Človek, zbudi se..

Nikoli ne vidim, kaj je bilo narejenega; vidim samo, kaj je še potrebno storiti.
Buddha

O sprejemanju ali prijateljskem odnosu do tega kar je v tem trenutku (eni temu pravijo umetnost dovoljevanja) sem že kar nekaj govoril. Ob tej besedi ima veliko ljudi probleme, kajti misli, da to pomeni, da ne smeš nič narediti, da ne smeš videti nobene napake. V stilu, ali je kozarec na pol polen ali na pol prazen?

Eni so optimisti, drugi so pesimisti. Ali gledaš na življenje s svetle plati, ali gledaš na življenje s temne plati. Nekateri potem mislijo, da če gledaš na svetlo plat, moraš vse videti pozitivno. Ni prostora za ovire, ni prostora za kritiko, ni prostora za dvome. Kajti vse je tako ali tako pozitivno. Nič ne rabiš spreminjati, izboljševati, narediti kaj boljšega, kajti vse je že tako, kot mora biti, nikjer nobene napake, vse teče kot namazano. Če kdo izrazi kakšne dvome, ga takoj označiš za človeka temne plati, za večnega pesimista.

A velikokrat tak način pripelje do trenja v človeku, kajti globoko v sebi čuti, da nekaj ni v redu. To je podobno kot imajo kristjani (in tudi v drugih religijah in duhovnosti) problem, ker morajo nositi masko dobrega človeka, čeprav imajo tudi obdobja jeze, katera si potem ne priznajo in jih zato potlačijo - kar pa slej ali prej izbruhne..

Sprejemanje in gledanje na življenje s svetle plati nima nobene povezave s prikrivanjem negativnih stvari. Še vedno vidiš negativne stvari, stvari, ki jih je potrebno narediti drugače, vendar kljub temu ohranjaš pozitiven in prijateljski odnos od tega trenutka in s tem do Življenja.

To pa je marsikomu nerazumljivo in nemogoče udejaniti. Kako imamo lahko prijateljski odnos do vojne, izkoriščanja ljudi, živali, narave..? Lahko se delam in slepim da to ne obstaja in živim svoje življenje naprej, kot da se nič ni zgodilo, to gre. Ne morem pa v oči pogledati tem grozodejstvom in jih hkrati sprejeti, ohraniti svoj center, ohraniti prijateljski odnos do Življenja. Ampak ravno to je umetnost, ravno to je najvišja vrlina, videti in ohraniti svoj mir. Lahko uporabim še drugo besedo, to je razumevanje, ali kot Jezus pravi: “Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Tako ali tako pa vse kar je narobe v tem svetu, vsa svetovna in osebna tragedija izhaja izključno iz človeškega stanja zavesti. Iz človeške zaplezanosti v umu, v človeški odtujenosti od Življenja. Če so človeški, in ker sem jaz tudi človek, pomeni da so tudi v meni. Torej lahko ves problem zreduciram na moj odnos do svojih notranjih procesov. Kako lahko torej jaz živim z vsemi temi negativnimi čustvi, z vso to odtujenostjo in agonijo, kako jih lahko hkrati zaznam, jim pogledam v oči ter ostanem v stanju sprejemanja, v prijateljskem odnosu do teh čustev - če pa mi povzročajo močno nelagodje? Kako lahko vse to storim in ohranim svojo pozitivno samopodobo, svojo samozavest, svoje dostojanstvo?

Videli in neštetokrat smo že izkusili, da izogibanje, potlačevanje ali upiranje ne prinese nobene dolgoročne rešitve. Je torej možno, da jih opazim in se jim ne upiram, da jih s svojim mečem pozornosti/prisotnosti razsekam? Ali pa morda, da te negativne misli vsaj raziščem, jih postavim pod drobnogled in pogledam kaj se skriva za njimi? Sem to sploh že kdaj storil? Sem pri tem vztrajal?

“Če ne zaupaš ljudem, jih narediš nezaupljive.” (Lao Tzu) “Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadova, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih.” (Jezus, Matej 7:16) “Kar daš, to dobiš,” “sredstva in cilj so eno,” “pot je cilj,” “outflow = inflow” in tako naprej..

“Kar seješ, to žanješ” pravi že stara ljudska modrost - vendar ljudje tega še vedno ne pokapirajo. Še vedno večina misli, da se mora v življenju odrekati in trpeti in skrbeti, da bo lahko dosegla nek uspeh na trnjavi poti življenja. Delati po 12 ur na dan, zapustiti sebe in svoje telo, vse podrejeno službi ali neki organizaciji za nek VIŠJI ali PLEMENITEJŠI CILJ, da bo lahko nekoč v prihodnosti vse lepo in prav, da bom imel nekoč v prihodnosti mirnejše življenje je v tem trenutku potrebno odrekanje in trnjava pot - a vendar se vse v naravi dogaja spontano, brez odrekanja, truda in skrbi.

Vse se torej začne in konča pri stanju zavesti, pri stanju v globinah človeka - če tam ni miru, ga tudi odzunaj, v akcijah in sadovih ne bo, le več trpljenja bo manifestiranega.. Kar pa v končni fazi tudi ni slabo, saj trpljenje naposled pripelje do osvoboditve.

Sedanji trenutek je v resnici vse kar obstaja in zaradi tega: “Peace is the way (Mir je pot).” Prevzemimo odgovornost za edino stvar, za katero lahko resnično sprejmemo odgovornost - za svoje notranje stanje zavesti, takoj zdaj, ta trenutek! In da lahko to naredimo ne rabimo časa, čas je kvečjemu ovira; več časa pomeni več časa v negativnem stanju in posledično še več trpljenja - tega pa je bilo dosti, mar ne?