Monthly Archive for March, 2010

Znanost dela ~ nesebično delo

Published on March 23, 2010 in Prevedeno. 2 Comments Tags: , , , .

Swami Vivekananda iz knjige Karma Yoga.
 

swami_vivekananda_meditating “Nihče ne more dobiti ničesar, razen če si to zasluži; to je večni zakon. Včasih mogoče pomislimo, da temu ni tako, a na dolgi rok postanemo prepričani o tem. Nekdo si lahko celo življenje prizadeva pridobiti bogastvo; lahko ogoljufa tisoče; a naposled odkrije, da si ne zasluži postati bogat in mu celo življenje postane nadloga. Lahko si grabimo stvari za svoje fizično zadovoljstvo, ampak le kar si zaslužimo je resnično naše. Butec si lahko nakupi vse knjige sveta, in bodo v njegovi knjižnici; ampak zmožen bo prebrati le tiste, katere si zasluži. To kar si zasluži, je določeno s karmo. Naša karma določi, kaj si zaslužimo in kaj lahko nakopičimo. Odgovorni smo za to, kar smo; in karkoli si želimo, da bi bili, imamo moč, da to postanemo. Če je to, kar smo sedaj, posledica preteklih dejanj, potem zagotovo sledi, da karkoli si želimo biti v prihodnosti, je lahko pridobljeno z dejanji v sedanjosti. Zato moramo vedeti kako delati. Rekli boste: “Kakšen je smisel, da se naučimo kako delati? Vsi delajo na en ali drug način na tem svetu.” Ampak tu je taka stvar, kot je zapravljanje energije. Karma joga, pravi Bhagavad Gita, je opravljanje dela z bistrostjo in kot znanost. Če nekdo ve kako delati, lahko doseže najimenitnejše rezultate. Morate si zapomniti, da je cilj vsakršnega dela enostavno izvabiti moči, ki so že v našem umu, prebuditi dušo. Moč je znotraj vsakega človeka; in ravno tako znanje. Različna opravila so kot udarci, ki jih izvabljajo ven, ki spodbudijo, da se ti velikani prebudijo.

Človek dela z različnimi motivi; ne more biti dela brez motiva. Nekateri hočejo slavo in delajo za slavo. Nekateri hočejo denar in delajo za denar. Nekateri hočejo imeti moč in delajo za moč. Nekateri hočejo priti v nebesa in delajo, da pridejo tja. Nekateri hočejo oprati ime svojih prednikov, kot na Kitajskem, kjer nihče ne dobi naziva dokler ni mrtev; in to je boljši način, navsezadnje, kot naš. Ko tam človek naredi nekaj zelo dobrega, dajo naziv (a title of nobility) njegovemu mrtvemu očetu ali dedku. Nekateri delajo za to. Nekateri privrženci določenih muslimanskih sekt delajo celo njihovo življenje, da bodo imeli zgrajeno veliko grobnico, ko bodo umrli. Poznam sekte, med katerimi, ko je otrok rojen, se začne grobnica; to je pri njih najpomembnejše delo, ki ga človek mora narediti; in večja in boljša kot je grobnica, srečnejši naj bi človek bil. Nekateri delajo pokoro; počno vse sorte sprevrženih stvari in potem poravnajo tempelj ali dajo nekaj duhovnikom, da jih odkupijo in jim pridobijo vozovnico za nebesa. Mislijo, da jih bo takšna vrsta dobrodelnosti oprala in da se bodo izmuznili, ne glede na njihove grehe. Takšni so nekateri od raznoraznih motivov za delo.

Premislimo sedaj o delu zaradi dela samega. Obstajajo nekateri, ki so resnično sol te zemlje, kateri delajo zaradi dela samega, katerim ni mar za ime ali za slavo ali za to, da bodo šli v nebesa. Delajo le zaradi tega, ker jih prime dobra volja. Spet so drugi, ki delajo dobro in pomagajo revnim in človeštvu za še večje motive, ker verjamejo v dobro delo in radi delajo dobro. Kot pravilo, želja po imenu ali slavi redkokdaj prinese hitre rezultate; do nas pride, ko smo stari in smo skorajda končali z življenjem. Če pa človek dela brez sebičnih motivov, mar ne pridobi nečesa? Da, pridobi največje ugodnosti. Nesebičnost se bolj obrestuje; le da ljudje nimajo potrpljenja, da bi to vadili. Bolj se izplača tudi s stališča zdravja. Ljubezen, resnica, nesebičnost niso zgolj ugledne besede moralistov, ampak oblikujejo naš najvišji ideal, kajti v njih leži manifestacija moči. Kot prvo, človek ki lahko dela pet dni, ali celo pet minut, brez kakršnegakoli sebičnega motiva, brez da bi pomislil na prihodnost, nebesa, kazen, ali karkoli podobnega, ima v sebi sposobnost, da postane mogočen moralni gigant. Težko je to storiti, ampak znotraj naših src poznamo te vrednosti in dobrem, ki ga prinese.

Največja oblika moči je to velikansko obvladovanje (restraint); obvladovanje samega sebe je oblika večje moči kot katerokoli drugo sebično dejanje. Vprega s štirimi konji lahko divja po hribu navzdol brez brzdanja, lahko pa kočijaž ukroti konje. Kaj je večji prikaz moči – pustiti konje da gredo po svoje, ali jih držati? Topolska krogla leti skozi zrak in gre daleč in pade. Drugi krogli zid prekriža let, in udarec povzroči velikansko vročino. Vse izhajajoča energija, ki temelji na sebičnih namenih je porazgubljena; ne bo imela moči, da se vrne k vam; ampak če je sebičnost obvladovana, bo njen rezultat razvoj moči. To obvladovanje samega sebe bo povzročilo velikansko voljo, karakter, ki naredi Jezusa ali Budo. Neumneži ne vedo te skrivnosti; a ne glede na to hočejo vladati človeštvu. Celo neumnež lahko vlada človeštvu, če dela in čaka. Naj čaka nekaj let, se vzdrži neumni ideji o vladanju, in ko bo ta ideja popolnoma izginila, bo postal moč v svetu. Večina nas ne more videti preko nekaj let, kot nekatere živali ne morejo videti preko nekaj korakov. Le majhen ozek krog – to je naš svet. Nimamo potrpljenja, da bi pogledali preko, in zaradi tega postanemo nemoralni in pokvarjeni. To je naša šibkost, naša nemoč.

Celo najnižje oblike dela ne smejo biti prezrte. Naj človek, ki ne ve nič bolje, dela za sebične namene, za ime in slavo; ampak vsak bi se moral vedno truditi proti višjim in višjim motivom in jih razumeti. “Do dela imamo pravico, a ne do njegovih sadov.” Pustite sadove pri miru. Zakaj se brigati za rezultat? Če želite pomagati človeku, nikoli ne pomislite kakšen bi moral biti odnos tega človeka do vas. Če hočete delati dobro ali veliko delo, se ne obremenjujte s tem, kakšni bodo rezultati.

Vzpostavi se težko vprašanje pri tej ideji o delu. Velika aktivnost je potrebna; vedno moramo delati. Ne moramo živeti minute brez dela. Kaj pa potem počitek? Tu je ena stran življenja: borba in delo na katerega smo se tako navadili. In tu je druga: mirno, vase zaprto odpovedovanje – vse je mirno naokoli, zelo malo je hrupa in počasno je, le narava z njenimi živalmi in cvetlicami in gorami. Nobena od teh dveh ni popolna slika. Človek, ki je navajen samote, če bi prišel v kontakt z bazenom sveta, bo od njega preklet, tako kot riba ki živi v globinah oceana, ko je prinesena na površje se takoj razleti na koščke, prikrajšana za težo vode, ki jo je držala skupaj. Lahko človek, ki je navajen nemira in hitenja življenja živi v miru, če pride na tiho mesto? Trpi in morda lahko izgubi živce. Idealni človek je tisti, ki v sredi največje tišine in samote najde največjo aktivnost, in v sredi največje aktivnosti najde tišino in samoto puščave. Naučil se je skrivnost obvladovanja; naučil se je kontrolirati. Gre skozi ulice velikega mesta z vsem njegovim prometom, in njegov um je miren kot če bi bil v jami, kjer ga ne more doseči noben zvok; ampak intenzivno dela ves čas. To je ideal karma-yoge; in če se temu predate, ste našli skrivnost dela.

Ampak mi moramo začeti na začetku, in opraviti z deli kakor pridejo do nas in počasi postati bolj in bolj nesebični, z dneva v dan. Moramo opraviti delo in najti motiv, ki nas žene; in v začetnih nekaj letih bomo našli, skorajda brez izjeme, da so naši motivi sebični. Ampak postopoma se bo ta sebičnost stopila preko vztrajnosti, in na koncu bo prišel čas, ko bomo zmožni delati resnično nesebično delo. Lahko upamo, da bo nekega dne, ko se prebijamo skozi poti življenja, prišel čas, ko bomo postali popolnoma nesebični; in trenutek ko to dosežemo, se bodo vse naše moči skoncentrirale in znanje, ki je naše (a je bilo do tedaj speče), se bo manifestiralo.”

Glasba in življenje

Published on March 16, 2010 in Prevedeno and Video. 2 Comments Tags: , , .

Alan Watts:

V glasbi ne narediš zaključek kompozicije kot bistvo kompozicije. Če bi bilo temu tako, bi bili najboljši skladatelji tisti, ki igrajo najhitreje. In bili bi skladatelji, ki bi pisali le zaključke. Ljudje bi šli na koncert, da slišijo le en trčen akord, saj to je konec.

Ampak tega ne vidimo kot nekaj, kar nam prinese naša vzgoja v vsakdanje življenje. Imamo sistem šolanja, ki nam da popolnoma drugačen vtis. Vse je ocenjeno. In kar naredimo je, da damo otroka v koridor tega ocenjevalnega sistema. “Pridi, mucek, mucek.” In gre v vrtec, in to je super stvar, ker ko končaš to, greš v prvi razred. In potem, “dajmo,” prvi razred vodi v drugega in tako naprej, in končaš osnovno šolo, greš v srednjo šolo, in drvi, stvar prihaja. Potem moraš iti na univerzo in nato na podiplomski študij in ko si končal s tem, greš ven in se pridružiš svetu. “Uwawaaaa.”

Potem greš v eno sranje (racket), kjer prodajaš zavarovanje. In imajo to kvoto, ki jo moraš izpolnit. In izpolniti moraš to, in ves čas, ta stvar prihaja, prihaja, prihaja, ta velika stvar, uspeh za katerega delaš. Potem ko se nekega dne zbudiš, 40 let star, rečeš: “Moj Bog, prispel sem. Tam sem!” In ne počutiš se nič drugače, kot si se vedno počutil, in občutiš kot manjše razočaranje, ker občutiš vse skupaj kot prevaro in res je bila prevara, strašna prevara. Naredili so, da si vse zamudil.

Življenje si predstavljamo z analogijo potovanja, z romanjem, ki ima resen namen na koncu in stvar je priti do tega konca; uspeh ali karkoli že je, mogoče nebesa, potem ko si že mrtev. Ampak zgrešili smo celotno bistvo; bila je glasbena stvar in morali bi peti ali plesati, medtem ko glasba igra.

Ne vlecite ideala dol

Published on March 9, 2010 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , .

Swami Vivekananda, odlomek predavanja z naslovom Discipleship, San Francisco, 29. Marec 1900

Vsi pravijo, da je Bog Resnica, edina stvar, ki obstaja – da Duh edino je, ne materija. Vendar je stvar, ki jo iščejo pri Bogu, le redko Duh. Vedno sprašujejo po materialnih rečeh. V njihovih molitvah Duh ni ločen od materialnega. Degradacija – to je religija očitno postala. Celotna zadeva je postala slepilo; in leta tečejo in nič duhovnega ni bilo doseženo. Ampak človek bi moral hrepeneti le po eni strani, po Duhu, kajti Duh je edina resničnost. To je ideal. Če tega zdaj se morete doseči, recite: “Ne morem tega storiti; to je ideal, vem, a za enkrat mu še ne morem slediti.” Ampak vi ne naredite tega. Vi spustite religijo na svoj nivo in iščete materialno v imenu Duha. Vsi ste ateisti. Ne verjamete v nič drugega kot v čute. “Ta-in-ta je rekel to-in-to – mogoče je nekaj na tem. Naj poizkusimo in se malo pozabavajmo. Mogoče bo kakšna korist; mogoče se bo moja zlomljena noga pozdravila.”

Nesrečni so bolni ljudje; oni so veliki častilci Gospoda, ker upajo, da če bodo Njemu molili, jih bo On pozdravil. Ne da je to vse skupaj slabo – če so te molitve iskrene in če ne pozabimo, da to ni religija. Sri Krishna v (Bhagavad) Giti pravi: “Štiri tipi ljudi Me častijo: nesrečneži, iskalci materialnih stvari, izpraševalci, in poznavalci Resnice.” (7:16) Ljudje, ki so nesrečni, pristopijo k Bogu za tolažbo. Če so bolni, ga častijo, da bi ozdraveli; če zbolijo, ga častijo, da se pozdravijo: če izgubijo svoje bogastvo, ga častijo, da ga dobijo nazaj. Potem so tu drugi ljudje, ki od njega prosijo vse vrste reči, ker so polni poželenja – za ime, slavo, bogastvo, socialni položaj in tako naprej. Pravijo: “O Devica Marija, daroval ti bom, če dobim kar hočem. Če uspešno izpolniš moje prošnje, bom častil Boga in ti dal delež vsega.” Ljudje ne tako materialistični, a še vedno brez vere v Boga, čutijo nagnjenje, da Ga spoznajo. Študirajo filozofijo, berejo svete spise, poslušajo predavanja, in tako naprej. Oni so izpraševalci. Zadnja kategorija so ljudje, ki častijo Boga in ga poznajo. Vse te kategorije so dobre, ne slabe. Vse Ga častijo.

Ampak mi skušamo biti učenci (disciples). Naša edina skrb je spoznati najvišjo Resnico. Naš cilj je zelo visok. Velike besede smo si spregovorili – absolutno spoznanje in vse to. Naj hodimo (measure up) po teh besedah. Naj častimo Duha v Duhu, na temeljih Duha. Naj bodo temelji Duh, sredina Duh, vrh Duh. Nobenega sveta ne bo nikjer. Naj gre in se raztrešči – komu mar? Stojte vi na Duhu! To je cilj. Vemo, da tega še ne moramo doseči. Nič za to. Ne obupajte, in ne vlecite ideala dol (do not drag the ideal down). Pomembno je, da o sebi čim manj mislimo kot o telesu, o sebi kot materiji, mrtvi, prazni, brezčutni materiji; in da sebe toliko bolj vidimo kot bleščeča, nesmrtna Bitja. Bolj kot se vidite bleščeča, nesmrtna Bitja, bolj boste željni, da se popolnoma osvobodite materije, telesa, čutov. To je intenzivna želja po svobodi.

Veličina človeka

Published on March 8, 2010 in Prevedeno. 1 Comment Tags: , .

Swami Vivekananda:

So nekatera dela, ki so, tako rekoč, skupek, vsota velikega števila manjših del. Če stojimo blizu morska obale in slišimo valove kako treskajo ob prodnato obalo, mislimo, povzročajo velik hrup. Vendar vemo, da je val v resnici sestavljen iz milijonov in milijonov manjših valov: vsak od teh dela hrup, a vendar ga ne slišimo; edino, ko postanejo velika celota, jih slišimo. Določena dela čutimo in postanejo vidna za nas; a v istem času so celota številnih manjših del.

Če bi res radi ocenili karakter človeka, ne glejte njegovih velikih predstav. Vsak tepec se lahko obnaša kot heroj sem pa tja. Glejte človeka pri njegovih najobičajnejših opravilih; to so v resnici stvari, ki vam bodo razkrile pravi karakter velikega človeka. Velike priložnosti spodbudijo celo najnižje od ljudi do neke vrste veličine; ampak le tisti je resnično velik človek, čigar karakter je vedno velik, enak kjerkoli že je.

Ali kot pravi Tomaž Humar (oz. velja v alpinizmu (?)): “Velikega alpinista spoznate po tem, kako pripravlja svoj nahrbtnik.”
 

Živalski (oz. človeški) vrt

Published on March 5, 2010 in Oda razumu (egu). 4 Comments Tags: , , .

happybear_calinrett_flickr
calinrett / all rights reserved; used & “build upon” with permission

Slika (mislim da) je iz romunskega živalskega vrta, besedilo pa dejansko iz našega, ljubljanskega. Na plakatu o rjavem medvedu piše: “Živijo do 25 let, v živalskih vrtovih do 40 in več let.” Pri volku podobno: “Živijo do 16 let, v živalskih vrtovih 20 in več let.” Ja hura, a ne, da smo jim podaljšali življenje. Ali bolje rečeno življenjsko dobo, ker življenja je v teh živalih bolj malo.. Le kako naj bo kaj življenja, ko pa je njihovo življenjsko območje omejeno na eno ubogo kletko/ogrado. A ljudje tega ne vidimo, oziroma nočejo videti.. Meni osebno se zdi, če malo pretiravam, živalski vrt bolj podoben živi živalski grobnici (vsaj za večino živali).
 

Težko najdem kakšen pameten smisel teh vrtov. Da naj bi divje živali videli v živo in se na ta način kaj naučili o njih? Recimo, stojim pred levom, ki je ob ogradi, oddaljen 3 metre, mu maham, skačem pred njim, se skorajda derem, a on nemoteno, brez da bi se kakorkoli premaknil, zatopljeno zre v neko oddaljeno točko. Iz tega bi se lahko naučil, da levi niso nevarni, da za njih sploh ne obstajam in mi v divjini ne predstavlja nikakršne nevarnosti. Je to realna slika? Je lev v živalskem vrtu, mogoče celo že več generacij, sploh lahko enak levu v divjimi?

Če hočemo otroke naučiti stika z živalim, pristnega stika, mar ne bi bilo boljše, da jih odpeljemo na kmečki turizem, za več dni na primer. In da so tam z živalmi, domačimi živalmi, ne z zvermi; in skrbijo zanje, jih hranijo, čistijo, peljejo na pašo, jahajo,.. Ali pa jih vzamem s seboj na lovsko opazovalnico, in tam preživimo kakšen večer ali noč; in bo dosti bolj realna slika divjih živali, zveri, kot pa v živalskih vrtovih.
 

Zdi se pa mi, da so živalski vrtovi le prikaz “zmagoslavja” človeka nad živaljo. Dolgo časa smo se bali zveri, sedaj pa nič več, sedaj smo jih pa končno postavili na svoje pravo mesto. Vsaj naj bi jih; v resnici se jih pa še vedno bojimo, in se še vedno čutimo manj sposobne od njih. Ker če se nebi, potem nebi tako kruto ravnali z njimi. Pa tudi to zmagoslavje je bolj klavrno, kajti namesto da bi se razvili v pametnejše in sočutnejše ljudi, smo postali veliko bolj hudobni od zveri in ostalih plenilcev; na primer, oni ubijajo za preživetje, mi ubijamo in mučimo iz užitka. No, vsaj en del nas, vsaj en del naše narave, medtem ko drugi leži zaprt v ječi in joče in se zgraža.

In če razmišljam še naprej, je najbolj “hecno” to, da tako kot ravnamo z živalmi, tako, oziroma še veliko slabše, ravnamo tudi sami s seboj in z ostalimi pripadniki svoje vrste. Tako kot zapremo živali v majhne kletke, jim tam “vse nudimo:” jih zavarujemo pred plenilci in kruto naravo, poskrbimo za njihovo hrano in udobje, in ker še kar niso zadovoljne, se sprašujemo kaj neki je narobe z njimi, tako tudi sami sebe zapremo v male pisarne ali za tekoči trak ali pa se priklenimo na kavč, si nudimo hrano, obleko, toplo zavetišče, plačo,.. potem pa se sprašujemo, od kod neki toliko nejevolje, depresije, samomorov in vseh ostalih nesmislov.. Za nameček pa še hodimo na terapije ali jemljemo tablete, kjer nas naučijo oz. pripravijo do tega, da v kletki kolikor toliko srečno preživimo..
 

Hmm, kako čuden je ta svet.
 

Moč in tišina

Published on March 2, 2010 in Video. 1 Comment Tags: , , .

 

(Power and Repose: Swami Vivekananda)

(Lillian Montgomery, 1955) Swami Vivekananda je bil tako popolnoma drugačen od vsega, kar smo poznali v Ameriki. Celo življenje sem poslušala, tako se mi zdi, o moči in tišini. In prvič ko sem to videla, je bilo v prisotnosti Swami-ja Vivekanand-e.

Šla sem v Vedanta hišo in sedla na sprednji sedež, da ne bi kaj zamudila. In Swami je vstopil skozi stranska vrata in nenadoma sem vedela, da je nekaj izrednega na njem. Bil je zelo skromen, zelo miren in vstopil ter šel do svojega mesta na govorniškem odru. Toda bilo je nekaj na tej prisotnosti, da nisi mogel odvrniti pogleda iz njega, in očaral te je. Ko je sedel na stol, njegova glava, je bila najpopolnejša, kar sem jih kdaj videla. Bila je v popolni drži. Zdelo se je, da je iz njega žarela moč. Bila sem očarana. Zgledal je kot živeči Buda, zgledal je čisto drugače od katerekoli osebnosti, kar sem jih kdaj videla. In posledično je vstal, da spregovori. In glas je bil poseben; mil, odmevajoč, z veliko čistostjo. Ko je govoril je tančica padla iz tvojih oči, ker ti je dal popolnoma drugačen vtis osebnosti, dal ti je popolnoma drugačen vtis, ko je govoril, o odnosu posameznika do božanskega.

In spomnim se, ko sem ga pogledala, zdelo se mi je, da je za njim (back at him) ocean zavesti, in na nek način ni bilo meja tej osebnosti. Njegovo zavedanje je bilo v notranjosti (was in the vision within). Ko vidimo ljudi, jih vidimo omejene, ker je njihova zavest omejena na telo. Pri Swami-ju Vivekanand-i se mi je zdelo, da je bil za njim ta ocean zavesti in na nek način je to poudarilo in žarelo skozi njegove besede. Medtem ko je Vivekananda govoril, je bila čistost te osebnosti tako velika, da se mi je zdelo, da je v njem odsevana božanskost. Bilo je, kot da je njegov um čisto jezero, ki odseva božansko svetlobo.

Swami Vivekananda, občutek jaza se je razširil v nekaj kar je prostrano, veliko in zelo zelo čisto in zelo zelo daleč (far far?). Ker je enostavno prodrlo v notranjost in nekaj je prebudilo tam, česar prej nikoli ni bilo. Nekje je rečeno, da nikoli ne vidiš zunaj nečesa, česar ni znotraj. In mislim, da je verjetno njegova velika moč bila v tem, da je zaznal božansko v vseh oblikah. In zaznal jo je do take mere, da jo je prebudil v obiskovalcih, v svojih poslušalcih, medtem ko je govoril. Druge govornike, ki sem slišala, in slišala sem najboljše, govorijo iz stališča vere, da imajo vero v božansko in vse to. In začela sem spoznavati, da ta človek govori iz nečesa kar živi, da je vsaka beseda, ki jo je spregovoril, prišla iz stanja uresničitve, take uresničitve, katere si navadni ljudje ne moremo zamisliti.

Mesec preden sem prišla v kontakt s Swamijem, je pisal gospodični MacLeod, ne vem če veste kdo je. Ja. Rekel je: “Bolj in bolj čutim, da me vleče v nirvano.” In govoril je o tem kot o nenavadni in čudoviti. In dve leti kasneje je umrl in sestra Nivedita je rekla, da je boli in bolj, v njegovi prisotnosti, čutila, da stoji na obali oceana bleščeče svetlobe.