Naprimer: včasih k me kaj tišči odidem v naravo..razmislim..napolnim baterije…potlej gremo naprej…z nasmehom ))
Tu pa tam odidem z namenom..da uzivam…postanem del narave se z njo zlijem in dejansko uzivam…

Večino časa do zdaj sem se spraševala, kje je vzrok. Zdaj se raje vprašam, kako najti rešitev. Če zares iskreno in pošteno pogledam sebe, kot se pač s te točke lahko, potem moram priznat, da je velikokrat tudi že prišlo do spremembe, vendar je trajala krajši čas. Zgleda kot da nimam dovolj moči znotraj sebe, za vztrajanje.

Kot rečeno, bile so tudi solze, ko sem prebrala odgovor. Zdi se kot da bi se še z večjo močjo poigravali občutki, da je še upanje z nekimi starimi vzorci, ki pa so se po svoje spet borili za mojo pozornost. Saj verjetno ima večina ljudi take boje znotraj sebe, dokler ne najdejo nekega miru v sebi.

Glede védenja bi nekaj dodala iz svojih izkušenj.
So bili trenutki, ko sem prepoznala, da imam izbiro in da lahko doživim mir. Za to je bila potrebna predaja, kar zame pomeni, da opustim vse svoje koncepte, ideje in samovoljo vsake vrste, čeprav tudi predaja je neke vrste samovolja.
Ko pa veš, da imaš izbiro, nikoli več nisi isti. Zavedanje, da je izbira misli odvisna od nas, ima tudi svojo težo. Težo rečem zato, ker je to velika odgovornost. Odgovornost pa je zame očitno težka, čeprav verjamem, da kdo ob tem čuti tudi veselje in radost, ko je odgovoren.
Še kako se strinjam s teboj, da je obnašanje še vedno lahko enako, dokler ne dojamemo, kar pa ni nujno, da velja tudi za čutenje, vsaj če povem zase, je več samorazvrednotenja, ker zdaj pa bi že res lahko bilo kaj drugače.

Nisem dobro razumela, kaj si mislil s tem, ko praviš, da me še dosti bolj ovira moja karma. Če si mislil kot neke karmične dolgove, čez katere enostavno moramo iti, ker nam omogočijo neko izkušnjo in spoznanje, ki ju sicer ne bi dobili, potem se s tem strinjam, da je to možno. Vendar, kdo pa postavi točko, kje se to neha?
Si sami določimo meje, kako dolgo nas karma še ovira kdaj pa ne več?
In če si drznem se še malo poigrati z mislimi, je to še ovira, če se zavemo, da se za vsem skriva veliko darilo?

Večkrat sem se vprašala, kaj pa če je to moja karma in jaz ne morem kaj dosti pri vsem .. pa naj se še tako trudim, saj je napredek, ampak posledice raznih odlašanj so tako velike, da mi zaradi tega ostane veliko manj moči. Vsak dan sicer je premik, ni pa dovolj velik na vseh področjih, kjer zaostanki so in tako s tem doddam spet nekaj na kupček odloženega. Začaran krog?

Pri možnih rešitvah omenjaš pod drugo točko naj si dam dovolj časa, da bolečina mine in naj bom pri tem nežna in potrpežljiva. Ni mi čisto jasno, kako naj vsaj toliko kot do zdaj funkcioniram v takem primeru, ko je bolečina bolj izrazita? Po dosedanjih izkušnjah mi je v takih primerih storilnost izrazito padla, zato pa sem se bolečine tudi hotela večinoma znebiti (z begom).

Omenjaš naj vprašam Vodnike Luči (angela varuha) v čem je problem. Iskreno povedano, tega me je strah vprašati, raje bi vprašala kje je rešitev, sploh po tem ko sem slišala o Zakonu privlačnosti. Na splošno pa se zaradi omenjenega zakona sprašujem, koliko si dovolit sploh bolečine in se torej osredotočat nanjo, kajti če prav razumem ta zakon, naj bi bilo potem tega samo še več. To pa ne želim.

Za kakršnekoli odzive (lahko tudi na mail studiostudio@email.si)iskrena hvala.

Igor, prosim me kontaktiraš?

Rezultati so namreč vedno premosorazmerni resnosti naše odločitve in z njo povezani obnašanjem !

Dokler iščemo zunaj sebe, vedno najdemo isto: razočaranje. Toda vsak beg nas naposled obdari z nagrado: s spoznanjem, da rešitev ne leži tukaj. In nikoli več se ne bo treba ukvarjati s tem.

Stvar duhovne rasti je, koliko predalov smo že odprli in bili razočarani. Z izkušnjami se vedno bolj pomikamo k tistim predalom, ki so bliže duši, na vse bolj “spiritualno poročje”. Naposled spoznamo, da nam ni treba nikamor, da ni potrebna nikakršna aktivnost, da bi se zavarovali pred nečim. Vse kar potrebujemo, že imamo. Kjer bi radi bili, že smo. Le da se tega (še)ne zavedamo.

Pogojno sprejemljivo! Koliko časa si smemo “kupiti”? Tudi pri tem mejniku ni jasne mere. Vojščaki dobro poznajo “taktični umik”, ki naj bi opravičil njihov poraz.

Vsako naše dejanje je lahko ofenziva ali umik – beg! Razlika je v temeljnem namenu. Kaj hočemo s tem dejanjem doseči? (Počep pred visokim zidom je lahko predaja, ali priprava na silovit odriv, s katerim bomo zid preskočili.) Pa vemo pri sebi, kaj nas vodi v ta dejanja? Nam je jasna naša osnovna vizija, kateri naj bi služila vsa naša dejanja in vse misli? Ponavadi ne!