Duhovna pot in pomen skupnosti, sanghe

Kot smo v prejšnji objavi lahko videli, imajo ljudje okoli nas velik vpliv, in prej ko to res dojamemo, bolje bo. Prav tako verjetno poznate, ko pravijo, da “lahko napoveste svojo prihodnost, če pogledate ljudi, s katerimi preživite največ svojega časa.”

To zavedanje pride zelo prav, ko človek začne raziskovati način dojemanja sveta, ki ni v skladu z ustaljenim mišljenjem, ko začne slediti svojim občutkom, željam, strastem. Med poznanimi ljudmi ponavadi naleti na močan odpor, in bolj ko se trudi, da bi ga okolica razumela, bolj se izpostavlja nevarnosti, da ga uspejo prepričati v njihov prav in naposled se lahko konča ali vsaj za nekaj časa odloži celo lastna pot – porežejo ti na novo nastale, še nestabilne korenine.

Bližje kot smo z ljudmi, bolj ustaljena so prepričanja in predstave, kako naj bi se nekdo obnašal in kaj naj bi počel. Najbolj vidno je to pri starših in (pivskih) prijateljih. Verjetno se je vsak od nas znašel v situaciji, ko je predstavil svojo idejo, željo. “Kaj ti pa je, da ti gredo take stvari po glavi. Pa saj veš da to ni zate, daj zresni se.” “Se zavedaš kako malo je ljudi, ki v tem uspejo,” “dej ne seri stari, enga rukni pa daj mir,” “pa kako lahko trdiš, da ima ta človek dobro srce (pa čeprav globoko spodaj), mar ne vidiš, kaj vse mi je naredil – hujši je od hudiča.” “Ti kar zaupaj ljudem, ja. Ampak boš videl, kako hitro ti bodo zasadili nož v hrbet.”

V takih trenutkih se ponavadi zgodi, da človek podleže pritiskom in se vrne na staro pot in star, omejen, nelogičen način dojemanja sveta.. Vsaj za nekaj časa, dokler se občutek/želja spet ne pojavi, tokrat močnejši. Sedaj lahko ponovi staro napako, ali pa je končno uvidel, da se je potrebno počasi oddaljiti od starih omejujočih poznanstev – vsaj dokler korenine ne postanejo dovolj močne. Velikokrat to pomeni tudi namerna ali nenamerna gradnja zidu okoli sebe, “nimam časa,” “ne da se mi,” “imam druge stvari,” “boli me koleno, ne morem“.. dokler te končno ne kličejo več.

Taka je bila moja izkušnja, s to razliko, da se nikoli nisem počutil zares domačega med takšno družbo. Že od nekdaj so me zanimali alternativni pogledi na svet, ter poglobljene debate – ki so se včasih zgodile v opitem ali drugače omamljenem stanju – vse dokler niso ugotovili, da je to tako ali tako neplodno filozofiranje, ki z realnostjo nima nobene povezave.

Torej, ko človek zapusti staro družbo, se kar na enkrat znajde SAM – prvič v življenju (pustimo sedaj to, da se tudi v družbi počutimo osamljene). Starih ljudi ni več, novi še niso prišli. Kaj sedaj? Mogoče je bil to včasih veliko večji problem, predvsem na kmetih in je morala biti res velika želja, da je nekdo zapustil domače in “šel v svet.” Danes pa to ni več potrebno, kajti “v svet” lahko gremo kar od doma, ali pa če skočimo v bližnjo knjižnico. Seveda se najde boljša in slabša literatura, vendar nekaj je zagotovo, vemo, da nismo sami, ki tako razmišljamo. Za začetek je dovolj že v iskalnik napisati kar človeka teži ali morda kakšno vprašanje, recimo “kdo sem jaz” – in če ne drugega, najdete stran zbudise.net.

Večji problem danes je lenoba, pri meni je bilo to zelo dobro vidno (in malo še vedno je). Približno sedem let nazaj sem na internetu prebral eno knjigo (v slovenščini), ki me je sicer totalno zmedla, a po drugi strani pripeljala do marsikaterega vira – a to šele po nekaj letih. Najprej sem nekaj mesecev razmišljal le o tej knjigi, ne da bi si prebral še kakšno drugo, ne da bi raziskal še kaj drugega. Po nekaj mesecih sem si končno sposodil drugo knjigo, in spet razmišljal o njej. Po dveh letih sem končno šel na tečaj, ki je držal nekaj časa, potem sem bil nazaj v starih vzorcih. So se pa ti časovni razmiki krajšali, in sedaj sem tu, kjer je na mizi najmanj pet knjig.

Knjige, internet, forumi, blogi,.. imajo seveda velik vpliv in so za marsikoga odskočna deska, a je potrebno iti naprej. Čisto drugače je, če se lahko o teh rečeh v pogovarjate v živo, tako da dejansko pred seboj vidite celega človeka, in ne le temne črke na beli podlagi. Zato so kakšni tečaji izjemno koristni, sploh takšni, kjer se spodbuja povezovanje udeležencev, ali pa se odvijajo daljši čas. Tako dobite nov krog ljudi, s katerimi se družite, skupaj raziskujete, se podpirate v trenutkih izgubljenosti,… Skratka, ustvarite si svojo skupnost, svojo sangho. Lahko sta to le dva človeka, ali pa več ljudi – vendar ni dobro preveč (več kot recimo 5), ker potem se lahko kaj hitro izgubi povezanost.
 

Danes je v Sloveniji ljudi, ki ne vidijo smisla v običajnem načinu pogleda na svet, ogromno. Le malo se je potrebno odpreti, se malo potruditi in pokazati zanimanje in zagotovo boste našli veliko sebi podobnih ljudi. Je pa potrebno paziti na nekaj reči. To, da ljudje drugače razmišljajo, ne pomeni, da govorijo absolutno resnico, ne pomeni, da so dognali najvišja spoznanja. Vse kar je, je to, da ne vidijo smisla na stari poti, in odkrivajo nove poti. Dostikrat na napačen način, tako da bi lahko rekel, da danes ni težko najti ljudi, ki drugače razmišljajo, težje je najti ljudi, ki drugače razmišljajo in hkrati znajo živeti med “običajnimi” ljudmi. “Manjka” ljudi, ki so prišli tako daleč, da so jim zrasle močne korenine, da lahko z novimi spoznanji mirnejše živijo v tem svetu, hkrati pa niso odvisni od sveta (materialne dobrine, prepoznavnost, renome, družbeni status,..) – to pa je precejšnja redkost.

Tudi od učiteljev, vodij tečajev, boste slišali marsikatero globoko spoznanje, in tudi marsikateri lapsus. Zato ne gre nikogar jemati kot boga, svetnika, odrešitelja in verjeti vsaki besedi. Kar hitro se potem zgodi, da ljudje slepo začno slediti (na pol) slepemu človeku, ki ga lahko zanese in si predstavlja, da nekaj ve – glede na to, da ima toliko privržencev. Kar v končni fazi pomeni izgubo tako za učitelja kot za privržence. Pogovarjati, deliti svoja mnenja, se skupaj učiti in rasti, da. Ali pa tudi “učiti” in dajati nasvete, ok. Vendar pa ne kot absolutno resnico, kot edino pravo pot, niti je ni smiselno tako dojemati – ne glede na to, kdo to daje, tudi če je prof. dr., zdravnik, duhovnik ali živi kristus/krishna/buddha/mohamed.

Zato tudi sam, pogovore v živo, pa ne glede na to, kdo mi stoji nasproti, tudi če je kakšen, ki “ve veliko več od mene in je že zelo daleč na duhovni poti in tik pred spoznanjem resnice,” ga jemljem bolj kot živi dokaz, da je marsikaj možno narediti, kot majhen kazalec. Če že imam kakšne konkretne kazalce, potem so to mojstri modrosti, ki so poznani na svetovnem nivoju. Pa še takrat, če se ne poklapa z mojim načinom razmišljanja, z mojimi dognanji, vem da nekaj ne štima, ter da je potrebno dodati raziskovanje in poglabljanje – preko drugih priznanih mojstrov in predvsem lastne tišine, ki vodi do lastnih uvidov. Slepo zaupanje meni ne leži. Tudi Buddha pravi, “budite luč samemu sebi” – zaupajte sami sebi, s tem da ste dovolj iskreni in si upate priznati, kdaj ste zašli s svoje poti; kar občutki oz. čustva dostikrat povedo.
 

Kaj hočem torej povedati. Na začetku poti, se je potrebno obdati z viri in ljudmi, ki so že naredili določene korake. To pa tudi pomeni, da se oddaljimo od ljudi, ki nas omejujejo in držijo v starih, nedelujočih prepričanjih. Najpomembnejše pa je, da si najdemo najboljše kažipote proti resnici, s tem, da ničemur in nikomur slepo ne zaupamo in da smo vedno pripravljeni raziskovati, tudi na lastno pest. Konec koncev pa vedno velja: “Življenje je najboljši učitelj.”

2 Responses to “Duhovna pot in pomen skupnosti, sanghe”


  • mmm… res sem o tem pisala pri meni. Super spisano in na prvi pogled se “recept” zdi sila enostaven.. a kaj ko včasih lahko traja in traja in traja, preden najdeš tisti krog, ki te spodbuja k rasti in ne reže korenin. Ker jih res manjka – tistih, z močnimi koreninami.

    Katera pa je bila tista knjiga, ki je tako zelo zmedla?:)

  • Prispevek se je razvil točno v smeri o kateri sem precej razmišljal od vaše zadnje objave. Sprejemati nujno potrebno pomoč drugih za globje zaupanje samemu sebi, ob tem pa vse bolj razumeti kaj dejansko pomeni “biti luč samemu sebi”.

    Pritegnitev “prave pomoči”, pa menim, da je možna le z “iskreno iskrenostjo” do samih sebe. Kot ste zapisal ne moremo mimo dejstva, da je malo ljudi, ki so prišli tako daleč, da so jim zrasle močne korenine, da lahko z novimi spoznanji mirneje živijo v tem svetu, hkrati pa niso odvisni od sveta.
    Posledično zato lahko velikokrat lastno izbrana skupnost (sangha), zaslepi osnovno bistvo – “biti luč samemu sebi”, hkrati pa meče slabo luč na duhovni razvoj v splošnem.

    Odličen prispevek…in enkratno da ste opozorili, na kaj je potrebno biti pazljiv.

    Morda za konec še meni všečen in za lastno spoznavanje močno delujoč prispevek o iskrenosti:
    “Iskrenost je stvar odločitve”:
    http://www.cdk.si/sci/cl_iskrenost.htm

Leave a Reply