Krivda in odgovornost

Tale dan je pa kar dolg, tako da ste verjetno že raziskali kaj je razlika med krivdo in odgovornostjo.

Zelo lep primer lahko vidimo pri vzgoji. Jaz sem otrok in ker sem malo štorast razbijem krožnik. Mati znori, rata čisto živčna, se znaša nad mojo štoravostjo, jaz pa v joku oddivjam v sobo. Malo zaradi občutka krivde, kako sem lahko tako štorsat, da sem to strašno tragedijo naredil, malo pa zaradi negativne energije matere. Medtem ko sem jaz v sobi, mati pospravi ves nastal nered. To je prototip občutka krivde.

Ko pa imam kopico frustracij v glavi in začnem malo raziskovati o čem se gre to življenje, pa postanem tudi bolj celovita oseba. Sedaj sem ravno odrasel. Skupaj smo pri kosilu in spet razbijem krožnik. Mati še vedno znori, vendar jaz sedaj sprejmem odgovornost za nastalo situacijo – materin izbruh prerastem, se me ne dotakne, torej ne stečem v sobo (“v jok in na drevo”) ampak ostanem in tudi počistim nastal nered. Ne pustim drugim, da bi prevzeli “nadzor” nad situacijo. Jaz sem razbil, in jaz bom počistil. To je odgovornost.

Odgovornost je torej močno povezana z odnosom do napak. Ali naredim napako in se čutim nesposobnega popraviti (krivda), ali pa zaupam v lastne sposobnosti, zaupam v to, da se bom kaj naučil in tudi znal počistiti nered (odgovornost).

Ko sem pod občutkom krivde, bom eno in isto napako ponovil neštetokrat. Vedno ko bo storjena, se bom tolkel po glavi in s tem še zabetoniral ta občutek, se še bolj obsodil na takšno pogojeno reagiranje. Na ta način te stvari ne bom zmožen nikoli (zelo dolgo časa) odpraviti, se kaj iz nje naučiti.. To je zelo vidno pri ljudeh, ki recimo zamujajo. “Joj, kako sem lahko tak, da sem spet zamudil, jaz teslo. Res pa je, da je bil promet gost, da doma nisem našel čevljev, da sem moral zlikati,..” Ampak zamudi tudi naslednjič in še naslednjič in še naslednjič…..

Na drugi strani, ko sprejmem odgovornost za svoje zamujanje, ko ne bom krivil zunanjih okoliščin, lahko določeno svojo pomanjkljivost kaj hitro popravim. Saj zaupam v svoje sposobnosti učenja. To pa pomeni, da lahko kaj hitro napredujem v življenju..

Seveda je potrebno paziti, da ne sprejmemo preveč odgovornosti, ker nas lahko tudi to pokoplje. In na ta način potem jemljemo odgovornost in s tem moč drugim. V primeru otroka, matere in razbitega krožnika, se mati čuti odgovornega za nastalo situacijo in tako otroku odvzame moč. Tako kot država/oblast/vlada jamlje odgovornost ljudstvu..

6 Responses to “Krivda in odgovornost”


  • Prosim, preberi komentar 63.na tem blogu in povej svoje mnenje, v zvezi s kolektivno krivdo:
    http://blitz.blog.siol.net/2008/08/01/predsodki/#comment-8777

  • Pošteno spisano IGOR! Se strinjam stabo, vse se vrača vse se plača..in ravno tega se dandanes premalo zavedamo. Dostikrat me doma ali v okolici čudno gledajo, ko rečem: “..da je vse točno tako, kot mora biti..”. (zanimiv pa mi je vir iz katerega sem to dojel: Štoparski vodnik po galaksiji :) )
    Da pa stvar ne bo tako enostavna, se moramo pa vprašati do kam smo na nek način dolžni seči/reagirati? Ali je na nas, da poskušamo izboljšati svet? Je to sploh potrebno, glede na karmični zakon? Zakaj potem vsa humanitarnost in njeni antipodi? Kaj pa naš občutek krivde? Kam točno jaz kot posameznik pašem v to zgodbo?
    …in tako se “Janezek” ves zbegan in utrujen od težkega premlevanja še bolj težkih misli vleže v posteljo in tik preden zaspi si še zadnjikrat za ta dan reče: “Vse je točno tako, kot mora biti.”… :)

  • /… in zdaj je kar je in Tibetancem se vrača natančno to, kar so si sami skuhali… …/

    Samo kot primer! Torej bi Igor, če bi se pojavila neka skupina ljudi, potomcev tistih, ki so bili žrtve njegovih prednikov, tudi strinjal, da mora on plačati grehe? Mirno bi “položil glavo na tnalo”?

    Mislim, da ne Igor. Zelo dober prispevek avtorja si potegnil v čisto drugo smer. Na mejo zakonitega! Tako razmišljanje vodi v smer “pravice do zločina iz maščevanja”, “vendete”! Si res tako mislil, ali se ti je zareklo?

  • IGOR
    res je, kar praviš. ni bil moj namen, da bi predlagal vsakemu, da se preprosto prepusti toku in da ga boli za vse..seveda je potreben osebni naperdek.
    Glede štoparja pa…fina knjiga, ima veliko skritih pomenov. Da ne bo pomote, sigurno ni edina knjiga ki jo berem; samo misel se mi je zdela zabavna glede na to da ima večina ljudi za “preprosto/poletno” branje.

    LP :)

    @ bin
    dolgoročno je tako najbolje. :)
    nimaš kaj..

  • Še en komentar več kot leto kasneje, saj se bo ta prispevek še dolgo bral. Super in hvala.

  • JA,kakšen občutek pa se pojavi pri moškem, ki deli omamo v nasmehu, v očeh, poklon spoštovanja, tudi druga prijetna dejanja, da v ženski predrami vse najlepše, najglobja čustva?
    Ima ta moški kakšen občutek neke dolžnosti, da bi vsaj poskusil na nek lep način sprejeti poklon ljubezni,( vsaj pogojno z stiskom roke).
    kakšna čustva nosi tak moški, ki to zmore deliti mnogo let, ko pa mu ženska zaupa kaj zanj čuti, je v momentu postala zanj največje zlo,
    mar tak moški nikoli ne občuti neke dolžnosti da se z njo v nekem miru pogovori, ima kakšen občutek, da je soodgovoren za nastalo situacijo, ker ona ima občutek poigravanja z njo mnogo let in živi v bolečini, on ji pa ne pusti niti do besede,v zameno ji daruje le odmik.
    kakšen je tak moški??

Leave a Reply