Monthly Archive for October, 2008

Poučevanje univerzalne resnice

Published on October 31, 2008 in Pot v notranjost. 6 Comments Tags: , , , , .

Ker Mojster verjame vase, ne poizkuša prepričevati drugih.
Lao Tzu

Kot že rečeno, je resnica velikokrat uporabljena kot izgovorov za grozodejstva s strani tistih, ki je sploh niso razumeli. Tipičen primer je Kristusov nauk in pokristjanjevanje. Marsikdo sicer misli, da je to stvar prejšnjih stoletij, vendar se množično dogaja tudi danes, tako na globalnem kot na osebnem nivoju. Zato si malo bolj podrobno poglejmo situacijo v krščanskem srednjem veku skozi oči duhovnika.

Zgodbica o duhovniku

“Kot duhovnik, ste bili podvrženi nekajletnemu izobraževanju, tako da ste sedaj trdno prepričani, da je Kristusov nauk edina resnica, in da tisti, ki v tem edinem življenju ne bodo šli na to pot, bodo celo večnost preživeli v mukah pekla. Jaz kot duhovnik, delujem po Kristusovih naukih, izpolnjujem vse zapovedi (po potrebi si jih prilagodim), spoštujem vse rituale, redno molim, zato se smatram (tudi drugi name gledajo tako) za Božjega odposlanca in zagotovljen mi je večni raj.

Ob tem ni pomembno, da imam velikokrat občutek, da nekaj ni v redu, da nekaj manjka, da me skorajda razžira od znotraj. Konec koncev se o teh občutkih redno pogovarjam s svojimi “nadrejenimi,” ki mi na zalo ljubezniv in logičen način pokažejo, da sem na pravi poti in zato ni kaj skrbeti. Če oni tako rečejo, bo že res, saj vedo precej več kot jaz, predvsem pa kdo sem jaz, da bom o čemerkoli dvomil in odločal. Sicer pa na ta način služim Bogu, in če kakšna malenkost sedaj ni v redu, mi bo nekoč, nekega dne, že poplačano.

Poleg vsega tega sem pa tudi odgovoren človek, tako do sebe kot do drugih. Za ta poklic sem se odločil zaradi tega, ker hočem pomagati ljudem, saj vidim kako zelo so izgubljeni medtem ko sem jaz končno našel pravo pot, in si tudi v posmrtnem življenju zagotovil mir. Je pa na svetu še veliko ljudi, ki niso na pravi poti, in jim zato grozi večno trpljenje. Reveži so tako izgubljeni, da se tega niti ne zavedajo, nekateri celo trdijo, da Kristusove resnice sploh ne rabijo. Ampak jaz vem, da jim brez Kristusovega nauka sledi večna poguba.. Kaj naj torej naredim, da jih usmerim na pravo pot in jim tako naredim ogromno uslugo?
 

Za začetek, jim na ljubezniv način razložim, kako zelo se motijo. Pripravljen sem vsak dan hoditi v njihovo vas in jim razlagati Božji nauk v upanju, da se bodo spreobrnili in se tako rešili večnega prekletstva. Za nekatere to deluje, se pa najde nekaj ljudi, ki kljub ljubeznivi naravi naukov le teh nočejo sprejeti.

Jaz kot odgovoren človek in Božji odposlanec, moram narediti vse v moji moči, da jih rešim, četudi določene stvari niso ravno najboljše. Navsezadnje, če se bodo spreobrnili, je cilj dosežen. Kakšna sredstva so bila uporabljena bo tedaj nepomembno.. Za začetek nevernike zaprem v mučilnico in jih mučim toliko časa, dokler ne bom izgnal zla iz njih, ki jim preprečuje, da bi se krstili. Spet ne deluje to za vse ljudi, zato mi za izgubljene ovce ostane še poslednja možnost. Grmada. Človeka bom sicer sežgal, vendar upam, da se bo v zadnjih trenutkih, v najhujših mukah, ki tu trajajo le nekaj trenutkov, v peklu bodo trajala pa celo večnost, ta človek spreobrnil. V večini primerov to uspe, tako da v končni fazi ni bilo storjenega nič napačnega – bolj malo trpljenja tu na Zemlji, kot večne muke v peklu.

Po tej Božji poti nadaljujem naprej. Sem pa tja me sicer preganjajo nočne more, se mi pojavljajo dvomi, vendar po pogovoru s kolegi in z nadrejenimi je vse v najlepšem redu – za nekaj časa. Nekdo se pač mora žrtvovati za tak posel..”

Duhovniki vsepovsod

Ne zamerite mi, če sem kot zgled uporabil pokristjanjevanje, ampak se mi zdi najbolj očiten primer, kako je lahko pristni nauk zožen zgolj na ideologijo in tako zlorabljen. Lahko bi uporabil tudi kolonizacijo, nacistično Nemčijo, in vse ostala velika osvajanja, vključno z današnjo demokratizacijo sveta. Take ljudi najdemo tudi v politiki, ekonomiji (economic hit man), korporacijah, medicini, univerzah,…. bližnji okolici, med sorodniki, starši in konec koncev sem spada tudi in “lastni” glas v glavi.

Kaj je skupno vsem, kakšne so karakteristike? Predvsem to, da (1) razlagajo in vsiljujejo svojo resnico drugim, medtem ko je niti sami niso sposobni živeti, za piko na i pa jo predstavljajo kot (2) edino pravo resnico, kot resnico, ki je edina sposobna prinesti mir in blaginjo na ta svet. “Najprej počisti pred svojim pragom” ter “živi in pusti živeti” sta še kako primerna reka.

Prav tako so pa vse te ideologije zgolj pusta nadgradnja temeljnih prepričanj, ki še vedno ostajajo globoko zakoreninjena. Še vedno se čutim tujca v tem Vesolju, nevrednega in nezaželenega. Še vedno vidim človeka kot pokvarjeno bitje. Še vedno vidim svet kot skupek različnih stvari in dogodkov, zato lahko odstranim ali pokvarim določen del in nič se ne bo spremenilo; zastrupim vodo in zrak in žuželke, pobijem živali, posekam gozdove. Še vedno poznam sebe zgolj kot telo in razum, zato se najbolj od vsega bojim smrti. Še vedno držim druge odgovorne za svoje počutje, in zato, preden se bom lahko počutil dobro, se morajo vsi drugi spremeniti. Še vedno vidim sebe ločene od drugih in druge ločene od sebe – ne vidim svojega odseva. Še vedno mislim, da bom lahko srečen le nekoč, nekega dne, za devetimi gorami in devetimi vodami, ko bo prišla dobra vila in….

Postopno učenje in zaupanje

Zato je zelo pomembno, da najprej razčistimo s temeljnimi pogledi na svet. Za začetek je le na razumskem nivoju, s časoma pa to pride čedalje globlje. Kajti če tega nismo razčistili, povzročamo le še več trpljenja okoli sebe. Še bolj pomembno pa je, da smo iskreni do samega sebe, iskreni do svojih notranjih procesov, iskreni do svojih čustev. Kajti čustva, nasprotno od naučenega, so zelo dober navigacijski sistem na poti življenja. Če imamo v glavi le neke koncepte in sledimo izključno njim, se zelo hitro zgodi, da skrenemo s poti in se pojavimo v vlogi duhovnika iz srednjega veka. Ob spremljanju svojih čustev, svojega počutja ter tudi iskrene refleksije, pa to ni mogoče – vsaj ne na daljši rok, se pa seveda zgodi, da nas sem pa tja zanese.

Ko delujem iz glave in prepričujem druge v svoj prav, če sem res pozoren na svoje počutje, bom hitro videl, da izgubljam energijo. Moje delovanje je v tistem trenutku drugačno od tega, ker pripovedujem, zato sem v sebi razdeljen. Takšno poučevanje pa vemo kam pripelje in kakšen učinek ima. Čisto nasprotno pa je, če delujem iz Srca, tedaj drugim ne vsiljujem svojega mnenja, prav tako jih ne silim v nič, niti se mi nikamor ne mudi s poučevanjem, saj vem, da sam ustvarjam svojo resničnost in ni nikogar, ki bi ga lahko krivil za svoje nelagodje. Ravno tako razumem svoje notranje procese, zato razumem tudi notranje procese v sogovorniku, in vem, da je za določene stvari enostavno potreben čas ter postopno učenje.

Tako kot vsak dober profesor, ki od svojih učencev ne bo pričakoval preveč na enkrat. Verjetno se zaveda, koliko časa in energije je bilo vloženega v učenje, kljub temu, da mu je ta tematika bila izjemno blizu. Kot vsi drugi je moral tudi on narediti tisoč in eno vajo iz poštevanke, razčlenjevanja izrazov, odvodov, integralov,.. Če bi se silil in hotel preskakovati korake, bi bili njegovi temelji majavi in kaj hitro bi se vse skupaj zrušilo. Zato tudi svojim učencem daje naloge in izzive, ki so primerni njihovemu znanju oziroma ravno malenkost čez mejo. Ne bo jim dajal pretežke naloge, ne bo jih zaničeval, ne bo se delal kot da je nekaj več. Niti nekih, “to bi že moral znati, ti osel neumni.” Ampak je, “ok, ne znaš – kaj lahko sedaj storiva, da se to naučiva?” Vsak dober profesor razume, da je profesura le stvar postopnega učenja in zaupanja v svoje (ali učenčeve) sposobnosti.

Vsak ima svojo pot

Navsezadnje ima vsak svojo pot, katero mora prehoditi. Mogoče res obstaja skupen cilj, vendar je toliko različnih poti na poti do tega cilja, da se je nesmiselno omejevati zgolj na mojo pot. Kako naj jaz vem, katera pot je za nekoga najboljša? Če se ob meni počuti slabo, ga imam pravico zadrževati in vsiljevati svoj prav? Saj se vendar ljudje največ naučimo, ko stvari naredimo po svoje, ko sami iščemo odgovore na vprašanja, ki si jih sami postavljamo – raziskovalna žilica.

Pri otrocih je zelo dobro vidna, kajti praktično vsako stvar morajo sami poizkusiti, ni dovolj, da jim nekdo pove, zakaj nekaj ni dobro. Zato je vloga učitelja bolj kot posrednik, kot mentor, na katerega se lahko občasno zanesem, ne pa kot nekdo, ki bo ves čas stal ob meni in me nosil naokoli. Zato Sokrat pravi: “Nikogar ne morem ničesar naučiti – lahko jih le spodbudim k razmišljanju.” Oziroma učitelj mora v svojem učencu prebuditi lastnega učitelja.

To pa je prava pot, kajti sam ne bom mogel vedno stati ob učencu, zato mora biti moja naloga, da ga postavim na lastne noge. Učil se bo večinoma iz svojih izkušenj, naredil ogromno napak, doživel veliko neuspehov, vendar če se nauči s tem živeti, če se jih nauči premagovati, ni ničesar, kar ne bi mogel doseči v življenju. Kaj je bolj pomembnega kot to? Kajti svet se spreminja, novih stvari je vedno več, in znanje ni nikoli fiksirano, vedno je živo, tekoče. Manifestacije so različne, je pa res, da je v temeljih osnovno znanje vedno identično (različne religije recimo). Kaj pa ljudje počnemo? Sebe in svoje otroke skušamo zavarovati pred vsem tem zgolj zaradi tega, ker ne znano živeti s padci in jih vidimo ločene od “uspeha” – ampak, kjer ni padcev, ni razvoja, kjer ni žalosti, ni veselja…

Sošolec, ki ve malo več

Zakaj bi torej nekoga omejeval in priklenil nase? Se čutim ogroženega, ker izgubljam avtoriteto in s tem družbeni status? Ker bom manj vreden? Ampak, če se mi to dogaja, moram biti toliko iskren do sebe, da si to priznam in tako to popravim – kaj je slabega na tem? “Joj, nisem še prispel na končni cilj.” Res je – pa kaj, komu mar, uživaj v potovanju, raziskovanju, izzivih. V končni fazi ni nihče čisto nič na slabšem zaradi tega, in vse je tako, kot mora biti.

Se pa tu morda bolj postavlja vprašanje, ali imam pravico to znanje deliti naprej, četudi zame ne deluje 100% (sem spadajo praktično vsi učitelji). Deluje večino časa in spoznal in dosegel sem veliko stvari, torej, zakaj da ne. Še vedno imam marsikoga, marsikaj za naučiti, moram biti pa toliko iskren do sebe in drugih, da ne govorim neresničnih stvari zgolj zaradi tega, da bom ohranil svoj status. Tako kot se recimo skupina sošolcev odloči za skupno učenje, kjer je nekdo, ki ve malo več od ostalih. Oni se veliko naučijo od njega, prav tako tudi on razjasni določene podrobnosti, česar pa ne znajo rešiti, pa poiščejo odgovore v knjigah ali na govorilnih urah..

Spet pa vprašanje, zakaj določena stvar ne deluje 100%? Ali imam premalo znanja, napačno znanje, preplitvo, ali pa bi rabil morda še več prakse? Ker če pogledamo budiste ali pa karmo in bahti jogo, je tam večino poudarka na praksi, zelo malo na znanju………..

Odvrzite moralo in zakonitost, in ljudje bodo naredili pravo stvar.
Lao Tzu

Kakšne so kaj vaše izkušnje s poučevanjem resnice? Kako ste se znašli na eni in na drugi strani? Vabljeni, da delite svoje misli in izkušnje v komentarjih.

Kakšna je univerzalna resnica, najboljša resnica, edina prava resnica?

Published on October 28, 2008 in Denar/Ekonomija and Pot v notranjost. 6 Comments Tags: , , , .

Resnica, prepričanje, pogled na svet, prava pot,… kakorkoli temu že rečemo. Če se malo ozremo okoli sebe, lahko kaj hitro vidimo tisoč in enega zagovornika svoje resnice, nekateri celo trdijo, da je njegova/njihova najboljša, prava, morda celo edina..

Sam sem bil velikokrat zelo prepričan, da je moja resnica najboljša, moj pogled na situacijo/človeka najbolj realen, moje mnenje edino pravilno. Še posebej, če je v tistem trenutku zame delovalo ali pa če je to rekel kakšen pomemben strokovnjak, modrec oz. se kaj naučil na kakšnem tečaju. “Tudi vi morate tako delovati, pa boste videli, kako se bo vaše življenje spremenilo.” Brez tega vam živeti ni.” In v prepričevanju, če ni bilo takojšnjega strinjanja, takojšne realizacije, je sledila frustracija.

Ko sem to nekajkrat poizkušal, sem kaj hitro dojel, da ljudje na situacije gledamo zelo različno, predvsem pa imamo radi prav in nočemo poslušati nasvetov drugih, sploh če to niso družbeno priznani ljudje. Čemu tako? Zakaj me kljub vsemu ne ne poslušajo, kaj ne vidijo, kako prav imam? In če me ne poslušajo, je možno, da imajo svojo resnico? Kaj pa to pove o obstoju univerzalne resnice, katero bi morali vsi razumeti in prakticirati? Recimo škodljivost gledanja televizije, vsaj vegetarijanska prehrana (če že ne veganska), iskrenost do ljudi, odprta komunikacija in podpora v skupnosti,… Mar ni to univerzalna resnica, ki bi morala biti uporabljena v praksi?

Univerzalna resnica v praksi – iskanje svoje poti

Teženje k univerzalni resnici pa zahtevam tudi od sebe. Prvič sem to spoznal na fakulteti, ker “vsi to počnejo in danes brez papirja nisi nič.” Precej časa sem se delal, da me študij zanima in iskal motivacijo, marsikaj potlačil, vendar sem naposled po zelo dolgem času le odkril, da me ta stvar niti približno ne zanima, in da ni vredna mojega denarja (prevoz, hrana, literatura, kopiranje,..), predvsem pa časa in energije.. Sem se sicer marsikaj koristnega naučil, tako da ni bil čisto stran vržen čas, predvsem pa sedaj vem, da ni človeka, ki bi me prepričal v nadaljevanje študija. Ta resnica zame ne deluje, to vem z vsako celico telesa.

Odkar nisem več na univerzi, sem videl, da je izven obstoječe poti uradnega univerzitetnega izobraževanja obstaja morje drugih ponudb in izobraževanj. Pri enih je malo bolj zagotovljen zaslužek, pri drugih manj, večinoma pa ti vse dajo neko garancijo, nek bolj ali manj uradni papir ali vsaj podporo v skupnosti; tisoč in ena vrsta joge, masaže, mrežni marketing, bioterapija, nlp, angelski readingi, raike, theta healing, hatmara metoda, zvočne terapije, takšne in drugačne meditacije, šamanizem, imago, mbsrt, psihoterapija, lm, aol, du, sci, podjetništvo, ašrami, potovanja, prostovoljno delo, razno razne sekte… “you name it.”

Ob pogledu na vse to, mi ne gre v glavo, kako to, da se lahko eni odločijo za neko stvar, druga jih pa niti ne zanima. In do vsakega, ki prideš, je nadušen nad tem, kar počne, oziroma trdno zaverovan, da je to prava pot – vsaj za njih. Nekateri to dejansko dojamejo in ti dopustijo prosto izbiro, te ne silijo v nič. Se pa najdejo tudi ljudje, ki te na vsak način hočejo zvleči na svoje področje, in ti tako, tebi, grešniku, pomagati do srečnejšega življenja.
 

Kaj pa zame, katera od teh poti je prava? V vsem tem iskanju sem preizkusil marsikaj, in videl, da je dosti boljše kot fakulteta, vendar dlje časa ko sem bil tam, več je bilo zaznati napak in podobnosti z ostalim svetom. Čutil sem, da mi ne ustreza (sploh pri skupinah, organizacijah), a ker sem se bal ostati sam, sem vztrajal – enako kot na fakulteti. Vztrajal sem pa toliko časa, dokler ni nezadovoljstvo prišlo do te meje, da sem spoznal, da ne more iti več naprej. Nato sem se za nekaj časa umaknil, a zaradi različnih razlogov; “pa saj ni tako slabo; videti je, da to za njih deluje, zakaj ne bi tudi zame; je priznan učitelj, mogoče pa če bom dovolj časa v tem vztrajal, se bo spremenilo na bolje; v tem času ko me ni bilo se je zihr že marsikaj spremenilo…” se spet priključil nazaj. Vse to sem ponavljal toliko časa, dokler nisem prepoznal vzorca in spoznal, da me to zavira pri razvoju. Ne rečem, da v določenem obdobju ni bilo koristno in zato sem zelo hvaležen vsem, vendar je potrebno tudi vedeti, kdaj oditi naprej.

Ob pogledu na shojene poti ni nekega navdušenja, predvsem pa se mi zdi vse skupaj preveč komplicirano. Je torej kaj narobe z menoj, da se nikjer ne najdem, je to zgolj zaradi strahu in lenobe? Ali moram hoditi po teh shojenih poteh, kljub temu, da me ne privlačijo? Mar nisem tedaj na istem, kot sem bil v času šolanja na fakulteti?

Kaj pa če imam jaz svojo lastno pot? Tako, po kateri so ljudje sicer že hodili, vendar ni shojena, ne daje nikakršnih papirjev, nobene garancije – kaj tedaj? Seveda se takoj pojavijo dvomi, “kdo pa si ti, da boš nekaj po svoje čaral, daj zresni se, veš koliko vsega še rabiš, da bo kaj iz tebe, predvsem si pa premlad in preveč zelen!” Kaj pa če bi ta dvom obrnil? Bi lahko bila moja želja, četudi še tako absurdna in neverjetna na prvi pogled, želja celotnega Vesolja? Želi Stvarstvo na ta način nekaj novega, a hkrati starega, ustvariti? Če je to želja stvarstva, kdo sem potem jaz, da bom stal na poti tej želji in se delal malega, ubogega, nesposobnega. Zakaj pa ne bi gledal na ta način – konec koncev je veliko bolj navdušujoč.

Univerzalna resnica obstaja

Torej, kakšna je univerzalna resnica? Kateri resnici moramo slediti?

Ob tem se je dobro spomniti dejstva, da smo si ljudje zelo zelo podobni, nekateri pravijo je podobnosti neverjetnih 99.99%! To pomeni, da za vse nas veljajo neke temeljne lastnosti; tako na telesnem, kot tudi na mentalnem in duševnem nivoju. Zato je možno v medicinskih fakulteti poučevati o ljudeh na splošno in ne o posamezniku ter masovno proizvajati zdravila, ki pri vseh ljudeh odpravijo enak problem, hkrati pa ravno tako pri vseh ljudeh povzročijo mnogo drugih težav. Možno je narediti univerzalni horoskop, ki bo ljudem v povprečju ustrezal v 85% (video)! Možno je ustvariti knjigo, pesem, film, umetnino, ki gane ljudi po vsem svetu.

Ali pa če pogledamo religije: krščanstvo, budizem, hinduizem, taoizem, islam,… – v temelju vse govorijo o isti stvari, čeprav z malenkost različnimi besedami. Prav tako mojstri modrosti iz različnih časovnih obdobij in različnih koncev po svetu govorijo o isti stvari, običaji v “primitivnih tradicijah” so si kljub oddaljenosti izjemno podobni ali pa gradnja piramid po vsem svetu. Če je človek res odprt, če se osredotoči na skupne točke, jim ni konca. Ločenost in razlike so le iluzija, oziroma resnične, v kolikor se ves čas osredotočamo nanje – predvsem pa jih je je zelo malo v primerjavi s podobnostmi.
 

Zato mora obstajati univerzalna resnica, ki je skupna vsem ljudem – in tudi obstaja, pa čeprav na globljem nivoju kot smo navajeni, kot smo na običajen način sposobni dojeti. Obstaja neka zdrava pamet, nek zdrav način pogleda na svet, ki presega sedanji razum. Konec koncev o tem tudi pišem na blogu, in vse skupaj je popolnoma logična zadeva, če smo le dovolj pogumni, da se upamo raziskovati. Na primer: povezanost vsega stvarstva (medobstajanje), življenje v trenutku, moja prava narava je preko telesa, misli in čustev, celotno Stvarstvo je inteligentno/zavestno, sočutje do vseh živih bitij, rojstvo in smrt zgolj dva pola enega Življenja, minljivost vseh oblik (nenavezanost), poslušanje svojega Srca/čustev/občutkov/intuicije, vse poti so v končni fazi prave, vsak sam ustvarja svoje lastno vesolje, vse se spreminja,…

In če to vsaj kolikor toliko dojamemo, potem odpade vsako prepričevanje, predvsem pa vojne in nasilno vsiljevanje “resnice.” Zato je potrebno biti zelo pazljiv pri poučevanju univerzalne resnice, kajti hitro smo lahko na nivoju pokristjanjevanja, inkvizicije, demokratizacije sveta,.. boju proti temni strani. Kaj takšen boj povzroča pa lahko vidimo, če se ozremo okoli sebe in v človeško zgodovino. Bo držalo, kar pravi Anthony De Mello: “Najbolj neusmiljeni morilci so tisti, ki ubijajo za svoje IDEJE.” Če pa pridemo na takšen nivo, v končni fazi pomeni, da globlje resnice sploh nismo dojeli. Služi zgolj kot izgovor za nadaljevanje stare poti in obstaja le v glavi, torej še eden izmed tisočih konceptov, miselnih predstav, brez realne izkušnje.

Kako se temu izogniti, kako kljub vsemu deliti svoje izkušnje in spoznanja pa v naslednjem članku, Poučevanje univerzalne resnice.

Kam vlagati denar v času finančne krize

Published on October 23, 2008 in Denar/Ekonomija and Družba & Posameznik. 7 Comments Tags: , , , , , .

Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.
~ Jezus, Matej 6:19

Najprej razčistimo besedno zvezo “finančna kriza.” Zgleda, da je to zopet nekaj, kar nas je doletelo iz neba. Ne duha in sluha o kakršnihkoli nevarnosti, potem pa iz nenada začne škripljati, tako da morajo celo države posredovati. Le kaj je tokrat šlo narobe, kdo ali kaj bo tokrat gnilo jabolko?

Vse skupaj me spominja na zgodbico iz knjige Kje je moj sir, kjer dva mala človeka in dve miški iščejo in kmalu najdejo veliko zalogo sira. Mala človeka, najvišje razvita kreacija stvarstva, se na novem najdbišču utaborita, saj sta končno prišla do zaželjenega cilja, končno sta uspela in sta priskrbljena za celo življenje. Potem pa se nekega dne zbudita, in zgrožena ugotovita, da je sir čudežno izginil. Seveda, kot se za ljudi to spodobi, začneta kriviti vse povprek – vsi so krivi, le onadva ne. Mali miški, primitivne živalce, pa sta sproti opažale, kako se zaloga sira manjša, in ko ga ni bilo več, sta enostavno, brez pritoževanj in slabe volje, šli naprej v lov za novim sirom. Preden je eden od dvojice malih ljudi doumel, da se je potrebno premakniti in poiskati novo zalogo sira, je sicer minilo precej časa, a situacije je bila tako nevzdržna, da ga je prisilila v premik – njegovega kolega pač ne.

In ta “finančna kriza” je tipičen primer opisane človeške ignorance. Vsak, ki je malo finančno pismen, ki res razume temelje sistema, ve, da je bilo to neizogibno. Če že pogledamo dolgove držav na prebivalca, mora biti jasno, da nekaj ne štima. Denarni sistem sploh ni težko razumeti, vse skupaj je izjemno enostavno: “Banke posojajo denar, ki ga nimajo.” Poleg tega je denar ustvarjen kot dolg, zatorej več kot je denarja več je dolga. Kar je še huje, če bi odplačali ves dolg, ne bi bilo nobenega denarja.. Finančna pismenost torej. Potrebna pa je zelo odprta glava, da lahko te stvari dojamemo, kajti težko je verjeti, da je takšna prevara sploh možna. Če hočete to razumeti si preberite zapis in dodatno gradivo v besedilu Skrivnosti denarnega sistema.

Glede krize je spodnja črta torej ta, da nismo več daleč od točke, ko se bo denarni sistem ZRUŠIL. Kajti reševanje problema z gnilimi koreninami, je teoretično nemogoče. Vse kar so naredili je to, da so ustvarili še več denarja (ustvarjenega kot dolg in ki ga bo potrebno odplačati), kar tudi pomeni, da obstoječi denar še dodatno izgublja svojo vrednost.. Kateri od komentatorjev “finančne krize” je to (v medijih) omenil, kateri od politikov? Za dva vem; eden je Ron Paul, drugi je Dennis Kucinich.

Denar = čas = energija

Toliko da malo obnovimo osnove, sicer pa to ni primarna tema tega bloga, preidimo torej k bistvu. Kam vlagati denar? Kam vlagati nekaj, kar v tem trenutku še ima veljavo vrednost, a kmalu ne bo imelo nobene?

Če spremljate ta blog, ste lahko opazili, da velikokrat poudarjam življenje v trenutku; “pot je cilj,” “delo samo sebi namen in kot tako človeka navdihuje.” Če to res razumem, potem odpade vsako divjanje in lovljenje za izpolnitvijo v prihodnosti, kajti srečen sem že v tem trenutku in zato niti ne potrebujem prihodnosti. “Če bom sedaj dovolj delal, trpel in se odrekal, si bom lahko nekoč v prihodnosti zagotovil mirno in srečno življenje.” Ampak, “prihodnost nikoli ne pride” in če “sredstva niso pripomogla k človeški sreči, tudi cilj ne bo.” Tako na osebnem (in duhovnem), kot tudi na družbenem nivoju.

Stvari torej delam iz veselja, v vsem tem uživam, ne silim se preveč, delam po svojih zmožnostih, uživam v procesu, ob vsem tem pa zaslužim precej denarja – delo postane igra.. Da, tudi to je možno, globoko v sebi to vem, in marsikdo je to že dokazal, čeprav se pri meni to še ni manifestiralo. Ni nobene potrebe, da vlagamo v finančne verige ali takšna in drugačna vlaganja, kjer z minimalno dela dobiš ogromno denarja; loto, mrežni marketing, borzna vlaganja.. To temelji na napačnemu dojemanju sveta, da lahko dobiš plačilo le za “slabe” stvari in da je delo kazen. “Moje delo in moje življenjske strasti so močno ločeni; sem v mrežnem marketingu zaradi tega, da bom lahko zaslužil dovolj denarja, da bom nekoč počel kar si res želim.” Ampak, ali ste prepričani, da nimate nič takšnega, kar lahko svetu iskreno in z največjim veseljem ponudite ter dobite za to povračilo? Ali je res nujno, da moramo ljudem prodati stvari, ki jih ne rabijo, da kaj zaslužimo?.. Je problem strah ali lenoba?
 

Kam torej z odvečnim denarjem? Če grem še malo dlje, preden odgovorim na vprašanje kam vlagati denar, poglejmo še malo širše. Vlaganje denarja v resnici pomeni vlaganje svojega ČASA in ENERGIJE. Tudi če zaupam denar svojemu borznemu posredniku, vprašanje, če bom lahko mirno gledal nihanja svojih delnic. Lahko zaupam denar posredniku za najemnine, vendar mi nikoli ne bo čisto vseeno.

“Kjer je tvoj zaklad…” Kjer je tvoj vloženi denar, tam sta tudi tvoj čas in energija. Tudi v čisto praktičnih stvareh; koliko gre časa, energije in živcev za popravilo in vzdrževanje velike hiše, kupovanje vedno novih stvari in pogovarjanja in hvaljenja z njimi pred sosedi in sorodniki? Koliko časa in energije in denarja zapravimo za svoj veliki vrt, vinograd, barko, vikend.. Vse lepo in prav, da človek malo miga ali si s stvarmi marsikaj olajša in olepša, vendar ne do te meje, da ga le te zasužnjijo. Po angleško se temu reče: “Things you own, end up owing you.”

Vlaganje vase in v odnose

Kam torej vlagati svoj preostali čas in energijo? “Ne nabirajte si zakladov…” Hja, v stvari, ki so večne, oziroma trajajo vsaj toliko časa kot bomo živeli mi. To pa pomeni vlaganje vase; v svoje dojemanje sveta, razumevanje svojih notranjih procesov, razumevanje zakonitosti vesolja,… Preko tega pa mora priti tudi do vlaganja v odnose, do boljših odnosov; z ljudmi (precej časa sem to zanemarjal), živalim, rastlinam, minerali, rekami, gorami,… – skratka s celim stvarstvom, s celim planetom.

Kajti roko na srce, z vsem smo povezani. Če ne bomo imeli zdravega odnosa do planeta in njegovih prebivalcev, no… bomo ustvarili takšen svet, kot ga imamo sedaj. Brez čistega zraka, vode, zdravih rastlin in živali, tudi ne more biti zdravih ljudi.
 

Vlaganje vase in vlaganje v odnose, bo preživelo vsakršno finančno krizo. Pa kaj če denar zgnije na banki, komu mar, saj ne delam za denar, nisem njegov suženj. Zanimivo kaj ne, koliko izgubljenih živcev in nestrpnega pričakovanja prihodnosti, ko se navidezni sistem podira. V realnosti namreč denar sploh ne obstaja in je čista izmišljotina človeka, tako kot marsikateri simbol, od katerih pa smo postali pretirano odvisni.

Prometni znaki, pravni sistem, birokracija, ura, koledar.. Saj ne pravim, da niso potrebni, vendar če se zanašamo izključno na njih, če izgubimo stik z realnostjo, lahko vidimo kakšne so posledice; ura nam pove kdaj smo lačni, zaspani, koledar nam pove kdaj je čas za počitnice… V temeljih je to posledica zaciklanosti v glavi, neprestanega in nenehnega razmišljanja, in zato je vse kar poznamo le svet številk, besed, simbolov, jedilnih menijev, ure, koledarja,.. skratka, “primarna matrica.”
 

Vse kar rabimo lahko torej dobimo tudi brez denarja. Seveda je denar v tem sistemu potreben, a paziti je potrebno, da nas ne zasužnji. In če smo ljudje preživeli tisočletja brez njega, ni vrag, da ne bi preživeli tudi ob finančnem zlomu. Če bomo le znali fleksibilno, zdravo in realno razmišljati ter svoj pogled, svoja prepričanja uskladili z zakoni narave & vesolja. Če bomo le našli stik s seboj, s tem pa s soljudmi, in znali stopiti skupaj tudi v najhujših situacijah, se nimamo česa bati.

Še to – človeka, ter s tem svet, ne bo rešil noben nov sistem, naj bo ekonomski, politični ali socialni, niti ga ne bo rešila tehnologija. Človeka lahko reši le človek sam, s tem, da se dvigne nad omejeni način razmišljanja in dojemanja sveta ter tako zasveti v novi luči, v luči, katera nam je namenjena in dana že od samega začetka.
 

Ko imaš imena in oblike,
vedi, da so začasni.
Ko imaš institucije,
vedi, kdaj se morajo njihove funkcije končati.
~ Lao Tzu

Če spoznate, da se vse stvari spreminjajo,
ni ničesar, česar se boste oklepali.
~ Lao Tzu

Trdo in togo bo zlomljeno.
Mehko in prožno bo prevladalo.
~ Lao Tzu

 

Zunanje povezave

Živeti za prihodnost ali za sedanjost?

Published on October 21, 2008 in Zakonitosti Življenja. 19 Comments Tags: , , , , .

bald eagle

Live not for battles won. Live not for the end of the song. Live in the along.
Gwendolyn Brooks

Posebnost ljudi je v tem, da živimo za prihodnost. Hodimo na fakultete, ki nas ne zanimajo, zgolj zaradi sorazmerno dobro plačane službe (računalništvo, pravo, medicina, farmacija,..) oz. nekega papirja, ki ga bomo dobili po dovolj letih odrekanja, trpljenja in agonije. Po tej poti nadaljujemo, in se zaposlimo v službah, kjer se zgodba ponovi. Nekaj let oz. desetletij odrekanja, da bomo lahko na starost ali ko se upokojimo, živeli mirno in izpolnjeno življenje. Ko bomo imeli končno dovolj časa in denarja, da bomo lahko počeli vse tisto, kar si srce poželi.

Tudi če skrčimo na krajše obdobje, lahko vidimo nesmiselnost tega. 8 (ali več) ur preživljanja na dan, za 4 do 5 ur življenja, s tem da je ta preostali del dneva pri mnogih zapolnjen s takšnimi in drugačnimi neplodnimi mašili. Nato imamo 5 dni agonije na teden, za 2 dni oddiha, kjer se za malenkost lahko odpočijemo. Tako pride na 10 mesecev in pol trpljenja na leto, za mesec in pol sprostitve. Živimo torej le za 4 ure na dan, 2 dni na teden in 1.5 meseca na leto.

Ali če pogledamo podjetja. Zgleda tako, kot da jih zanima le to, da bodo več prodali, se razširili, zaposlili več ljudi, da bodo na koncu več zaslužili. Kakšen smoter vidijo v tem si težko predstavljam, če sploh kakšnega. Mogoče mislijo, da več ljudi, ko bo imelo njihov izdelek, srečnejši bodo – zato je potrebno čim hitreje, čim večim ljudem prodati izdelke, da bo čim prej končno ta opevani mir na Zemlji.

Življenje za prihodnost le to uničuje

Večino časa živimo torej za prihodnost (hitimo na cilj, oddih), medtem ko je zgolj sedanjost nujno zlo na poti do tja. Na prvi pogled je to zelo logično, kajti družba od nas zahteva, da nekaj damo v zameno. In ko bomo dovolj dali, bomo lahko na starost počeli to, kar smo si vedno želeli – saj so naše želje egoistične, nikomur ne koristijo, sploh pa ne družbi.

Vse lepo in prav v teoriji, vendar v praksi to ne deluje. Na starost ne bo sicer ne čas, ne denarja, ne energije. Ker smo si v vseh teh letih uničili telo, bomo večino časa preživeli pri zdravnikih in imeli vedno pri roki vsaj 5 škatlic tablet. Tudi ogromno denarja in energije bo šlo v ta namen. Kakšen smisel je torej vse to imelo? “Da. Žrtvovali smo se za družbo, kajti ta je sedaj boljša kot je bila prejšnja, in tako bodo lahko naši otroci imeli boljšo prihodnost.”

Je pa potrebno le malenkost zdrave pameti, da uvidimo, da v prihodnosti ne bo pitne vode, svežega zraka, zdrave hrane, pozitivnih človeških odnosov,… No, tega že sedaj v nekaterih predelih ni. ZDA so proizvedle 30 milijard litrov ustekleničene vode letu 2006 – preračunajte, koliko je to denarja za surovino, ki jo je v naravi v izobilju, a smo jo s svojim načinom življenja zastrupili.. Tako hitimo in tako močno si želimo prihodnosti in izpolnitve, ki nas tam čaka, da zanemarjamo sedanjost in s tem Življenje. Na osebnem nivoju se to odraža na zdravju telesa & psihe, na globalnem na zdravju našega malega planeta & družbe.

Ironično, ampak tako je, življenje za prihodnost le to uničuje. Z vsem tem odrekanjem, pod pretvezo, da delamo boljšo prihodnost za svoje otroke, smo le to še bolj uničili. Večina spoznava, da kmalu ne bo (oz. je že ni) prihodnosti, za katero bi bilo smiselno živeti… Kar pa še zdaleč od tega, da bi bilo to slabo, kajti s tem, ko ne bomo živeli za prihodnost, bomo lahko končno več časa posvetili sedanjosti.

Živali kot zgled

Zanimivo je, da vsi ostali prebivalci na tem planetu brez problema živijo v sedanjosti. Minerali, rastline, živali – na videz nenehno počno eno in isto, a so kljub vsemu temu videti izjemno mirni. Če se spomnite kakšne oddaje o življenju živali, lahko vidite, da večino časa počivajo ali pa se igrajo, sploh kakšni levi. Vedo kje imajo hrano, in ko je čas gredo na lov, sem pa tja se malo stepejo, in to je njihovo življenje. Če nimajo hrane, jo sicer malo bolj vneto iščejo, vendar brez kakršenga koli strasa in nemira. Oz. lahko pogledamo ptice okoli sebe, srne, metulje,…

Vse živali, ki živijo svobodno, dajejo neverjeten občutek miru, živijo popolnoma v sedanjosti. Vzamejo toliko kot je potrebujejo za svoje življenje, ostalo pustijo na miru; ne glede na to, da morda čez nekaj časa ne bo več hrane na tem mestu. Zdi se, da občutijo svojo povezanost z okoljem okoli sebe in dosti bolj kot človek razumejo svojo odvisnost od okolja. Razumejo tudi, da ne smejo preveč na enkrat vzeti, kajti sicer se okolje ne bo moglo več obnoviti. Težko si predstavljam leva v savani s človeškim umom. Že v prvem mesecu bi verjetno pobil in dal v ozimnico večino svojega plena, potem bi se pa čudil, kako to, da je zmanjkalo vse hrane, ta ki je bila za ozimnico je pa zgnila, kati nič ne traja večno. Torej s tem, ko živali živijo v sedanjosti, si zagotovijo tudi varno in preskrbljeno prihodnost.

Živimo v sedanjosti in si zagotovimo stabilno prihodnost

Morda bi lahko tudi ljudje živeli bolj za/v sedanjosti, če bi le malo razčistili svoja prepričanja. Na prvi pogled se sicer pojavi vprašanje: “Če bom živel za sedanjost, bom ves denar porabil že prvi dan in tako mi ga bo zmanjkalo za preostale dni v mesecu. Na ta način ne bo nobene odgovornosti.”

To bi celo držalo, vendar vse to temelji na predpostavki, da smo ljudje zlobna bitja. Briga nas le lastno zadovoljstvo, svojih potreb pa nikoli ni možno zadovoljiti,… Po drugi strani, pa smo lahko zelo hitro srečni in izpolnjeni; pogled na lepote narave (vključno z ženskami), otroški smeh, iskren pogled, dobra gesta sočloveka, opazovanje živali pri igri,.. in lahko vidimo, da ni problem narediti kakšno stvar za drugega človeka, da ni problem nekaj dati/podariti nekomu, če je le prisotna Ljubezen, naklonjenost, spoštovanje.

Torej je vse le vprašanje pogleda na svet ter lastnega miru, lastne izpolnjenosti, kar pa lahko vedno najdemo le v sedanjosti. Nekaj čisto preprostih načinov – boljše počutje zagotovljeno:

  • HVALEŽNOST; preden gremo spat in/ali ko vstanemo, v poseben blokec/zvezek hvaležnosti napišemo vse stvari, za kar smo hvaležni v tem trenutku.
  • Opazimo LEPOTO in OBILJE okoli sebe; oblaki, meglice, živali, drevesa, jesenske barve, otroški smeh, ptice,… obilje miru v naravi, obilje zraka, vode, toplote, življenja, igrivosti,..
  • Vprašajmo se: “Kakšen je problem v tem trenutku?” Ne v preteklosti, ne v prihodnosti, vendar v tem trenutku. Sem živ, diham, imam za obleči, topel dom, hrano, vesolje me podpira (zrak, voda, toplota, hrana),… Na mizi je sicer položnica, ki še ne vem, kako jo bom plačal.. vendar v tem trenutku to ni problem. Problem nastane, če si v glavi vrtim scenarije, kaj vse mi lahko neplačana položnica prinese. Dostikrat pa so te projekcije dosti hujše, kot se potem stvari dejansko razrešijo.

Takoj ko smo sposobni zaznati te stvari, se že nekaj odpre v nas. Kajti zunaj sebe lahko zaznamo le stvari, ki so nam blizu. Zafrustriran človek ne more videti lepote okoli sebe in takoj, ko jo vidi, že ni več tako zelo slabe volje.
 

Lahko smo videli, kako je naša pogojena zdrava pamet odtujena in obrnjena na glavo. S tem, ko živimo za prihodnost, le to uničujemo – namesto da bi živeli za sedanjost, bili veliko bolj notranje mirni, in si tako zagotovili tudi veliko bolj stabilno prihodnost.

Seveda to ne pomeni, da ne smemo delati načrtov. Načrti so izjemno koristni, dajo osredotočenost, in lahko celo pomagajo, da smo bolj prisotni v sedanjosti – vendar primaren fokus naj bo sedanjost. Bodimo torej prisotni pri tem kar počnemo, in naj ne bo to delo le sredstvo za dosego cilja, vendar cilj sam po sebi – končni izdelek je tedaj le še pika na i.

Yesterday is history, tomorrow is a mystery, but today is a gift. That is why it is called the present.
Master Oogway (Kung Fu Panda)

Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb. Zadosti je dnevu njegova lastna teža.
Jezus, Matej 6:34

Vir slike: sherseydc

Duhovna pot in pomen skupnosti, sanghe

Published on October 14, 2008 in Pot v notranjost. 2 Comments Tags: , , , , , , .

Kot smo v prejšnji objavi lahko videli, imajo ljudje okoli nas velik vpliv, in prej ko to res dojamemo, bolje bo. Prav tako verjetno poznate, ko pravijo, da “lahko napoveste svojo prihodnost, če pogledate ljudi, s katerimi preživite največ svojega časa.”

To zavedanje pride zelo prav, ko človek začne raziskovati način dojemanja sveta, ki ni v skladu z ustaljenim mišljenjem, ko začne slediti svojim občutkom, željam, strastem. Med poznanimi ljudmi ponavadi naleti na močan odpor, in bolj ko se trudi, da bi ga okolica razumela, bolj se izpostavlja nevarnosti, da ga uspejo prepričati v njihov prav in naposled se lahko konča ali vsaj za nekaj časa odloži celo lastna pot – porežejo ti na novo nastale, še nestabilne korenine.

Bližje kot smo z ljudmi, bolj ustaljena so prepričanja in predstave, kako naj bi se nekdo obnašal in kaj naj bi počel. Najbolj vidno je to pri starših in (pivskih) prijateljih. Verjetno se je vsak od nas znašel v situaciji, ko je predstavil svojo idejo, željo. “Kaj ti pa je, da ti gredo take stvari po glavi. Pa saj veš da to ni zate, daj zresni se.” “Se zavedaš kako malo je ljudi, ki v tem uspejo,” “dej ne seri stari, enga rukni pa daj mir,” “pa kako lahko trdiš, da ima ta človek dobro srce (pa čeprav globoko spodaj), mar ne vidiš, kaj vse mi je naredil – hujši je od hudiča.” “Ti kar zaupaj ljudem, ja. Ampak boš videl, kako hitro ti bodo zasadili nož v hrbet.”

V takih trenutkih se ponavadi zgodi, da človek podleže pritiskom in se vrne na staro pot in star, omejen, nelogičen način dojemanja sveta.. Vsaj za nekaj časa, dokler se občutek/želja spet ne pojavi, tokrat močnejši. Sedaj lahko ponovi staro napako, ali pa je končno uvidel, da se je potrebno počasi oddaljiti od starih omejujočih poznanstev – vsaj dokler korenine ne postanejo dovolj močne. Velikokrat to pomeni tudi namerna ali nenamerna gradnja zidu okoli sebe, “nimam časa,” “ne da se mi,” “imam druge stvari,” “boli me koleno, ne morem“.. dokler te končno ne kličejo več.

Taka je bila moja izkušnja, s to razliko, da se nikoli nisem počutil zares domačega med takšno družbo. Že od nekdaj so me zanimali alternativni pogledi na svet, ter poglobljene debate – ki so se včasih zgodile v opitem ali drugače omamljenem stanju – vse dokler niso ugotovili, da je to tako ali tako neplodno filozofiranje, ki z realnostjo nima nobene povezave.

Torej, ko človek zapusti staro družbo, se kar na enkrat znajde SAM – prvič v življenju (pustimo sedaj to, da se tudi v družbi počutimo osamljene). Starih ljudi ni več, novi še niso prišli. Kaj sedaj? Mogoče je bil to včasih veliko večji problem, predvsem na kmetih in je morala biti res velika želja, da je nekdo zapustil domače in “šel v svet.” Danes pa to ni več potrebno, kajti “v svet” lahko gremo kar od doma, ali pa če skočimo v bližnjo knjižnico. Seveda se najde boljša in slabša literatura, vendar nekaj je zagotovo, vemo, da nismo sami, ki tako razmišljamo. Za začetek je dovolj že v iskalnik napisati kar človeka teži ali morda kakšno vprašanje, recimo “kdo sem jaz” – in če ne drugega, najdete stran zbudise.net.

Večji problem danes je lenoba, pri meni je bilo to zelo dobro vidno (in malo še vedno je). Približno sedem let nazaj sem na internetu prebral eno knjigo (v slovenščini), ki me je sicer totalno zmedla, a po drugi strani pripeljala do marsikaterega vira – a to šele po nekaj letih. Najprej sem nekaj mesecev razmišljal le o tej knjigi, ne da bi si prebral še kakšno drugo, ne da bi raziskal še kaj drugega. Po nekaj mesecih sem si končno sposodil drugo knjigo, in spet razmišljal o njej. Po dveh letih sem končno šel na tečaj, ki je držal nekaj časa, potem sem bil nazaj v starih vzorcih. So se pa ti časovni razmiki krajšali, in sedaj sem tu, kjer je na mizi najmanj pet knjig.

Knjige, internet, forumi, blogi,.. imajo seveda velik vpliv in so za marsikoga odskočna deska, a je potrebno iti naprej. Čisto drugače je, če se lahko o teh rečeh v pogovarjate v živo, tako da dejansko pred seboj vidite celega človeka, in ne le temne črke na beli podlagi. Zato so kakšni tečaji izjemno koristni, sploh takšni, kjer se spodbuja povezovanje udeležencev, ali pa se odvijajo daljši čas. Tako dobite nov krog ljudi, s katerimi se družite, skupaj raziskujete, se podpirate v trenutkih izgubljenosti,… Skratka, ustvarite si svojo skupnost, svojo sangho. Lahko sta to le dva človeka, ali pa več ljudi – vendar ni dobro preveč (več kot recimo 5), ker potem se lahko kaj hitro izgubi povezanost.
 

Danes je v Sloveniji ljudi, ki ne vidijo smisla v običajnem načinu pogleda na svet, ogromno. Le malo se je potrebno odpreti, se malo potruditi in pokazati zanimanje in zagotovo boste našli veliko sebi podobnih ljudi. Je pa potrebno paziti na nekaj reči. To, da ljudje drugače razmišljajo, ne pomeni, da govorijo absolutno resnico, ne pomeni, da so dognali najvišja spoznanja. Vse kar je, je to, da ne vidijo smisla na stari poti, in odkrivajo nove poti. Dostikrat na napačen način, tako da bi lahko rekel, da danes ni težko najti ljudi, ki drugače razmišljajo, težje je najti ljudi, ki drugače razmišljajo in hkrati znajo živeti med “običajnimi” ljudmi. “Manjka” ljudi, ki so prišli tako daleč, da so jim zrasle močne korenine, da lahko z novimi spoznanji mirnejše živijo v tem svetu, hkrati pa niso odvisni od sveta (materialne dobrine, prepoznavnost, renome, družbeni status,..) – to pa je precejšnja redkost.

Tudi od učiteljev, vodij tečajev, boste slišali marsikatero globoko spoznanje, in tudi marsikateri lapsus. Zato ne gre nikogar jemati kot boga, svetnika, odrešitelja in verjeti vsaki besedi. Kar hitro se potem zgodi, da ljudje slepo začno slediti (na pol) slepemu človeku, ki ga lahko zanese in si predstavlja, da nekaj ve – glede na to, da ima toliko privržencev. Kar v končni fazi pomeni izgubo tako za učitelja kot za privržence. Pogovarjati, deliti svoja mnenja, se skupaj učiti in rasti, da. Ali pa tudi “učiti” in dajati nasvete, ok. Vendar pa ne kot absolutno resnico, kot edino pravo pot, niti je ni smiselno tako dojemati – ne glede na to, kdo to daje, tudi če je prof. dr., zdravnik, duhovnik ali živi kristus/krishna/buddha/mohamed.

Zato tudi sam, pogovore v živo, pa ne glede na to, kdo mi stoji nasproti, tudi če je kakšen, ki “ve veliko več od mene in je že zelo daleč na duhovni poti in tik pred spoznanjem resnice,” ga jemljem bolj kot živi dokaz, da je marsikaj možno narediti, kot majhen kazalec. Če že imam kakšne konkretne kazalce, potem so to mojstri modrosti, ki so poznani na svetovnem nivoju. Pa še takrat, če se ne poklapa z mojim načinom razmišljanja, z mojimi dognanji, vem da nekaj ne štima, ter da je potrebno dodati raziskovanje in poglabljanje – preko drugih priznanih mojstrov in predvsem lastne tišine, ki vodi do lastnih uvidov. Slepo zaupanje meni ne leži. Tudi Buddha pravi, “budite luč samemu sebi” – zaupajte sami sebi, s tem da ste dovolj iskreni in si upate priznati, kdaj ste zašli s svoje poti; kar občutki oz. čustva dostikrat povedo.
 

Kaj hočem torej povedati. Na začetku poti, se je potrebno obdati z viri in ljudmi, ki so že naredili določene korake. To pa tudi pomeni, da se oddaljimo od ljudi, ki nas omejujejo in držijo v starih, nedelujočih prepričanjih. Najpomembnejše pa je, da si najdemo najboljše kažipote proti resnici, s tem, da ničemur in nikomur slepo ne zaupamo in da smo vedno pripravljeni raziskovati, tudi na lastno pest. Konec koncev pa vedno velja: “Življenje je najboljši učitelj.”

Vpliv in odgovornost družbe do posameznika

Published on October 7, 2008 in Družba & Posameznik. 7 Comments Tags: , , , .

Dan danes lahko vidimo veliko različnih manifestacij, kako določeni posamezniki na celi črti odpovedo. Celo taki posamezniki, ki so pred tem imeli dokaj visok status v družbi. Zaidejo v razno razne odvisnosti, alkoholizem, droge, depresijo, samomor.. Tega je danes toliko, da si je pred tem skoraj nemogoče zatiskati oči, kajti skorajda vsak ima probleme s tem, a vendar nam to kot družbi še nekako uspe.

Za vse te ljudi, ki bolj resno izstopijo iz družbene poti, ki ne vidijo več izhoda, imamo več kot zadosti primernih institucij. Policijo in zapore, kamor spravimo neprimerne posameznike, bolnice, kamor pospravimo oslabele in betežne, psihiatrične bolnice, kamor strpamo neprištevne. Poleg tega imamo tudi kar nekaj društev, svetovalnih centrov, predvsem pa močna farmacevtska industrija, ki zna odpraviti vsak problem.

Zato tudi, če se kaj takega zgodi v moji družini/skupnosti/družbi, to ni moj problem. Kot prvo, nimam strokovnega znanja, da bi lahko reševal tako izjemno komplicirane probleme posameznikov kot so recimo depresija, kot drugo, pa je na družbenem nivoju dokaj dobro poskrbljeno. Posameznika nekam zaprem in je volk sit (naredil sem vse, kar je v moji moči) ter koza cela (posamezniku bo pomagano).
 

Odtujitev od okolice

Problema sta dva; slepa pota posameznika in družbena distanciranost od takšnih ljudi. Kako, zakaj, čemu pride do teh problemov bi lahko razpredali dolgo in na široko, vendar je tako kot vedno, v osnovi precej enostavno.

Začne se že v otroštvu, kjer otroke, ki se nekako čutijo povezani z družbo in svojim okoljem, na silo odtujimo. “Janezek, to nisi ti, to je Peter, nehaj ga posnemati. Daj obnašaj se sebi primerno.” “Bodi to kar si,” “obnašaj se,” “si kot en otrok,” “kaj se je pa tebi danes zgodilo, da se tko čudno obnašaš,”.. in tako naprej. Sebi torej dajem pravico, da vem kdo in kaj Janezek je, da vem kako se mora obnašati. Z drugimi besedami, Janezek ni to, kar v tistem trenutku čuti da je, ampak je Janezek v naprej končno določen način obnašanja, ki ga imam jaz kot njegov starš v glavi. Povedano še malo drugače, Janezek je to, kar jaz hočem da je.

Tako človek postopoma dobi nek konkreten občutek, da je v resnici res ločen in odtujen posameznik, vir samostojnih misli in akcij. Popolnoma izoliran od ostalega okolja, od ostalih ljudi, sam v tem neskončno velikem in odtujenem vesolju. Rojstvo ega in odtujenosti torej, kar ima katastrofalne posledice. Na ta način se posameznik namreč odreže od vira ljubezni, sočutja, spoštovanja,.. in kar mu tega primanjkuje, se to odraža v njegovih negativnih mislih in dejanjih.
 

Ampak to še ni vse. Janezka sem uspel ločiti in narediti za samostojni in odtujeni vir misli in akcij, sedaj pa od njega pričakujem, da se SVOBODNO pridruži in pokori družbenim pravilom. Če se ne, imam zato pripravljene vzvode; lahko sem bolj nasilen (graja) ali pa pokažem ljubezen in toplino le, ko je dejanje v skladu z normami (pohvala). Oboje je manipulacija.

A kako naj se posameznik, ki se čuti odtujenega, v resnici sploh pridruži družbi? To lahko naredi na zunanjem nivoju, si nadene masko, vendar globoko v sebi bo še vedno držal občutek odtujenosti. Kar pomeni občutek, da je za vse sam, da če hoče v tem svetu uspeti, si mora ljudi in vse ostalo na takšen ali drugačen način podrediti.. Tako dobimo družbo, kjer vsak skrbi večinoma le za svoje egoistične motive, kaj pa s tem povzroča okoli sebe, ga pa ne zanima.
 

Alibi družbe

S tem, ko pa družba loči posameznika od sebe, in ga naredi za samostojni vir misli in akcij, se od njega distancira in si naredi alibi. Če nek posameznik namreč skrene s poti, se družba ne čuti odgovornega; iskanje krivca oz. “slabega jabolka (bad apple).” Primer samomorov. Tipična reakcija ob takšnih primerih je v stilu: “Se mi je zdelo, da nekaj z njim ni bilo v redu. Pa tudi njegovi starši, nikoli mu niso dali tega, kar bi hotel in kar je zares rabil. Vedno so se mi zdeli čudni.” Starši, ločena enota, so odgovorni za otroka, družba pa pri tem nima čisto nič. Starše bodo poslali v neke izobraževalne ali poboljševalne institucije, in volk je sit (družba si je oprala odgovornost) in koza cela (staršem bodo pomagali – če bodo seveda hoteli).

Namesto, da bi se celotna okolica zamislila in pogledala, kaj lahko naredi, kako lahko pomaga, vsi obrnejo hrbet. Namesto, da bi družba to vzela kot ogledalo in stranski proizvod njenih aktivnosti, se dela, kot da s tem nima nič – z vsemi prsti pokaže na posameznika in/ali na njegove bližnje.
 

Povezanost družbe in posameznika – princip ogledala

Res je, da ima vsak posameznik misli in občutke, ki so ločeni od družbenih norm, vendar če tega ni navajen poslušati, če nima zadostne podpore, je zelo malo verjetno, da bo s temi mislimi naredil kaj konkretnega. Dejstvo namreč je, da ima družba izjemno velik vpliv na posameznika. Vsak pri sebi lahko vidi, če se nekaj časa druži z neko skupino ljudi, ki so mu/ji na takšen ali drugačen način všeč, bo posledično mislil in s časoma tudi deloval na njihov način (vsaj v njihovi prisotnosti). Če se ljudje okoli nas strinjajo z nami se drugače počutimo, kot če se ne. Če imamo podporo v skupnosti lažje zadihamo, kot če se moramo neprestano boriti.

Tega ne gre zanikati, in zaradi tega je dogajanje v posamezniku plod in odgovornost celotne družbe. Posameznik je ogledalo družbe in družba je ogledalo posamezniku. Vendar to lahko vidimo le, če prerastemo napačno predstavo o odtujenosti/ločenosti. In ko bomo to res dojeli, da sta posameznik in družba povezana, bomo malo bolj konkretno začeli reševati probleme, ki jim ni videti konca.

Tu pa naj nas ne zavedejo samoklicani strokovnjaki, ki imajo sicer akademske nazive (pri katerih ponujene rešitve ne delujejo), da so to komplicirane rešitve in da je potrebno izjemno strokovno znanje. Resnične in učinkovite rešitve so v svojih temeljih izjemno preproste. Vse kar je potrebno je malo več odgovornosti s strani posameznika, malo več ljubezni, iskrenosti, sočutja, spoštovanja.. do samega sebe in do drugih. Kajti vse se začne in konča pri posamezniku (čeprav je del družbe).
 

Zunanje povezave