Cenimo preživetje, zanemarjamo Življenje
Živeti je najredkejša stvar na svetu. Večina ljudi obstaja, to je vse.
Oscar Wilde
Ste opazili, kako močno v naši družbi cenimo življenje (v tem tekstu preživetje) in kako močno se bojimo smrti, tako močno, da naredimo vse, da človek preživi.
V bolnicah oživljajo mrliče, ne glede na to, kakšen je smisel tega. Pri življenju jih imajo tako dolgo kot le morejo, da ja ne bi umrli, kajti smrt je nekaj groznega. Kakšen kraval zganjamo, ko kakšen človek umre na cesti (no, na to smo se navadili), pod vlakom, v diskoteki. Ob tem pa pozabljamo, da v Afriki vsak dan umirajo zaradi lakote, lakote, katero je posredno prizadejal zahodni svet.
Zločin je, če kakšnega človeka ubiješ. Takoj greš v zapor in sledi dokaj stroga kazen. Ne pravim, da je to dobro ali slabo, zgolj opažanje. Ampak ste opazili, kako malo cenimo Življenje? Sedaj me boste pa vprašali, kaj pa je to? “Mar nisi o tem že zgoraj govoril?” Ne, nisem. Zgoraj sem govoril o preživetju, zgoraj sem govoril o tem, da človek ne umre.
Življenje je pa nekaj popolnoma drugega, Življenje je… Živeti s polno žlico, Živeti z veliko energije, brez stresa, v veselju, ljubezni, notranjem miru.. Življenje ni agonija, ni preživljanje iz dneva v dan, ni životarjenje. Tragično je to, da malo ljudi podvomi v to, kot da smo se nekako navadili na to. Navajeni smo potrpeti, navajeni smo tako živeti, vsi okoli nas tako živijo. Osem ur delam za denar v službi, katero sovražim, preostanek dneva preživim pred televizijo ali v jambrajoči družbi, živim z družino, ki mi para živce, občasno pa se sprostim; večinoma s pomočjo umetnih substanc - in temu rečem življenje in sem se navadil na to.
Kdo je odgovoren za tako stanje? Velik delež odgovornosti nosi vsak posameznik, vendar če se posameznik ne zaveda kako naj si pomaga, potem ne more biti odgovoren za svoje preživljanje na avtopilotu. Največ je torej odgovorna družba in institucije na oblasti; izobraževalni sistem, religije in korporativni mediji - znana “sveta trojica.”
Zločin je, če nekomu prekineš preživljanje, v redu. Ampak mar ni še hujši zločin, če nekomu vzameš voljo do Življenja? Če otroka, polnega energije in entuziazma potlačiš v neke okvirje. Mar ni zločin, da v šoli in religijskih institucijah mladostnikom ubijejo težnjo po spraševanju, raziskovanju, razmišljanju z lastno glavo,.. navsezadnje jim pa še vlijejo občutek krivde? Mar ni zločin predvajanje nasilnih filmov, nizko inteligentnih nanizank in “razvedrilnih oddaj,” ki ljudi vzgajajo v nizkotnem in negativnem duhu? Mar niso zločin novice in televizijska poročila, ki enako (po načini in bistvu) poročajo že od vsega nastanka in v človeku povzročajo le obup? Mar ne izvajajo zločina korporacije, ki preko nenehno vsiljujejo reklame, s katerimi povzročijo prekomerno porabo izdelkov, medtem ko s tem povzročamo obubožanje tretjega sveta, naravnih virov in navsezadnje našega planeta? Mar ne izvajajo zločina farmacevtska in živilska podjetja, ki nam prodajajo strupe v zdravilih in hrani? Mar ne izvajajo zločina birokratske institucije, ki so same sebi in korporacijam namen?
Mar ne izvajajo največjega zločina nad človeštvom institucije in organizacije na oblasti, ki ne dopustijo, da bi prišli izboljšani javni in denarni sistemi, inovativni izdelki, izboljšani izobraževalni sistemi,.. v širšo javnost? Mar ni to največji zločin nas Življenjem? Kajti imamo vire, imamo znanje, imamo načine, imamo sisteme, ki odlično delujejo. Ob pomoči vlade in/ali medijev bi pa še pohitrilo vso zadevo. Vendar so/smo slepi za vse to, slepi za nove načine - malokdo kaj naredi.. Niti nobene - v zadnjem času tako popularne - PETICIJE nisem videl na tem področju.
Preživetje… Kdaj bomo pa začeli gledati na KVALITETO ŽIVLJENJA?
posted on May 13th, 2008 at 10:44 am
posted on May 13th, 2008 at 12:02 pm
posted on May 13th, 2008 at 10:27 pm
posted on May 14th, 2008 at 5:09 pm
posted on May 17th, 2008 at 12:35 pm