Človek, zbudi se..

Preden si zastaviš katero koli drugo vprašanje, se najprej vprašaj najbolj osnovno vprašanje: Kdo sem jaz?
Eckhart Tolle

Najpomembnejše vprašanje, ki ga pogostoma zanemarjamo. Če začnemo odgovarjati na to vprašanje, vidimo, da v resnici sploh ne moremo odgovoriti nanj. Na primer: Kdo sem jaz? Lemurian (ne sprašujem psevdonima), pisec bloga (ne sprašujem kaj počneš), sin, brat, nečak, vnuk, bratranec (ne sprašujem v kakšnem razmerju si), bivši študent (ne sprašujem kaj si počel), duhovni iskalec, rekreativni športnik, nekdo, ki rad teče, ki meditira, ki redno telovadi (ne sprašujem s čim se ukvarjaš), šahovski prvak (ne sprašujem kaj si dosegel), nekdo, ki zaupa v Življenje (ne sprašujem kakšna so tvoja prepričanja, ideje, pogledi) … itd, itd. Nisem ne materialne dobrine, ne telo, ne misli,… Kdo torej sem jaz?

Občutek ločenosti
Lahko bi šli naprej in prišli do dejstva, da se veliko ljudi čuti predvsem ODTUJENE. Na vprašanje kdo sem jaz, bi odgovorili: “Od vsega vesolja ločen posameznik, vržen v ta svet, na katerem si mora izboriti svoje mesto pod Soncem, in edini način za to je, da si podredim druge. Življenje je BORBA, neprestano je potrebno z drugimi tekmovati za položaj, za varnost - če zmagam in nekoga zatolčem, se počutim super, če pa izgubim, sem nasrkal. Skratka, nič me ne podpira, narava in živali so sovražne do mene, nič mi ni prineseno na pladnju - vse kar sem dosegel v življenju, je bilo pridobljeno z borbo, trudom in lastnim naporom.”

Tak občutek pomeni tudi to, da so procesi znotraj mene (misli, čustva, način doživljanja sveta) izključno moji, drugi ljudje pa imajo popolnoma svoje, povsem ločene od mojih. Za vse svoje ideje, prebliske, projekte sem odgovoren izključno jaz sam, zaradi tega si jih lahko podredim, in so izključno moja last. Ravno tako pomeni, da če se borim za dobro v svetu, sem SAM - no, največ kar lahko imam je še nekaj somišljenikov, s katerimi se skupaj borimo za boljši svet. Če hočemo boljši svet, si ga moramo sami izboriti, s trudom in odrekanji.

Življenjska sila Vesolja
A po drugi strani je ta občutek ločenosti seveda neresnica, iluzija, močno skregana z zdravo pametjo. Mnogi psihologi in raziskovalci so to dokazali, sodobna znanost to dokazuje, mistiki že tisočletja govorijo o tem,.. a še vedno ostaja ta občutek. Nekateri sicer to intelektualno razumejo, vendar ne dojamejo, ne vpliva na način, kako živijo življenje, spet pri drugih se ta občutek menja - nekaj časa je prisoten, potem izgine.

Namreč, tako kot so rastline del Zemlje in s tem Vesolja, tako so tudi živali in človek. Človek je vzklil iz Vesolja, ravno tako kot rastlina vzklije iz Zemlje. Kar poglejte kaj vse nas podpira; zrak, voda, podnebje, Sonce, sadeži,… vse kar je na tem planetu je idealno za naš organizem, za naše telo. Le v civilizaciji, v umetno zgrajenem svetu, naši matrici, se zdi, da vsega primanjkuje.

Ampak jaz sem “življenjska sila vesolja,” povezan z vsem kar me obdaja, tudi del človeške družine. To so Indijanci in stara “primitivna” ljudstva zelo dobro razumela. In tudi kar se dogaja znotraj mene, se dogaja veliko ljudem po svetu, četudi nimam jasnih dokazov v svoji okolici. Konkretno pri gledanju na svet - očitno imam to srečo/prekletstvo, da sem med prvimi - sicer pa tako ali tako ne morem vedeti, kaj se dogaja v ljudeh okoli mene; zunanja manifestacija velikokrat vara. Vprašanje tudi je, kako drugi vidijo mene?

Mehanično in zabito vesolje?
Ste pa verjetno že naleteli na ljudi, ki pravijo, da je Vesolje le neka kozmična nesreča, splet naključij in čisto mehanično in neumno. Tako narava, kot rastline in živali in ljudje. Vse je zabito. Torej lahko iz tega sklepamo, da so tudi ti ljudje zabiti. To pa je skoraj tako, kot če norec ugotovi, da je nor - ampak to ni več prava norost, tako kot ni to več prava zabitost, ampak nek preblisk inteligence. Vsi pa vemo, da na jablani rastejo le jabolka.. kako lahko torej v mehaničnem in zabitem vesolju nastane karkoli inteligentnega?

Če verjamemo v to slučajnost je skorajda tako, kot če bi opica pisala na računalnik 24ur na dan, stotine bilijone let, s hitrostjo 65 besed na minuto in bi v tem procesu sproducirala tale blog ali pa Jezusove evangelije. To pa se nikoli ne bi zgodilo…

Teorijo o mehaničnem vesolju lahko zagovarja le neka ločena, močno zafrustrirana entiteta, ki gleda na življenje kot na agonijo, kot na prekletstvo. Če ste pa kdaj resnično opazovali majhnega otroka, živali, naravo, potem veste, da je inteligenca povsod prisotna. In ne samo inteligenca, tudi mir in spokojnost, lahko bi rekli celo Ljubezen - drugače ne bi bilo mogoče, da bi nas narava in živali tako pomirjale.

Kako doživljam Življenje?
Nisargadatta Maharaj pravi: “Če bi ljudje vedeli, da se nič ne more zgoditi brez sodelovanja celotnega vesolja, bi dosegli veliko več z manj potrošene energije.” Marsikdo se žene na vso moč, dostikrat z glavo skozi zid, ker jemlje Življenje kot sovražno okolje, kot nekaj, proti čemur se je potrebno boriti. A po drugi strani tako živi le odrasel človek… hecno, mar ne?

Pri raziskovanju vprašanja o svoji eksistenci pridemo torej do vprašanja o odnosu do Življenja. Me to podpira, ali ne? Če me ne podpira, potem je za vso nesrečo krivo Življenje, za vso trpljenje, vse tragedije, vse tegobe in pogrebe,.. jaz sam naredim, kar pač morem. Če pa mene življenje podpira, potem pa pridemo do napake v sistemu.

Kako me lahko življenje podpira, če me vrže v sovražno okolje, neprijazno družino, nezavestne sodelavce, sistem, ki zna samo izkoriščati.. kako te tu možno, da me življenje podpira? A če kljub vsemu dopuščam možnost, da me podpira…. potem pa je “krivca” za vse to potrebno iskati drugje,…. v samemu sebi, v svojem odnosu do sveta, v svojih prepričanjih. To pa je za marsikoga nerazumljivo - za marsikoga, ki ni dovolj pretrpel, za marsikoga, ki se trmasto oklepa svojih prepričanj ne glede na vse dokaze v svoji okolici, in ki še vedno misli, da lahko premaga celotno Vesolje..
 

Če sem vsaj deloma sposoben dojeti ta revolucionaren način gledanja na svet, potem odpade (oz. se začne krhati) strah pred smrtjo, samoobtoževanje in obtoževanje drugih, sovražnost, odtujenost, pretiran napor, zagrenjena resnost, nepotrebne skrbi, potreba po premoči in nadvladovanju, sovražnost do telesa….

Beg v alkohol, beg v mamila, beg v spolnost, beg v delo, beg v gledanje televizije, beg v branje knjig, beg v pisanje, beg v hrano, beg v ples, beg v meditacijo, beg v odnose, beg v znanje, beg v materialne dobrine, beg v adrenalin, beg v šport, beg v zabavo, beg v prepričanja, beg v naravo, beg v pogovor, beg v duhovne nauke, beg v tečaje,….. Beg na vsakem koraku, beg vsepovsod, vsak v nekaj beži.. Beg, begati, begunec, pobeg,… flight, escape, run, getaway.

Ampak.. beg od česa, beg pred čem? Je res potrebno, da so zgoraj naštete stvari beg? Kdaj niso?

V današnjih časih so popularna družabna gibanja, ki delujejo na strani planeta. Bojujejo se za zaščito živali, proti onesnaževanju voda, proti plastičnim vrečkam, proti izsekavanju gozdov… Ampak, ali je res potrebno pomagati planetu, ga celo reševati? Zasejevati gozdove, naseljevati živalske in rastlinske vrste na določena območja, ohranjati mrliče pri življenju,…

Nič narobe s tem po eni strani, a po drugi bi se strinjal s tistimi, ki pravijo, da je to višek arogance. Kajti ravno vmešavanje v delovanje planeta nas je spravilo v težave. Nismo vedeli kaj počnemo takrat, in tudi sedaj nimamo niti najmanjšega pojma, kaj počnemo s poseganjem v naravo (naseljevanjem vrst). Narava je vendarle živ in pameten organizem, ki je preživela že vse vrste katastrof in ni razloga, da ne bi preživelo civiliziranega človeka. Več in bolj slikovito bo o tem povedal nedavno pokojni kolega George (glej spodaj).

Potrebno je rešiti človeka
Če je potrebno koga reševati, potem smo to mi sami. In ne reševati sebe pred družbo ali sebe pred naravo, ampak primarno se moramo rešiti sami pred seboj - to je edina smiselna pot. Sami pred svojimi mehanizmi, navadami, prepričanji - pred egom. To je vse kar povzroča probleme, in se tega ne bomo osvobodili, če ne bomo naredili najpomembnejšega koraka, potem so tudi vse ostale rešitve zgolj kozmetični popravek. Kajti ta ego, ta občutek odtujenosti, ločenosti, osamljenosti, nezadostnosti, nepomembnosti, nevrednosti,.. nenehna lakota po več, nenehen občutek pomanjkanja, nenehen beg v preteklost in prihodnost,.. to nam je prineslo in še prinaša vse težave. In karkoli je ustvarjeno iz ega, bo prineslo le še več trpljenja - tega pa je zadosti, mar ne?

Potem, ko se bomo kot človeštvo osvobodili tega stvora, je vse kar moramo narediti pri pomoči planetu le to, da se mu odstranimo s poti. Da vzamemo toliko kot rabimo za lasten obstoj, tako kot ravnajo vsi ostali prebivalci na planetu, in da pustimo čim manj sledi za seboj, brez onesnaževanja in nespametnega poseganja v naravo - to je vse kar je/bo potrebno narediti, in to nič narediti je ogromen napredek. Včasih je večja modrost nič narediti, biti potrpežljiv ter zaupati.

To pa tudi pomeni, da smo se osvobodili ega (kajti ego nima potrpežljivosti in zaupanja v Vesolje), in s tem so se preobrazile ekonomske, socialne in politične strukture. Kajti s trenutnim stanjem teh struktur, harmonija s planetom nikoli ne bo mogoča. Ne podcenjujte nevarnosti ega, niti pomembnosti osvoboditve. To je primarna odgovornost vsakega človeka - kajti, če ne moreš sprejeti odgovornosti za svoje notranje stanje, kako lahko potem pomagač pri zunanjih stvareh, kako lahko iz negativnega stanje sploh ustvariš kaj resnično pozitivnega?

http://www.youtube.com/watch?v=eScDfYzMEEw Samo eno pripombo bi imel, šel bo ego, Človek bo pa ostal..

P.S. Se opravičujem vsem borcem za pravice živali, za varstvo okolja,.. ki ste se ob branju tega članka počutili prizadete in zaradi tega malenkost zmanjšane. Smo več ali manj na isti strani, če boste dojeli kaj hočem povedati, bodo spremembe učinkovitejše in veliko hitrejše (nekateri to že počnejo). Hvala za razumevanje.

Vsi smo že slišali kakšno zgodbico o zmaju, ki straži zaklad, in o junaku, ki se spopadejo s tem zmajem. Ste se kdaj vprašali, kaj predstavlja zmaj? Zmaj varuje zaklad, kar ponavadi pomeni ženske (device) in zlato. Ne samo da varuje ta zaklad, ponavadi hoče tega še več. Čemu? Za lastno zadovoljstvo verjetno, kajti uporabiti jih tako ali tako ne more. Z ženskami, še tako lepimi in seksi, si ne more nič pomagati, ravno tako ne more jesti zlata.

Ali ni današnji civilizirani človek ravno takšen kot ta zmaj? Grabi in grabi, vedno hoče več in več in več in več.. S tem, da se za pridobljene lovorike sploh ne zmeni. Vedno je osredotočen na naslednjo stvar, ki jo hoče dobiti. Tistemu kar ima, pa posveča malo ali skoraj da nič pozornosti. A to še ni vse, starim lovorikam, četudi jih ne uporablja in četudi gnijejo, se ni pripravljen odpovedati. Ne skrbi za njih, ne posveča jim pozornosti, a da bi dal to stran od sebe, da bi to podaril ljudem, ki pa to stvar rabijo - ne, ne, to pa ne. To bi ogrozilo njegov položaj, zmanjšalo njegovo vrednost. Njegova (in tudi njena) samopodoba je odvisna od nagrabljenih stvari, ki nekaj štejejo le, če so njegove.

Harmonija narave
Si predstavljate, da bi tako narava delovala? Da bi tako delovala ptica? In si gradila veličastna gnezda. Ne taka skromna in malovredna gnezda kot sedaj, ko je le nekaj vejic, ampak gnezda, kjer bi lahko živela celotna rodbina. Gnezda, ki bi segala po celem drevesu. Tiste price, ki pa gnezdijo v deblu, bi se naselile znotraj celega debla, ne le skromen delček.

Če bi tako delovala narava, bi že zdavnaj propadla, ne bi se ohranila milijardo let. Vse v naravi vzame toliko kot rabi za svoj obstoj, za preživetje. Vse je zadovoljno s svojo podobo, takšni kot so, so v redu, nič jim ne manjka. Nimajo občutka več vrednosti ali manj vrednosti, ne iščejo izpolnitve v prihodnosti, ne iščejo zadovoljstva z grabljenjem stvari, ne črpajo svoje identitete iz preteklosti. Zaradi tega vzamejo iz narave le toliko, kot rabijo za svoje preživetje in nič več.

Ravno tako vse temelji na harmoniji. Če se določena vrsta preveč namnoži, se tekom časa vrne na stanje, ki omogoča življenje vsem bitjem. Če ne zaradi drugega, zaradi tega, ker jim zmanjka hrane. Ampak verjetno je tukaj še kaj več, kajti tudi nekateri otroci si med seboj delijo dobrine, ne gledajo zgolj nase - je prisotna neka harmonija.

Človek (pod vplivom ega) - stvor, ki je izgubil smer
Kaj pa človek?……………. Vedno hoče več, s tem da nikoli ni resnično zadovoljen za dolgo časa, iz narave jemlje če se le da, brez kakršnega koli spoštovanja, gleda le na lastne potrebe, ki pa niso nikoli zadovoljene. Jemlje kjer more, samo zaradi tega, da se potem lahko nažira in svoje telo zastruplja s preveč in zastrupljeno hrano, da lahko sosedom pokaže svojega novega BMWja. V naravi se igra boga, hoče vse ohraniti, preprečiti smrt (eno najbolj svetih stvari) na vse možne načine, kot da ne bi bila del življenja, s tem da ko prepreči smrt, ustvarja žive mrliče……….. Ne zanima ga niti lasten obstoj, sledi le nekim znorelim in v končni fazi navideznim potrebam. Rak tega planeta. Dobesedno. Virus, tako kot pravi v Mr. Smith v Matrix-u.

Za višek vse arogance se pa človek čudi, kako to, da narava ni zmožna vzdrževati tega pokola (seveda človek ne vidi tega kot pokol). Kako je mogoče, da zmanjkuje nafte, da njive ne sprotajo, da pridelek ni tako obsežen, kot “bi moral biti,” da živali ne dajejo več mesa, več kože, več jajc, več mleka,.. “Ti, ti, ti nesposobna in lena narava, kako moreš - rabiš še več kemikalij, in seveda gensko spremenjene organizme, da bo kaj iz tebe.”

Naravne katastrofe - obrambni mehanizem Matere Zemlje
In potem so tu naravne katastrofe. Po eni strani so se seveda vedno dogajale in so stalnica življenja, le človeka, ki si je zgradil neko svojo matrico, matrico gotovosti, presenetijo in šokirajo. “Ne, ne, to pa ne. To se pa ne bi smelo zgoditi, nam že ne.” (Vsaka tragedija je priložnost, da človek odkrije nekaj več…)

A po drugi strani, se postavite v vlogo živega organizma Matere Zemlje; kaj naredite, ko vas ščipajo kjer morejo, ko neka vrsta, totalno izven vsakih etičnih meja, zastruplja reke, onesnažuje zrak, krči gozdove,… muči živali in samo sebe - kaj bi vi naredili kot organizem za svojo “zaščito?”
 

P.S. Seveda imamo kot človeštvo potencial, da se zbudimo in uskladimo z Naravo, vendar je potrebno najprej videti in se osvobotiti vseh teh mehanizmov, teh znorelih navad in prepričanj - osvoboditi se ega. Kar pa more narediti vsak sam, druge poti ni..

Na nek način Amerika umira - od znotraj. Kajti pozabili so navodila, kako živeti na Zemlji.. Če nisi duhovno povezan z Zemljo in ne razumeš duhovne realnosti kako živeti na Zemlji, je zelo verjetno, da ne boš preživel.
Ameriški Indijanec

Ne glede na to, kako poizkušamo postati neodvisni od zunanjih dejavnikov narave, kako velike in mogočne zgradbe si gradimo, kako se zapiramo v svoj umetni svet, v katerem veljajo čisto neka posebna pravila (le poglejte, kaj se učimo v šoli), nas narava od časa do časa opomni, da smo še vedno del tega sveta, da smo kljub vsemu še vedno močno odvisni od narave, da je izolacija in varnost čista iluzija. Si lahko predstavljate način življenja, če bi za en mesec zmanjkalo elektrike?..

A tokrat je zadelo tudi nas. No, v bistvu se naravne katastrofe dogajajo vsako leto, s tem da imamo tu še relativno srečo v primerjavi z ostalimi deli sveta. Ampak kljub vsemu je večji del človeštva še vedno gluh za taka opozorila, še naprej nadaljuje življenje po starih tirnicah, še naprej živi v svojem navideznem svetu, v svoji matrici - kot da se nič ni zgodilo, kot da se nič ne more zgoditi.

Ampak naravne katastrofe so zgolj močnejše opozorilo, narava se le bolj na glas zadere: “Človek, ZBUDI SE!” Mar niso dovolj zastrupljene reke, zastrupljeno ozračje, pomori čebel, izsušena zemlja, izsekavanje gozdov, mučenje živali, močenje sočloveka in lastno trpljenje, lastna agonija? Kot da to ne bi bilo dovolj…

Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, boste ugotovili, da denarja ne morete jesti.
Cree Indijanec

Namesto, da bi se človek prilagodil življenju na tem planetu, si poizkuša podrediti zakone planeta. Za vsako ceno skuša uveljaviti svoj način, svoje zakone. Vsi ostali prebivalci tega planeta so se sposobni prilagoditi in zato živijo v harmoniji s planetom, le človek (pod vplivom ega) je zašel izven poti - kot da ne bi bil del narave, kot da ne bi bil del tega Vesolja, kot da bi bil neka ločena mehanična enota, vržena v ta svet.

Pa je temu res tako? Je bilo človeštvo vedno v takem stanju odtujenosti? Ali lahko najdemo izhod iz te zaslepljenosti in arogance? Z “najdemo” mislim na vsakega posameznika posebej, kajti več kot očitno je, da ljudje na oblasti oz. pozicijah navidezne moči tega namesto nas ne bodo naredili - nikoli niso in tudi nikoli ne bodo. Bomo sprejeli odgovornost za svoje življenje ali zgolj tarnali in čakali na druge? Se bomo tudi mi zaletavali z glavo v zid zgolj zaradi tega, ker več ali manj vsi okoli nas to počno? Kje je torej tista človeška logika, tista zdrava pamet - kam je odšla?

Vir in razlaga: 3delavnica