Ko si na tleh, in ko se počutiš osamljenega…

So trenutki, ko sem na tleh, ko mi gre vse na jetra – in to je eden takih trenutkov. Pa ne vem zaradi česa.

* Morda zaradi tega, ker je toliko zblojenih in izgubljenih ljudi, ki nasedajo marsikateri zblojeni ideji;
* ali morda zaradi tega, ker se nekateri tako hitro navdušijo nad določenimi stvarmi, brez da bi pogledali širši vidik, in s tem v ta drek spravijo še ostale;
* ali morda zaradi tega, ker ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, ne vidijo preko omejenosti razuma in misli;
* ali morda zaradi tega, ker ljudje hočejo biti ovce, se bojijo ali nočejo razmišljati s svojo glavo;
* ali morda zaradi tega, ker sem pojedel preveč prokletega junk food-a, čeprav sem tazadnjo porcijo, ki je že bila v ustih, vrgel v sekret (tako naredim manj škode);
* ali morda zaradi tega, ker so položaji planetov in lune v napačni postavitvi;
* ali morda zaradi tega, kar vsakih 30 minut ne dobim novega osebnega mail-a;
* ali morda zaradi tega, ker statistika in komentarji na blog-u ne rastejo eksponentno;
* ali morda zaradi tega, ker ne vem kako naj se o določenih stvareh odločim;
* ali morda zaradi tega, ker bi rad kakšno pametno, dokaj pogosto, in solidno plačano službo oz. delo, pa ga trenutno ni na vidiku;
* ali morda zaradi tega, ker ne vem kako točno uresničiti vse svoje ideje in projekte;
* ali morda zaradi tega, ker bi rabil več denarja za vse svoje ideje, pa ga trenutno nimam;
* ali morda zaradi tega, ker sem na trenutke preveč len oz. me je strah narediti kakšen nov korak;
* ali morda zaradi tega, ker bi rad od določenih ljudi kaj dobil, pa tega ne dobim;
* ali morda zaradi tega, ker hočem biti slabe volje;
* ali morda zaradi tega, ker mislim, da bi moral biti dobre volje in neprestano na višku energije in nenehno vedeti, kaj je pravilna odločitev, pa to nisem oz. tega ne vem;
* ali morda zaradi tega, ker sem izgubil stik s svojim Centrom, ker sem pozabil kdo jaz sem, ker sem pozabil, da me podpira celotno vesolje;
* ali morda kaj osemnajstega?

Kdo bi vedel, le kdo…
 

Zunanja povezava: Glavo v pesek
 

15 Responses to “Ko si na tleh, in ko se počutiš osamljenega…”


  • mogoče si pa le začutil energijo zemlje in čutiš kar “mati” čuti? :)
    have faith my friend :)

  • Pozdravljen!

    Ko je človek kdaj na tleh in se počuti osamljenega, izgubljenega, nesrečnega – takrat veliko pomaga, da te nekdo potreplja po rami, te pogleda v oči in iskreno reče – ne obupaj, vztrajaj, saj bo jutri bolje. Pravijo, da je najtemnejša ura tik pred svitom … kar pomeni – tukaj je nov dan, dan poln upanja.

    LP

    P.S. Upam, da ti je tole moje “trepljanje” po rami vsaj malo pomagalo in da – čeprav se nam ne zdi vedno temu tako nas vesolje, Bog, višji jaz, božanska energija … (kakorkoli tisto “nekaj” imenujemo) tudi v takšnih težkih trenutkih brezpogojno in ljubeče podpira.

  • morda zato,ker rabis malo miru:)

    božansko lep dan še naprej!


  • The day is cold, and dark, and dreary;
    It rains, and the wind is never weary;
    The vine still clings to the moldering wall,
    But at every gust the dead leaves fall,
    And the day is dark and dreary.

    My life is cold, and dark, and dreary;
    It rains, and the wind is never weary;
    My thoughts still cling to the moldering Past,
    But the hopes of youth fall thick in the blast
    And the days are dark and dreary.

    Be still, sad heart! and cease repining;
    Behind the clouds is the sun still shining;
    Thy fate is the common fate of all,
    Into each life some rain must fall,
    Some days must be dark and dreary.

    The Rainy Day by Henry Wadsworth Longfellow

    ;-)

  • Hvala vsem. Vse pomaga… že pisanje samo pomaga.. Vprašanje je le, koliko časa vse skupaj drži?.. In koliko časa je spet potrebno, da gre človek čez ta balast – tako ali drugače oz. karkoli že to pomeni.

  • enjoy this moment NOW

  • Woohoo, zelo lepa sprememba, izgled bloga je vau…

  • …..po vsakem dežju posije sonce….. so te žarki že dosegli?….sodeč po blogu, bi rekla da ja…..I LIKE IT!!!

    p.s. saj sonce je vedno tam le kdaj pa kdaj ga prekrijejo oblaki….

  • Sonce, Sonce,.. da…

    Ja no.. sprememba je, in kot taka dobrodošla. Sicer se mi mogoče zdi malenkost kičast, vendar za kakšen mesec verjetno bo. Ampak če je vama v redu in s tem še komu, potem sploh super. Hehe.

  • Mogoče ti manjka lasten in smiselen cilj. Veš kaj nočeš! Ali veš kaj hočeš?!
    Sam osebno sem vedno dobro vedel kaj nočem, in sem se umikal “nočem” stvarem, ki jih ni mogoče spremeniti. Ampak ne morem se vedno umikat. Vprašanje kaj resnično hočem mi včasih še vedno predstavlja težave (to je takrat, ko izgubim vizijo in dobre občutke). Imam osnovne cilje (deloma na osebni in deloma na materialni ravni) in s temi počnem čisto druge stvari in srečujem drugačne “boljše” ljudi. Ko imaš na dlani odgovor kaj hočem, postaneš kreator življenja. V življenju manjka akcije, lastne kreativnosti. Trenutni sistem je zelo pasivno naravnan (videti je drugače)ampak ko si upaš in si dovoliš uresničevati srčne želje, se ti j*** za tak sistem. Ko ljudje vidijo, da ti uspeva v življenju tudi izven standardnih družbenih norm, se počasi spreminja tudi sam sistem…..na lepše, za ljudi, živali, naravo.

    Ps.: Fajn blog, kar tako naprej!

  • “…ali morda kaj osemnajstega?” :)

    No ja, najbrž je danes že čisto nov dan… ampak sonca še kar ni in ni:/.

    Pozdrav

    p.s. Blog pa res odlično izgleda. Vse pohvale!

  • Hojla reason. Po eni strani se globoko strinjam s teboj, po drugi strani pa je nevarnost ciljev ta, da te cilj vleče naprej, da te cilj drži po konci. Z drugimi besedami povedano, v nekem oddaljenem času in prostoru bo stvar boljša, malo moram še potrpeti v sedanjosti pa bo.. In vemo kaj iz tega potem nastane.. nov cilj.. Sedanjost je edini čas, ki obstaja, pot JE cilj.. Torej, čemu nebi raje uzrl lepoto, ki jo ima sedanji trenutek, in iz te moči potem delujem.. To pa je na začetku malo težje, sploh zaradi tega, ker nismo navajeni.

    Oi sheehs, Sonce vedno JE :)..
    Hvala. Sem ugotovil, da mogoče se po vsem tem času morda najde kakšna Thema, ki meni vsaj približno ustreza – in res se je.. Le še tele tulipane v glavi odstranim pa bo kot je treba. Samo je tako dobro narejeno, da rabim nekaj časa za nadomestek. Do takrat je pa tudi to v redu, da.

  • Glede Poti in Cilja je treba dodati: pot JE cilj SAMO na začetku, ker se je zelo težko spraviti na Pravo Pot.Potem, ko se enkrat prikobacamo nanjo, je problem ostati in obstati na njej.
    Ko pa enkrat po njej začnemo suvereno hoditi, postane problem prehoditi jo do konca.
    In ko smo Pot skoraj prehodili do konca, je vedno problem doseči Cilj, ki je seveda čisto
    na koncu poti … Če smo torej natančni, je stvar taka . Če rečemo, da pot JE cilj, smo sicer
    resnično nekaj ugotovili vendar žal s tem nismo povedali vsega, kar bi morali ….

  • Sem vesela, da sem “zašla” spet enkrat k tebi!

    Lepo mi je malo pokukati … oja, lahko še jaz dodam nekaj točk … bo šlo kar čez dvajset … ali trideset …

    Veš, akj je meni recimo težko sprejeti: da trdijo nekateri o drugih, da so z opranimi možgani, zase pa so prepričani, da niso oprani, da so samostojni, svobodni in kaj vem kaj še vse …

    Meni se pa zdijo včasih prav ti oprani – ker poznajo recimo samo eno stran … in nočejo druge niti spoznati … vnaprej so jo označili za … recimo … napačno, čudno, neumno …

    Vse dobro ti želim!

  • Igor, da in ne. Pot je cilj pomeni, da je romanje že samo sveti kraj, da je življenje v vsakem trenutku že in vedno sveto. Cilj ni bistven, bistvena je pot. Na začetku, da, je cilj koristen, da se spravimo, tako kot praviš. Vendar da pa prispemo do cilja, pa ni bistveno.. kajti cilj se lahko spreminja in je na koncu čisto drugačen kot na začetku….. Tko je, da so misli omejene in vedno perspektiva.. vsega se ne da na enkrat zajeti – res je..

    Hehe ana. Vse kar rabiš je primerjati način življenja odraslega človeka in vseh ostalih prebivalcev na planetu, pa ti bo vse jasno… Če se ti današnji način življenja ne zdi zgrešen,… potem.. še malo počakaj in videla boš tudi ti.

    http://www.youtube.com/watch?v=WhZ_0qzSFgo

Leave a Reply