Ego je morda prebrisan, ampak ni inteligenten. Prebrisanost sledi svojim lastnim malim ciljem. Inteligenca vidi večjo celoto v kateri so vse stvari povezane.. Prebrisanost ločuje; inteligenca vključuje.
Eckhart Tolle
Vse preveč je te prebrisanih (clever) ljudi (ali povedano drugače; ljudi pod vplivom ega). Bolj ko je človek prebrisan, večje spoštovanje ima v družbi. Zametki so vidni že v vsakodnevnem druženju z ljudmi. Več ljudi, ko nekdo nategne (dobesedno in v prenesenem pomenu), za kar rabi prebrisanost, večje spoštovanje in s tem vpliv ima. Veliko tega je spodbujeno tudi s strani medijev. Televizijska nanizanka prijatelji ali pa slovenski tv voditelji – in to tisti, ki veljajo za največje face, največje komike. Najbolj prebrisani ljudje.
In več kot ima človek moči in oblasti, hujše so posledice pomanjkanja inteligence. Politiki, verski voditelji, direktorji; bolj ko so prebrisani, bolj so uspešni s strani medijev. Primer direktorja zavarovalnice; bolj ko bo uspešno njegovo podjetje, večje spoštovanje bo žel v visokih krogih. Nihče pa ne vidi, kaj vse je bilo potrebno narediti za dobljene rezultate, preko koliko trupel navadnih ljudi je moralo iti, da je prišlo do željnega rezultata. Koliko navadnih ljudi je bilo potrebno nategniti, prepričati, da kupijo ponujeno storitev, in jim zapreti možnosti do izplačila, ko ga le ti res rabijo. Koliko ljudi je bilo potrebnih za to? Se kdo to vpraša? Kakšni so dolgoročne posledice? Koga to zanima?
Manjka inteligence, manjka širine, manjka uvidov izven okvirov omejenega razuma, izven okvirov svoje lastne družine, skupnosti, vasi, mesta, države, civilizacije,.. Pri vsej tej tehnologiji, mar se res ne bi dalo živeti v sožitju med ljudmi? Mar se ne bi dalo živeti v sožitju z vsemi živimi bitji, z Naravo? Ko ne bi imeli tehnologije in zmožnosti, ko bi se bilo potrebno bojevati za preživetje tako kot je to pri živalih bi še rekel, ampak mi imamo vse te možnosti le interesa ni, le širine ni, manjka INTELIGENCE pri zadostnem številu ljudi.
Razlika med ljudmi na oblasti in med navadnimi ljudmi je torej le v moči, spreminja se le vsebina, le manifestacija te norosti, jedro ostaja pri vseh enako. Vsi poznamo primere, kako je, ko na videz skromni ljudje dobijo moč. Ali pa če poslušamo vsakodnevne pogovore, vsak posameznik (skupnost, organizacija,..) študira le še to, kako bo prišel do denarja, kako bo preživel, pri tem pa ni nič pomembno, koliko ljudi pomendra pod seboj, koliko škode naredi okolju. Nihče se ne vpraša, od kje nek izdelek, kaj in koliko energije je bilo potrebno za izdelavo, vse kar je pomembno je le in samo CENA. Dolgoročne posledice nikogar ne zanimajo, vse preveč je prebrisanih ljudi (med tistimi, ki sploh razmišljajo s svojo glavo).. Tega ne gre obžalovati ali opravičevati, tako pač je; videnju te norosti mora slediti sprejemanje, sicer lahko videnje ustvari še več norosti.
Vendar pa, ali je potrebno čakati na ostale ljudi, da sem lahko v tem trenutku jaz inteligenten? Moram biti tudi jaz prebrisan, moram tudi jaz ostale ljudi potunkati, da bom lahko preživel? Je dobrota res sirota? Kot pravi (manipulativni) rek. Trdim, da je veliko dobrih ljudi, veliko inteligentnih ljudi, ki to že izvajajo in čedalje več nas je. Pomni, nebeško oko vedno gleda, zato ni razloga, da podležemo manipulativnim in prebrisanim ljudem.
Prava inteligenca pa pride le iz dimenzije Bitja, iz vertikalne dimenzije sedanjega trenutke, iz globine Življenja,.. ne iz razuma, ne da se je doseči z razmišljanjem. Dokler je ego ni inteligence, dokler so prisotne ideje, varovanje lastnih plitvih interesov, inteligenca ni prisotna. Zato več meditirajmo, privoščimo si več kvalitetne sprostitve, ki nas ponese v sedanji trenutek, poglobimo se vase, poglobimo se v svoje notranje Vesolje.
Inteligenca je naravni pojav – ravno tako kot dihanje, kot videnje. Inteligenca je notranje videnje; je intuitivna. Nič nima opraviti z intelektom. Nikoli ne zamenjajte intelekta z inteligenco, sta popolnoma nasprotna. Intelekt izvira iz glave; drugi so vam ga naložili. Morate ga obdelovati. Je izposojen, je nekaj tujega, ni prirojen. Ampak inteligenca je prirojena. Je vaše pravo bitje, vaša prava narava.
Osho
No, pol se ne čudim. Ko rečem kaj intiligentnega se folk čudi in me buli ko tele v nova vrata. Fino.
Btw, fajn, da si se spet prikazal. Gledj, da ne zapadeš v duhovno zasvojenost.
Lepo je brat tvoje bloge. Ajde.
Inteligenca se razvija v praktičnem stiku z naravo, ki ti nudi vse potrebno za umirjeno in zdravo življenje; se kaže v celostnem gledanju na procese in razumevanju teh procesov tako v naravi kot v sebi. Dokler sem zanemarjal praktično plat življenja in mislil, da mi Odgovore lahko ponudi glava sama, ali celo čustva, sem bredel in se ni nič zgodilo – razen trenutne pomiritve, ki bi jo lahko dosegel tudi drugače. Glavo je treba nastaviti stvarnosti, da posrka podatke, sinteze dela sama. Še prej pa moramo kritično in samokritično pomesti z vso lažno navlako, ki so nam jo vlivali v glavo in si z njo nimamo kaj početi.
Ni problem v tem, da imamo nečesa premalo, ampak v tem, da imamo nečesa preveč: kaosa v glavi in prenapetosti v duši, mišicah. Zato procesa, ki to rešuje, ne imenujem razvoj, ampak zdravljenje, reprogramiranje. Šele tedaj, ko odstranimo ta družbeni rak iz sebe, se lahko nadejamo poleta in videnja, ki nam ga razlagajo osvobojeni kot je Osho. Tedaj je to nekaj spontanega. Skozi očala s črnimi, zelenimi, rdečimi, sivimi filtri ni mogoče sija zagledati – prej je treba filtre odstranit. In s trpečim telesom ni mogoče blaženosti doživljat, saj blaženost zahteva popoln notranji mir.
Fajn bote!
Hja,
tudi jaz sem že v otroštvu zgradila močan obrambni zid- v strahu da “Nihče ne razume”!
Biti Clever se je večinoma precej obneslo v Življenju in kot praviš, se dobro prodaja…
Tudi Retoriko sem razvila do take stopnje, da mi je bil malokdo kos…
Vse dokler ni Mene začelo boleti dejstvo, da nisem srečna in da ne znam živeti svojega življenja…(čeprav sem “brihtna”)
Takrat se je začelo (duhovno)ISKANJE ..
“Dolga je POT od tukaj do Tukaj”
Ne, ne…ničesar ne verjemi ! PREVERI!
Ponujam ti enostavno metodo Samospraševanja,
ki te osvobodi želje, da bi karkoli vedel…
in spoznal svoje brezčasno Bistvo.
4 Vprašanja – Delo (The Work) Byron Katie
so vsak zase kot Zenovska palica, ki nas zbudi v RESNIČNOST…lahko prepoznamo, da je prav vsaka misel – koncept (pa naj bo še tako Clever ali Nobel) ILUZIJA…
Kot je rekel Krishnamurti :
“Svoboda je onkraj Znanega”
Resnično VEDENJE prihaja iz našega Bistva
in
kot je rekel Sokrat – edukacija je le način, da ZNANJE iz lastnih globin,
zvabimo na površje.
BI SE RADI NAUČILI delati DELO ???
Ker te imam rada, te Neizprosno usmerjam k Izvoru tega Kar Si…MOČ Ljubezni
Milena , http://www.resnica.si
“Smrt fašizmu ega – Svoboda Našemu Bistvu”
(OPSS…kaj čmo,sem pač otrok komunizma
The Path with Heart (The Teaching of Don Juan) by Carlos Castaneda
Anything is one of a million paths. Therefore you must always keep in mind that a path is only a path; if you feel you should not follow it, you must not stay with it under any conditions. To have such clarity you must lead a disciplined life. Only then will you know that any path is only a path and there is no affront, to oneself or to others, in dropping it if that is what your heart tells you to do. But your decision to keep on the path or to leave it must be free of fear or ambition. I warn you. Look at every path closely and deliberately. Try it as many times as you think necessary.
This question is one that only a very old man asks. Does this path have a heart? All paths are the same: they lead nowhere. They are paths going through the bush, or into the bush. In my own life I could say I have traversed long long paths, but I am not anywhere. Does this path have a heart? If it does, the path is good; if it doesn’t, it is of no use. Both paths lead nowhere; but one has a heart, the other doesn’t. One makes for a joyful journey; as long as you follow it, you are one with it. The other will make you curse your life. One makes you strong; the other weakens you.
Before you embark on any path ask the question: Does this path have a heart? If the answer is no, you will know it, and then you must choose another path. The trouble is nobody asks the question; and when a man finally realizes that he has taken a path without a heart, the path is ready to kill him. At that point very few men can stop to deliberate, and leave the path. A path without a heart is never enjoyable. You have to work hard even to take it. On the other hand, a path with heart is easy; it does not make you work at liking it.
I have told you that to choose a path you must be free from fear and ambition. The desire to learn is not ambition. It is our lot as men to want to know.
The path without a heart will turn against men and destroy them. It does not take much to die, and to seek death is to seek nothing.
For me there is only the traveling on the paths that have a heart, on any path that may have a heart. There I travel, and the only worthwhile challenge for me is to traverse its full length. And there I travel-looking, looking, breathlessly.