Človek, zbudi se..

Ko se poleže hrup zunanjega sveta, ko ni sprehoda, ko ni prijateljev, ko ni dokumentarcev, ko ni knjig, ko nič za delati,.. ko ostanem sam s seboj, takrat občutim nekaj, kar čutim že celo življenje - nekaj manjka, nekaj bistvenega manjka v mojem življenju.
 

In če je res, da mi zunanji svet (vključno s skupki misli; koncepti, idejami) tega ne more dati, kako naj to potem najdem, kaj moram narediti?

Naj preženem ta občutek, ga zapolnim s takšnim ali drugačnim mašilom?
- To sem počel do sedaj, pa ni pomagalo. Kaj torej?

Edino kar mi pride na misel je to, da dopustim temu občutku da je, da se potopim v ta občutek………. In zgodi se nekaj neverjetnega, skoraj da čudežno občutek manjka izgine in nadomesti ga nekaj povsem drugega, nekaj povsem nasprotnega.. Nadomesti ga občutek……

…. Za nekaj časa, dokler se stari spet ne pojavi…. In potem pride spet ta občutek in se spet pojavi stari,… Vse skupaj se menja tako hitro kot vreme v zadnjih dneh.