Glasba in življenje

Alan Watts:

V glasbi ne narediš zaključek kompozicije kot bistvo kompozicije. Če bi bilo temu tako, bi bili najboljši skladatelji tisti, ki igrajo najhitreje. In bili bi skladatelji, ki bi pisali le zaključke. Ljudje bi šli na koncert, da slišijo le en trčen akord, saj to je konec.

Ampak tega ne vidimo kot nekaj, kar nam prinese naša vzgoja v vsakdanje življenje. Imamo sistem šolanja, ki nam da popolnoma drugačen vtis. Vse je ocenjeno. In kar naredimo je, da damo otroka v koridor tega ocenjevalnega sistema. “Pridi, mucek, mucek.” In gre v vrtec, in to je super stvar, ker ko končaš to, greš v prvi razred. In potem, “dajmo,” prvi razred vodi v drugega in tako naprej, in končaš osnovno šolo, greš v srednjo šolo, in drvi, stvar prihaja. Potem moraš iti na univerzo in nato na podiplomski študij in ko si končal s tem, greš ven in se pridružiš svetu. “Uwawaaaa.”

Potem greš v eno sranje (racket), kjer prodajaš zavarovanje. In imajo to kvoto, ki jo moraš izpolnit. In izpolniti moraš to, in ves čas, ta stvar prihaja, prihaja, prihaja, ta velika stvar, uspeh za katerega delaš. Potem ko se nekega dne zbudiš, 40 let star, rečeš: “Moj Bog, prispel sem. Tam sem!” In ne počutiš se nič drugače, kot si se vedno počutil, in občutiš kot manjše razočaranje, ker občutiš vse skupaj kot prevaro in res je bila prevara, strašna prevara. Naredili so, da si vse zamudil.

Življenje si predstavljamo z analogijo potovanja, z romanjem, ki ima resen namen na koncu in stvar je priti do tega konca; uspeh ali karkoli že je, mogoče nebesa, potem ko si že mrtev. Ampak zgrešili smo celotno bistvo; bila je glasbena stvar in morali bi peti ali plesati, medtem ko glasba igra.

2 Responses to “Glasba in življenje”


  • Pomembni so interesi posameznika in ljubezen do dela/življenja. Se pravi, da tisto kar delaš delaš z užitkom. V kolikor ti to uspe, delo sploh ni delo ampak sprostitev, kot nekakšen hobi :)

  • Ja res je da kot celota pozabljamo na zadovoljstvo in užitek v doseganju, v procesu samemu. Preveč je poudarek na cilju. Ampak eno brez drugega ne more obstajati. Nekaj kar nam ni povsem všeč je nuja za iskanje rešitev in novih možnosti. Vse kar v šolskem sistemu ni tako kot bi lahko bilo, je le čudovito darilo za iskanje novih idej. Lahko si pogledate primer Sudbury Valley School, kjer so otroci tisti, ki oblikujejo svoj učni urnik. Že več kot 30 let dajejo človeški radovednosti prosto pot in jo ne omejujejo. A ni to super? Link:http://www.sudval.org/

Leave a Reply