Duhovne skupine, tedenska srečanja

Kar precej je duhovnih skupin (karkoli že to pomeni) v Sloveniji, ki se tedensko druži. Meditacija, branje, pogovor, prijazen voditelj,… vse te stvari precej pripomorejo pri razvoju posameznika. Odprejo mu nove dimenzije, spremenijo kakšen del življenja, še globlje in bolj obširno vidi stvari, o katerih je prej le čutil, pa ni znal povedati, kaj bi to bilo.

Vendar je problem pri vseh teh skupinah sledeč; premalo dajejo poudarek na življenje izven tedenskih srečanj. Skupina se recimo dobi enkrat tedensko po nekaj ur, tam se ima fino in to je to. Kaj pa ves preostali čas od enega tedna do drugega? Enkrat na teden je ravno toliko, da nekaj je. Neke skupine (katerim so tedenska srečanja podpora tečajev) gredo korak naprej in dajejo poudarek na dnevnem programu (jutranji vaji in meditaciji), vendar kljub vsemu ostane še cel dan, kjer se se ponavadi pozabi na vse naučeno. Lahko bi celo rekel, da se izklopi duhovna oseba in se vključi družbeni robotek, ki pozabi na vse naučeno. Seveda ta program veliko pripomore, vendar učinki niso ravno blesteči in menim, da bi se dalo narediti veliko več – sploh v današnjih časih pospešenega dviga zavesti.

Zakaj se to dogaja, kdo je odgovoren? Veliko je iluzija čudežne tabletke pri vsakem posamezniku, a če se voditelji teh duhovnih skupin tega zavedajo, bi lahko kaj več naredili na tem področju. Lahko bi bolj spodbudile razvoj posameznika čez cel dan; kratke meditacije, branje duhovnih knjig, po sobi polepljeni citati, kaj napisati na vidno mesto (dlan)… Se pa zavedam, da je to precej naporno opravilo in vprašanje koliko voditeljev je sposobnih to izvesti. Poleg tega je marsikateri skupini uspeh, da ljudje sploh prihajajo na tedenska srečanja in se jim zdi, da na ta način že zelo pomagajo posamezniku in nočejo še bolj drezati vanj – pa mu res pomagajo?

Rekel bi, da večini niti ne koristi, kajti to postane le še ena čudežna tabletka, katero vzameš in potem je vse v najlepšem redu. Vendar duhovni razvoj na žalost ali na srečo zahteva celotnega posameznika, čez večji del dneva, celostno, na vseh področjih. Torej bi bolj kot karkoli take skupine morale biti ODSKOČNA DESKA, da posameznika spodbudi pri LASTNEM UDEJSTVOVANJU in mu pri tem lastnem udejstvovanju nudi OPORO, mu pomaga, ne pa da ga priklene nase (ene skupine bolj, druge manj). Kajti le skozi samostojne, močne in celovite posameznike lahko sije božanska energija.

Tako ali tako je pa ČAS najboljši pokazatelj – vsak pri sebi lahko vidi, koliko časa drži ta čudežna tabletka drži. Kajti kot pravi Jezus (Matej 10:26): “Nič ni skrito, kar se ne bi razodelo, in tajno, kar se ne bi zvedelo.”

2 Responses to “Duhovne skupine, tedenska srečanja”


  • S tem koliko odneseš je vedno tako, da je to stvar posameznika. Nekdo, ki ni pripravljen, da znanje prenese v vsakdanji svet, mu ne bi pomagala niti dnevna srečanja. Žal je tako, da resnično ne moreš prisiliti nekoga, da znanje ali tisto kar je na tečaju/srečanju pridobil uporablja v praksi. Lahko mu daš orodja in navodila za uporabo, naprej pa je odvisno od posameznika.
    Osebno menim, da na daljši rok ni mogoče, da redno delo ali meditacija v skupini ne bi vplivalo tudi na vsakodnevno življenje. Pri nekaterih gre razvoj hitreje, pri drugih počasneje.
    Zadnje čase mi na misel vedno pride naslednja primerjava: Delo na sebi in lastni duhovnosti je kot bi hodil na tečaj eksotičnega tujega jezika (pa naj bo swahili). Na tečaju se učiš in osvajaš swahili in se v swahiliju pogovarjaš tudi z drugimi, ker te razumejo. Ko prideš naslednji dan v službo, kjer vsi govorijo slovensko… boš govoril slovensko, ker pač nihče ne razume swahilija. Vendar to še ne pomeni, da ti swahilija ne obvladaš. samo pravih sogovornikov nimaš ;)

  • Nekdo pride na taka srečanja (ponavadi) ker ima probleme. Če ni tega pripravljen uporabljati tudi v vsakodnevnem življenju, bi rekel, da ni trpel dovolj. Tako kot zgodba o sokratu in učencu.
    Seveda imajo učinek, vendar bi se dalo narediti mnogo, mnogo več..

    Prebrisana primerjava. Jaz imam eno boljšo. To je nekako tako, kot če ti nekdo da novo boljše orodje, ti pa še vedno uporabljaš starega. Se bojiš kaj bodo drugi rekli ali imaš premalo poguma, in te je strah kaj bi lahko ta lahkotnost prinesla? Po mojem je norost, da tega ne uporabljaš v praksi. Bolj mirno življenje v službi, s tem tudi bolj izpolnjujajoče in produktivno (seveda odvisno od službe),.. a ni to vredno vztrajnosti? Ker konec koncev so umske pogojenosti le stare globoko zakoreninjene navade, te pa zagotovo odmrejo, če smo vztrajni, potem odmrejo. Korak za korakom.

Leave a Reply