naravno pogumno dejanje, celo bolje se pocutim, ko pomislim, da obstaja ta pot resitve. Torej hvala smrti.

By: Violeta

Violeta — Sun, 22 Jun 2008 08:41:13 +0000

Razčlovečenje je edino, kar mi pade na pamet ob prebranem. Kaj se dogaja v človeški psihi preden poseže v najsvetejše, kar ima.. v svoje življenje? Smo res volkovi? Res nosimo v sebi toliko sovraštva do samega sebe, smo res tako neobčutljivi za dogajanje okrog sebe in v nas samih? Je res vse tako brezizhodno?
Vem, da samomor ni rešitev, saj ne prinese ničesar dobrega… zgolj preložiš svoje breme na preživele, ki se do konca življenja sprašujejo, zakaj? Sam se rešiš, vendar dejanje prinese toliko bolečine, žalosti, spraševanj in občutkov krivde, da po moje ni vredno… sprožiš nek začaran krog, trpljenje le še stopnjuješ. Ne smemo pozabiti, da je veliko samomorov zgolj klic na pomoč. In da so bližnji tisti, ki spregledajo znake. Morda ravno zaradi neosveščenosti, tabuiziranja tematike, se bojimo odzivov družbe? Upam, da nam bo enkrat “kliknilo”, da dobro rodi dobro in da se zlo prav tako vrti v krogu… In upam, da takrat ne bo prepozno. lp

By: Silent

Silent — Sat, 03 May 2008 16:16:57 +0000

ne se ukvarjat z samomorom kr ga ne bote razumeli, kr ko ga bote ste že preblizu. iz lasnih izkušen.

se pa še kako strinjam da moramo stroko zbudit, in osvestiti ljudi kako ravnati v takem primeru

By: Lemurian

Lemurian — Wed, 26 Mar 2008 15:57:25 +0000

Res je Lučka. Pa že na splošno manjka veliko pogovorov, pripadnosti, skupnega druženja – že znotraj družin. Pogovor o življenju in psihi in čustvih je možen le pod vplivom alkohola – večinoma, a po drugi strani vedno manj. Torej ni rešitev v zakonih in psihiatriji, temveč v splošni kulturi civilizacije, od vzgoje naprej.

Najprej mora vsak zase sprejeti odgovornost in sebe “preobraziti” potem pa naprej. Vprašanje za vsakogar pa je, katero smer spodbujam jaz?

By: Lučka

Lučka — Tue, 25 Mar 2008 09:15:36 +0000

Lemurian, zanimivo razmišlanje tole. 2 tedna nazaj sem si ogledala dokumentarec meseca na tvs1 z naslovom ˝Nebesa pod triglavom˝, kjer je bilo govora o samomorilnosti v Sloveniji. Prvo in pomembno dejstvo, ki so ga novodobni psihiatri tudi izpostavli, je to, da se pri nas vlaga zelo premalo sredstev v psihiatrično stroko. Vsem drugim strokam na področju medicine se namenja preveč pozornosti, kar je povsem v redu in prav, ampak žalostno pa je da vse te stroke človeka obravnavajo kot ´stroj, sestavljen iz posameztnih neodvisno delujočih si delov´, medtem ko je psihiatrija edina veja, ki se vsaj v določeni meri dotakne duše človeka.
Med drugim je znano tudi to, da v Sloveniji že 14 let čakamo na zakon o duševnem zdravju, čemur se zares lahko reče samo sramota.
Zato se ne sprašujem zakaj reakcije ljudi na način ala: ˝ta je pa res nor˝, ˝to se meni ne more zgoditi, saj vendar nisem zaostal˝, ˝tisti in tisti je pa norec˝, itd. Zmrazi me, ko slišim vse to, v bistvu moja duša joče in mi govori: Oprosti jim, saj ne vedo kaj govorijo. Zato mi tudi ni všeč raba besede Norišnica za Psihiatrično bolnišnico, ker si tega naziva ne zasluži. Ljudje, ki se zdravijo v tej ustanovi, se borijo samim s seboj in s svojim strahovi, kar ni enostavno, daleč pa sploh norsko. Nasprotno, njihov odhod v bolnico je dejanje, ki priča, da si želijo sprememb, da si želijo miru pred zunanjim svetom, mnogi takrat zaidejo na pot duhovnosti.
Zakaj pa se mnogi od tam vračajo še bolj prizadeti kot so bli pred odhodom, pa ne gre obsojat njih, temveč metode zdravljenj, katere se nad njimi izvajajo.