(Power and Repose: Swami Vivekananda)
(Lillian Montgomery, 1955) Swami Vivekananda je bil tako popolnoma drugačen od vsega, kar smo poznali v Ameriki. Celo življenje sem poslušala, tako se mi zdi, o moči in tišini. In prvič ko sem to videla, je bilo v prisotnosti Swami-ja Vivekanand-e.
Šla sem v Vedanta hišo in sedla na sprednji sedež, da ne bi kaj zamudila. In Swami je vstopil skozi stranska vrata in nenadoma sem vedela, da je nekaj izrednega na njem. Bil je zelo skromen, zelo miren in vstopil ter šel do svojega mesta na govorniškem odru. Toda bilo je nekaj na tej prisotnosti, da nisi mogel odvrniti pogleda iz njega, in očaral te je. Ko je sedel na stol, njegova glava, je bila najpopolnejša, kar sem jih kdaj videla. Bila je v popolni drži. Zdelo se je, da je iz njega žarela moč. Bila sem očarana. Zgledal je kot živeči Buda, zgledal je čisto drugače od katerekoli osebnosti, kar sem jih kdaj videla. In posledično je vstal, da spregovori. In glas je bil poseben; mil, odmevajoč, z veliko čistostjo. Ko je govoril je tančica padla iz tvojih oči, ker ti je dal popolnoma drugačen vtis osebnosti, dal ti je popolnoma drugačen vtis, ko je govoril, o odnosu posameznika do božanskega.
In spomnim se, ko sem ga pogledala, zdelo se mi je, da je za njim (back at him) ocean zavesti, in na nek način ni bilo meja tej osebnosti. Njegovo zavedanje je bilo v notranjosti (was in the vision within). Ko vidimo ljudi, jih vidimo omejene, ker je njihova zavest omejena na telo. Pri Swami-ju Vivekanand-i se mi je zdelo, da je bil za njim ta ocean zavesti in na nek način je to poudarilo in žarelo skozi njegove besede. Medtem ko je Vivekananda govoril, je bila čistost te osebnosti tako velika, da se mi je zdelo, da je v njem odsevana božanskost. Bilo je, kot da je njegov um čisto jezero, ki odseva božansko svetlobo.
Swami Vivekananda, občutek jaza se je razširil v nekaj kar je prostrano, veliko in zelo zelo čisto in zelo zelo daleč (far far?). Ker je enostavno prodrlo v notranjost in nekaj je prebudilo tam, česar prej nikoli ni bilo. Nekje je rečeno, da nikoli ne vidiš zunaj nečesa, česar ni znotraj. In mislim, da je verjetno njegova velika moč bila v tem, da je zaznal božansko v vseh oblikah. In zaznal jo je do take mere, da jo je prebudil v obiskovalcih, v svojih poslušalcih, medtem ko je govoril. Druge govornike, ki sem slišala, in slišala sem najboljše, govorijo iz stališča vere, da imajo vero v božansko in vse to. In začela sem spoznavati, da ta človek govori iz nečesa kar živi, da je vsaka beseda, ki jo je spregovoril, prišla iz stanja uresničitve, take uresničitve, katere si navadni ljudje ne moremo zamisliti.
Mesec preden sem prišla v kontakt s Swamijem, je pisal gospodični MacLeod, ne vem če veste kdo je. Ja. Rekel je: “Bolj in bolj čutim, da me vleče v nirvano.” In govoril je o tem kot o nenavadni in čudoviti. In dve leti kasneje je umrl in sestra Nivedita je rekla, da je boli in bolj, v njegovi prisotnosti, čutila, da stoji na obali oceana bleščeče svetlobe.
Neverjetno, mar ne, kakšna moč je zadaj…
O! Vesela, da spet osvetljuješ poti! Sem poslušala v celoti.. in kar najbolj (mene osebno) zadane je njena prepričljivost v govoru. Resnična prevzetost nad njim, nad njegovo podobo. Ton glasu… izbrane besede.. premori. Vse tisto, kar se iz napisanega ne da razbrati.
Pozdravljam!