Svami Vivekananda ~ Moč in tišina

ažurirano: 05. april, 2012
 

(Moč in tišina – Svami Vivekananda (Power and Repose))

(iz posnetkov Lillian Montgomery, 1955) Svami Vivekananda je bil popolnoma drugačen od vsega, kar smo poznali v Ameriki. Celo življenje sem poslušala, tako se mi zdi, o moči in tišini. In prvič ko sem to videla, je bilo v prisotnosti svamija Vivekanande.

Šla sem v Vedanta hišo in sedla na sprednji sedež, da ne bi kaj zamudila. Svami je vstopil skozi stranska vrata in nenadoma sem vedela, da je nekaj izrednega na njem. Bil je zelo skromen, zelo miren in vstopil ter šel do svojega mesta na govorniškem odru. Toda bilo je nekaj na tej prisotnosti, da nisi mogel odvrniti pogleda iz njega, in očaral te je. Ko je sedel na stol, njegova glava, je bila najpopolnejša, kar sem jih kdaj videla. Bila je v popolni drži. Zdelo se je, da je iz njega žarela moč. Bila sem očarana. Videti je bil kot živeči Buda, videti je bil čisto drugače od katerekoli osebnosti, kar sem jih kdaj videla. Posledično je vstal, da bo spregovoril. Glas je bil nenavaden; mil, odmevajoč, a z veliko čistostjo. Medtem ko je govoril, sem dobila občutek, kot da je tančica padla iz mojih oči; ker ti je dal popolnoma drugačen vtis osebnosti, dal ti je popolnoma drugačen vtis, medtem ko je govoril, o odnosu posameznika do božanskega.

Spomnim se, ko sem ga pogledala; zdelo se mi je, da je za njim ocean zavesti, in na nek način ni bilo meja tej osebnosti. Njegovo zavedanje je bilo v njegovi notranjosti. Ko vidimo ljudi, jih vidimo omejene, ker je njihova zavest omejena na telo. Pri svamiju Vivekanandi se mi je zdelo, da je bil za njim ta ocean zavesti in na nek način je to poudarilo in žarelo skozi njegove besede. Medtem ko je Vivekananda govoril, je bila čistost te osebnosti tako velika, da se mi je zdelo, da je v njem odsevana božanskost. Bilo je, kot da je njegov um čisto jezero, ki odseva božansko svetlobo.

Svami Vivekananda; občutek jaza se je razširil v nekaj, kar je prostrano, veliko in zelo zelo čisto in zelo zelo daleč. Ker je enostavno prodrlo v notranjost in tam prebudilo nekaj, česar pred tem tam nikoli ni bilo. Nekje je rečeno, da zunaj nikoli ne vidiš nečesa, česar ni znotraj. In mislim, da je verjetno njegova velika moč bila v tem, da je zaznal božansko v vseh oblikah. Zaznal jo je do take mere, da jo je prebudil v obiskovalcih, v svojih poslušalcih, medtem ko je govoril. Druge govornike, ki sem slišala, in slišala sem najboljše, govorijo s stališča vere, da imajo vero v božansko in vse to. Začela sem spoznavati, da ta človek govori iz nečesa kar živi. Da je vsaka beseda, ki jo je spregovoril, prišla iz stanja uresničitve, takšne uresničitve, katere si navadni ljudje ne moremo zamisliti.

Mesec dni preden sem prišla v kontakt s svamijem, je pisal gospodični MacLeod, ne vem če veste kdo je. Ja. Rekel je: “Bolj in bolj čutim, da me vleče v nirvano.” O njej je govoril kot o nenavadni in čudoviti. In dve leti kasneje je umrl in sestra Nivedita je rekla, da je bolj in bolj, v njegovi prisotnosti, čutila, da stoji na obali oceana bleščeče svetlobe.

 

1 Response to “Svami Vivekananda ~ Moč in tišina”


  • O! Vesela, da spet osvetljuješ poti! Sem poslušala v celoti.. in kar najbolj (mene osebno) zadane je njena prepričljivost v govoru. Resnična prevzetost nad njim, nad njegovo podobo. Ton glasu… izbrane besede.. premori. Vse tisto, kar se iz napisanega ne da razbrati.

    Pozdravljam!

Leave a Reply