Jill Bolte Taylor je možganska znanstvenica, ki je leta 1996, pri svojih 37ih letih, doživela kap na levi možganski polovici. Doživela, s pomočjo trdne odločnosti ter ljubeče podpore svoje matere po osmih letih popolnoma okrevala, ter v svet celo prinesla nova spoznanja.
Verjetno ste že videli njen navdihujoč govor, ki ga je imela na TEDu (povezava spodaj). Sicer pa bolj podrobno vse svoje izkušnje med napadom, med okrevanjem in spoznanji s katerimi sedaj živi opiše v svoji knjigi My Stroke of Insight (Moja kap prebliska – prevod naj bi bil dosegljiv maja 2009).
Na koncu knjige najdemo za marsikoga presenetljiv spisek 40 stvari, ki jih je med okrevanjem najbolj potrebovala. Skupni imenovalec pri vseh je izkazovanje razumevanja, spoštovanja, ljubezni,.. ne le z besedami in dejanji, temveč na globlji ravni. Še bolj zanimivo je to, da je pridobila sposobnosti zaznavanja energij preko umetne maske besed. Na primer, že v bolnici, ko je človek že vstopil v sobo, je zaznala energijo, in če energija ni bila pozitivna, temu človeku ni zaupala in jo je njena/njegova prisotnost močno vznemirjala.
In ravno zaradi tega je ta spisek zanimiv, kajti vse preveč smo navezani na masko besed in dejanj ter se ne zavedamo, da je energija zadaj veliko bolj pomembna. Bolni ljudje, pa tudi otroci, dojenčki, so veliko bolj občutljivi pri zaznavanju teh energij in se verjetno intuitivno zavedajo, kaj z negativno/neprijetno energijo povzročajo telesu.. mogoče zaradi tega dojenčki pri določenih ljudeh jokajo. Jill pravi, da njeno okrevanje v bolnici ne bi bilo mogoče, saj je bilo preveč vznemirjanja in preveč negativnih energij. Imela pa je to srečo, da ji je bila njena mama pripravljena brezpogojno pomagati in ji nuditi vse kar je rabila.
Bistvo tega je torej to, da je za okrevanje veliko bolj pomembna ljubezen, spoštovanje, veselje, torej pozitivna energija, kot pa neki mehanični obiski pri zdravniku in jemanje zdravil. Imejmo to v mislih pri stiku z bolnimi ljudmi.. oziroma z živimi bitji nasploh…. (Vse skupaj je še kako del (višje) logike in zdrave pameti in daleč od tega da so to le ene tuti-fruti besede.)
40 stvari, ki jih je Jill najbolj potrebovala:
1. Nisem neumna, ranjena sem. Spoštuj me prosim.
2. Pridi bliže, govori počasi in razločno izgovarjaj.
3. Ponavljaj se – predpostavljaj, da ne vem ničesar, in začenjaj od začetka, znova in znova.
4. Bodi enako potrpežljiv, ko me neko stvar učiš dvajsetič, kakor če bi jo učil prvič.
5. Pristopi z odprtim srcem in upočasni svojo energijo. Vzemi si čas.
6. Zavedaj se kaj mi sporočata tvoja telesna govorica in mimika.
7. Vzpostavi očesni kontakt z menoj. Tukaj sem – najdi me. Vzpodbujaj me.
8. Prosim, ne povzdiguj glasu – nisem gluha, ranjena sem.
9. Dotakni se me primerno in poveži se z menoj.
10. Spoštuj zdravilno moč spanca.
11. Varuj mojo energijo. Nič radia, televizorja ali živčnih obiskovalcev! Naj bodo obiski kratki (pet minut).
12. Vzpodbujaj moje možgane, ko imam energijo za učenje novih stvar, vendar vedi, da me lahko že majhna količina popolnoma izčrpa.
13. Ko me učiš, uporabljaj mojim sposobnostim primerne izobraževalne igrače in knjige.
14. Predstavi me svetu kinestetično. Dopusti mi občutiti vse stvari. (Sem kakor dojenček.)
15. Uči me po metodi: Janezek-vidi, Janezek-naredi.
16. Verjemi, da se trudim.. samo ne s tvojo spretnostjo ali po tvojem urniku.
17. Postavljaj mi vprašanja, na katere je možnih več odgovorov. Izogibaj se Da/Ne vprašanjem.
18. Postavljaj vprašanja s specifičnimi odgovori. Dopusti mi nekaj časa, da najdem pravi odgovor.
19. Ne ocenjuj mojih kognitivnih sposobnosti po tem, kako hitro razmišljam.
20. Bodi nežen z menoj, tako kot bi bil nežen z novorojencem.
21. Govori neposredno z menoj, ne govori z drugimi o meni.
22. Vzpodbujaj me. Pričakuj mojo popolno ozdravitev, četudi traja dvajset let!
23. Zaupaj, da le lahko moji možgani nenehno učijo.
24. Vsa dejanja razdeli na manjša opravila.
25. Poglej katere ovire mi prepričujejo uspeh pri nalogi.
26. Razjasni mi, kakšen je naslednji korak, da vem k čemu strmim.
27. Ne pozabi, da moram biti vešča na eni stopnji, preden grem lahko na naslednjo.
28. Praznuj vse moje male uspehe. Navdihujejo me.
29. Prosim ne dopolnjuj mojih stavkov in ne podtikaj besed, katerih se ne spomnim. Moram trenirati svoje možgane.
30. Če ne najdem neke stare datoteke (o dogodku), si naredi opomnik, da narediš novo.
31. Verjetno ti bom dala misliti, da razumem več, kakor dejansko razumem.
32. Osredotoči se na tisto, kar znam narediti, namesto da stokaš nad tistim, česar ne zmorem.
33. Predstavi me mojemu staremu življenju. A ne predpostavljaj, da zaradi tega, ker ne igram več tako kot sem včasih, ne uživam v glasbi ali igranju inštrumenta.
34. Ne pozabi, da sem v odsotnosti nekaterih funkcij pridobila druge zmožnosti.
35. Ohranjaj mi stike z družino, prijatelji in ljubečo podporo. Postavi kolaž, zid iz kart in fotografij, da jih lahko vidim. Označi jih tako, da jih lahko pregledujem.
36. Vpokliči enote! Vzpostavi zdravilno ekipo zame. Pošlji sporočilo vsem, da mi lahko pošiljajo ljubezen. Naj bodo obveščeni o mojem stanju in daj jim specifične naloge, ki mi pomagajo pri ozdravitvi – na primer, predstavljajte si me požirati z lahkoto ali da se brez problemov postavim v sedeč položaj.
37. Ljubi me tako kakršna sem danes. Ne drži starih predstav o meni. Sedaj imam drugačne možgane.
38. Bodi zaščitniški do mene, vendar mi ne bodi v napoto pri napredku.
39. Pokaži mi stare video posnetke, da se spomnim, kako sem včasih hodila, govorila, se obnašala in počela stvari.
40. Vedi, da me zdravila verjetno utrudijo, kakor tudi zastrejo mojo sposobnost spomina na to, kako je biti v lastni koži.
Več o tem:
Tematika se nadaljuje z znanstvenimi dokazi in še z nekaterimi primeri..