Poiščimo in obesimo krivca!

Pa se je predor spet zrušil, spet bodo imeli mediji kaj za poročati, spet bo lahko javnost malo bolj videla kaj se dogaja, a hkrati, ker je nezmožna uporabljati možgane in spomin in povezovati dogodke ostala slepa.

Minister bo odstavljen, pa še kdo iz vodilnih iz darsa, iz sct-ja in pravici bo spet zadolženo. Pojavili se bodo novi ljudje, pošteni in sposobni, ki bodo rešil vse probleme.?

Ne bodo! Ti isti ljudje bodo čez nekaj časa spet zapadli v kakšno korupcijsko afera. Zgodba se bo ponovila. Ljudstvo, pod množično hipnozo, v globokem spanju, spet ne bo videlo nobenega vzorca, nobene povezave. Stvar je za take ljudi jasna; “ta človek je nesposoben, potrebno je izbrati bolj sposobnega človeka in ne bomo nikoli več imeli nobenih problemov.

Ampak vse te gonje proti enemu človeku (Radovan Karadžič, Hitler, Stalin, Bush, Miloševič,…) se mi zdijo pesek v oči, katerega si ljudstvo samo sebi meče. “Odgovorni” bo odstavljen (ponavadi je premeščen na bolje plačano, a javnosti nevidno delovno mesto), ljudstvo zadovoljno za nekaj časa, in življenje bo nemoteno teklo naprej. Kot da ljudstvo na ta način vso odgovornost za svoje probleme in težave zvali na enega človeka, kot da je izključno ta človek odgovoren, za vse svinjarije.
 
Napaka v sistemu
Nihče pa ne podvomi v celoten sistem. Da je v celotni družbi nekaj hudo narobe, toliko pokazateljev, toliko dokazov, pa še vedno nič. Nekateri sicer vse to vidijo in se pritožujejo nad sistemom, a hkrati padejo v past svoje nemoči, vloge žrtve. Od tod nastanejo različna bežanja v vegetacijo pred televizorjem, droge, alkohol… vse za to, da bi bili svobodni pred vsemi nastalimi problemi.

Sistem, družba, četudi ima še tako abstraktno ime, pa je SESTAVLJENA IZ LJUDI, brez ljudi sistem sam od sebe ne more obstajati. Ni teorije. Če pa je sistem skupek ljudi, to pomeni, da zgolj odseva bolj jasno in očitnejšo sliko procesov, ki se dogajajo v vsakem posamezniku posebej. To je pa nekaj, kar nihče noče slišati.

Kaj?! Jaz da sem odgovoren, da je ta svet (družba) takšna kot je? Jaz, nemočen posameznik v oceanu hipnotiziranih ljudi?!?!” Najbolj očitno se to pokaže, ko takemu nergaču predlagaš stvari, ki bi jih lahko sam storil takoj zdaj. “To pa ne gre. Jaz tega ne morem, to rabim za preživetje in normalno življenje. Brez da podjebavam in da se izživljam nad drugimi ne morem narediti čisto nič. Vsake 2 leti rabim novi avto, sicer bodo sosedje mislili, da sem revež. Rabim novi televizor, da se mi ne bodo oči kvarile zaradi nenehnega gledanje, rabim nov avto, novo kosilnico, novo sedežno, novo obleko, novo športno opremo.. Če pa hočem vse to imeti, in to moram imeti, če hočem biti zadovoljen, pa rabim ta sistem – četudi je malo čuden in izkoriščevalski.

Skratka, spremembe bi vsak rad videl, da bi pa kaj sam za to naredil in prečistil svoje procese/navade/vzorce, to pa ne, to je preveč dela. In potem se najde politik ala Obama ali pa če pogledamo vsake parlamentarne volitve, je ‘sprememba’ skupaj z ‘blaginjo’ najbolj pogosto uporabljena beseda. Ampak četudi se že zgodijo kakšne spremembe, so izjemno kratkoročne, ker se ne morejo zgoditi, kajti sistem/družba je skupek ljudi in če je velika večina le teh v spanju, ne moremo pričakovati resničnih sprememb.

Spremembe na družbenem nivoju se pa morajo nekje začeti, vedno je bilo tako. Začnejo se pa lahko le pri posamezniku. Posameznik mora biti toliko močen in toliko zrel, da sprejme odgovornost za nastalo situacijo, predvsem za svoje notranje procese. Kajti tam kjer je odgovornost je tudi moč, če so za moje procese odgovorni drugi, to posledično pomeni, da imajo drugi moč nad menoj – zgleda da je to sicer res, vendar če gremo globlje vidimo, da v resnici temu ni tako.

Tistim posameznikom, ki gredo svojo pot je na začetku precej težko, vendar je potrebno biti potrpežljiv in vztrajati. In več časa, ko je tak posameznik na svoji poti, več ljudi s podobnim načinom razmišljanja spozna. Zgodi se celo nekaj več; tisti ljudje, kateri so na začetku nasprotovali (vsaj tako je zgledalo), začnejo hoditi po tej poti – v končni fazi je to pot Ljubezni.

2 Responses to “Poiščimo in obesimo krivca!”


  • Poiščimo Krivca in ga “Obesimo” na PAPIR !!!

    Delo Byron Katie pravi:

    “Sodi Svojega Bližnjega”

    Zapiši na papir
    ZASTAVI SI 4 VPRAŠANJA
    in OBRNI MISEL
    OBRAT VNESI V ŽIVLJENJE

    DELO V PRAKSI :

    “LJUDJE NISO SOČUTNI”

    1.Ali je to res ?

    2.Ali lahko z absolutno gotovostjo rečem, da je res?

    3.Kako reagiram ko verjamem tej misli?

    4.Kdo bi bila brez te stresne misli ?

    OBRATI:

    1. LJUDJE SO SOČUTNI
    (Veliko jih je, veliko sem jih sama srečala, vse več jih srečujem, tudi tisti ki se ne zdijo so lahko sočutni,kako naj jaz vidim v njihova srca)

    2. JAZ NISEM SOČUTNA
    (V trenutku, ko sodim – sem nesočutna, ko povdignem glas nad svojo mamo, ker se slučajno ne strinjam z njo,
    ko učim religijo “sočutja” pa sama tega ne živim ves čas, ko zahtevam, da se najprej spremeniš Ti, da bo meni lažje)

    3. MOJE MISLI NISO SOČUTNE

    To bolj drži. Narava uma je , da ves čas nekaj ocenjuje. Misli so nedolžne, dokler jim ne verjamem. Ko sem sočutna do sebe, srečam svoje misli z razumevanjem in potem razumem, da tudi drugi ljudje včasih verjamemo “splošno” prizanim konceptom…

    DELO mi pomaga, da najdem svojo najglobjo resnico in da se mentalno ne vpletam v življenja drugih, predvsem pa zaupam, da je Univerzum Prijazen – še posebej če sem sama Prijazna.
    Pa še to je zgodba.

    Ko smo “pri sebi” lahko iz lastne svobode delujemo, da bi Svet bil bolšji.

    ZAČNEM TOREJ PRI SEBI

    Milena

  • Ta je zelo moderen!

    Tako se vzgaja bodoče rodove…..,ker na mladih svet stoji. Pa vsem en lep
    pozdrav.

    Odpravnina

    Pozdravljeni! Sem Matic in sem star osem let. V šoli smo dobili nalogo
    napisati prosti spis o tem, kaj bomo, ko bomo veliki. Ker je bil moj spis
    zelo všeč mojemu atiju, je rekel, naj napišem še to spremno besedo in da ga
    bomo poslali v revijo, da bodo vsi videli, kako sem pameten. Baje sem
    namreč napisal nekaj, česar se niti moj ati ne bi spomnil. No, spis je takšen:

    “Ko bom velik, si želim biti bogat. Revni ljudje imajo namreč vedno težave.
    Da bom obogatel, moram narediti tri stvari. Roditi se moram bogatim
    staršem, biti genij in se bogato poročiti. Bogatim sem se že rodil, za poroko ni
    problema – ker na bogate fante se tako in tako vse punce lepijo, glede
    genialnosti pa bom zdaj povedal, kaj bom delal, ko bom velik. Vsak dan
    gledam mojega atija, ki je že 20 let direktor. Gara ves dan in se muči in
    je na koncu z živci. Ata sošolca Nejca pa je tudi direktor, samo da ni vedno v
    isti firmi. V zadnjem letu so si zgradili hišo in njegov ati, čeprav ima
    manjšo redno plačo, vsako leto zasluži trikrat več kot moj ati, ker vsako
    leto dobi odpravnino. In to mi je veliko bolj všeč. Zato sam ne bom
    klasični direktor, ampak odpravninar. To je posebna služba, ki me že zdaj zelo
    zanima. Namreč, prve štiri mesece se uvajaš, nato štiri mesece delaš in
    nato štiri mesece počivaš, ker že veš, da te bodo zamenjali, in se več ne splača
    delati. Mislim, da bom tako zelo uspešen, in mislim tudi, da je ta spis za
    petko, ker odpravninar mora biti v prvi vrsti samozavesten.”

    Juda I.

Leave a Reply