Swami Vivekananda, Discipleship; San Francisco, 29. marec, 1900, celotni govor.
Moja tema je “Učenstvo” (Discipleship). Ne vem kako boste sprejeli, kar imam za povedati. Precej težko bo za vas to sprejeti; zamisel o učitelju in učencu je v tej deželi tako drugačna kot tista v naši. Star pesnik Indije mi pride na misel: “Sto tisoče je učiteljev, ampak težko je najti enega učenca.” To se zdi, da je res. Ena od najpomembnejših stvari pri doseganju duhovnosti (attainment of spirituality) je odnos učenca. Ko je pravi odnos, razsvetljenje pride zlahka.
Kaj potrebuje učenec, da prejme resnico? Veliki modreci pravijo, da je za dosego resnice potreben le mežik očesa, je le vprašanje védenja. Sanje se zlomijo – kako dolgo traja? V sekundi sanje izginejo. Ko iluzija izgine, kako dolgo traja? Le mežik očesa. Ko spoznam resnico, se ne zgodi nič drugega kot to, da laž odide. Mislil sem, da je vrv kača, in sedaj vidim, da je vrv. Je le vprašanje pol sekunde in celotna stvar je opravljena. Ti si Ta (Thou art That); Ti si Resničnost – kako dolgo traja, da to spoznamo? Mi smo Bogovi in vedno smo to bili, da tega ne vemo, je zelo presenetljivo. Vedeti to je edina naravna stvar. Ne bi smelo trajati leta, da spoznamo, kar smo vedno bili in kar smo sedaj.
Vendar zdi se, da je težko spoznati to očitno resnico. Leta in leta minejo, preden začenjamo dojeti kanček te resnice. Bog je življenje; Bog je resnica. Pišemo o tem, v naših najglobljih delih srca čutimo, da je temu tako, da je vse drugo razen Boga nič; danes tukaj, jutri mine. Vendar večina nas ostane enaka skozi celo življenje. Držimo se neresnice in obrnemo hrbet resnici. Nočemo spoznati resnice. Nočemo, da nam kdorkoli prekine naše sanje. Vidite, učitelji niso zaželeni. Kdo se hoče učiti? Ampak če kdo hoče spoznati resnico in premagati iluzijo, če hoče sprejeti resnico od učitelja, mora biti resnični učenec.
(1.) Ni lahko biti učenec; velike priprave so potrebne, veliko pogojev mora biti izpolnjenih. Štirje glavni pogoji so navedeni s strani Vedantistov. Prvi pogoj je, da se mora študent, ki hoče spoznati resnico, odpovedati vsem hrepenenjem (desires) po dobičku (gain) v tem ali v naslednjem življenju.
Resnica ni to kar vidimo. Resnice ne vidimo tako dolgo, dokler se nam kakršnokoli hrepenenje priplazi v um. Toliko časa, dokler je v srcu najmanjše hrepenenje po svetu, resnica ne bo prišla. Naj se svet zruši pred mojimi očmi, ni mi mar. Tako tudi z naslednjim življenjem; ne zanimajo me nebesa. Kaj so nebesa? Le nadaljevanje zemlje. Bili bi boljši brez njih in majhne neumne sanje, ki jih sanjamo, bi se prej razblinile, če ne bi bilo nebes, nobenega nadaljevanja tega nespametnega (silly) življenja na zemlji. S tem, ko gremo v nebesa, le nadaljujemo naše prezira vredne iluzije.
Kaj pridobite v nebesih? Postanete bogovi, pijete nektar, in dobite revmo! Manj je bede (misery) kot tu na zemlji, ampak tudi manj resnice. Zelo bogati lahko resnico razumejo precej manj kot revni. “Lažje je za kamelo, da gre skozi šivankino uho, kot za bogataša, da vstopi v Božje kraljestvo.” Bogataš nima nobenega časa, da razmišlja o čemerkoli razen o bogastvu in moči, o udobju in posebnih pravicah. Bogati le redko postanejo religiozni. Zakaj? Zato ker mislijo, da s tem ko bodo postali religiozni, ne bodo imeli več zabave v življenju. Na enak način je precej malo možnosti, da postanete duhovni v nebesih. Preveč udobja in uživanja je tam, prebivalci nebes nočejo dati zabave iz rok.
Pravijo, da ne bo nobenega jokanja več v nebesih. Jaz ne zaupam človeku, ki nikoli ne joče; ima veliko kocko granita, kjer bi moralo biti srce. Razvidno je, da nebeški ljudje nimajo veliko sočustvovanja. Veliko jih je tam, in mi smo ta nesrečna (miserable) bitja, ki trpimo na tem strašnem mestu. Lahko bi nas potegnili vse ven, vendar nočejo. Ne jočejo. Ni žalosti ali bede tam, zaradi tega jim ni mar za vsakršno bedo. Pijejo svoj nektar, ples gre dalje – lepe žene in tako naprej..
Gredoč preko teh stvari, bi moral učenec reči: “Nič me ne zanima v tem življenju niti me ne zanimajo vsa nebesa, ki so kadar koli obstajala. Nočem iti v nobeno izmed njih. Nočem čutnega življenja v nikakršni obliki – to poistovetenje sebe s telesom. Tako kot čutim sedaj, sem to telo – ta gmota mesa, to je kar čutim, da sem. Ampak zavračam, da bi to sprejel kot končno resnico.”
Svet in nebesa, vsi ti so navezani na čute. Ne zanima vas svet, če nimate čutov. Nebesa so prav tako svet. Zemlja, nebesa, in vse kar je vmes, imajo le eno ime: svet. Zaradi tega učenec, ki pozna preteklost in sedanjost in razmišlja o prihodnosti, vedoč kaj pomeni blaginja (prosperity), kaj pomeni sreča, se odpove vsemu temu in išče, da bi spoznal resnico in edinole resnico. To je prvi pogoj.
(2.) Drugi pogoj je, da mora biti učenec sposoben nadzorovati notranje in zunanje čute in mora biti utrjen (established) v večih drugih duhovnih vrlinah (virtues).
(a) Zunanji čuti so vidni organi nastanjeni v različnih delih telesa; notranji čuti so neotipljivi (intangible). Imamo zunanje oči, ušesa, nos in tako naprej, in imamo ustrezne notranje čute. Neprestano smo na voljo obema skupinama čutov. Ustrezajoč čutom so čutni-objekti. Če je kakršenkoli čutni-objekt blizu, nas čuti prisilijo, da jih zaznamo; nimamo izbire ali samostojnosti. Tu je velik nos, majhna dišava je tam – moram jo zavohati. Če bi bil slab vonj, bi rekel samemu sebi: “Ne vonjaj je.” Ampak nos reče, “vonjaj,” in jo poduham. Samo pomislite, kaj smo postali! Omejili smo se. Imam oči. Karkoli se dogaja, dobro ali slabo, moram videti. Enako je s sluhom. Če mi kdo reče kaj neprijetnega, moram to slišati. Moj čut sluha me prisili, da to slišim, in kako bedno se potem počutim! Preklinjaje ali hvaljenje, človek mora to slišati. Videl sem veliko gluhih ljudi, ki ponavadi ne slišijo; ampak karkoli se govori o njih samih, to vedno slišijo.
Vsi ti čuti, zunanji in notranji, morajo biti pod nadzorom učenca. S trdim delom mora priti do stopnje, kjer se lahko upre čutom, ukazom uma. Mora biti zmožen reči svojemu umu: “Moj si; ukazujem ti, ne vidi niti ne sliši ničesar.” In um ne bo videl niti slišal ničesar – nobena oblika in noben zvok ne bo vplival na um. V tem stanju je um postal svoboden pred oblastjo čutov, postal je ločen od njih. Nič več ni pritrjen (attached) na čute telesa; zunanje stvari sedaj ne morajo ukazovati umu, um se noče pritrditi na njih. Tu je čudovita dišava. Učenec pravi umu: “Ne vonjaj” in um ne zazna dišave. Ko pridete do te stopnje, komajda začnete biti učenec. Zaradi tega, ko kdorkoli reče “poznam resnico” jaz pravim: “Če poznaš resnico, moraš samega sebe obvladovati, in če imaš nadzor nad seboj, ga pokaži z nadzorovanjem čutil.”
(b) Naslednje, um mora biti izučen, da utihne. Stalno drvi. Ravno ko se usedem, da bi meditiral, se pojavijo najhudobnejše (vilest) misli na svetu. Celotna stvar je nagnusna. Zakaj bi um razmišljal o stvareh, katere sam nočem, da jih misli? Jaz sem, tako rekoč, suženj umu. Nobeno duhovno znanje ni možno, dokler je um nemiren in izven nadzora. Učenec se mora naučiti, kako nadzorovati um. Res je, delo uma je da razmišlja. Ampak ne sme razmišljati, če učenec noče, da razmišlja; prenehati mora razmišljati, ko učenec tako ukaže. Da se kvalificirate kot učenci, je takšno stanje uma zelo potrebno.
(c) Prav tako mora učenec imeti veliko mero vzdržljivosti (endurance). Odkrili boste, da se um obnaša dobro, ko gre vse v redu in se življenje zdi udobno. Ampak če gre kaj narobe, um izgubi ravnotežje. To ni dobro. Nosite vso zlo in bedo brez najmanjšega mrmranja, brez ene same misli trpljenja, upora, pomoči (remedy) ali maščevanja (retaliation). To je prava vzdržljivost, in morate jo doseči.
Dobro in zlo sta vedno v svetu. Mnogi pozabijo, da je kaj slabega – vsaj poizkušajo pozabiti – in ko jih zlo doleti, so preplavljeni z njim in se počutijo zagrenjeno (bitter). Spet so drugi, ki zanikajo, da je kakršnokoli zlo, in vse smatrajo za dobro. To je tudi šibkost, ravno tako izhaja iz strahu pred zlom. Če kaj smrdi po zlu, zakaj poškropiti z rožno vodo in reči, da je dišava? Da, dobro in zlo je v svetu. Bog je postavil zlo na svet. Ampak vam ga ni potrebno izpirati. Čemu je tam zlo ni vaša stvar. Imejte vero in bodite tiho.
Ko je moj učitelj, Sir Ramakrishna, zbolel, mu je indijski duhovnik (brahmin) predlagal, da uporabi svojo velikansko mentalno moč, da se pozdravi; rekel je, da če bi moj mojster le usmeril svoj um na oboleli del telesa, bi se pozdravil. Sri Ramakrishna je odgovoril: “Kaj! Da zmanjšam (bring down) svoj um, katerega sem dal Bogu, zaradi tega majhnega telesa!” Zavrnil je, da bi mislil na telo in bolezen. Njegov um je bil neprestano zavesten Boga, bil mu je popolnoma predan. Ni ga hotel uporabiti za katerikoli drug namen.
To poželenje po zdravju, bogastvu, dolgem življenju in podobnem – tako imenovane dobre stvari – niso nič drugega kot zabloda (delusion). Njim posvetiti svoj um, da bi si vse to zagotovili, le ojača zablodo. Imamo te sanje in iluzijo v življenju, in hočemo, da bi imeli še več tega v prihodnjem življenju, v nebesih. Več in več iluzije!
Ne upiraje te zlu. Soočite se z njim. Vi ste višji kot zlo. Beda je v svetu, nekdo jo mora pretrpeti. Ne morete delovati, ne da bi komu storili zlo. In ko iščete posvetno (worldly) dobro, se le izogibate zlu, katerega bo moral trpeti nekdo drug. Vsi ga poskušajo preložiti na ramena nekoga drugega. Učenec reče: “Naj vsa beda sveta pride k meni, jaz bom vse vzdržal. Naj ostali odidejo svobodni.”
Se spomnite človeka na Križu? Lahko bi pripeljal legijo angelov, da mu izborijo zmago. Ampak ni se upiral; blagoslovil je tiste, ki so ga križali. Vzdržal (endured) je vsakršno ponižanje in trpljenje. Vso breme je vzel nase: “Pridite k meni vsi, ki vas delo teži, in dal vam bom počitka.” Takšna je pravo vzdržljivost. Kako zelo je bil nad tem življenjem, tako visoko, da mi tega ne moremo razumeti, mi služni! Nič prej me človek ne udari po licu kot moja roka že udari nazaj; tresk! Kako lahko jaz razumem svetost in blaženost Križanega? Kako lahko vidim njegovo veličastnost?
Ampak ne bom vlekel ideala dol. Čutim da sem telo, upiram se zlu. Če dobim glavobol, grem povsod po svetu, da si ga pozdravim. Spijem dva tisoč stekleničk zdravil. Kako lahko jaz razumem te sijajne ume? Zmožen sem videti ideal – ampak koliko tega ideala? Nihče od teh zavesti telesa, tega majhnega jaza, njegovih užitkov in bolečin, žalitev in tolažb – nihče od teh se ne more dotakniti ideala. Z razmišljanjem le o Duhu in z nenehnim držanjem um stran od materialnega, lahko dojamem delček tega ideala. Materialna miselnost in oblike čutnega sveta nimajo nobenega mesta v idealu. Dajte jih stran in usmerite svoj um na Duha. Pozabite življenje in smrt, svoje bolečine in užitke, sovje ime in slavo, in spoznajte, da niste niti telo niti um, ampak čisti Duh.
Ko rečem “jaz”, mislim tega Duha. Zaprite oči in poglejte kakšna slika se vam pojavi, ko mislite o svojem “jazu”. Je to slika vašega telesa, ali slika vaše mentalne narave? Če je tako, potem še niste spoznali svojega pravega “jaza”. Čas bo prišel, kakorkoli, ko takoj ko boste rekli “jaz”, boste videli vesolje, Neskončno Bitje. Potem boste spoznali pravi Jaz in spoznali boste, da ste Neskončni. To je resnica. Vi ste Duh, vi niste materija. Obstaja nekaj čemur se reče iluzija, zaradi česar je ena stvar vzeta za drugo (one thing is taken for another) – materija je vzeta za Duha, telo za Dušo. To je velikanska zmota. Mora oditi.
(d) Naslednji pogoj je, da ima učenec vero v guruja, v učitelja. Na zahodu učitelj daje zgolj intelektualno znanje, to je vse. V Indiji je odnos z učiteljem najpomembnejši v življenju. Moj guru je moj najbližji in najdražji sorodnik v življenju, nato moja mati in potem oče. Moje prvo spoštovanje je do guruja. Če mi moj oče reče, “naredi to,” in mi guru reče, “ne naredi tega,” tega ne naredim. Učitelj osvobodi mojo dušo. Oče in mati mi dasta telo, ampak moj guru mi da ponovno rojstvo v Duhu.
Imamo določena posebna prepričanja. Eden od teh je, da obstaja nekaj duš, nekaj izjemnih duš, ki so že proste in ki so rojene v ta svet za dobro sveta, da pomagajo svetu. So že svobodne. Ne zanimajo se za svojo lastno odrešitev, hočejo pomagati drugim. Ne potrebujejo, da bi jih karkoli učili. Od otroštva naprej vedo vse; lahko govorijo najvišjo resnico, celo še ko so otroci.
Od teh svobodnih duš je odvisna duhovna rast človeštva. So kot prve svetilke (lamps), preko katerih se prižgejo še druge svetilke. Resnično, luč je v vsakomur, vendar v večini ljudi je skrita. Velike duše so svetleče svetilke od njihovega rojstva naprej. Tistim, ki pridejo v stik z njimi, se, tako rekoč, prižge lastna svetilka. S tem prva svetilka ne izgubi ničesar, vendar prenesejo svetlobo še na druge svetilke. Milijone svetilk je prižganih, toda prve svetilke svetijo z nezmanjšano svetlobo. Ena takšnih prvih svetilk je guru, in svetilka prižgana od tega, je v učencu. Tako slednji (the second in turn) postane guru in tako naprej. Ti veliki, katerim pravite Inkarnacije Boga, so mogočni duhovni velikani. Pridejo in v pogon spravijo velikanski duhovni tok, s tem ko prenesejo svojo moč na njihove najbližje učence, in preko njih na naslednjo generacijo, generacijo učencev.
Škof v Krščanski Cerkvi, s tem ko polaga roke, trdi, da prenaša moč, katero naj bi prejel od prejšnjih škofov. Škofi rečejo, da je Jezus Kristus prenesel njegovo moč na njegove direktne učence, in oni drugim, in tako je Kristusova moč prišla do njih. Mi vztrajamo pri tem, da bi moral vsak od nas, ne le škofi, imeti takšno moč. Ni razloga, da vsak od vas ne more biti vozilo mogočnega toka duhovnosti.
Ampak najprej morate najti učitelja, pravega učitelja, in morate si zapomniti, da on ni le človek. Lahko srečate učitelja v telesu, a pravi učitelj ni v telesu. Ni fizičen človek, ni takšen, kot se zdi očem. Lahko da bo učitelj prišel do vas kot človeško bitje, in boste od njega prejeli moč. Včasih bo prišel v sanjah in vam prenesel (transmit) duhovni ideal. Moč učitelja lahko pride do nas na veliko različnih načinov. Ampak za nas, navadne smrtnike, mora priti človeški učitelj, in priprave morajo potekati, dokler ne pride.
Udeležujemo se predavanj in beremo knjige, razpravljamo in logično razmišljamo (reason) o Bogu in duši, religiji in odrešitvi. To ni duhovnost, kajti duhovnost ne obstaja v knjigah ali v teorijah ali v filozofiji. Ni v učenju ali v sklepanju, ampak v dejanski notranji rasti. Celo papige se lahko naučijo stvari na pamet in jih ponavljajo. Če postanete naučeni (learned), kaj potem? Riti lahko nosijo celotne knjižnice. Ko pride resnična luč, ne bo več tega učenja iz knjig. Človek, ki ne more napisati niti lastnega imena (Sri Ramakrishna, op.p.), je lahko popolnoma religiozen, in človek z vsemi knjižnicami sveta v svoji glavi, lahko da to ni. Znanje ni pogoj za duhovno rast; učenost (scholarship) ni pogoj. Dotik guruja, prenos duhovne energije, bo pohitril vaše srce. Nato se bo začela rast. To je resničen krst z ognjem. Nobenega ustavljanja več, greste naprej in naprej.
Nekaj let nazaj me je eden od vaših Krščanskih učiteljev, moj prijatelj, vprašal: “Ali verjameš v Kristusa? “Da,” sem odgovoril, “ampak mogoče z malo več spoštovanja.” “Zakaj se potem ne daš krstiti?” Kako sem lahko krščen? Od koga? Kaj je krst? Je to poškropiti nekoga z nekaj vode in potopiti v vodo momljajoč obrazce?
Krst je direktna predstavitev v življenje v Duhu. Če prejmete resničen krst, potem veste da niste telo, temveč Duh. Daj mi takšen krst, če lahko, ali pa nisi Krščanski učitelj. Celo po tako rečenem krstu, ki ste ga prijeli, ste ostali isti ljudje. Kaj je torej smisel da govorite, da ste bili krščeni v imenu Kristusa? Prazno besedičenje – le motite svet s svojo neumnostjo! “Za večno potopljeni v temo nevednosti (ignorance), vendar se imajo za modre in učene, tepci gredo okrog in okrog, opotekajoč se sem ter tja (staggering to and fro) kot slepci, ki jih vodi slepi.” Zatorej ne recite da ste Kristjani, ne bahajte se s krstom in s podobnimi stvarmi.
Seveda obstaja resničen krst. Bil je krst na začetku, ko je Kristus prišel na zemljo in učil. Razsvetljene duše, veliki, ki pridejo na zemljo od časa do časa, imajo moč, da nam razodenejo nebeški pogled. To je pravi krst. Vidite, preden nastanejo oblike in čaščenja katerekoli religije, obstaja v tem zarodek (germ) vesoljne resnice. Tekom časa te resnice postanejo pozabljene, postanejo potlačene, tako rekoč, preko oblik in ritualov. Le oblike ostanejo – najdemo le posodo brez duha. Imate obliko krsta, ampak le malo jih lahko oživi živega duha. Oblike ne zadostujejo. Če hočemo dobiti živo znanje žive resnice, moramo biti resnično posvečeni v to. To je ideal.
Guru me mora naučiti in me voditi v svetlobo, me narediti za člen v verigi, od katere je on sam člen. Človek na cesti ne more trditi, da je guru. Guru mora biti človek, ki je spoznal in dejansko realiziral Božansko Resnico, in samega sebe dojema kot Duha. Samo govorec ne more biti guru. Govoreči norec kot jaz lahko veliko govori, ampak ne more biti guru. Resničen guru bo rekel učencu, “pojdi in ne greši več,” in nič več ne more grešiti – oseba nima več moči da greši.
Videl sem takšne ljudi v tem življenju. Bral sem Biblijo in podobne knjige, čudovite so. Ampak žive moči ne morete najti v knjigah. Moč, ki lahko življenje preobrazi v trenutku, je lahko najdena le v živečih razsvetljenih dušah, v tistih svetlečih lučeh, ki se med nami pojavijo na vsake toliko časa. Le oni so primerni, da so guruju. Vi in jaz smo le votli govorci, ne učitelji. Motimo svet z govorjenjem, ustvarjamo slabe vibracije. Naj upajmo in molimo in se trudimo naprej, in nekega dne bomo prišli do resnice, in ne bo nam več potrebno govoriti.
“Učitelj je bil deček star šestnajst let, učil je človeka v osemdesetih. Tišina je bila metoda učitelja, in dvomi učenca so za vedno izginili.” To je guru. Le pomislite; če najdete takšnega človeka, kakšno vero in ljubezen morate imeti do te osebe! Zares, on je Bog, nič manj kot to. Zaradi tega so Kristusovi učenci častili njega kot Boga. Učenec mora častiti guruja kot samega Boga. Vse kar lahko človek spozna je živeči Bog, Bog kot utelešenje v človeku, dokler on sam ne spozna Boga. Kaj bi sicer vedel o Bogu?
Tu je mož v Ameriki, rojen tisoč devetsto let po Kristusu, ki niti ne pripada isti rasi kot Kristus, židovski rasi. Ni videl Jezusa ali njegove družine. On reče: “Jezus je bil Bog. Če tega ne verjamete, boste šli v pekel.” Lahko razumemo, kako so njegovi učenci to verjeli – da je bil Kristus Bog. Bil je njihov guru in morali so verjeti, da je Bog. Ampak kaj ima ta Američan opraviti s človekom rojenim pred tisoč devetsto leti? Ta mladi mož mi pravi, da jaz ne verjamem v Jezusa in da bom moral zaradi tega v pekel. Kaj on ve o Jezusu? Zrel je za norišnico. Taka vrsta vere (belief) ne bo zadostovala. Moral bo najti svojega guruja.
Jezus je lahko rojen ponovno, lahko pride k vam. Potem, če ga častite kot Boga, je v redu. Vsi moramo čakati dokler guru ne pride, in guru mora biti čaščen kot Bog. On je Bog, ni nič manj kot to. Ko pogledate vanj, se guru postopoma razblini – in kaj ostane? Slika guruja odstopi mesto samemu Bogu. Guru je najsvetlejša maska katero Bog nosi, da pride k nam. Ko mirno gledamo vanj, maska postopoma odpada in Bog se razodene.
“Priklonil se bom Guruju, ki je utelešenje Božje Blaženosti, poosebljanje najvišjega Znanja, in darovalec največje blaženosti; ki je čist, popoln, eno in brez drugega (one and without a second), večen, preko užitka in bolečine, preko vsakršne misli in vseh kvalifikacij, transcendentalen.” Takšen je v resnici guru. Nič čudnega, da učenci nanj gledajo kot na samega Boga, in mu zaupajo, ga globoko spoštujejo, ubogajo, mu sledijo brez vprašanja. To je odnos med gurujem in učencem.
(3.) Naslednji pogoj, ki ga more učenec izpolniti, je vzbuditi ekstremno željo po svobodi.
Smo kot vešče, ki gremo proti gorečem ognju čutov, čeprav se zavedamo, da nas bo opekli. Čutni užitki le okrepijo naše poželenje (desire). Poželenje ni nikoli potešeno preko užitka, užitek le poveča poželenje, tako kot olje vrženo v ogenj le poveča ogenj. Poželenje se poveča s poželenjem. Vedoč vse to, se ljudje temu še vedno neprestano predajajo. Življenje za življenjem so se gnali za čutnimi užitki, neznansko trpeč posledice; vendar se ne morajo odpovedati poželenju. Celo religijo, ki bi jih morala rešiti pred temi strašnimi okovi poželenja, so naredili sredstvo za potešitev poželenja. Le redko se obrnejo k Bogu z željo, da jih osvobodi okov telesa in čutov, pred suženjstvom poželenja. Namesto tega prosijo k Bogu za zdravje in obilje, za dolgo življenje: “O Bog, ozdravi moj glavobol, daj mi nekaj denarja ali karkoli že!” Obseg pogleda je postal tako ozek, tako degradiran, tako živalski (beastly)! Nihče si ne poželi ničesar preko telesa. Oh, kako strašna degradacija, strašna beda! Kako malo je pomembno to meso, pet čutov, želodec!
Kaj je svet drugega kot kombinacija želodca in spolnosti? Poglejte milijone moških in žensk, za to živijo. Vzemite jim te stvari in njihovo življenje bo postalo prazno, brez pomensko, nevzdržno. Takšni smo – in takšen je naš um. Nenehno hrepeni (hankering) za priložnostmi in sredstvi, da poteši lakoto želodca in spolnosti. Neprestano se to dogaja. Ob tem je tudi neskončno trpljenje. Ta poželenja telesa prinesejo le začasno zadovoljstvo in neskončno trpljenje. Je kot da bi pili iz čaše, v kateri je le površina nektar, medtem ko je spodaj strup. Ampak mi še vedno hrepenimo po teh stvareh.
Kaj lahko storimo? Odpovedati se čutom in poželenju je edina pot izven te bede. Če hočete biti duhovni, se morate odpovedati. To je resničen test. Odpovejte se svetu – tej neumnosti čutov. Je le eno resnično poželenje; in to je spoznati kaj je resnica, biti duhoven. Nič več materializma, nič več egoizma. Moram postati duhoven. Močna, intenzivna, mora biti ta želja. Če bi bile človeške roke in noge tako privezane, da se ne bi mogle premikati, in če bi goreč kos železa bil dan na telo, bi se na vso moč boril, da bi ga vrgel stran. Ko bom imel tako vrsto ekstremnega poželenja, to nenehno borbo, da stresem ta goreč svet, potem bo zame prišel čas, da uvidim delček Božanske Resnice.
Poglejte me. Če izgubim svojo majhno beležnico z dvema ali tremi dolarji v njej, bom šel dvajsetkrat v hišo, da jo najdem. Nestrpnost, skrb, in borba! Če me kdo od vas prekolne, se bom tega spominjal dvajset let, tega ne more odpustiti in pozabiti. Za majhne stvari čutov se lahko borim na tak način. Kdo je takšen, ki se na enak način bori za Boga? “Otroci pozabijo vse v njihovi igri. Mladi so nori za čutnimi užitki, za nič drugega jim ni mar. Stari se naslanjajo na pretekla hudodelstva.” Razmišljajo o svojih preteklih nasladah, stari, ki ne morejo imeti nobenega zadovoljstva več. Žvečijo prežvečeno hrano – to je največ, kar lahko naredijo. Nihče ne strmi po Gospodu z enakim gorečim duhom kot strmi po stvareh čutov.
Vsi pravijo, da je Bog Resnica, edina stvar, ki obstaja – da Duh edino je, ne materija. Vendar je stvar, ki jo iščejo pri Bogu, le redko Duh. Vedno sprašujejo po materialnih rečeh. V njihovih molitvah Duh ni ločen od materialnega. Degradacija – to je religija očitno postala. Celotna zadeva je postala iluzija; in leta tečejo in nič duhovnega ni bilo doseženo. Ampak človek bi moral hrepeneti le po eni strani, po Duhu, kajti Duh je edina resničnost. To je ideal. Če tega zdaj se morete doseči, recite: “Ne morem tega storiti; to je ideal, vem, a za enkrat mu še ne morem slediti.” Ampak vi ne naredite tega. Vi spustite religijo na svoj nivo in iščete materialno v imenu Duha. Vsi ste ateisti. Ne verjamete v nič drugega kot v čute. “Ta-in-ta je rekel to-in-to – mogoče je nekaj na tem. Naj poizkusimo in se malo pozabavajmo. Mogoče bo kakšna korist; mogoče se bo moja zlomljena noga pozdravila.”
Bolni ljudje so nesrečni in oni so veliki častilci Gospoda, ker upajo, da če bodo Njemu molili, jih bo On pozdravil. Ne da je to vse skupaj slabo – če so te molitve iskrene in če ne pozabimo, da to ni religija. Sri Krishna v (Bhagavad) Giti pravi: “Štiri tipi ljudi Me častijo: nesrečneži, iskalci materialnih stvari, izpraševalci, in poznavalci Resnice.” (7:16) Ljudje, ki so nesrečni, pristopijo k Bogu za tolažbo. Če so bolni, ga častijo, da bi ozdraveli; če zbolijo, ga častijo, da se pozdravijo: če izgubijo svoje bogastvo, ga častijo, da ga dobijo nazaj. Potem so tu drugi ljudje, ki od njega prosijo vse vrste reči, ker so polni poželenja – za ime, slavo, bogastvo, socialni položaj in tako naprej. Pravijo: “O Devica Marija, daroval ti bom, če dobim kar hočem. Če uspešno izpolniš moje prošnje, bom častil Boga in ti dal delež vsega.” Ljudje ne tako materialistični, a še vedno brez vere v Boga, čutijo nagnjenje, da Ga spoznajo. Študirajo filozofijo, berejo svete spise, poslušajo predavanja, in tako naprej. Oni so izpraševalci. Zadnja kategorija so ljudje, ki častijo Boga in ga poznajo. Vse te kategorije so dobre, ne slabe. Vse Ga častijo.
Ampak mi skušamo biti učenci. Naša edina skrb je spoznati najvišjo Resnico. Naš cilj je zelo visok. Velike besede smo si spregovorili – absolutno spoznanje in vse to. Naj hodimo (measure up) po teh besedah. Naj častimo Duha v Duhu, na temeljih Duha. Naj bodo temelji Duh, sredina Duh, vrh Duh. Nobenega sveta ne bo nikjer. Naj gre in se raztrešči – komu mar? Stojte vi na Duhu! To je cilj. Vemo, da tega še ne moramo doseči. Nič za to. Ne obupajte, in ne vlecite ideala dol (do not drag the ideal down). Pomembno je, da o sebi čim manj mislimo kot o telesu, o sebi kot materiji, mrtvi, prazni, brezčutni materiji; in da sebe toliko bolj vidimo kot bleščeča, nesmrtna Bitja. Bolj kot se vidite bleščeča, nesmrtna Bitja, bolj boste željni, da se popolnoma osvobodite materije, telesa, čutov. To je intenzivna želja po svobodi.
(4.) Četrti in zadnji pogoj učenstva je razlikovanje (discrimination) Resničnega od neresničnega. Edino ena stvar je resnična: Bog. Ves čas mora biti um nagnjen k Njemu, Njemu posvečen. Bog obstaja, nič drugega ne obstaja. Vse ostalo pride in gre. Vsako hrepenenje po svetu je iluzija, kajti svet je neresničen. Bolj in bolj mora um postajati zavesten Boga, dokler se vse ostalo ne pokaže v svoji pravi luči: neresnično.
To so štirje pogoji, ki jih mora nekdo, ki hoče biti učenec, izpolniti. Brez da jih bo izpolnil, ne bo zmožen vstopiti v stik s pravim gurujem. In četudi ima dovolj veliko srečo, da ga najde, ne bo njegov napredek pospešen z močjo, ki jo lahko guru prenese. Glede teh zahtev ne sme biti nobenih kompromisov. Z izpolnitvijo teh pogojev – z vsemi temi pripravami – se bo lotos učenca odprl in prišle bodo čebele. Potem bo učenec spoznal, da je bil guru ves čas znotraj telesa, znotraj njega samega. Razkrije se. Realizira Duha. Prečka ocean življenja, gre preko. Prečka ta strašen ocean, in v milosti (mercy), brez misli o dobičku (gain) ali poveličevanju (praise), je sedaj on na vrsti, da ostalim pomaga prečkati (and in mercy, without a thought of gain or praise, he in his turn helps others to cross).
Zadnji komentarji