Beg, beg, beg

Beg v alkohol,
beg v mamila,
beg v spolnost,
beg v delo,
beg v gledanje televizije,
beg v branje knjig,
beg v pisanje,
beg v hrano,
beg v ples.

Beg v meditacijo,
beg v odnose,
beg v znanje,
beg v materialne dobrine,
beg v adrenalin,
beg v šport,
beg v zabavo,
beg v prepričanja,
beg v naravo,
beg v pogovor,
beg v duhovne nauke,
beg v tečaje,…..

Beg na vsakem koraku,
beg vsepovsod;
vsak po svoje,
vsak v nekaj.
 

Beg – begati – begunec – po-beg;
flight, escape, run, getaway.

12 Responses to “Beg, beg, beg”


  • Beg v znanje se mi zdi dobra izbira, četudi brez kakga močno dobrega razloga…
    Občasno si tudi sam prizadevam, da bi se uvrstil v to vrsto beguncev.

  • Gosh! Beg v branje knjig, pisanje, čokolado, meditacijo, adrealin, znanje, zabavo, naravo, duhovnost, gobice, sex…? Zakaj beg? To se dela zaradi stvareh samih! Gosh!!! Pa imaš čudno domišljijo, fant!

  • KDO TOREJ TAM BEŽI?
    Beg je normalna reakcija vsakogar, ki se mora soočiti s problemom xy za katerega ugotovlja, da ga ogroža.
    Potem sta samo dve možnosti: FIGHT or FLIGHT( BOJ ali BEG ).
    Nič ni slabega v tem, če bežimo.Slabo pa takšno obnašanje postane takrat, ko se nehamo spraševati zakaj smo tako odreagirali… če ne najdemo odgovora na to vprašanje, potem se pa z nami zares začne dogajati neka intimna mini drama, ki sčasoma rada preraste v večjo.Smisel bega je namreč kupovanje časa in ker nam to največkrat uspe se nam možnost ugotavljanja dejanskih vzrokov za beg s tem realno močno približa…kot sem že omenil, stvar ni slaba v principu, taka pa postane tisti hip, ko se nočemo spopasti z moralo cele zgodbe, t.j.z vzroki za beg.Obstaja tudi tretja varianta : da začnemo tiščati glavo v pesek in si lagati, da nam ni treba ničesar postoriti… vendar to ni nič drugega kot še ena varianta bega…

    VSI naši izzivi, pred katerimi tako pogosto bežimo se lahko tisti trenutek, ko dojamemo,da leži vzrok zanje v nas samih (in izključno v nas samih in ne kjerkoli drugje !) prelevijo iz prekletstva v pravi blagoslov… je pa za to potreben pogum in pripravljenost na resen razmislek ter zavedanje, da nas na vsakem koraku lovi naša karma in nas vedno znova spravlja v stanje, da preko svojih bolečin poravnavamo svoje dolgove vis a vis božjih zakonov iz prejšnjih življenj…..Zato naj tisti, ki beži vedno ima pred očmi, da nikakor ni sramota, če klecnemo in pademo na karmičnem izpitu prvič ali drugič…. sramota pa je, če se ne poberemo in ga ob najbližji resni priliki ne predihamo tako kot je treba ! … če tega ne bomo uspeli narediti, se nam bo ta lekcija toliko časa ponavljala brez milosti, dokler je ne bomo uspešno sanirali … in se na ta način od nje dokončno poslovili … seveda, pa nas takoj za prvim vogalom čaka že nova… itd … ad gloriam divinum ad infinitum!

  • To ni beg, to je način življenja. ;)

  • Beg kot kupovanje časa, je napisal Igor.

    Pogojno sprejemljivo! :) Koliko časa si smemo “kupiti”? Tudi pri tem mejniku ni jasne mere. Vojščaki dobro poznajo “taktični umik”, ki naj bi opravičil njihov poraz.

    Vsako naše dejanje je lahko ofenziva ali umik – beg! Razlika je v temeljnem namenu. Kaj hočemo s tem dejanjem doseči? (Počep pred visokim zidom je lahko predaja, ali priprava na silovit odriv, s katerim bomo zid preskočili.) Pa vemo pri sebi, kaj nas vodi v ta dejanja? Nam je jasna naša osnovna vizija, kateri naj bi služila vsa naša dejanja in vse misli? Ponavadi ne!

  • Vsak beg je zatekanje k iskanju rešitve. Celotno življenje človeka je iskanje prave rešitve. Ker imamo svobodno voljo, si lahko poljubno izberemo tisto dejavnost, v kateri slutimo rešitev. Pravzaprav gre za usmerjanje naše zavesti v neko ozko področje, ki ga še nismo raziskali. Ko ga dovolj raziščemo, vedno ugotovimo, da smo zopet zašli v novo slepo ulico, posegli v predal, v katerem ni tistega, kar iščemo. A to je pravzaprav namen življenja: raziskati vse možnosti.

    Dokler iščemo zunaj sebe, vedno najdemo isto: razočaranje. Toda vsak beg nas naposled obdari z nagrado: s spoznanjem, da rešitev ne leži tukaj. In nikoli več se ne bo treba ukvarjati s tem.

    Stvar duhovne rasti je, koliko predalov smo že odprli in bili razočarani. Z izkušnjami se vedno bolj pomikamo k tistim predalom, ki so bliže duši, na vse bolj “spiritualno poročje”. Naposled spoznamo, da nam ni treba nikamor, da ni potrebna nikakršna aktivnost, da bi se zavarovali pred nečim. Vse kar potrebujemo, že imamo. Kjer bi radi bili, že smo. Le da se tega (še)ne zavedamo.

  • @ BIN& ZORAN :Zelo dobro vprašanje (koliko časa si smemo kupiti ?).Odgovor bi bil po moje ta,da največ toliko, da se nam ista situacija ponovi – v tem primeru nam mora postati jasno, da nismo dojeli vzroka zaradi katerega smo zbežali … in najmanj toliko, da navsezadnje dojamemo vzrok, zakaj smo zbežali.Temu se potem reče utemeljitev in osmišljenje in upravičenost našega begupodobnega obnašanja.Vedeti je treba, da se moramo samo trdno odločiti in zavestno ukazati naši podzavesti, da najde zakopan zaklad.Za to je seveda potreben čas.Če smo to naredili, potem moramo pač počakati, da se nam posveti v glavi…in ko to doživimo, smo zmagali.Beg je postal smiseln in bogato nagrajen z ustreznim spoznanjem.Skratka; gre za tisti pregovor, ki trdi, da kdor čisto zares išče,ta čisto zares tudi najde! Tu je majhen problem: namreč, dosti ljudi išče tako, da v resnici ne išče in posledice so temu primerne… POMEMBNO je zavedati se, kako v resnici iščemo karkoli kadar pač že to delamo!

    Rezultati so namreč vedno premosorazmerni resnosti naše odločitve in z njo povezani obnašanjem !

  • Noben beg ni koristen,je samo podaljševanje čakanja na naslednji vlak.

  • Tudi sama se velikokrat sprašujem, zakaj bežim, ko to počnem. Prepoznavam vzroke, vendar mi to ne zadostuje za spremembo. Ker pa se strinjam z Igorjevo izjavo, da so rezultati namreč vedno premosorazmerni resnosti naše odločitve in z njo povezanim obnašanjem, raziskujem naprej in se vprašam, koliko sem potem zares iskrena ob vpogledu vase, ko iščem vzroke? Spoznam, da tu je še iskrenost, neha pa se tam, ko se odločim za drugačno obnašanje. Od tu pa ne znam več naprej. Zdi se, kot da so stari vzorci premočni, četudi vem, da močni so toliko, kolikor jim dajem jaz moči s svojo percepcijo. Razum mi pove, da je potrebno spremeniti in tudi čutim, da bi rada prenehala z odlašanjem, kar beg po moje je. Vendar na čustvenem nivoju je še toliko tega, da se zdi v tem kaosu nemogoče znajti. Se priporočam za kakšno usmeritev.

  • Igor,
    najprej iskrena hvala za hiter odgovor.
    Si se me globoko dotaknil, brez solz ni šlo, še najbolj tam, ko pišeš, da naj se imam rada in se cenim.. ahh saj teoretično približno vem, kako naj bi to zgledalo, vendar v praksi tudi tu manjka vztrajanje v novem obnašanju, reagiranju in čustvovanju.

    Večino časa do zdaj sem se spraševala, kje je vzrok. Zdaj se raje vprašam, kako najti rešitev. Če zares iskreno in pošteno pogledam sebe, kot se pač s te točke lahko, potem moram priznat, da je velikokrat tudi že prišlo do spremembe, vendar je trajala krajši čas. Zgleda kot da nimam dovolj moči znotraj sebe, za vztrajanje.

    Kot rečeno, bile so tudi solze, ko sem prebrala odgovor. Zdi se kot da bi se še z večjo močjo poigravali občutki, da je še upanje z nekimi starimi vzorci, ki pa so se po svoje spet borili za mojo pozornost. Saj verjetno ima večina ljudi take boje znotraj sebe, dokler ne najdejo nekega miru v sebi.

    Glede védenja bi nekaj dodala iz svojih izkušenj.
    So bili trenutki, ko sem prepoznala, da imam izbiro in da lahko doživim mir. Za to je bila potrebna predaja, kar zame pomeni, da opustim vse svoje koncepte, ideje in samovoljo vsake vrste, čeprav tudi predaja je neke vrste samovolja.
    Ko pa veš, da imaš izbiro, nikoli več nisi isti. Zavedanje, da je izbira misli odvisna od nas, ima tudi svojo težo. Težo rečem zato, ker je to velika odgovornost. Odgovornost pa je zame očitno težka, čeprav verjamem, da kdo ob tem čuti tudi veselje in radost, ko je odgovoren.
    Še kako se strinjam s teboj, da je obnašanje še vedno lahko enako, dokler ne dojamemo, kar pa ni nujno, da velja tudi za čutenje, vsaj če povem zase, je več samorazvrednotenja, ker zdaj pa bi že res lahko bilo kaj drugače.

    Nisem dobro razumela, kaj si mislil s tem, ko praviš, da me še dosti bolj ovira moja karma. Če si mislil kot neke karmične dolgove, čez katere enostavno moramo iti, ker nam omogočijo neko izkušnjo in spoznanje, ki ju sicer ne bi dobili, potem se s tem strinjam, da je to možno. Vendar, kdo pa postavi točko, kje se to neha?
    Si sami določimo meje, kako dolgo nas karma še ovira kdaj pa ne več?
    In če si drznem se še malo poigrati z mislimi, je to še ovira, če se zavemo, da se za vsem skriva veliko darilo?

    Večkrat sem se vprašala, kaj pa če je to moja karma in jaz ne morem kaj dosti pri vsem .. pa naj se še tako trudim, saj je napredek, ampak posledice raznih odlašanj so tako velike, da mi zaradi tega ostane veliko manj moči. Vsak dan sicer je premik, ni pa dovolj velik na vseh področjih, kjer zaostanki so in tako s tem doddam spet nekaj na kupček odloženega. Začaran krog?

    Pri možnih rešitvah omenjaš pod drugo točko naj si dam dovolj časa, da bolečina mine in naj bom pri tem nežna in potrpežljiva. Ni mi čisto jasno, kako naj vsaj toliko kot do zdaj funkcioniram v takem primeru, ko je bolečina bolj izrazita? Po dosedanjih izkušnjah mi je v takih primerih storilnost izrazito padla, zato pa sem se bolečine tudi hotela večinoma znebiti (z begom).

    Omenjaš naj vprašam Vodnike Luči (angela varuha) v čem je problem. Iskreno povedano, tega me je strah vprašati, raje bi vprašala kje je rešitev, sploh po tem ko sem slišala o Zakonu privlačnosti. Na splošno pa se zaradi omenjenega zakona sprašujem, koliko si dovolit sploh bolečine in se torej osredotočat nanjo, kajti če prav razumem ta zakon, naj bi bilo potem tega samo še več. To pa ne želim.

    Za kakršnekoli odzive (lahko tudi na mail studiostudio@email.si)iskrena hvala.

    Igor, prosim me kontaktiraš?

  • Hvala. Avtorju tega bloga pa se iskreno opravičujem, če je moj komentar presegel neke okvirje na tem prostoru.

  • Moje mišljenje je, da naštete stvari niso beg…kadar v njih dejansko uživamo, se sprostimo…..se uživimo v trenutek sreče…

    Naprimer: včasih k me kaj tišči odidem v naravo..razmislim..napolnim baterije…potlej gremo naprej…z nasmehom :)))
    Tu pa tam odidem z namenom..da uzivam…postanem del narave se z njo zlijem in dejansko uzivam…

Leave a Reply