Cenimo preživetje, zanemarjamo Življenje

Živeti je najredkejša stvar na svetu. Večina ljudi obstaja, to je vse.
Oscar Wilde

Ste opazili, kako močno v naši družbi cenimo življenje (v tem tekstu preživetje) in kako močno se bojimo smrti, tako močno, da naredimo vse, da človek preživi.

V bolnicah oživljajo mrliče, ne glede na to, kakšen je smisel tega. Pri življenju jih imajo tako dolgo kot le morejo, da ja ne bi umrli, kajti smrt je nekaj groznega. Kakšen kraval zganjamo, ko kakšen človek umre na cesti (no, na to smo se navadili), pod vlakom, v diskoteki. Ob tem pa pozabljamo, da v Afriki vsak dan umirajo zaradi lakote, lakote, katero je posredno prizadejal zahodni svet.

Zločin je, če kakšnega človeka ubiješ. Takoj greš v zapor in sledi dokaj stroga kazen. Ne pravim, da je to dobro ali slabo, zgolj opažanje. Ampak ste opazili, kako malo cenimo Življenje? Sedaj me boste pa vprašali, kaj pa je to? “Mar nisi o tem že zgoraj govoril?” Ne, nisem. Zgoraj sem govoril o preživetju, zgoraj sem govoril o tem, da človek ne umre.

Življenje je pa nekaj popolnoma drugega, Življenje je… Živeti s polno žlico, Živeti z veliko energije, brez stresa, v veselju, ljubezni, notranjem miru.. Življenje ni agonija, ni preživljanje iz dneva v dan, ni životarjenje. Tragično je to, da malo ljudi podvomi v to, kot da smo se nekako navadili na to. Navajeni smo potrpeti, navajeni smo tako živeti, vsi okoli nas tako živijo. Osem ur delam za denar v službi, katero sovražim, preostanek dneva preživim pred televizijo ali v jambrajoči družbi, živim z družino, ki mi para živce, občasno pa se sprostim; večinoma s pomočjo umetnih substanc – in temu rečem življenje in sem se navadil na to.

Kdo je odgovoren za tako stanje? Velik delež odgovornosti nosi vsak posameznik, vendar če se posameznik ne zaveda kako naj si pomaga, potem ne more biti odgovoren za svoje preživljanje na avtopilotu. Največ je torej odgovorna družba in institucije na oblasti; izobraževalni sistem, religije in korporativni mediji – znana “sveta trojica.”

Zločin je, če nekomu prekineš preživljanje, v redu. Ampak mar ni še hujši zločin, če nekomu vzameš voljo do Življenja? Če otroka, polnega energije in entuziazma potlačiš v neke okvirje. Mar ni zločin, da v šoli in religijskih institucijah mladostnikom ubijejo težnjo po spraševanju, raziskovanju, razmišljanju z lastno glavo,.. navsezadnje jim pa še vlijejo občutek krivde? Mar ni zločin! predvajanje nasilnih filmov, nizko inteligentnih nanizank in “razvedrilnih oddaj,” ki ljudi vzgajajo v nizkotnem in negativnem duhu? Mar niso zločin novice in televizijska poročila, ki enako (po načini in bistvu) poročajo že od vsega nastanka in v človeku povzročajo le obup? Mar ne izvajajo zločina korporacije, ki preko nenehno vsiljujejo reklame, s katerimi povzročijo prekomerno porabo izdelkov, medtem ko s tem povzročamo obubožanje tretjega sveta, naravnih virov in navsezadnje našega planeta? Mar ne izvajajo zločina farmacevtska in živilska podjetja, ki nam prodajajo strupe v zdravilih in hrani? Mar ne izvajajo zločina birokratske institucije, ki so same sebi in korporacijam namen?

Mar ne izvajajo največjega zločina nad človeštvom institucije in organizacije na oblasti, ki ne dopustijo, da bi prišli izboljšani javni in denarni sistemi, inovativni izdelki, izboljšani izobraževalni sistemi,.. v širšo javnost? Mar ni to največji zločin nas Življenjem? Kajti imamo vire, imamo znanje, imamo načine, imamo sisteme, ki odlično delujejo. Ob pomoči vlade in/ali medijev bi pa še pohitrilo vso zadevo. Vendar so/smo slepi za vse to, slepi za nove načine – malokdo kaj naredi.. Niti nobene – v zadnjem času tako popularne – PETICIJE nisem videl na tem področju.
 

Preživetje… Kdaj bomo pa začeli gledati na KVALITETO ŽIVLJENJA?

6 Responses to “Cenimo preživetje, zanemarjamo Življenje”


  • lepo napisano …

    se ve da nobena država ne mara ljudi ki razmišlajo preveč …

  • Se precej strinjam, le z deležem odgovornosti družbe oz. svete trojice ne. Duhovno zrelejša družba sicer res lahko večini približa koncept Življenja, vendar se mora v končni fazi zanj posameznik odločit sam. Tudi danes je na razpolago precej kvalitetnih stvari (dosti več kot včasih): človek je lahko gej, aseksualec, svinger, ni treba, da je družinska persona, ki seksa enkrat na teden ob sobotah zvečer. Lahko je ateist ali agnostik ali hodi po svoji poti, ni treba, da je ob nedeljah ob 9h pri maši. Umetnost je tako dostopna, kot ni bila še nikoli. Tudi v pop kulturi se pojavljajo elementi večje globine. Pa vendar večina ljudi pade na nekvaliteto in preživetje, potem pa jamrajo. Zakaj? Ker niso pripravljeni ohranjati kondicije na dolgi rok. Lažje je v soboto zvečer doma poležavati pred povprečnim filmom kot iti v gledališče ali kino. In vsak tak mali korak, ki je “simpl”, se nalaga in ko jih je enkrat preveč, ne Živiš, ampak samo vegetiraš. Za Življenje se je treba potrudit. To je vse.

  • Ljudje se morajo(mo) spremeniti, ni druge. Ni veliko oddaj vrednih ogleda, sploh na komercialkah. Kot je Marija povedala, za kvaliteto se je treba odločit. Sveta trojica (oz. ljudje v njih) pa itak dela v okviru svojih interesov. Ko se bodo(mo) ljudje spremenili v zadostnem številu, se bo spremenila tudi “sveta trojica”.

  • Glupi ljudje in t.i. “sveta trojica” so golazen, ki jo je treba pokončati.
    Se strinjam s tabo. Sam folk je pač neodgovoren. Če bi vsak sprejel odgovornost vsega tega sploh en bi rabli in bi biu svet lepši.
    Jebeš, tko je. Sveta ne mormo spremenit, lahk pa spremenimo sebe. Konc koncu ne bomo vedno kle živeli. Upam da ne, kr sm se že naveličala.

    Pa tut na jetra mi gre, ko folk v bolnici napol krepan, ceu lajf bo vegetiral, uno žensko v ameriki pa so več kt 10 let držali pri vegetaciji… Še dobro, da so jo pul pustili zdahnt. Keri sadisti. In da ti to nardi familja? J**** jih v k****. Bolan, umsko prizadet folk. Sej človek ko to vidi se sploh ne čudi, da smo v takem dreku.

  • Užitek tole razmišljanje, ampak kaj, ko tisti, ki naj bi nekaj v sebi spremenili,tega verjetno ne dojamejo, tista “sveta trojica” pa itak v novejšem času bolj skrbi zase, kot za tiste, katerim naj bi pomagali ustvariti “življenje”. Enako velja za srečo, saj je ne znamo definirati v sebi, v večini pričakujemo, da naj jo nam naj zagotovi nekdo drug. Pa četudi, če sami ne vemo kaj je to, kako naj potem ve nekdo drug, ki nam naj bi omogočilo lepše, srečnejše življenje. Kolikokrat se vprašamo, kaj potrebujem, kaj imam, kaj mi resnično primanjkuje, kaj me osreči? Treba je razmišljati, po tem se ločimo od ostalih bitij. Ampak kaj, ko pa raje živimo po črednem nagonu, o lastnih zmožnostih pa razmišljamo šele, ko nas vodja tropa zapelje v prepad, če “preživimo”, seveda.

  • Kdo je nekomu kriv, da dela 8 ur v službi ki jo sovraži? Potem pa še je doma pred tv-jem in družino, ki mu para živce. Vsak je sam sebi kriv. Vsak si sam kroji usodo. Nihče nikomur ni reku….dej ustvari si družino…..delaj tam pa tam….

    Sam najprej zase poskrbi. Kdor ni sposoben pač ne preživi. In bodite srečni da lahko delate, naredite nekaj s tega in ne jamrat samo.

Leave a Reply