Veliki rezultati niso doseženi naenkrat; v življenju moramo biti zadovoljni z nenehnim napredovanjem, korak za korakom.
Samuel Smiles
Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, slona pojemo grižljaj za grižljajem, pot dolgo tisoče kilometrov prehodimo korak za korakom, košarkarsko tekmo se igra žogo za žogo, cerkev se je gradilo opeko za opeko, faks dokončamo izpit za izpitom,…
Vsi ti in še mnogo drugih primerov kaže na to, da se vse stvari odvijajo postopoma. Vedno je en korak, ena opeka, in vsak korak, vsaka opeka si zasluži popolno pozornost. Korakov ne moremo preskakovati, nesmiselno je brezglavo hiteti, da bi čim prej nekaj zaključili, se naučili. Taki izdelki/znanje se kmalu pokažejo kot površni, kot lepa fasada brez vsebine in zato trajajo precej manj časa, pa še kvalitetni niso. “Sredstva in cilj so eno,” pravi Eckhart Tolle. Če ne posvečamo pozornosti koraku, bo tudi kvaliteta na cilju majava.
Če se vrnem k učenju, je vse to vsaj približno jasno, ko se učimo v okviru izobraževalnih organizacij. To leto moram narediti te predmete, naslednje leto druge, za vsak letnik je zapečaten urnik. Niti ne morem delati izpite za naprej, kajti trenutna predavanja in vaje zahtevajo preveč časa in energije. Vse kar lahko izberem je to, koliko časa in kdaj se bom učil (v srednji in osnovni šoli pa še tega ne). Ujet sem v ta program in ni druge možnosti, kot da se mu prilagodim in delam tako kot je zastavljeno, četudi bi vse hotel končati v mnogo krajšem času.
Modrost “korak za korakom” je pa kaj hitro pozabljena izven uradnih izobraževalnih organizacij. Ko se je potrebno naučiti kaj novega, prebrati in naštudirati kakšno knjigo (sploh, če imam še veliko drugega gradiva v čakalni vrsti), hočem vse narediti izjemno hitro. Knjigo naštudirati v dveh dneh, naučiti se uporabljati nove računalniške programe in programčke, naštudirati določeno temo, sestaviti omaro…
Vse lepo in prav da hočem čim hitreje, vendar kmalu ugotovim, da tako hitro ne gre. Če delam tako hitro, nič ne odnesem in je skoraj tako, kot da nič ne bi naredil. Da bi si pa za kakšno stvar vzel več časa je pa nemogoče, kajti imam še mnogo gradiva na zalogi. Zato vse skupaj pustim. Če ne morem narediti takoj, ali če mi takoj ne gre v glavo, to “že ni zame” in vse skupaj pustim. To je lepo vidno tudi pri kakšnih manjših opravilih (sestavljanju omare, peka kruha,..).
Odrasel človek ima shranjen podzavesten program, da mora biti vse narejeno hitro in brezhibno. “To ni moje področje, jaz se s tem že ne bom ukvarjal,” ali pa po neuspelem poizkusu “ah, jaz tega ne znam, to ni zame.” Predstavljajte si otroka, da tako ravna. Pa saj je z eno nogo že v grobu. Ampak kot otroci smo se naučili veliko stvari in tudi v mladosti, ogromno se naučili ogromno spoznali (čeprav za veliko ceno posmeha in še česa), potek pa ko enkrat odrastemo in diplomiramo, pa na to pozabimo. “Sedaj sem dosegel stopnjo svojega razvoja na kateri vse znam in vse vem, to je to, zmagal sem.” Kot da bi se navadili na vlogo mojstra, nekoga, ki vse ve in vse zna se posmehuje drugim, ko tega ne znajo. Ali pa imamo dosti posmehovanja okolice in ko dosežemo neko normo, se mi posmehujemo novim rodovom.
Ampak svet se spreminja in spreminja se čedalje hitreje. Čedalje več je novih znanj, izdelkov, stvari za naučiti in če se nisem pripravljen nenehno učiti, nenehno izpolnjevati me bo v nekaj letih povozil isti čas, katerega si jaz zaradi takšnih in drugačnih strahov nisem vzel. Največji hec pri tem je ta, da ponavadi niti ni potrebno veliko časa, da nekaj naštudiram. Pri nekaterih trivialnih opravilih 5, 10 minut in že znam, namesto da mi pobirajo živce in energije, ker se temu izogibam.
Za vsako MENI novo stvar si je potrebno vzeti ČAS, čas, da se naučim in izpilim, iti postopoma, korak za korakom – tega pa kar nočemo vedeti. Po vsej verjetnosti bo na začetku narejeno tudi precej počasneje in z večjo negotovostjo, s tem da bo storjeno precej napak, za razliko od mojstra, ki to že dela celo življenje. Vendar druge izbire praktično nimam, lahko se neham učiti, ampak potem sem praktično že mrtev. Niti ni važno ali bi nekaj že moral vedeti ali ne, dejstvo, realnost je taka, da tega v tem trenutku ne vem in da se je potrebno naučiti (ali pa izgubljati živce in obupavati). In vedno se bo potrebno učiti nove stvari, sedaj je le na meni, da vidim nesmiselnost teh starih programov in sem tako na dobri poti, da se jih osvobodim.
Če pa kdo meni, da hitrost pomeni več kot vztrajnost in potrpežljivost, potem naj se spomni na basen o želvi in zajcu, ko sta tekmovala kdo prvi pride na cilj.. Ena knjiga na dva tedna znese 26 knjig na leto, en dokumentarec na teden znese 52 dokumentarcev na leto, eno novo znanje na dan znese 365 novih znanj na leto,..
Korak za korakom, za vsak korak pa si vzeti čas in bo šlo. Koliko časa bo pa trajalo, da se naučim in znam uporabljati, pa kot že rečeno niti ni bistveno, z gotovostjo trdim, da slej ko prej vsak pride do cilja, cilj pa je vreden tega, mar ne? Spomnite se otrok in učenja hoje, teka, vožnje s kolesom,.. (Naj pa to ne bo izgovor za ležernost, se kakšno stvar da hitreje naučiti, zakaj pa ne..)