Živalski (oz. človeški) vrt

happybear_calinrett_flickr
calinrett / all rights reserved; used & “build upon” with permission

Slika (mislim da) je iz romunskega živalskega vrta, besedilo pa dejansko iz našega, ljubljanskega. Na plakatu o rjavem medvedu piše: “Živijo do 25 let, v živalskih vrtovih do 40 in več let.” Pri volku podobno: “Živijo do 16 let, v živalskih vrtovih 20 in več let.” Ja hura, a ne, da smo jim podaljšali življenje. Ali bolje rečeno življenjsko dobo, ker življenja je v teh živalih bolj malo.. Le kako naj bo kaj življenja, ko pa je njihovo življenjsko območje omejeno na eno ubogo kletko/ogrado. A ljudje tega ne vidimo, oziroma nočejo videti.. Meni osebno se zdi, če malo pretiravam, živalski vrt bolj podoben živi živalski grobnici (vsaj za večino živali).
 

Težko najdem kakšen pameten smisel teh vrtov. Da naj bi divje živali videli v živo in se na ta način kaj naučili o njih? Recimo, stojim pred levom, ki je ob ogradi, oddaljen 3 metre, mu maham, skačem pred njim, se skorajda derem, a on nemoteno, brez da bi se kakorkoli premaknil, zatopljeno zre v neko oddaljeno točko. Iz tega bi se lahko naučil, da levi niso nevarni, da za njih sploh ne obstajam in mi v divjini ne predstavlja nikakršne nevarnosti. Je to realna slika? Je lev v živalskem vrtu, mogoče celo že več generacij, sploh lahko enak levu v divjimi?

Če hočemo otroke naučiti stika z živalim, pristnega stika, mar ne bi bilo boljše, da jih odpeljemo na kmečki turizem, za več dni na primer. In da so tam z živalmi, domačimi živalmi, ne z zvermi; in skrbijo zanje, jih hranijo, čistijo, peljejo na pašo, jahajo,.. Ali pa jih vzamem s seboj na lovsko opazovalnico, in tam preživimo kakšen večer ali noč; in bo dosti bolj realna slika divjih živali, zveri, kot pa v živalskih vrtovih.
 

Zdi se pa mi, da so živalski vrtovi le prikaz “zmagoslavja” človeka nad živaljo. Dolgo časa smo se bali zveri, sedaj pa nič več, sedaj smo jih pa končno postavili na svoje pravo mesto. Vsaj naj bi jih; v resnici se jih pa še vedno bojimo, in se še vedno čutimo manj sposobne od njih. Ker če se nebi, potem nebi tako kruto ravnali z njimi. Pa tudi to zmagoslavje je bolj klavrno, kajti namesto da bi se razvili v pametnejše in sočutnejše ljudi, smo postali veliko bolj hudobni od zveri in ostalih plenilcev; na primer, oni ubijajo za preživetje, mi ubijamo in mučimo iz užitka. No, vsaj en del nas, vsaj en del naše narave, medtem ko drugi leži zaprt v ječi in joče in se zgraža.

In če razmišljam še naprej, je najbolj “hecno” to, da tako kot ravnamo z živalmi, tako, oziroma še veliko slabše, ravnamo tudi sami s seboj in z ostalimi pripadniki svoje vrste. Tako kot zapremo živali v majhne kletke, jim tam “vse nudimo:” jih zavarujemo pred plenilci in kruto naravo, poskrbimo za njihovo hrano in udobje, in ker še kar niso zadovoljne, se sprašujemo kaj neki je narobe z njimi, tako tudi sami sebe zapremo v male pisarne ali za tekoči trak ali pa se priklenimo na kavč, si nudimo hrano, obleko, toplo zavetišče, plačo,.. potem pa se sprašujemo, od kod neki toliko nejevolje, depresije, samomorov in vseh ostalih nesmislov.. Za nameček pa še hodimo na terapije ali jemljemo tablete, kjer nas naučijo oz. pripravijo do tega, da v kletki kolikor toliko srečno preživimo..
 

Hmm, kako čuden je ta svet.
 

4 Responses to “Živalski (oz. človeški) vrt”


  • Ampak kako smo lahko mi tisti, ki presojamo kaj je prav in kaj narobe. Življenje lahko gledamo le s svoje perspektive. Vsaka zavest, ali zavest v živali ali zavest, ki prebiva v človeškem telesu, je prišla na ta svet z največjim navdušenjem in se je zavedala svoje vloge in moči(vrednosti). Rešitev ne najdemo tako, da gledamo pomanjkljivosti. Zahvalimo se takrat, ko nam življenje pokaže neželene stvari, potem pa se obrnimo k stvarem, ki jih cenimo. Pred nami so neverjetni časi, to nas veliko že čuti. Tvoj blog je dejanski dokaz, da se ogromno ljudi obrača in gleda v same sebe. Hvala ti

  • Kako žalostna fotka! :(

    Ja, mislim, da je bilo v osnovi res mišljeno izobraževalno, da se veliki in mali “otroci” naučimo kaj več o živalih, njihovem okolju, prehrani ipd. V Sloveniji je to iz samega živalskega vrta težko razvidno, je pa ta namen močno občuten, denimo, v Singapurju. Njihov živalski vrt slovi kot en bolj prijaznih na svetu in res je ogromno enih informacij, primerjav, slik, namigov okrog in okrog. Ampak ko potem zagledaš tistega severnega medveda v stekleni kletki, samega, na tleh, z neverjetno žalostnim (otopelim?) pogledom, te zmrazi. Ja, za prevlado gre v resnici. Čeprav bi si redkokdo upal priznat in čeprav bi marsikateri zagovornik poiskat 1001 razlog, koliko vsega dobrega nudijo živalim v ZOO-jih.

    Prenos ideje na človeka je precej pogumen:) Je pa optimistično opazovat res, da se vedno več ljudi zaveda nesmiselnosti sistema in vedno več poudarka je tudi na well-beingu posameznika. Zdi se, kot da “recesija” ne bi mogla prit ob boljšem času… :)

    Pozdrav!

  • Eden boljših zapisov, ki sem ga zadnje čase prebral. Mene v živalskem vrtu prime prav žalost. Nisem bil v nobenem že vsaj 10 let. In ko komu rečem, da so živalski vrtovi strašen kraj, sem pa čudak :D

  • To je res da so živali ujete v prostoru, ki jim ga določi človek, hkrati pa jim krati svobodo. Drugače se sam ob prihodu počutim zelo v redu, bi najraje kar zamenjal službo ter se zaposlil v ZOO. Me živali fescinirajo, toliko na kupu zadovoljne (no kakor katere)..
    Je pa res da v velikih primerih živijo živali v nesprejemljivih okoliščinah, kar tudi sam obsojam. To bi letelo na recimo leve, saj si zaslužijo večji prostor ter bolj zanimivo postavitev.

    Po drugi strani če pa pogledati, ljudje smo tako in tako sami ujetniki v lastnem sistemu, ki nas bo, v kolikor ne bomo naredili spremembe, pokopal.
    Če pogledamo navadnega človeka, ki se 10 ur matra za tekočim trakom, zasluži ravno toliko da ima za hrano. Pa še to glede na dražitve večinoma takšnih ljudi životari iz dneva v dan.

    Verjamem da bo prišel čas, ko bodo padle ovire in prepreke, ko bo človek postal svoboden, prav tako tudi same živali. Ko ne bo več sistema, ki misli, usmerja, nas omejuje ter nas uči kaj je dobro in kaj ni.

Leave a Reply