Človek, zbudi se..

..in takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše.
Marjetka Čas

Pa so res? Koliko čiste pozornosti, svojega časa, svoje ljubezni jim namenimo? Koliko jim pustimo svobodo in koliko jih znamo usmerjati? Koliko se z njimi ukvarjamo, se pogovarjamo, jih poslušamo? Koliko jim dopustimo, da se naučijo od nas, koliko jim dopustimo, da se mi naučimo od njih?

Nekateri otroci lahko sicer dobijo materialne dobrine, kaj več od tega je pa že prava redkost. Pa vendar otroci in tudi mladostniki, ne rabijo materialnih dobrin, predvsem rabijo Človeka, rabijo nekoga da jim prisluhne, nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Več kot očitno je to pri bogatejših družinah, kjer otroci še hitreje zabredejo.

Da nekaj bistvenega pogrešajo je vidno v njihovem obnašanju. Kdaj se bomo nehali slepiti, kdaj se bomo nehali zgolj zgražati nad mladino, zgražati nad lenobnostjo, vandalizmom, ležernostjo, opitostjo, ne-perspektivnostjo, jim prepovedovali to in ono.. in kaj konkretnega naredili na tem področju, poiskali nove rešitve, kajti stare več kot očitno ne delujejo več. Jim mogoče namenili svoj čas, svojo pozornost, svojo ljubezen namesto zgolj materialnih dobrin? Jim mogoče omogočili prostore v vaseh in mestih, kjer se lahko izražajo?

Sploh pa je nesmiselno vsiljevati svoje poglede, ki ne delujejo več, svoje zastarele misli zgolj zaradi tega, ker so prišli iz vaših teles in skrbite za njihovo preživetje. Vse kar rabijo je pozornost, ljubezen, zaupanje in spoštovanje ter malenkost vodstva. Tako enostavno je vse to, pa hkrati tako težko.. Kahlil Gibran lepo pove v svoji pesmi:

Vaši otroci niso vaši otroci.
So sinovi in hčere Življenje, ki teži samo po sebi.
Prihajajo skozi vas, a niso od vas;
in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli,
kajti imajo lastne misli.
Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam, kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,
ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.
Lahko si prizadevati, da jim postanete podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;
kajti življenje se ne vrača nazaj
in se ne mudi z včerajšnjim dnem.

Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.

Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;
kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

Problemov ne moremo rešiti z uporabo iste vrste razmišljanja, ki smo ga uporabili, ko smo te probleme ustvarili.
Albert Einstein

In se s tem širša množica in tudi mediji končno začnejo prebujati iz globokega spanca. Ni zadosti onesnažen zrak, onesnažena voda, preveliko število odpadkov, posekavanje gozdov, mučenje in izkoriščanje živali, porast zapornikov, povečana odvisnost od farmacevtskih proizvodov, alkohola, drog, prepolne bolnice, število samomorov in umorov in pobojev, število problemov v družini in ločitev, prebivalstva na robu in pod revščino, povečano število katastrof in konec koncev lastno trpljenje in agonija.

Na večino zgoraj naštetega smo se nekako navadili. “Saj bo že nekako,” “to se meni ne more zgoditi,” “jaz sem varen pred tem.” Ampak zastrupitev čebel, to pa je nekaj čisto novega, nova grožnja, ki lahko doleti čisto vsakogar. Zastrupljena voda očitno ni tolikšen problem. Zakaj?

Zato, ker se je vse zgoraj našteto dogajalo P O S T O P O M A, zastrupitev čebel pa se je zgodila nenadoma - vsaj tako zgleda. Zato pa je potreben alarm prve stopnje. Saj veste kako se skuha žabo? Daš jo v vodo in počasi greješ, pa se živa skuha. Človek, kot potencialno v realnosti pa kvazi inteligentno bitje se začuda, odziva popolnoma enako. Kaže na to, da uporaba spomina služi za vse drugo, le za opazovanje sprememb ne.

Saj če bi se dalo bi še malo potrpeli s sedanjim stanjem, kajti tako ali tako smo se navadili na to trpljenje. Če pogledamo bližje, celo hočemo trpljenje, hočemo trpeti, kajti to nam daje nek občutek identitete - vsaj vem kdo sem. Ali je potrebno toliko trpljenja, da se ga ne da več prenašati, ali pa je potrebna NENADNA kriza (zastrupitev čebel), da se človek vsaj začne zbujati iz globokega spanca. Čeprav za mnoge tudi to ni zadosti, očitno bo potrebno še kaj hujšega.

Sedaj se spodobi še za klasično vprašanje - kdo je odgovoren za vse to? Trgovec, ki vsaj približno ve kaj prodaja (eni bolj drugi manj) ali kupec, ki se na take prevare navadi, jim tako naseda in s tem posledično tudi podpira?

Hip hip hura za človeško “inteligenco!”

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčji obleki, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.
Jezus, Matej 7:15

So to tako ali drugače slavni ljudje s televizije? So to na materialnem področju uspešni ljudje? Je to okolica, ki te neprestano preganja? So to religije in župniki? Po komu se zgleduješ, kdo vpliva nate, komu slediš, po komu se zgleduješ, kdo te ima v oblasti?

Koliko časa vidiš te ljudi, kako dobro jih poznaš, ali veš, kako se sami počutijo? Iz česa črpajo zadovoljstvo - iz zunanjega vedno spreminjajočega se sveta ali iz svoje notranjosti? So srečni, v notranjosti mirni? Imajo res vse pošlihtano, čisto vse, sploh na področju psihe, na področju notranjega miru? Si se kdaj to vprašal? Si jih lahko predstavljaš na veliki potrebi na primer?

To so zelo pomembna vprašanja. Po teh ljudeh se ti zgleduješ, ti ljudje ti hočeš ali nočeš narekujejo življenje - in ti jim to dopustiš, kajti misliš, da imajo tisto česar ti nimaš, da so našli nekaj, kar tebi manjka - pa so res ali se le pretvarjajo?

Razčisti s temi vprašanji, kajti po takih ljudeh se zgleduješ. Kam pelje ta pot pa lahko vidiš, če malo bolj podrobno pogledaš v zakulisje življenja teh ljudi, v njihovo notranjost. Tako kot se neprestano primerjamo z ZDA, spregledamo pa kaj njihov sistem povzroča veliki večini prebivalcev v njihovi lastni državi in tudi po svetu. “Drevo spoznaš po sadu.”

Ne ozirajmo se na besede množice nerazumnežev, temveč na besede peščice razumnežev.
Platon

Je take ljudi torej smiselno poslušati in jim slediti (v absolutnem smislu, kajti tudi v blatu se najdejo biseri - za to pa je potrebno lastno raziskovanje)? Ali bi si raje za začetek poiskal druge bolj pristne vodnike, ljudi, ki so na primer našli Vir miru znotraj sebe. Preko tega pa še sam našel lastnega notranjega vodnika in prišel do istega notranjega Vira. Mar ne bi bilo to bolj smiselno? Kajti zunanje okoliščine tega ne prinesejo za dolgo časa, kajti nič ni trajno - vsi pa iščemo nek stalni Vir Miru, Veselja, Ljubezni,… tega se ne da zanikati.

Misliš, da se ne da najti notranjega Vira, in da je notranje stanje nujno odvisno od zunanjih okoliščin? Misliš to le zaradi tega, ker nihče okoli tebe in po televiziji tako ne govori in deluje? “Išči in boš našel!” Ne zadovolji se z delnimi rezultati.

Pustimo za trenutek to, da je denar le iluzija, da je danes praktično ves denar ustvarjen kot DOLG. Tu si postavimo vprašanje, kdo ima to, kar si predstavljamo pod pojmom denar.

Na splošno velja prepričanje, da imajo denar države in še posebej korporacije (kljub ogromnemu dolgu - pa razumi če moreš). In potem te korporacije proizvajajo izdelke, da jih lahko potrošniki kupujemo, s tem pa ropajo zemljo. Več izdelkov proizvedejo, več je potrebno prodati, več denarja gre za reklame (da ljudje kupijo tisto, kar ne rabijo). In potem s tem denarjem ustvarijo še več stvari, ki jih ljudje ne rabimo, poleg tega pa podkupujejo državne uradnike in institucije, da pišejo zakone in se ravnajo korporacijam v prid, da lahko te še več zaslužijo. Več denarja zase, manj za delavce in manj za davke.

Ampak, kje pa korporacije dobijo denar? Ok, pustimo tukaj privatne korporacije, ki se jim reče banke, katere denar ustvarijo iz zraka - ustvarijo ga takrat, ko nekdo (posameznik, država, korporacija) vzame kredit. Tu se osredotočimo na ostale korporacije - od kje dobijo denar? Od kje dobijo denar, s katerim ljudem perejo možgane, s katerim izsušavajo ljudstvo, s katerim podkupujejo državne uradnike?

Od kje dobijo korporacije denar? Milijon evrov vreden odgovor Nadaljuj z branjem »

Vaša preteklost niso vaši potenciali.
M.Ferguson

V današnjih časih je tako, da se precej stvari smatra za samoumevne, in tudi če ne funkcionirajo, se jih ne raziskuje, ne išče rešitev (pri večini), pač tako je, potrebno je potrpeti. Sem spada tudi učenje.

Ampak če to berete, potem je velika verjetnost, da ste spoznali, da je stara “modrost” potrpeti močno nesmiselna. Verjetno ste prišli do vprašanja, ali se sploh znam učiti? Je šola zame pravi kraj? Je to vse kar je in sem v brezizhodnem položaju ali se da še kaj narediti? In še kako prav imate, da se da še veliko narediti. Kako se torej učiti?

Na to vprašanje dobimo odgovor v nedvomno najboljši knjigi na tem področju: Umetnost učenja (Accelerated Learning -1991) od Colin Rose-a in Luise Goll-a. Hkrati je tudi izjemno enostavna in privlačno napisana in strukturirana. Avtorja ne komplicirata s pretiranim pisanjem, hkrati je pa veliko slikic, grafov, tabel, miselnih vzorcev, poučnih primerov in vprašanj za bralca.

Knjiga temelji na predpostavki, da smo vis izredni učenci. Od rojstva smo se mnogo stvari že naučili; hoditi, teči, plezati, skakati, voziti s kolesom, risati, pisati, govoriti razumljiv jezik, šteti, uporabljati računalnik in televizijo, kuhati, pospravljati, žogati,…. Ravno tako ima vsak človek izjemne možgane s 100 miljardami možganskimi celicami ali nevroni, medtem ko jih ima čebela le 7000. Smo torej rojeni učenci.

Vendar učenje do šole je bilo aktivno, zabavno in sproščeno, veliko pogovarjanja in spraševanja,.. v šoli se pa pravila spremenijo. Aktivnost učenca se močno zmanjša in s tem tudi zanimanje za učenje. Ravno tako je učenje s knjig dosti zahtevnejše, kot učenje od staršev. Ali povedano drugače, za formalno učenje se je potrebno USPOSOBITI. A kot rečeno, za to imamo vse sposobnosti, med drugim tudi (vsaj) 7 različnih vrst inteligenc (Howard Gardner): (1) jezikovno, (2) matematično/logično, (3) vidno/prostorsko, (4) glasbeno, (5) medosebno, (6) avtorefleksivno, (7) telesno/gibalno. V letu 1999 pa je Howard dodal še (8) Naturalistično inteligenco.

V knjigi najdemo veliko število nasvetov, kako se lažje in bolj sproščeno in aktivno učiti. Najbolj pomembna je priprava na učenje, kajti pod stresom se naučimo veliko manj kot v sproščenem stanju. Pri preučevanju in poglabljanju s pomočjo vsemi 7 inteligencami, pa je pomembna stopnja aktivnosti. To se da povečati z; pisalom in markerji, zapisovanjem vprašanj, živo predstavo (vizualizacijo), glasnim branjem težjih predelov, kljukanjem, krajšim sprehodom po sobi, miselnimi vzorci, igranjem vlog,.. Ob vsem tem pa ne gre pozabiti na redne odmore (na 45minut če ne manj). Nadaljuj z branjem »

Veliki rezultati niso doseženi naenkrat; v življenju moramo biti zadovoljni z nenehnim napredovanjem, korak za korakom.
Samuel Smiles

Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, slona pojemo grižljaj za grižljajem, pot dolgo tisoče kilometrov prehodimo korak za korakom, košarkarsko tekmo se igra žogo za žogo, cerkev se je gradilo opeko za opeko, faks dokončamo izpit za izpitom,…

Vsi ti in še mnogo drugih primerov kaže na to, da se vse stvari odvijajo postopoma. Vedno je en korak, ena opeka, in vsak korak, vsaka opeka si zasluži popolno pozornost. Korakov ne moremo preskakovati, nesmiselno je brezglavo hiteti, da bi čim prej nekaj zaključili, se naučili. Taki izdelki/znanje se kmalu pokažejo kot površni, kot lepa fasada brez vsebine in zato trajajo precej manj časa, pa še kvalitetni niso. “Sredstva in cilj so eno,” pravi Eckhart Tolle. Če ne posvečamo pozornosti koraku, bo tudi kvaliteta na cilju majava.

Če se vrnem k učenju, je vse to vsaj približno jasno, ko se učimo v okviru izobraževalnih organizacij. To leto moram narediti te predmete, naslednje leto druge, za vsak letnik je zapečaten urnik. Niti ne morem delati izpite za naprej, kajti trenutna predavanja in vaje zahtevajo preveč časa in energije. Vse kar lahko izberem je to, koliko časa in kdaj se bom učil (v srednji in osnovni šoli pa še tega ne). Ujet sem v ta program in ni druge možnosti, kot da se mu prilagodim in delam tako kot je zastavljeno, četudi bi vse hotel končati v mnogo krajšem času.

Modrost “korak za korakom” je pa kaj hitro pozabljena izven uradnih izobraževalnih organizacij. Ko se je potrebno naučiti kaj novega, prebrati in naštudirati kakšno knjigo (sploh, če imam še veliko drugega gradiva v čakalni vrsti), hočem vse narediti izjemno hitro. Knjigo naštudirati v dveh dneh, naučiti se uporabljati nove računalniške programe in programčke, naštudirati določeno temo, sestaviti omaro…

Vse lepo in prav da hočem čim hitreje, vendar kmalu ugotovim, da tako hitro ne gre. Če delam tako hitro, nič ne odnesem in je skoraj tako, kot da nič ne bi naredil. Da bi si pa za kakšno stvar vzel več časa je pa nemogoče, kajti imam še mnogo gradiva na zalogi. Zato vse skupaj pustim. Če ne morem narediti takoj, ali če mi takoj ne gre v glavo, to “že ni zame” in vse skupaj pustim. To je lepo vidno tudi pri kakšnih manjših opravilih (sestavljanju omare, peka kruha,..).

Odrasel človek ima shranjen podzavesten program, da mora biti vse narejeno hitro in brezhibno. “To ni moje področje, jaz se s tem že ne bom ukvarjal,” ali pa po neuspelem poizkusu “ah, jaz tega ne znam, to ni zame.” Predstavljajte si otroka, da tako ravna. Nadaljuj z branjem »

Kar precej je duhovnih skupin (karkoli že to pomeni) v Sloveniji, ki se tedensko druži. Meditacija, branje, pogovor, prijazen voditelj,… vse te stvari precej pripomorejo pri razvoju posameznika. Odprejo mu nove dimenzije, spremenijo kakšen del življenja, še globlje in bolj obširno vidi stvari, o katerih je prej le čutil, pa ni znal povedati, kaj bi to bilo.

Vendar je problem pri vseh teh skupinah sledeč; premalo dajejo poudarek na življenje izven tedenskih srečanj. Skupina se recimo dobi enkrat tedensko po nekaj ur, tam se ima fino in to je to. Kaj pa ves preostali čas od enega tedna do drugega? Enkrat na teden je ravno toliko, da nekaj je. Neke skupine (katerim so tedenska srečanja podpora tečajev) gredo korak naprej in dajejo poudarek na dnevnem programu (jutranji vaji in meditaciji), vendar kljub vsemu ostane še cel dan, kjer se se ponavadi pozabi na vse naučeno. Lahko bi celo rekel, da se izklopi duhovna oseba in se vključi družbeni robotek, ki pozabi na vse naučeno. Seveda ta program veliko pripomore, vendar učinki niso ravno blesteči in menim, da bi se dalo narediti veliko več - sploh v današnjih časih pospešenega dviga zavesti.

Zakaj se to dogaja, kdo je odgovoren? Veliko je iluzija čudežne tabletke pri vsakem posamezniku, a če se voditelji teh duhovnih skupin tega zavedajo, bi lahko kaj več naredili na tem področju. Lahko bi bolj spodbudile razvoj posameznika čez cel dan; kratke meditacije, branje duhovnih knjig, po sobi polepljeni citati, kaj napisati na vidno mesto (dlan)… Se pa zavedam, da je to precej naporno opravilo in vprašanje koliko voditeljev je sposobnih to izvesti. Poleg tega je marsikateri skupini uspeh, da ljudje sploh prihajajo na tedenska srečanja in se jim zdi, da na ta način že zelo pomagajo posamezniku in nočejo še bolj drezati vanj - pa mu res pomagajo?
Nadaljuj z branjem »

Dosti je govora o zadostnem številu ljudi, o tako imenovani kritični masi za manifestiranje sprememb tudi v širši družbi. Nekje sem slišal številko 7% - kaj torej pomeni ta številka?

Slovencev je približno 2 milijona, 7% nanese 140 tisoč ljudi. Populacija sveta je 6 milijard, 7% od tega je 420 milijonov prebivalcev planeta Zemlje. Se še komu zdijo te številke precej velike? Na primer, video Steva Jobs-a, ki je kar lepo krožil po Sloveniji ima 70 tisoč gledanosti, torej ravno polovico kritične mase, ob tem da je potrebno upoštevati, da so nekateri gledali večkrat, nekateri verjetno niso pogledali od konca. Ključni del Zeitgeist-a, je dosegel gledanost 40 tisoč..

Pa tudi med temi ljudmi, koliko je res takšnih, ki doživeli notranjo preobrazbo, ki so prerasli ego? Ali pa sem preveč zahteven in niti ni poante v popolni preobrazbi ega pri kritični masi, temveč le v naslednji stopnički zavedanja, ki pa kljub vsemu močno ublaži sedanje posledice delovanja pod vplivom pogojenih vzorcev. Kar pomeni, da delček Zavesti le sije v ta svet.

Še druga zanimiva posledica 7 odstotkov; 7% je 7/100, kar je približno 1/14, to pa pomeni, da mora biti za dosego kritične mase Nadaljuj z branjem »