Človek, zbudi se..

Matrica človeštva je resnična

30th June 2008

Matrica človeštva je resnična

Verjetno ste gledali film/trilogijo Matrica, kjer lepo prikaže življenje v navideznem svetu, medtem ko telo stagnira. Marsikdo bi rekel, da to prikazuje neko stanje v prihodnosti, ampak meni se zdi, da film prikazuje današnjo zahodno družbo.

Ustvarili smo si nek navidezni svet, ki ima zelo malo povezav z resničnim svetom in v katerem vladajo neki umetno narejeni zakoni. Čas; naravne biološke ritme sta zamenjala ura in koledar. Od tega je odvisno, koliko časa bomo spali, kdaj bomo jedli, kdaj bomo aktivni in kdaj pasivni, kdaj si bomo vzeli čas za najbližje in zase,… Naravno hrano in vodo je zamenjala industrijska junk hrana in tisoč in ena bolj ali manj gazirana pijača. Najpomembnejša dela, kot so pridelovanje hrane, vzgajanje in izobraževanje otrok so postala nizko rangirana in zaradi tega skorajda ponižujoča, zamenjala jih je umetno ustvarjena zabavna industrija in znanost; predvsem ekonomija, pravo in prelaganje papirjev.

Živimo v notranjosti hiš, v katere nismo vložili praktično nič energije, v službo se pripeljemo v avtomobilu ali z avtobusom in tudi tam preživimo večina časa v zaprtih prostorih (mesto bi se lahko smatralo tudi kot zaprti prostor). Vse potrebno dobimo v trgovinah ali pa nekoga pokličemo. Vsi izdelki so praktično že izdelani, nam ni potrebno skorajda nič narediti. Zabavo in sprostitev nam prinaša kino, disko, šport, ali na višji stopnji kakšna umetnost. Redkokdaj se za sprostitev odločimo za enostavne in preproste stvari, kot je recimo sprehod, tek.

In potem se čudimo, kako je mogoče, da je toliko ljudi depresivnih, toliko ljudi z problemi hranjenja, preveč debelih, preveč suhih, razno razni artritisi, težave s križem, nezmožnost koncentracije, daljšega sprehoda, zdravega razmišljanja in videti širšo sliko.. Povedano drugače, zahodna civilizacija umira od znotraj.

Zelo očitno je, da naše telo ni bilo narejeno za tak način življenja, da mu nekaj zelo bistvenega manjka. Našemu telesu in mogoče celo še bolj naši psihi – tako ali tako sta si med seboj precej povezana. Stik z naravo, v kateri je telo živelo tisočletja, za marsikoga sploh ne obstaja. In tu ne pomaga nobena čudežna tabletka, kajti že v samih temeljih je vse zgrešeno.

A po drugi strani bi bilo nespametno za to kriviti tehnologijo in zadnjih 50 let. Vse kar nam je to obdobje omogočilo je to, da se izrazi tisto in je bolj očitno, kar je bilo do tedaj manj očitno. Vojne so se vedno dogajale, vendar v zadnjem času smo dobili bolj uničujoča orožja. Človek (predvsem moški) je bil v svoji psihi zadnja tisočletja bolj ali manj odtujen od resničnosti, odtujen od samega sebe, odtujen od narave. Le s to razliko, da je pred tem imel več telesnega stika, danes pa tudi tega ni – na srečo ali na žalost. Pa smo spet pri egu oz. izvirnem grehu. In ravno ta odsotnost stika, to življenje v umetnem svetu povzroča, da se ego še bolj razvije, povzroči še več trpljenja sebi ni drugim, kar pa v končni fazi pomeni njegovo (ego-vo) lastno smrt. Tako kot rakave celice, ko ubijejo gostitelja tudi same odmrejo – le s to razliko, da bo tokrat gostitelj preživel.
 

V množini govorim, ker s tem mislim večji del človeštva. Mi v Sloveniji imamo to srečo, da smo del tega, vendar ne tako močno. Če hočemo, imamo kadarkoli stik z naravo, medtem ko mnogi v velemestih lahko o tem le sanjajo, le odločiti oz. uvideti norosti je potrebno.. Učimo se na napakah drugih in jih ne ponavljajmo, saj zadosti potujemo, zadosti vidimo preko medijev kaj vse se dogaja in smo tudi zadosti pametni, da vse to povežemo – mar ne? Čemu moramo iti po tujih stopinjah, če pa vidimo, da ne peljejo nikamor?

Sedaj se ponuja idealna priložnost, da imamo razvito državo, a hkrati še vedno zadovoljno ljudstvo, pristno naravo. Jo bomo izkoristili? Začne se pa pri vsakem posamezniku posebej – z majhnimi in iskrenimi koraki.

posted in Oda razumu (egu) | 16 Comments

24th June 2008

Zastrupljenega kruha in bedastih iger – drugič

Ko preceniš pomembne (slavne) ljudi,
ljudstvo postane nemočno.
Lao Tzu

Ta zabavna industrija je v svoji osnovi zelo zgrešena, škodo povzroča tako zvezdnikom kot oboževalcem.

Zvezdniki. Toliko denarja, da ne vedo kaj bi z njim; v zahodnih državah se ne morejo mirno sprehajati med ljudmi; ko slava usahne ali že prej, zapadejo v alkohol, droge, mamila ali pa so močno psihično moteni; zaradi preobremenitve in preveč odrekanja jim odmira telo, nenehno ga morajo vzdrževati z umetnimi sredstvi, predvsem lepoto in težo; paziti morajo, kako zgledajo, kako se kažejo v javnosti, kaj rečejo; ko kaj zajebejo, jih tisti ljudje, ki so jih prej podpirali, zatolčejo v nulo; odvisni so od javnega mnenja, svojo moč si črpajo od tam..

Oboževalci zgornje stvari spregledajo, zvezdnikovo življenje na odru projecirajo na vseh 24ur. Kar vodi v to, da ves denar zapravijo za to, da so lahko v stiku z zvezdniki (v živo, televizija, plakati,..); cele dneve presedijo pred televizijo in jih gledajo, zase pa nič ne naredijo; možganske celice zaradi neuporabe odmirajo, prav tako odmira telo; ne vidijo rešitve za svojo bedo, malo odrešitve jim prinaša edino gledanje svojega zvezdnika…

Ne pozabimo pa, koliko denarja gre za te stvari. Zakaj gre toliko denarja? Ker ljudje to gledajo, na kratki rok jim sicer koristi, na dolgi le podaljšuje agonijo. Tako oboževalcem kot zvezdnikom. Si predstavljate, če bi bil ta denar usmerjen v izobraževanje visoko kvalitetnega učiteljskega kadra, koliko učiteljev bi lahko izobrazili, koliko ljudi na tak način preobrazili, jim pokazali pot k svoji pravi naravi..

A na take čase bo potrebno še malo počakati. Danes je realnost taka, da imamo nekaj športnikov, ki jih vsi obožujejo, imamo nekaj bistrih zabavnih glav, ki so zgled vsakomur, vendar množica se zgolj naslanja nanje in zase nič ne naredi; “kako je on pameten,” “blagor njemu, jaz tega nikoli ne bom dosegel.” Ali pa druga skrajnost, in hočejo biti kot oni, a na koncu v bolečinah spoznajo, da to ni to kar njih veseli.

Vendar razlika med navadnimi ljudmi in mnogimi zvezdniki sploh ni tako velika. Vsi imamo velike in male potrebe, vsi približno enako zgrajeno telo, vsi enako možganskih celic (razlikuje se le od povezav med njimi), po vseh se pretaka enaka kri, vsi dihamo isti zrak, vsi jemo enako hrano, vsi dobimo svetlobo in toploto od Sonca, vsi imamo 10 prstov na rokah, 10 prstov na nogah, enake oči, enaka ušesa, v osnovi enake probleme, enake strahove, enaka poželenja, podvrženi enakim norostim ega… Z drugimi besedami povedano, nič kaj bistvenega niso v življenju dojeli, nič kaj bistvenega se niso naučili. Vse kar znajo je tistih nekaj minut, ostalo je pa mogoče še huje kot pri povprečnem človeku – a množica jih kljub vsemu posnema. Namesto, da bi posnemali ljudi, ki poznajo in živijo skrivnosti življenja, posnamajo zvezdnike.

Zvezdniki so šli vsaj preko nekaterih ovir, marsikdo pa še tega ne. Čemu ne bi vsak posameznik nekaj naredil zase, čemu je tako lahko čakati na druge, se na druge naslanjati? Nam to res prinaša energijo ali le podaljšuje neko hipnotično stanje? Si res želimo tako živeti celo življenje ob zavedanju, da čudežna palčka ne obstaja ali bi raje v polnosti živeli življenje? V končni fazi je izbira v rokah vsakega posameznika – slej ko prej bo vsak to spoznal…

posted in Družba & Posameznik | 1 Comment

23rd June 2008

Možganska slepota

Da ne gre vsega zaupati (zavestnemu) um-u/razumu/možganom že vemo, dodatno pa to dokazujeta tudi naslednja dva primera optične iluzije – oba sta izredna.


Test pozornosti http://www.youtube.com/watch?v=Ahg6qcgoay4

Nezmožnosti možganov, da bi videla medveda se reče ‘nenamerna slepota’ (inattention blindness). Gre za to, da je človek preveč koncentriran na nek delček dogodka in zaradi tega spregleda ostale, prav tako pomembne stvari. Po domače povedano, človek lahko nekam gleda in marsičesa velikega ne vidi oz. zavestno ne zazna.

Če to prevedem na tematiko spletne strani; človek, ki ima pred očmi izključno nek cilj, neko izpolnitev v prihodnosti, ne more zaznati lepote v sedanjosti. Njegova zavest je osredotočena na nek dogodek v prihodnosti.. ker pa prihodnost nikoli za dalj časa ne pride, je človek večino časa nesrečen, kljub temu, da je ogromno lepote okoli njega že v tem trenutku.
 

Drugemu primeru se reče ’slepota spreminjanja’ (change blindeness). Na primeru boste videli dve sliki, ena je original, drugi pa nekaj bistvenega manjka. Kaj manjka? Na začetku bo mogoče malo zateženo, ampak s časoma se človek ulavfa.

PRIKAZ. Je java applet; z desnim klikom lahko (1) menjavate hitrost, s katero se dve sliki spreminjati, in (2) izbirate med večimi scenariji. Malenkost več o sistemu pa na začetni strani. Primer iz strani:
vecerja

Pri tem primeru pa bi lahko rekel, da je dobro viden tudi s pomembnostjo “prvega vtisa.” Ko nekoga vidimo, si o njem zgradimo več ali manj določeno podobo in kasneje jo je precej težko spremeniti, tudi če se je ta oseba precej spremenila.
 

Če pa koga kaj več zanima o ozadju tega, je pa kar nekaj informacij na internetu… kot pri vsaki stvari..

posted in Oda razumu (egu) | 1 Comment

12th June 2008

Jaz proti tebi, mi proti vam

Lepo je vidno pri nogometu recimo. Na začetku je vaški dvoboj, se tolčejo med seboj kot da bi šlo na življenje ali smrt. Tudi kakšni pretepi, zamere, sovraštva se znajo roditi iz tega – v ekstremnih primerih. Potem se ti dve vasi združita, in skupaj kot občina/mesto/klub igrajo proti drugemu mestu. Vsa notranja nasprotja se pozabijo, kajti sedaj je tekmec sosednje mesto. Vse enako. Zamere, sovraštva, zmerjanja, pretepi,… Država proti država, celina proti celini.

Vedno navijamo za svoje, nasprotnike pa zaničujemo. Svojo vas, mesto, državo, narodnostno skupino (tega je sicer malo), celino. Seveda, ne pride vedno do pretepa in velikega sovraštva, vendar je pa kljub vsemu prisotno neko zaničevanje, neko nasprotovanje. “Mi smo več kot vi, mi smo boljši, vi nimate pojma.

Na videz precej nedolžna stvar, ki je še kako vidna tudi pri mladostnikih. A ta nedolžna stvar se zna izjemno hitro razviti v strahovita grozodejstva. Vojne med državami in še huje, spopadi med religijami, med različnimi vejami iste religije. To pa niso več heci.. “Mi imamo edini prav, vi ste grešniki, skrunite edinega pravega Boga, zato lahko z vami naredimo kar hočemo.” Kaj vse to prinese tudi vemo.

Zametki, kot že rečeno, so vidni pri najbolj nedolžnih stvareh – navijanje recimo, četudi na videz miroljubno.. Ta potreba po nasprotovanju, ta potreba po ločevanju je povsod prisotna; mi zavedni, proti nezavednimi; mi vegeterjanci, proti mesojedcem; mi to in ono, proti onim, ki nimajo pojma… Ne glede na to, kako smo si podobni, vedno iščemo in se osredotočamo na razlike in iz teh razlik potem naredimo štalo..

In takemu stanju se ironično reče “NORMALNO.” Seveda je “normalno,” kajti vsi tako počnejo – praktično vsi. Ampak če je to normalno, potem je ta normalno v resnici precej NOR. Vojne niso povzročali “nori” kriminalci, vojne so bile vedno povzročene s strani “normalnih” in celo spoštovanih državljanov. Tibetanci in Romi..
 

Sedaj pa vprašanje, ali je to del naše prave narave, ali pa je to neka podedovana (ali kakorkoli že) napaka, nedelovanje – izvirni greh mogoče?

Ko grem globlje vase, vidim, da tak način je zelo drugačen od naše prave narave, da je v resnici kot nek tujek, kot nek parazit (ego), ki deluje znotraj nas.. Dobra stran tega pa je, da je to možno preseči – in dokaj enostavno. Za začetek je zelo osvobajajoče, ko človek spozna, da mu ni potrebno verjeti vsaki misli… Je pa potrebna velika mera vztrajnosti, iskrenosti in odločnosti.

posted in Oda razumu (egu) | 0 Comments

11th June 2008

Zastrupljenega kruha in bedastih iger – prvič

Kaj se je zgodilo z vsem kruhom? Kje je tisti dobri in zdravi domači kruh iz kmečkih pečic? Kje so časi, ko so ljudje s spoštovanjem jedli kvalitetno hrano, ko so ljudje sami pridelovali kar rabijo. Danes pa se ženemo za dobičkom in delamo dela, ki so sama sebi namen, osnove za življenje pa propadajo.

Kje so vse tiste kvalitetne zabave, ko se je človek ob tem dejansko sprostil? Kje so tisti vaški plesi, vaške igre, kjer je bilo iskreno veselje in smeh. Čemu danes rabimo toliko alkohola in drog, da uspava vse probleme, glasno muziko, da preglasi vse težave? Čemu toliko presedanja pred televizijo, čemur ironično rečemo sprostitev? Kajti če bi pobližje pogledali, oz. če pogledamo širše, v države kjer so pred nami, potem vidimo, da tu ni nobene prave sprostitve. Kje je tu Zeitgiest v praksi?

Kje so kvaliteten kruh in pristne zabave?
 

Evropsko prvenstvo 2008 v nogometu – prevzame vse naslovnice, najpomembnejša tema meseca. Po naključju, ravno v času izpitov in zaključevanje šolskega leta. Ali se zavedamo, koliko časa, energije in predvsem denarja gre za te stvari? Res je, da gre za nekatere druge stvari še več denarja, predvsem za vojno in vojsko (patrije 258,5 milijona evrov), vendar kaj dosti ne zaostaja zabavna industrija. Recimo Euro 2008, zgolj z vstopnicami bodo zaslužili okoli 70 milijonov evrov! Kaj vse se da kupiti in omogočiti s tem denarjem, si lahko samo predstavljamo. Koliko igrišč in telovadnic za otroke, koliko kvalitetnih usposabljanj za učitelje (čeprav v to rahlo dvomim..), koliko…

Ampak toliko denarja in ves pomp okoli tega je predvsem zato, ker LJUDJE TO GLEDAJO. Zakaj gledajo? Nekaj je tukaj agresivni marketing, prvenstvo na vsakem koraku in ne moreš mimo tega, da ne bi pogledal kakšne tekme – že zaradi tega, da si “in.” Ampak ljudje gledajo predvsem zaradi tega, ker se ob tem sprostijo, se zabavajo – čeprav to pomeni le sedenje, pitje piva in grizljanje junk food-a. Kljub vsemu pozabijo na svoje vsakdanje probleme, na preteklost, na svojo prihodnost. Neumni bi bili, če bi izpustili tako priložnost za sprostitev. Vendar, od kje so ljudje toliko zafrustrirani, od kje imajo tako veliko problemov? Se ne bi dalo vsega skupaj rešiti na bolj enostaven način?

V veliki meri je tu struktura in delovanje celotne družbe; živčnost doma, živčnost v službi, pranje možganov na vsakem koraku, omejevanje, poneumljanje, zatiranje,.. Ne morem pa mimo tega, da mora biti nekaj takega v človeku, nek stvor, nek parazit (ego), kar to omogoča. Neverjetno je namreč, kako mnogi celo zagovarjajo ta sistem, ki več kot očitno ne deluje. Vidijo pri sebi, v svoji okolici, v širši družbi, pa nočejo dojeti, delajo se slepe..

Pranje možganov na vsakem koraku, vendar vsak sam je za to odgovoren. Nadaljuj z branjem »

posted in Družba & Posameznik | 6 Comments

9th June 2008

Ko si na tleh, in ko se počutiš osamljenega…

So trenutki, ko sem na tleh, ko mi gre vse na jetra – in to je eden takih trenutkov. Pa ne vem zaradi česa.

* Morda zaradi tega, ker je toliko zblojenih in izgubljenih ljudi, ki nasedajo marsikateri zblojeni ideji;
* ali morda zaradi tega, ker se nekateri tako hitro navdušijo nad določenimi stvarmi, brez da bi pogledali širši vidik, in s tem v ta drek spravijo še ostale;
* ali morda zaradi tega, ker ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, ne vidijo preko omejenosti razuma in misli;
* ali morda zaradi tega, ker ljudje hočejo biti ovce, se bojijo ali nočejo razmišljati s svojo glavo;
* ali morda zaradi tega, ker sem pojedel preveč prokletega junk food-a, čeprav sem tazadnjo porcijo, ki je že bila v ustih, vrgel v sekret (tako naredim manj škode);
* ali morda zaradi tega, ker so položaji planetov in lune v napačni postavitvi;
* ali morda zaradi tega, kar vsakih 30 minut ne dobim novega osebnega mail-a;
* ali morda zaradi tega, ker statistika in komentarji na blog-u ne rastejo eksponentno;
* ali morda zaradi tega, ker ne vem kako naj se o določenih stvareh odločim;
* ali morda zaradi tega, ker bi rad kakšno pametno, dokaj pogosto, in solidno plačano službo oz. delo, pa ga trenutno ni na vidiku;
* ali morda zaradi tega, ker ne vem kako točno uresničiti vse svoje ideje in projekte;
* ali morda zaradi tega, ker bi rabil več denarja za vse svoje ideje, pa ga trenutno nimam;
* ali morda zaradi tega, ker sem na trenutke preveč len oz. me je strah narediti kakšen nov korak;
* ali morda zaradi tega, ker bi rad od določenih ljudi kaj dobil, pa tega ne dobim;
* ali morda zaradi tega, ker hočem biti slabe volje;
* ali morda zaradi tega, ker mislim, da bi moral biti dobre volje in neprestano na višku energije in nenehno vedeti, kaj je pravilna odločitev, pa to nisem oz. tega ne vem;
* ali morda zaradi tega, ker sem izgubil stik s svojim Centrom, ker sem pozabil kdo jaz sem, ker sem pozabil, da me podpira celotno vesolje;
* ali morda kaj osemnajstega?

Kdo bi vedel…

posted in Osebno | 15 Comments

7th June 2008

Lao Tzu – Tao Te Ching (Lao Zi – Dao De Jing)

tao te ching - lao zi - dao de jing - taoism - jin jangKot lahko vidite odzgoraj, je slovenski prevod Tao Te Ching-a (Dao De Jing-a) po novem prosto dostopen preko interneta, kar se za tako besedilo tudi spodobi. Ker je tako kratek, je vsaka vrstica izjemno globoka. Seveda pa pri vsakemu resonirajo različne modrosti.

Mislim, da sem se ravno zaradi naukov o vodenju in vladanju odločil za prevod. Kajti če pogledamo današnje stanje je zelo jasno vidno, kaj vse povzročajo te omejitve in zakoni – kar pa je ravno v nasprotju z nauki iz Taa.. Za ta zelo kratek povzetek sem izbral še modrosti o poznavanju samega sebe in nekaj paradoksov.
 

Vodenje in vladanje:

(19) Odvrzite svetost in modrost
in ljudje bodo stokrat srečnejši.
Odvrzite moralo in zakonitost,
in ljudje bodo naredili pravo stvar.
Odvrzite industrijo in dobiček,
in ne bo nobenih tatov.

(33) Kdor pozna druge, je prebrisan.
Kdor pozna sebe, je razsvetljen.
Za obvladovanje drugih je potrebna sila.
Za obvladovanje sebe je potrebna resnična moč.

(57) Če hočeš biti dober voditelj,
se moraš naučiti slediti Tau.
Prenehaj poizkušati nadzorovati.
Opusti dokončne načrte in koncepte,
in svet bo vladal samemu sebi

Več kot imaš prepovedi,
manj pošteni bodo ljudje.
Več kot imaš orožja,
manj varni bodo ljudje.
Več kot imaš podrejenih,
manj samozavestni bodo ljudje.

Zaradi tega Mojster reče:
Opustim zakon,
in ljudje postanejo pošteni.
Opustim ekonomijo,
in ljudje postanejo srečni.
Opustim religijo,
in ljudje postanejo iskreni.
Opustim vse želje po skupnem dobrem,
in dobro postane običajno kot travnata bilka. Nadaljuj z branjem »

posted in Zakonitosti Življenja | 5 Comments

6th June 2008

Zen metode na globalnem nivoju

Če se hočeš nečesa znebiti,
moraš najprej dopustiti, da se razcveti.
Lao Tzu

Ljudje smo ovce, radi ubogamo in sledimo, težko razmišljamo s svojo glavo,.. Zaupati samemu sebi, poiskati svoj lasten vir, biti sam svoja avtoriteta,.. vse to se zdi nemogoče, celo bogokletno za marsikoga. Pa vendar če bi bili iskreni do samega sebe, bi lahko videli, da ravno po tem hrepenimo. Dobimo sicer nekaj tolažbe in zavetja v skupini/organizaciji, a nekaj bistvenega manjka kljub vsemu. A vendar je to pot evolucije zavesti, v katero smo namenjeni, kar je tudi nujna, če hočemo kot človeštvo sploh preživeti nadaljnjih ne več kot 10 let.

A je za mnoge v tem trenutku (6. junij 2008) to prezgodaj, radi bi še spali. Navajeni so na svoje trpljenje, na svoje životarjenje, in zato jim ni nič hudega, navajeni so potrpeti. Nekateri jih sicer budijo, a se ne dajo, hočejo spati. Kaj bi spečega človeka pripravilo do tega, da se prebudi?
 

Z lepo besedo gre zelo težko, sploh pri močni osebnosti, pri močnem egu. Kljub vsem stiskam ne vidi jasno, je vase zaverovan, njegova resnica je edina možna, zaprt je za novosti,.. tako da enostavno presliši tisto, kar se ne ujema z njegovo podobo resničnosti. Če recimo pogledamo duhovne nauke, ki so bili skozi vso zgodovino in so še danes še bolj številčni, je kljub vsemu precejšnja večina slepa za to.

Kaj potem še ostane? Če ne gre z lepa, pa z grda. Ostane omejevanje, tlačenje v škatlico, čedalje več stresa, čedalje bolj neprimerno okolje, čedalje več naravnih katastrof, čedalje več kriminala,… skratka, čedalje več trpljenja, ki mora priti do te mere, da človek ne more živeti več s samim seboj, ne more več biti navajen na to trpljenje – šele takrat je pripravljen na spremembe, na nove poti. Veliko ljudi se je prebudilo na tak način.

In če pogledamo današnji svet se ravno to dogaja. Nekatere stvari same od sebe, druge pa so načrtovane, vsaj neka peščica ljudi na svetu ve zanje, pod kakšnim imenom so znani pa tudi vemo. Sprijaznimo se, če bi čas zavrteli za 15, 20 let nazaj, bi zelo malo ljudi uvideli zunanje norosti, ki niso nič drugega kot manifestacija notranjega stanja. In v stanju 15 let nazaj, bi lahko to igro vodili v neskončnost, pa se ne bi nič spremenilo. Tako pa so se “odločili” (ali karkoli že), da stvar peljejo v ekstrem. Vsak razumen človek pa ve, da se slej ko prej take stvari odkrijejo, če se stvar stopnjuje, vsak človek slej ko prej pride do stopnje trpljenja ali zavedanja, ko je primoran v spremembe.
 

Tu je pa še druga super zadeva. Posameznik v 6 milijardnem svetu lahko naredi kaj malo. Posameznik, v vsej tej korporacijski in medijski nadvladi je nemočen. Na družbo ne more vplivati, vsaj ne toliko, kot bi hotel. Prav tako ne more vplivati na ljudi okoli sebe, ker preveč trdno spijo. Kaj mu torej še ostane? Jah, sebe lahko spravi v red, lahko se obrne navznoter, v duhovne nauke in v sebi najde mir, ki ni odvisen od zunanjih dogodkov. V sebi najde vir, ki mu daje energijo.

Mene pa nihče ne sili, da sodelujem v tej igri, prav nihče. Sam se odločam, sploh takrat, ko vidim te norosti. A lahko se zgodi da me potem jezi, saj me skrbi, kako bo ta manipulacija vplivalo na druge ljudi. Ampak očitno je to za njih edina pot – še več norosti. Premalo za računalnikom, bodi še več; premalo gledanja televizije, glej jo še več; premalo časa v nakupovalnih centrih, preživi tam celi vikend; premalo stresa v službi, če hočeš ostati v službi moraš iti naprej, kar pomeni še več stresa, kar izvoli. Izumirajo čebele, naravne katastrofe, pomanjkanje pitne vode, pomanjkanje čistega zraka, pomanjkanje zdrave hrane, revščina po svetu, drugje pa debelost, vojne zaradi nafte,.. Vsega tega očitno še premalo, človek je navajen potrpeti. Sprašujem se, do kje mora vse skupaj priti, da bo zadostno število ljudi izstopilo iz tega znorelega sistema, ali ga vsaj nehalo hraniti več kot je potrebno za lastno preživetje?

Torej vsa ta svetovna igra ni nič drugega kot priprava na dvig zavesti. Izbrali so edino možno pot, pot omejevanje in trpljenja (arhetip: Jezus na križu). Nadaljuj z branjem »

posted in Pot v notranjost | 8 Comments

  • Inspiracija


  • Kar te pričakuje v prihodnosti, zavisi od tvojega stanja zavesti v tem trenutku. - Eckhart Tolle
  • Moje Twittanje


web counter