Občutek krivde ali deli in vladaj – temelj vsake manipulacije

Zdrav razum pravi, da eden človek ne more nadzorovati tisoč ljudi, fizično jih ne more nadzorovati. To je možno le, če jih v to tako ali drugače prepriča (opice) in jim vcepi občutke manjvrednosti, nevrednosti, nesposobnosti, nemoči, nepoznavanje samega sebe – oziroma občutek KRIVDE.

Zelo hecno je vse skupaj. Vse norme so tako postavljene, da so izjemno zaželjene, a hkrati jih je nemogoče doseči; vsaj dokler je človek v temi in se počuti manjvrednega. Deset božjih zapovedi, vitka mlada postava, inteligenca, ustvarjalnost, vrhunski športni dosežki, veliko denarja, uspeh… Tak človek se potem čuti osebno krivega, ker ni zmožen doseči teh zaželjenih rezultatov. Zaradi odlične uporabe spomina, krivdo in svoj občutek manjvrednosti nenehno vrti v glavi, tako da s časoma to postane del samopodobe.

Vse se seveda začne v zgodnjem otroštvu, tako da je takšen občutek krivde globoko zakoreninjen. Kako lahko takšen človek sploh ima kakšno osebno moč, če pa je neprestano kriv, neprestano manjvreden? Tudi če se zgodi kaj pozitivnega, misli, da si tega ne zasluži in na takšen ali drugačen način to sabotira.. Kar je še več, se taki ljudje med seboj podjebavajo, kako nesposobni so – en drugemu so policaj, en drugega držijo v šahu. Če že nekdo iz skupine najde nekaj poguma, ga ostali zatrejo. Hja, spet.. OPICE.

Primarni pomen reka “deli in vladaj”
Z nenehnim občutkom krivde in normami je tako, kot če bi v popolnoma zatemnjeni sobi s porcelanom imel nalogo, da najdem izhod, ob tem pa ne smem ničesar razbiti. Če pa kaj razbijem, bom kaznovan. Nekaj takih kazni bo potrebnih, in kmalu bom sam sebe kaznoval za svojo nesposobnost – kajti natvezene so mi zgodbice, kako so nekateri ljudje to vse uspeli prebroditi. Ker vidim le njihov končni cilj, ne vidim pa načina, ki so ga uporabili, da so prišli do rezultatov, se bom neprestano krivil in obtoževal za vsak razbit porcelan.

Vzemimo za primer Jezusa. Človek kot se spodobi, ljubezniv, miren, njegovo srce je čisto – tudi jaz bi rad bil tak. Bolj ko sem njemu podoben, boljši človek in bolj spoštovan bom. To pa pomeni tudi, da moram občutke jeze, žalosti, nelagodja, depresije,.. na takšen ali drugačen način pregnati. Prav tako moram spoštovati svoje starše, ker je tako zapisano, četudi jih v resnici sovražim. In tako imam notranji konflikt, notranjo razcepljenost – nek ideal, katerega poizkušam doseči, in borba proti vsemu kar je izven tega ideala… Tu pa se skriva prvotni pomen reka “DELI in VLADAJ.” Notranje razcepi človeka, da se bo nenehno ukvarjal s samim seboj, in kot vladar boš imel sorazmerno lahko delo.

Ob tem pa se nikoli ne vprašam, kako je Jezus prišel do teh spoznanj? Kaj vse je moral prebroditi, kakšne ovire je moral na tej poti premagati, na kakšen način se je spopadel s temi “negativnimi” čustvi… Če to povežem z zgornjim primerom o temi; tudi Jezus je verjetno bil v tej temi, a je prišel oz. mu je bila dana neka SVETILKA, s pomočjo katere je lahko našel izhod, brez da bi kaj razbil.

Kaj torej predstavlja svetilka in kako priti do nje?

6 Responses to “Občutek krivde ali deli in vladaj – temelj vsake manipulacije”


  • Pozdravljeni,

    ne dajem komentarja, pač pa vas vabim, da si ogledate internetno stran http://www.directionforourtimes.com.Oglejte si zavihek Messages in knjižice Heaven Speaks ter Volumes. Je free download, pdf format. LP

  • Spoštovanje in ljubezen zaradi PRINCIPA. Princip je princip.

    “Fake it till you make it” tule ne velja. Razčistiti je treba sam s seboj. Odpustiti napake drugim, tudi in “Predvsem” svojim staršem. Delali so pač kar so delali, ker so se tega naučili od svojih staršev in le-ti od svojih…

    Kam gre moj fokus? Tja kamor moj fokus usmerim, tisto bom doživljal. “Ne, ne bom se več smilil samemu sebi” zaradi vseh krivic, ki sem jih doživel od strani staršev,… ali koga drugega.

    Sam tudi potem delam tisto, za kar njih krivim ali obsojam. Sam potem doživim – BERI – D E L A M – tisto, kar njih obsojam…

    Ne.. Pot je odpuščanje… Takrat pretrgam ‘karmo’.

    Takrat se osvobodim ponavljanja napak!

    Če bi samo spoštovali – brez ljubezni, sploh ne bi spoštovali. Zakaj?

    Spoštovanje zajema ljubezen? Je del ljubezni? Vsebuje ljubezen? Po moje – da.
    Pa velja tudi obratno – Brez spoštovanja ne kažemo da ljubimo. Ker je tudi ljubezen del spoštovanja, ker tudi ljubezen zajema spoštovanje,.. in ljubezen vsebuje spoštovanje. Eno prežema drugo. Torej ni možno ločiti enega od drugega.

    Kot bi na primer hoteli spraviti vokal iz glasbenega komada.
    Ne vem če ste kdaj poskušali to narediti iz kakšne pesmi, npr. z proogramom Cool Edit ali Adobe Audition oz. s prostim programom Audacity.

    Enostavno ne moreš tega napraviti tako, da bi lahko obdržal enako kvaliteto glasbe. Ali obratno – ne moreš obdržati samo vokala in glasbe odstraniti. Na koncu bo vse skupaj eno skrpucalo… Preveč je skupaj prežeto, preveč se drži eno drugega.

    Enak primer bi bil lahko slika. Imamo sliko z vodnim žigom. Nisem še zasledil programa, ki bi ta vodni žig lahko odstranil. Preveč je vdelano in prežeto skupaj. Kvaliteta slike bi se izgubila.

    To lahko stori samo tisti, ki ima vse originalne dele. Glasbo so snemali v studiu. Tam imajo ponavadi vse delčke posebej posnete – vokal, ločen od glasbe. Bas od kitare. Boben od saksofona. In potem vse skupaj sestavijo v celoto… nerazdružljivo. Tam bi šlo.
    S programom za vodni žig v sliki se dela take slike – lastnik ima original in vodni žig. On ju lahko združi, če hoče. Tam se loči prav.

    Bog pa ima vse duhovne dele, in nam lahko da tako tega kot onega ločeno. Če bi hotel. Ampak tega ni izbral. Hotel je da je prežeto in pomešano vse skupaj, da človek ne zmore tega ločevati. Kot glasbeni mojster v studiu, je vse prežel med sabo in ustvaril čudovito celoto, katero, če ločujemo, ustvarjamo slabo kvaliteto pesmi – ki je naše življenje. Če zmanjšaš zvok bas linije – se tudi zvok Bas bobna zniža in popači. Če znižaš vokal, se tudi kitara zniža. Če znižaš saxofon, ki je preglasen, kitarske solacije ni več…(Govorim iz prakse, ker sem bil v glasbeni skupini in sem hotel večkrat popraviti naše demo posnetke, pa pri teh, ki so v celoti posneti v enem ‘šusu’ – enostavno ne gre. op.p).

    Enako s sliko. Zgubljajo se odtenki, jasnost, čistost.

    In. Enako v življenju! Če hočemo vse skupaj ločevati, izgubljmo odtenke. Izgubljamo jasnost in čistost. Izgubljamo lepoto. Izgubljamo marsikaj.

    Če ne spoštujem – tudi ne ljubim – vsaj brezpogojno ne. In brez odpuščanja se to ne da. Vsaj ne popolnoma.

    Torej je treba sprejeti vse skupaj – kot celoto. Takrat bo pesem taka kot pač je in slika kot je. In življenje kot je…

  • Moje izkušnje s spoštovanjem so take, da tisti, ki ljubi, avtomatično tudi spoštuje predmet svoje ljubezni.Kar je celo logično.Kar pomeni, da je spoštovanje implicitno prisotno v vsaki obliki ljubezni, pogojni-egoistični ali brezpogojni, ki z egom nima nič.

    Kdor pa samo spoštuje, temu pa niti slučajno v to relacijo ni treba vpletati svoje ljubezni, če to ni ravno nujno.Banalno življenje vsakdanjosti je nabito s spoštovanjem takih ali drugačnih pogojev življenja, ki jih moramo upoštevati, če hočemov enem kosu in nepoškodovani preživeti dan za dnem.Mi moramo spoštovati cel kup stvari vsak dan,če nam je to všeč ali ne,kar pa res ne pomeni, da jih moramo tudi ljubiti.Tudi to se mi zdi popolnoma naravno in logično.Kar pomeni, da spoštovanje niti najmanj in sploh ne nujno ne implicira ljubezni oz. ljubezen v njem ni nujno vsebovana.

    “FAKE TILL YOU MAKE IT” se mi zdi pa zelo uporaben nasvet na poti do odpuščanja in brezpogojnega sprejemanja česarkoli, kar ti ravno tekoči dan nabije na nos in s tem v tvojo zavest… pa še rima se !
    Seveda se vse skupaj konča z odprtjem in deblokado srčnega centra, kar nam posledično omogoči gledati na svet s stališča brezpogojne ljubezni in taisto obliko ljubezni živeti praktično dan za dnem v vsakih okoliščinah tako, kot je to nekoč že demonstriral Sveti Sin Božji.( To je isto kot takrat,ko se zavemo, da smo zaljubljeni, le da ta občutek nikoli ne mine, pač pa se z vsakim dnevom samo še stopnjuje…. !)

  • jaz sem totalno brez samozavesti in me to ovira pri marsi kateri stvari. Kako naj se tega znebim in postanem bolj samozavestna? Ali mi lahko pomagate??

  • Za NINO,
    verjemi da je vse za nekaj dobro, ker je res. Bashar dobro prikaže, da je življenje kot gumica; bolj ko jo potegneš v negativno smer, se ta gumica takoj ko jo spustiš,iztreli v pozitivno smer. Mogoče ti bo odleglo, če ti rečem, da lahko razmišljaš ali pozitivno ali negativno, ampak le ti odločaš, kaj boš mislila. Takrat, ko si nemočem, ko pustiš, da so druga mnenja pomembnejša, v bistvu prosiš za svojo samozavest in si želiš spoznati svojo pravo vrednost. Mislim, da si ti na tej stopnji-vav,super. Sledi svojemu navdušenju, če pa si želiš pomagati, pa lahko prebereš naslednje knjige:
    Zakon privlačnosti, Ester&Jerry Hicks
    Osupljiva moč čustev, Ester&Jerry Hicks
    Prosite, dano vam je, Ester&Jerry Hicks
    Božanska matrika, Gregg Braden (temelji kvantne fizike)

    Želim ti vse najboljše

  • Mislim da ima prav Renato, ni ljubezni brez spoštovanja. Ker menim da vse kar doživljamo, doživljamo subjektivno ne glede na naravo doživetja. Če nekoga zares ljubiš ga tudi spoštuješ, ker ( avtomatično ) če izhajamo iz nekega ideala, ki mu dajemo visoko vrednost, in ga ne želimo izgubiti ga zato tudi spoštujemo, takega kot je. Mislim da je nemogoče samo spoštovati nekaj, brez občutka navezanosti, ali da ne vidimo sebe v tem, to je bolj neko naučeno spoštovanje, kot npr. avtoriteta ali položaj nekoga, do katerega ne čutimo nič sentimentalnega, ampak zgolj moralno dolžnost.

Leave a Reply