Vpliv in odgovornost družbe do posameznika

Dan danes lahko vidimo veliko različnih manifestacij, kako določeni posamezniki na celi črti odpovedo. Celo taki posamezniki, ki so pred tem imeli dokaj visok status v družbi. Zaidejo v razno razne odvisnosti, alkoholizem, droge, depresijo, samomor.. Tega je danes toliko, da si je pred tem skoraj nemogoče zatiskati oči, kajti skorajda vsak ima probleme s tem, a vendar nam to kot družbi še nekako uspe.

Za vse te ljudi, ki bolj resno izstopijo iz družbene poti, ki ne vidijo več izhoda, imamo več kot zadosti primernih institucij. Policijo in zapore, kamor spravimo neprimerne posameznike, bolnice, kamor pospravimo oslabele in betežne, psihiatrične bolnice, kamor strpamo neprištevne. Poleg tega imamo tudi kar nekaj društev, svetovalnih centrov, predvsem pa močna farmacevtska industrija, ki zna odpraviti vsak problem.

Zato tudi, če se kaj takega zgodi v moji družini/skupnosti/družbi, to ni moj problem. Kot prvo, nimam strokovnega znanja, da bi lahko reševal tako izjemno komplicirane probleme posameznikov kot so recimo depresija, kot drugo, pa je na družbenem nivoju dokaj dobro poskrbljeno. Posameznika nekam zaprem in je volk sit (naredil sem vse, kar je v moji moči) ter koza cela (posamezniku bo pomagano).
 

Odtujitev od okolice

Problema sta dva; slepa pota posameznika in družbena distanciranost od takšnih ljudi. Kako, zakaj, čemu pride do teh problemov bi lahko razpredali dolgo in na široko, vendar je tako kot vedno, v osnovi precej enostavno.

Začne se že v otroštvu, kjer otroke, ki se nekako čutijo povezani z družbo in svojim okoljem, na silo odtujimo. “Janezek, to nisi ti, to je Peter, nehaj ga posnemati. Daj obnašaj se sebi primerno.” “Bodi to kar si,” “obnašaj se,” “si kot en otrok,” “kaj se je pa tebi danes zgodilo, da se tko čudno obnašaš,”.. in tako naprej. Sebi torej dajem pravico, da vem kdo in kaj Janezek je, da vem kako se mora obnašati. Z drugimi besedami, Janezek ni to, kar v tistem trenutku čuti da je, ampak je Janezek v naprej končno določen način obnašanja, ki ga imam jaz kot njegov starš v glavi. Povedano še malo drugače, Janezek je to, kar jaz hočem da je.

Tako človek postopoma dobi nek konkreten občutek, da je v resnici res ločen in odtujen posameznik, vir samostojnih misli in akcij. Popolnoma izoliran od ostalega okolja, od ostalih ljudi, sam v tem neskončno velikem in odtujenem vesolju. Rojstvo ega in odtujenosti torej, kar ima katastrofalne posledice. Na ta način se posameznik namreč odreže od vira ljubezni, sočutja, spoštovanja,.. in kar mu tega primanjkuje, se to odraža v njegovih negativnih mislih in dejanjih.
 

Ampak to še ni vse. Janezka sem uspel ločiti in narediti za samostojni in odtujeni vir misli in akcij, sedaj pa od njega pričakujem, da se SVOBODNO pridruži in pokori družbenim pravilom. Če se ne, imam zato pripravljene vzvode; lahko sem bolj nasilen (graja) ali pa pokažem ljubezen in toplino le, ko je dejanje v skladu z normami (pohvala). Oboje je manipulacija.

A kako naj se posameznik, ki se čuti odtujenega, v resnici sploh pridruži družbi? To lahko naredi na zunanjem nivoju, si nadene masko, vendar globoko v sebi bo še vedno držal občutek odtujenosti. Kar pomeni občutek, da je za vse sam, da če hoče v tem svetu uspeti, si mora ljudi in vse ostalo na takšen ali drugačen način podrediti.. Tako dobimo družbo, kjer vsak skrbi večinoma le za svoje egoistične motive, kaj pa s tem povzroča okoli sebe, ga pa ne zanima.
 

Alibi družbe

S tem, ko pa družba loči posameznika od sebe, in ga naredi za samostojni vir misli in akcij, se od njega distancira in si naredi alibi. Če nek posameznik namreč skrene s poti, se družba ne čuti odgovornega; iskanje krivca oz. “slabega jabolka (bad apple).” Primer samomorov. Tipična reakcija ob takšnih primerih je v stilu: “Se mi je zdelo, da nekaj z njim ni bilo v redu. Pa tudi njegovi starši, nikoli mu niso dali tega, kar bi hotel in kar je zares rabil. Vedno so se mi zdeli čudni.” Starši, ločena enota, so odgovorni za otroka, družba pa pri tem nima čisto nič. Starše bodo poslali v neke izobraževalne ali poboljševalne institucije, in volk je sit (družba si je oprala odgovornost) in koza cela (staršem bodo pomagali – če bodo seveda hoteli).

Namesto, da bi se celotna okolica zamislila in pogledala, kaj lahko naredi, kako lahko pomaga, vsi obrnejo hrbet. Namesto, da bi družba to vzela kot ogledalo in stranski proizvod njenih aktivnosti, se dela, kot da s tem nima nič – z vsemi prsti pokaže na posameznika in/ali na njegove bližnje.
 

Povezanost družbe in posameznika – princip ogledala

Res je, da ima vsak posameznik misli in občutke, ki so ločeni od družbenih norm, vendar če tega ni navajen poslušati, če nima zadostne podpore, je zelo malo verjetno, da bo s temi mislimi naredil kaj konkretnega. Dejstvo namreč je, da ima družba izjemno velik vpliv na posameznika. Vsak pri sebi lahko vidi, če se nekaj časa druži z neko skupino ljudi, ki so mu/ji na takšen ali drugačen način všeč, bo posledično mislil in s časoma tudi deloval na njihov način (vsaj v njihovi prisotnosti). Če se ljudje okoli nas strinjajo z nami se drugače počutimo, kot če se ne. Če imamo podporo v skupnosti lažje zadihamo, kot če se moramo neprestano boriti.

Tega ne gre zanikati, in zaradi tega je dogajanje v posamezniku plod in odgovornost celotne družbe. Posameznik je ogledalo družbe in družba je ogledalo posamezniku. Vendar to lahko vidimo le, če prerastemo napačno predstavo o odtujenosti/ločenosti. In ko bomo to res dojeli, da sta posameznik in družba povezana, bomo malo bolj konkretno začeli reševati probleme, ki jim ni videti konca.

Tu pa naj nas ne zavedejo samoklicani strokovnjaki, ki imajo sicer akademske nazive (pri katerih ponujene rešitve ne delujejo), da so to komplicirane rešitve in da je potrebno izjemno strokovno znanje. Resnične in učinkovite rešitve so v svojih temeljih izjemno preproste. Vse kar je potrebno je malo več odgovornosti s strani posameznika, malo več ljubezni, iskrenosti, sočutja, spoštovanja.. do samega sebe in do drugih. Kajti vse se začne in konča pri posamezniku (čeprav je del družbe).
 

Zunanje povezave

7 Responses to “Vpliv in odgovornost družbe do posameznika”


  • “Ignorance is not bliss; ignorance is impotence; it is fear; it is cruelty; it is all the things that make for unhappiness.”
    ~ Ingrid Holtby

    P.S.: Enkraten prispevek :)

  • Ja, se strinjam,
    lahko dodam le to, da smo vsi otroci ogledala svojih staršev, da ni nihče sam kriv, da je tak, kakršen je, kar ni opraivčilo, da ne prevzame odgovornosti za svoje življenje, kar pa vedno ne uspe, premnogim.

    Otrok se mora DOMA (nekje) počutiti varnega, to je osnova.

    Po drugi strani je VSE TOČNO TAKO, KOT MORA BITI. Kje so meje, da jih prestopimo in se “vtaknemo” v ravnanje druge družine??

    Vsaka družina je “gledališče” zase, vsi igralci naj bi odigrali svoje vloge, da zadostijo tudi karmičnim zahtevam. Tako kot jaz ne želim, da se kdo vtikuje v mojo družino, pazim, da ne solim drugim pameti.

    Saj je vse tako enostavno, zato je tako težko. Človek brani svojo SAMOPOMEMBNOST in porabi za to 2/3 svoje energije in časa. Žalostno je, ampak je res.

    “NAJVEČ DREKA V DRUŽINAH ZMEŠAMO MAME”. če vam je tole po godu ali ne, tako je. Seveda, če bi znala prej, ko so bili otroci manjsi drugače, nebi zdaj videla v svojih odraslih otrocih svojih napak pri vzgoji, zaradi katerih včasih trpijo. Vem, lekcije, ki se jih mora naučiti sam.

    Hvala ti za tole dobro stran!
    HvalaKerSi
    Verona

  • “NAJVEČ DREKA V DRUŽINAH ZMEŠAMO MAME”. če vam je tole po godu ali ne, tako je.

    Močne besede, žal pa precej resnice v njih. Če bi se še očetje malce več zavedali odgovornosti, ki jih prevzemate v družini matere (ne)zavedajoče se posledic, bi bilo verjetno lažje za vse.

    Za takšno priznanje je potrebna precejšnja mera poguma in razumevanja ni kaj…vse čestitke.

    In napravila ste vse kar ste lahko…na stopnji zavesti na kateri ste bila takrat. In sedaj boste napravila vse kar lahko…na stopnji zavesti na kateri ste danes :).

  • Resnična in učinkovita rešitev je v zavedanju kdo smo v tem trenutku, tukaj in sedaj.
    Dejstvo je, da smo ljudje `ovce´. Naše misli niso naše, ampak so `podedovane´ od družinskih miselnih vzorcev, družebenih norm, ko pa se poskušamo odcepiti od družine in družbe, pa se zatečemo v raznorazne verske sisteme(če le ti tudi ne spadajo k podedovanim vzorcem), filozofije, kanalizirana sporočila največkrat iz astralnih sfer, učenja raznih učiteljev, institucij…Spisek je neskončen. Saj ne rečem, da vse te stvari ne pripomorejo na naši duhovni poti, toda slej ko prej se bomo morali ločiti tudi od njih.

    Na čustvenem nivoju je ista pesem. Tudi naša čustva in občutki niso naši, temveč na tak ali drugačen način podedovani.

    Čas je, da se vprašamo: `Kaj pa mislim JAZ? Kaj čutim JAZ?´ In ne boste verjeli, večina nas bo ugotovila, da sploh nimamo lastnih misli in občutkov, da si je le-te NEMOGOČE lastiti. Saj so le-te univerzalne sile oz. energije, ki poganjajo naše življenje. (moja jeza je taista jeza, ki pesti tudi mojega soseda, oz. jaz občutim jezo na prav enak način kot sosed, samo izražam jo drugače).

    Če misli niso moje misli, če čustva niso moja čustva, Kdo pa sem potem jaz? Sem morda `ostal-a praznih rok´? Morda pa bo treba kopati še globlje v notranjost?

    Pa še glede:“NAJVEČ DREKA V DRUŽINAH ZMEŠAMO MAME”. če vam je tole po godu ali ne, tako je.
    Na usposabljanju za spremljevalko umirajočih v okviru društva Hospic, so najprej poudarili:” Vedno govori le zase!”
    V preteklosti sem se tudi sama velikokrat pritoževala, češ kako slabo so me starši vzgajali in koliko stvari bi lahko naredili bolje. (tudi moja mama mi večkrat reče, koliko napak je naredila in če bi imela to vedenje, ki ga ima danes, bi svoje otroke vzgajala precej drugače). Po dolgi poti samospoznavanja pa sem ugotovila, da temu niti približno ni res. Starši so me vzgajali 1. po svojih najboljših močeh 2. točno tako, kot je moja duša potrebovala za optimalni razvoj. Katerikoli starši bi me vzgajali tako ali drugače, odrasla bi v prav takšno posameznico (govorim iz aspekta duše in ne osebnosti) kot sem sedaj.
    Pa še to opozorilo. Če starši otrokom govorite, koliko napak ste naredili pri njihovi vzgoji, implicitno sporočate, da vaši otroci niso v redu takšni kot so v tem trenutku tukaj in sedaj, resda sicer rezultat vaše vzgoje. Sporočate jim, da bi si želeli, da bi bili drugačni. To pa ni sprejemanje otrok kakršni so v tem trenutku tukaj in sedaj, ne glede na karkoli. To je tako kakor če bi rekli rožici, ki stejo posadili in vzgojili že mesece prej:` Rožica, res si grda, ampak konec koncev je to moja krivda´. Kako mislite, da se počuti `grda´ (tudi to je relativno) rožica?

  • Najprej lepa hvala za delitev vašega mnenja in izkušnje. Bo že držalo, da se moramo vsi navadit malce manj “pametovat kaj je prav in kaj narobe” tudi v kometarjih in vsakič malce globlje razmislit, če pri pisanju res ne gre zgolj za naše “sprostitvene ventile”.

    V društvu Hospic je bližnja sorodnica prav tako spremljevalka umirajočih tako glede na lastno in bolečo izkušnjo smrti ožjega družinskega člana, rade volje večkrat prisluhnem njenim besedam ali se pogovorim z njo. Vseeno pa ni ona tista, ki bi npr. meni odpirala vrata za sprejemanje lažjih odločitev glede stvari, ki jih lahko točno v tem trenutku napravim v korist sebi in v korist okolici. Mi pa pri tem pomaga, tako kot veliko drugih ljudi in njihovih mnenj, tako kot veliko stvari zapisanih tudi na teh spletnih straneh, tako kot vaše mnenje in mnenje prenekaterih…

    In to je tisto, kar lahko precej pomaga (celo pohitri, če hočete), da vpliv in odgovornost družbe do posameznika sploh razumemo…ob tem da še globje razumemo tudi sami sebe.

    To pa je mislim, da je tudi namen vsega tega, mar ne?

  • Hvala vsem za povedano.

    “NAJVEČ DREKA V DRUŽINAH ZMEŠAMO MAME” O tem bi se dalo marsikaj napisati, mogoče celo primerna tema za naslov kakšnega zapisa. Je pa res, da različni ljudje jemljejo to na različen način. Nek pubrtetnik, bi to izrabil, da še bolj krivi svoje starše, neka mama, bi to videla kot povečan občutek krivde, nekateri pa bi znali to sprejeti kot realnost in hkrati z veliko mero razumevanja in sočutja.

    In seveda, vse je za nekaj dobro – če le imamo oči, da to dobro vidimo…

    Hotel sem pa predvsem dodati zapis od Lucije na temo materinstva (pa tudi na drugih blogih, se tega kar nekaj najde):
    * Biti starš je služba za nedoločen čas, ki ne prinese pogojev za upokojitev
    http://www.lucija-si.com/entry.php?w=Lucija07&e_id=73639

  • Vedno smo sami.

    Iz zgolj sebičnosti in prezervacije samega sebe, delujemo drug z drugimi.
    Smisel je prav to, preziveti. In cena za to, posledicno imeti ugodje, je za sebicen jaz različna, v končni fazi pa enaka, sklenjen krog, ki hrani golo sebičnost.
    In ja, ljubezen je tudi sebičnost, sočutje tudi..
    vse kar se vrača vate, z občutkom nagrajenega dražljaja, venomer kot kemikalija, jebena kemikalija.

    Res lep svet. Ni kej.

Leave a Reply