Stanje človeštva: Dotakljivi

Na nek način Amerika umira – od znotraj. Kajti pozabili so navodila, kako živeti na Zemlji.. Če nisi duhovno povezan z Zemljo in ne razumeš duhovne realnosti kako živeti na Zemlji, je zelo verjetno, da ne boš preživel.
Ameriški Indijanec

Ne glede na to, kako poizkušamo postati neodvisni od zunanjih dejavnikov narave, kako velike in mogočne zgradbe si gradimo, kako se zapiramo v svoj umetni svet, v katerem veljajo čisto neka posebna pravila (le poglejte, kaj se učimo v šoli), nas narava od časa do časa opomni, da smo še vedno del tega sveta, da smo kljub vsemu še vedno močno odvisni od narave, da je izolacija in varnost čista iluzija. Si lahko predstavljate način življenja, če bi za en mesec zmanjkalo elektrike?..

A tokrat je zadelo tudi nas. No, v bistvu se naravne katastrofe dogajajo vsako leto, s tem da imamo tu še relativno srečo v primerjavi z ostalimi deli sveta. Ampak kljub vsemu je večji del človeštva še vedno gluh za taka opozorila, še naprej nadaljuje življenje po starih tirnicah, še naprej živi v svojem navideznem svetu, v svoji matrici – kot da se nič ni zgodilo, kot da se nič ne more zgoditi.

Ampak naravne katastrofe so zgolj močnejše opozorilo, narava se le bolj na glas zadere: “Človek, ZBUDI SE!” Mar niso dovolj zastrupljene reke, zastrupljeno ozračje, pomori čebel, izsušena zemlja, izsekavanje gozdov, mučenje živali, močenje sočloveka in lastno trpljenje, lastna agonija? Kot da to ne bi bilo dovolj…

Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, boste ugotovili, da denarja ne morete jesti.
Cree Indijanec

Namesto, da bi se človek prilagodil življenju na tem planetu, si poizkuša podrediti zakone planeta. Za vsako ceno skuša uveljaviti svoj način, svoje zakone. Vsi ostali prebivalci tega planeta so se sposobni prilagoditi in zato živijo v harmoniji s planetom, le človek (pod vplivom ega) je zašel izven poti – kot da ne bi bil del narave, kot da ne bi bil del tega Vesolja, kot da bi bil neka ločena mehanična enota, vržena v ta svet.

Pa je temu res tako? Je bilo človeštvo vedno v takem stanju odtujenosti? Ali lahko najdemo izhod iz te zaslepljenosti in arogance? Z “najdemo” mislim na vsakega posameznika posebej, kajti več kot očitno je, da ljudje na oblasti oz. pozicijah navidezne moči tega namesto nas ne bodo naredili – nikoli niso in tudi nikoli ne bodo. Bomo sprejeli odgovornost za svoje življenje ali zgolj tarnali in čakali na druge? Se bomo tudi mi zaletavali z glavo v zid zgolj zaradi tega, ker več ali manj vsi okoli nas to počno? Kje je torej tista človeška logika, tista zdrava pamet – kam je odšla?

kamnik tornado 3delavnica
Vir in razlaga: 3delavnica

1 Response to “Stanje človeštva: Dotakljivi”


  • ˝Kje je torej tista človeška logika, tista zdrava pamet – kam je odšla?˝ Na to vprašanje tudi sama ne najdem odgovora… gledati čredo ovac, ki drvi, drvi, in še enkrat drvi direktno v propad brez da se ustavi in reče ˝opla, zakaj pa zdaj to?˝ je v bistvu utrujajoče; kamorkoli pogledam, slišim govorjenje o tej katastrofi ki se je zgodila in ne morem si pomagat da mi ob vsem ne gre rahlo na smeh… ˝narava je storila to in to, nam je odneslo streho, uničilo pridelek˝, ˝vedno hujše je˝, ˝še pod lastno streho nisem več varen˝, itd. Ja, a se bo kdo vprašal od kje, zakaj, čemu in kako? Ne, to je pa že preveč. Dokler bomo živeli v tem prekrasnem kapitalno-materialno-ego-manipulo-lobi čiračara hokus pokus vrtincu, bodo naše kmečke logike raje na paši kot pa v akciji. Saj postaja vse skupaj prav ironično, no… celotna situacija me zdaj spravi v smeh, drugič se cmerim kot otrok.
    Največja škoda je ravno v Prekmurju. Zakaj le?

    Ni drugo, v današnji družbi je nor in ˝bolan˝ tako tisti ki razmišlja s svojo glavo, kako bo z družbo in sistemom ne vem, rešitev je verjetno v padcu, porušitvi; hudo mi je za Naravo, za vse rodne sadovnjake, ki bi sicer dali sveže sadeže, hudo mi je za gozd, ki je dom mnogim živalim, in hudo za živali nasploh, ki že tako nosijo največje breme današnjega krutega človeka, sedaj pa ga dobivajo še dodatno… žival je edino bitje na Zemlji, ki še ohranja kmečko logiko in se ne seli v betonska mesta (razen tistih vrst ki jih je človek zasužnjil) ker se zaveda da je vso bistvo v Naravi, a poglejmo, postali smo tako visoko inteligentni da jim še primarni bivalni prostor uničujemo. Pa ne samo to, celo masivno smo jih začeli migrirat iz narave, jih zasužnjevat, a glej pa še vedno nam ni bilo dovolj, in tako smo rekli ˝dajmo bit še bolj močni˝ in s svojim visokim razumom smo prišli na takšno stopnjo, da smo danes skozi dolgoletno životarjenje (če imamo srečo in dočakamo vsaj srednjo starost) sposobni požreti na tisoče trupel, cele kadavre naših sobitij. Oh neki, postali smo pravi ljudožerci, grozljivo da bog pomagaj.
    Ampak ne, to se v današnji družbi dogaja in je nekaj najbolj normalnega, baje da brez tega ne bi znali preživeti…
    V to že dolgo več ne verjamem, prej nasprotno, vedno bolj se zavedam da bo ravno ta hudičeva krutost začela kazati svoje zobe. Oziroma, je že začela.

    ˝Kar seješ, to žanješ.˝ Ne gre drugače.

    Ne se preveč jezit za rahlo pesimistično obarvan odgovor, vendar si včasih preprosto ne morem pomagat kot da na tak način komentiram to strah-zaskrbljujočo depresijo, okamenelost in krutost današnje družbe. Topel pozdrav in bravo vsem ˝trmastim˝ glavcam, ki vztrajate s svojimi eksotičnimi nazori in ki si dovolite čutiti, videti in živeti kot Človek!

Leave a Reply