Iz zgolj sebičnosti in prezervacije samega sebe, delujemo drug z drugimi.
Smisel je prav to, preziveti. In cena za to, posledicno imeti ugodje, je za sebicen jaz različna, v končni fazi pa enaka, sklenjen krog, ki hrani golo sebičnost.
In ja, ljubezen je tudi sebičnost, sočutje tudi..
vse kar se vrača vate, z občutkom nagrajenega dražljaja, venomer kot kemikalija, jebena kemikalija.

Res lep svet. Ni kej.

“NAJVEČ DREKA V DRUŽINAH ZMEŠAMO MAME” O tem bi se dalo marsikaj napisati, mogoče celo primerna tema za naslov kakšnega zapisa. Je pa res, da različni ljudje jemljejo to na različen način. Nek pubrtetnik, bi to izrabil, da še bolj krivi svoje starše, neka mama, bi to videla kot povečan občutek krivde, nekateri pa bi znali to sprejeti kot realnost in hkrati z veliko mero razumevanja in sočutja.

In seveda, vse je za nekaj dobro – če le imamo oči, da to dobro vidimo…

Hotel sem pa predvsem dodati zapis od Lucije na temo materinstva (pa tudi na drugih blogih, se tega kar nekaj najde):
* Biti starš je služba za nedoločen čas, ki ne prinese pogojev za upokojitev
http://www.lucija-si.com/entry.php?w=Lucija07&e_id=73639

V društvu Hospic je bližnja sorodnica prav tako spremljevalka umirajočih tako glede na lastno in bolečo izkušnjo smrti ožjega družinskega člana, rade volje večkrat prisluhnem njenim besedam ali se pogovorim z njo. Vseeno pa ni ona tista, ki bi npr. meni odpirala vrata za sprejemanje lažjih odločitev glede stvari, ki jih lahko točno v tem trenutku napravim v korist sebi in v korist okolici. Mi pa pri tem pomaga, tako kot veliko drugih ljudi in njihovih mnenj, tako kot veliko stvari zapisanih tudi na teh spletnih straneh, tako kot vaše mnenje in mnenje prenekaterih…

In to je tisto, kar lahko precej pomaga (celo pohitri, če hočete), da vpliv in odgovornost družbe do posameznika sploh razumemo…ob tem da še globje razumemo tudi sami sebe.

To pa je mislim, da je tudi namen vsega tega, mar ne?

Na čustvenem nivoju je ista pesem. Tudi naša čustva in občutki niso naši, temveč na tak ali drugačen način podedovani.

Čas je, da se vprašamo: `Kaj pa mislim JAZ? Kaj čutim JAZ?´ In ne boste verjeli, večina nas bo ugotovila, da sploh nimamo lastnih misli in občutkov, da si je le-te NEMOGOČE lastiti. Saj so le-te univerzalne sile oz. energije, ki poganjajo naše življenje. (moja jeza je taista jeza, ki pesti tudi mojega soseda, oz. jaz občutim jezo na prav enak način kot sosed, samo izražam jo drugače).

Če misli niso moje misli, če čustva niso moja čustva, Kdo pa sem potem jaz? Sem morda `ostal-a praznih rok´? Morda pa bo treba kopati še globlje v notranjost?

Pa še glede:“NAJVEČ DREKA V DRUŽINAH ZMEŠAMO MAME”. če vam je tole po godu ali ne, tako je.
Na usposabljanju za spremljevalko umirajočih v okviru društva Hospic, so najprej poudarili:” Vedno govori le zase!”
V preteklosti sem se tudi sama velikokrat pritoževala, češ kako slabo so me starši vzgajali in koliko stvari bi lahko naredili bolje. (tudi moja mama mi večkrat reče, koliko napak je naredila in če bi imela to vedenje, ki ga ima danes, bi svoje otroke vzgajala precej drugače). Po dolgi poti samospoznavanja pa sem ugotovila, da temu niti približno ni res. Starši so me vzgajali 1. po svojih najboljših močeh 2. točno tako, kot je moja duša potrebovala za optimalni razvoj. Katerikoli starši bi me vzgajali tako ali drugače, odrasla bi v prav takšno posameznico (govorim iz aspekta duše in ne osebnosti) kot sem sedaj.
Pa še to opozorilo. Če starši otrokom govorite, koliko napak ste naredili pri njihovi vzgoji, implicitno sporočate, da vaši otroci niso v redu takšni kot so v tem trenutku tukaj in sedaj, resda sicer rezultat vaše vzgoje. Sporočate jim, da bi si želeli, da bi bili drugačni. To pa ni sprejemanje otrok kakršni so v tem trenutku tukaj in sedaj, ne glede na karkoli. To je tako kakor če bi rekli rožici, ki stejo posadili in vzgojili že mesece prej:` Rožica, res si grda, ampak konec koncev je to moja krivda´. Kako mislite, da se počuti `grda´ (tudi to je relativno) rožica?

—

Močne besede, žal pa precej resnice v njih. Če bi se še očetje malce več zavedali odgovornosti, ki jih prevzemate v družini matere (ne)zavedajoče se posledic, bi bilo verjetno lažje za vse.

Za takšno priznanje je potrebna precejšnja mera poguma in razumevanja ni kaj…vse čestitke.

In napravila ste vse kar ste lahko…na stopnji zavesti na kateri ste bila takrat. In sedaj boste napravila vse kar lahko…na stopnji zavesti na kateri ste danes .

Otrok se mora DOMA (nekje) počutiti varnega, to je osnova.

Po drugi strani je VSE TOČNO TAKO, KOT MORA BITI. Kje so meje, da jih prestopimo in se “vtaknemo” v ravnanje druge družine??

Vsaka družina je “gledališče” zase, vsi igralci naj bi odigrali svoje vloge, da zadostijo tudi karmičnim zahtevam. Tako kot jaz ne želim, da se kdo vtikuje v mojo družino, pazim, da ne solim drugim pameti.

Saj je vse tako enostavno, zato je tako težko. Človek brani svojo SAMOPOMEMBNOST in porabi za to 2/3 svoje energije in časa. Žalostno je, ampak je res.

“NAJVEČ DREKA V DRUŽINAH ZMEŠAMO MAME”. če vam je tole po godu ali ne, tako je. Seveda, če bi znala prej, ko so bili otroci manjsi drugače, nebi zdaj videla v svojih odraslih otrocih svojih napak pri vzgoji, zaradi katerih včasih trpijo. Vem, lekcije, ki se jih mora naučiti sam.

Hvala ti za tole dobro stran!
HvalaKerSi
Verona

P.S.: Enkraten prispevek