Kaj je čemu namen? Kaj ima večji smisel? Posvetno življenje ali samostan? Materialni užitki ali Bog?
Neko splošno prepričanje posvetnega človeka, gre nekako v to smer; živiš v svetu in zaradi tega, ker se ne znajdeš in ti vse propade in ne vidiš nobene rešitve več, greš v samostan in tam prebiješ preostanek življenja.
Ali pa živiš življenje v svetu, ker tako se večinoma vse začne, in te to življenje nikakor ne izpolnjuje. Kolegi in prijatelji si najdejo mesto v tej in oni stvari, najdejo zadovoljitev v tem in onem užitku, a ti teh reči ne dojemaš enako. Veš da je nekaj več, pa nisi točno prepričan kaj je to. Morda prebereš kakšno knjigo, in se ti zdi dosti blizu, vendar težko najdeš človeka, ki bi te reči razumel (skorajda) – vsaj ne na takšen način kot si želiš/pričakuješ. S kolegi in prijatelji, če se že pogovarjaš o teh rečeh, se tema hitro zamenja. Skušaš čim bolje razložiti, vendar skorajda se zdi, da bolj ko se trudiš, za bolj čudnega te imajo. Ko preizkusiš vse možnosti, ki so na voljo, vse glavne poti, začneš stopati tudi po stranskih, in ena takšnih stranskih poti je “samostan”.
V prvem primeru je samostan smatran kot neke vrste poboljševalnica za nezrele in izgubljene ljudi, ki iščejo uteho v še bolj iluzornem Bogu. V drugem primeru pa je samostan smatran kot naslednji logični korak za ljudi, ki so, kot bi rekel Ramakrishna, odpovedali (oz. prerasli) svetu; “ženskam in zlatu” oz. “poželenju in pohlepu”.
Ne glede na to, koliko je nekdo preštudiral knjig, vse je zamanj, če ni ljubezni in pobožnosti do Boga, če ni močne želje da Ga spoznamo. Navaden učenjak brez razlikovanja in ne-navezanosti ima svojo pozornost zakoreninjeno na ‘poželenju in pohlepu’ (ali ‘ženskah in zlatu’). Jastreb leta visoko, ampak njegove oči so uprte v mrtve živali (charnel pits where carcasses of animals are burnt).
Znanje, ki človeka vodi k spoznanju Boga je resnično znanje. Vse ostalo je nepomembno.
(…)
To, da Bog obstaja lahko ugotovimo, če pogledamo v vesolje. Ampak eno je, če o Njem slišimo, drugo, če Ga vidimo, in spet čisto nekaj drugega, če z Njim govorimo. Nekateri so slišali o mleku, drugi so ga videli, in tretji so mleko pili. Nekdo je vesel, če vidi mleko, ampak mleko ga naredi močnega in poživi le, če ga pije. Mir je mogoče doseči, ko vidiš Boga; nekdo občuti blaženost in ga ta poživi le, če se z Njim pogovarja.
Želja po odrešenju in koprnenje po Bogu je odvisno od pravega časa.
učenec: Nimam časa, da bi se zatekel k Bogu.
Sri Ramakrishna (smeje): Res je, če ni še pravi čas, se nič ne zgodi. Pred spanjem je deček rekel svoji materi: “Mati, prosim zbudi me, ko bom zaklical klic narave.” Mati je odgovorila: “Sin, pritisk klica te bo sam zbudil. Jaz te ne rabim buditi.”
Bog se je že odločil, kaj bo vsak prejel. Tašča je včasih dajala določeno vsoto riža svojim snaham, odmerjeno s skodelico. Dekleta niso dobile dovolj riža. En dan, na veliko veselje deklet, se je skodelica razbila. Tašča je nato rekla: “Lahko plešete in vriskate, moji otroci, ampak količino lahko prav tako dobro odmerim s svojimi rokami.’”
Daj Gospodu pooblastilo (power of attorrney).
Kaj drugega lahko storiš? Predaj Mu vse kar imaš in Mu daj pooblastilo. Naj On naredi, kar smatra, da je zate najboljše. Če daš svojo odgovornost velikemu človeku, ti ne bo nikoli škodoval.
Seveda je potrebno delati vaje. Ampak obstajata dve vrsti duhovnih aspirantov. Eni imajo naravo majhne opice, in drugi naravo majhne mačke. Mali opici nekako uspe, da se drži svoje matere. Ravno tako, nekateri aspiranti mislijo, da če hočejo doseči Boga, morajo velikokrat ponoviti Njegovo ime, meditirati določen čas, in narediti določeno količino vaj. Ta vrsta aspirantov skuša doseči Boga z lastnimi napori.
Na drugi strani, mala mačka se ne more držati svoje matere. Vse kar naredi je, da se uleže kjer je, in mijavka svoji materi – naj mati naredi karkoli hoče. Mati mačka jo včasih nese v posteljo, ali pa jo posadi zraven kopice drv. Mati jo bo dvignila z gobcem in jo nesla kamorkoli hoče. Ravno tako, so določeni aspiranti, ki ne računajo koliko duhovnih vaj naredijo; kolikokrat ponovijo njegovo ime, kako dolgo meditirajo in tako naprej. Oni le ihtijo in ga kličejo z velikim hrepenenjem. Bog jih sliši in ne more ostati odsoten, ampak se jim pokaže in jim dovoli, da Ga vidijo.
John Lennon (9. Oktober, 1940 – 8. Devember, 1980) – poslednji intervju, ponedeljek, 8. december, 1980. Nekaj ur pred umorom (umrl star 40 let). Posneto v Studiu Ena, v Dakoti, New York, za glasbeno oddajo RKO Radio Mreže.
18. Novembra, 3 tedne pred smrtjo, sta s ženo Yoko Ono izdala album Double Fantasy (uspešnice: (Just Like) Starting Over, Woman, Watching the Wheels). Prvi album po dolgi, 5 letnem premoru, kjer kitare skorajda ni prijel v roke – tako pravi v enem intervjuju. V tem času je imel tudi intervju za BBC (6. decembra) in malo pred tem za Playboy (september). Torej ravno v obdobju, ko se je spet posvetil glasbi – v načrtih je imel še nekaj pesmi/albumov. In tako se mu je na nek način zgodilo to, kar je sam rekel za J.F.Kennedy-a, “he didn’t live to fulfill or let us down”.
Zakaj objavljam tale intervju, oziroma 13. in 14. del intervjuja? Ker ima nekaj zelo močnih misli, predvsem mi je pa všeč njegov odnos, njegov duh, njegova “borbenost”. Ima nekaj odličnih konceptov, in ti so podčrtani, predvsem mi je pa všeč, ker tako dobro zadane načrte “oblasti”, na primer: “In njihove sanje (socialistov, marksistov) so se po vojni sesule in potem so pisali te knjige, kjer projicirajo tega strašnega Velikega Brata, pošasti, kontrola prek robotov. Celo zdaj, se mi zdi, ti ljudje projicirajo predstavo o vesolju, projicirajo vojno v vesolju neprestano, kjer so ženske v mini krilu na voljo kot objekt poželenja in moški imajo soper-macho-johnwayne gonz on their hips. Pravim, da je čas, da se ljudje ob tem streznijo, ker projicirajo našo prihodnost. Ali hočemo da bodo naši otroci ali vnuki v vesolju bili bitko, mogoče ne Ruse, ampak Veničane?!” Podobno, “in nehajmo podpirati to paranojo 90 letnih moških, ki se igrajo mačo igrice s svetom in po vsej verjetnosti tudi z galaksijo. To namreč počno.” Sedaj pa si zamislite, koliko negativnih projekcij dobivamo danes preko medijev, filmov in nekaterih knjig..
Kar mi ni všeč je pa njegov “posvetni humanizem” ali če hočete, “materialistična duhovnost”. Ni vere v Boga, v večno življenje. Nekako na način, “molimo, meditirajmo, projicirajmo prihodnost in karkoli že pač, ampak le z namenom, da si bomo ustvarili lepo življenje tu na zemlji in se imeli fino”. Takšen kot je danes ‘New age’. In ta miselnost se mi zdi, da je tista, ki ga je ubila.
——————–
(13. del) John Lennon: (…) Bil sem le toliko iskren kot sem lahko bil tisti čas. Lahko ste le najboljše, kar ste tisti čas lahko. Ampak bistvo pisanja pesmi je..
Ker ljudje kar naprej sprašujejo, “kaj delaš, kaj sta delata z ‘Bed-In’ (njun protest leta 1969 proti vojni v Vietnamu), kaj delata s ‘Two Virgins (album iz leta 1968, skupaj z Yoko)’, kaj delata skupaj, kaj delata, kaj delata?” Takrat sva prvič prišla z: “Vse kar praviva je, dajmo miru priložnost (’Give peace a chance’).” To je dobesedno prišlo iz mojih ust kot odgovor novinarju, potem ko sva bila milijonkrat vprašana, kaj počneta? Vse kar pravim je, da dajmo miru priložnost. Ne da imam odgovor ali nov model za družbo, ker ga nimam, in ne verjamem, da ga kdorkoli drug ima. “Pokažite mi načrte” pravi ‘Revolucija’, Beatelsova ‘Revolucija’ oz. moja revolucija na to temo. Pokažite mi načrte, preden podremo vse zgradbe. Ampak dajmo miru priložnost (Give peace a chance), predstavljajte si (Imagine) je enaka reč, takoj me je prešinilo.
Le predstavljajte si, če ne bi bilo držav; ne da ne bi bilo koščka, kjer ima vsak svoj mali košček zemljišča. Ampak predstavljajte si; bil je čas, veste, ko niste rabili potnega lista, da potujete iz države v državo. Kakšen svet smo ustvarili.. Resnično! Včasih je bilo dobro potovati okoli (good go around). Kaj je ta igra, da ne morete.. Da je nekako to Amerika in čez polje je Kanada in da morate imeti vse vrste papirjev in slik in značk in potnih listov. Mislim, ko razmislite o tem, to je noro, noro je! Ne moremo svet zapakirati v majhne koščke na takšen način. Vsi smo različni.
Novinar: (..)
John: Ne poznam zgodovine dovolj dobro, da bi vedel, kako so ljudje shajali v preteklosti. Ampak ko je Marco Polo obiskal Kitajsko, brez dvoma je bilo tvegano zapustiti Rim, in iti čez vse te države. In ko so Križarji zapustili, ne kot velika vojska, ampak kot kmetje, ki so šli preko, so morali naleteti na težave. Seveda boste naleteli na težave.. Mogoče bodo vedno tepci (nuts), ne vem..
Ampak zamisel o tem, da si predstavljamo, da ni držav, da si predstavljamo, da ni religij, ne da si predstavljamo, da ni Boga; čeprav naj bi prišlo tudi do tega. Predstavljajte si, da ni NADVLAD. Predstavljajte si, da smatramo Jezusa Kristusa, Mohameda, Krišno in Milarepo (Tibetanski yogi in pesnik) ENAKO, da nam ni treba častiti katerega od teh, ki ga nočemo. Predstavljajte si, da ni katoličan proti protestantu, da ni žid proti kristjanu, da resnično dovolimo svobodo religije, resnično! Le predstavljajte si, bi bilo res tako grozno?
Yoko Ono: Kajti bistvo je, da ljudje kot G.Orwell in mimogrede, tudi on je moški. Vsi ti moški, so projicirali zelo negativni pogled prihodnosti in predstavljanje projekcije ima zelo močno čarobno moč. Na tak način je bila ustvarjena družba. In ker imamo vse te negativne predstave, in seveda bo to ustvarilo družbo. Tako da sva skušala ustvariti bolj pozitivno podobo, ki bo ustvarila drugačno vrsto družbe. In veste, celo v starih časih, vedno smo imeli sanje. Obstaja neke vrste sen človeške rase. Vedno smo želeli leteti, in sedaj lahko letimo. Naslednji korak, verjetno, je, da bi bili miroljubni.
John: Drugi veliki sen človeštva je.. Eden je bil leteti, za kar smo potrebovali dolgo, ampak najprej si je moral to nekdo zamisliti. Drugi je bil doseči Luno, je res? Kar smo. Seveda je bila to ameriška raketa, kajti tako je bila zgodovina tisti čas, ampak človeštvo je doseglo Luno, ker so rekli, “da je to en velik korak za človeštvo”, bilo je za vse, vsi smo šli na Luno.
Ampak sedaj celo nogometaši to počno, kar sva midva počela takrat, kar je projiciranje prihodnosti na pozitiven način. Ljudje pravijo, “ti si naiven, bedast in neumen.” Morda so naju ranili na osebni ravni, ampak kar sva počela, ko sva govorila o čarovniji, meditaciji, je projiciranju ciljev.. Kar počnejo poslovneži, imajo tečaje, nogometaši to počno; molijo, meditirajo pred tekmo, predstavljajo (vizualizirajo) si, kako so zmagali. Billie Jean King si vizualizira vsako potezo na igrišču. Kar sva midva počela je, da sva bila pionirja tega gibanja, kar je projicirati prihodnost, imeti cilje, ki jih lahko dosežemo. Veste. Ljudje projicirajo svojo lastno prihodnost. In kar sva midva hotela narediti je, da si predstavljamo lepo prihodnost.
Yoko ima prav, moški, celo Aldoux Huxley in George Orwel, ki je napisal 1984. Če pogledate v Orwellovo življenje, bilo je mučenje in to in ono in bil je vzgojen v določenem okolju, v moško dominantnem svetu, polnem marksistov, stvari o španiji. In bili so vsi iz tistega obdobja, kjer so imeli tiste sanje, pri katerih je bil socializem odgovor na vse. In njihove sanje so se po vojni sesule in potem so pisali te knjige, kjer projicirajo tega strašnega Velikega Brata, pošasti, kontrola prek robotov. Celo zdaj, se mi zdi, ti ljudje projicirajo predstavo o vesolju, projicirajo vojno v vesolju neprestano, kjer so ženske v mini krilu na voljo kot objekt poželenja in moški imajo soper-macho-johnwayne gonz on their hips. Pravim, da je čas, da se ljudje ob tem STREZNIJO, ker projicirajo našo prihodnost! Ali hočemo da bodo naši otroci ali vnuki v vesolju bili bitko, mogoče ne Ruse, ampak Veničane (prebivalce Venere). Veste, če deluje za nogometaše in tenisače, lahko deluje za vse nas. Moramo projicirati pozitivno prihodnost. Mislim da so to Kristus in Mohamed in ti ljudje govorili, na svoj način v tistem času za družbo (nja, niti ne..).
Novinar: (…) Napisal si pesem imenovano ‘Moč ljudem’ (Power to the people), ampak če je res, da je le 53% ljudi glasovalo, da jim je mar, mislite da imajo ljudje več moči ali jo imajo manj? Jim je sploh mar?
Yoko: Ljudje so vedno imeli veliko moči. Politiki se zanašajo na dejstvo, da ljudje ne razmišljajo. In če bi vsak oseba, vsak od nas, bi res bil osredotočen in začel razmišljati sam zase, potem nimajo možnosti. Smo kot zelo močni bogovi in boginje.
John: Če skušam še enkrat reči enako stvar, bi rekel, da ljudje imajo moč. Ne mislim moč pištole. Imajo moč, da naredijo in ustvarijo družbo, ki jo želijo. Vsi smo to ustvarili skupaj, ni bilo nekaj kraljev in generalov. Morda smo vložili moč v Napoleona in morda so bili Nemci zavedeni preko Hitlerja. Ali so zaradi tega Nemci drugačni od ostalega človeštva? Sploh ne, verjemite da bi se lahko zgodilo kjerkoli, zgodilo se je pač tam v tistem trenutku v času. V redu? Enkrat se obrne na levo, drugič na desno. Na dolgi rok je brez pomena. Celo odkar sem bil zavesten politike; je bilo desno v 50ih, levo v 60in, na nek način nič v 70ih in spet gre v desno. Če bodo vsi paničarili in le REAGIRALI na iluzorno desničarsko, ki bo vse ubilo, boste to dobili. Verjamem, da ni potrebno da je tako le zaradi tega, ker ima nekdo desničarsko prepričanje ali predvideno ima drugačno prepričanje politično kot drugi ljudje. Osebno nisem nikoli volil v življenju, kako vam je to všeč?
Obstaja Beatles-ova knjiga, ki smo jo imeli na turneji leta 64, in jaz sem na vrhu in kaže tega mladega John Lennona in piše, “noben lažen politik mi ne bo prišel do živega”. Ampak sedaj se soočim z temi politiki, ker ne verjamem, da so vsi politiki lažni. Oziroma ne bom kategoriziral niti politikov, kajti veliko sem se naučil od kar sem bil star 23. Ampak, mislim da politika ni edini odgovor, veste. Mislim da ta zamisel, da izvolimo te voditelje in potem pričakujemo, da bodo naredili čudeže za nas. Sedaj.. Kennedy je velik sen za ljudi, ker ni živel, da bi izpolnil ali nas razočaral (didn’t live to fulfill or let us down). Ne zanikam kar je Kennedy bil in kaj pomeni ljudem, ampak realnost je, da če bi bil živ, kako veste, kako bi se odrezal. Ali kako bi potekala vojna in vse skupaj. Tako da investiranje v voditelje, z nadnaravnimi močmi; ali so to pevci, politiki ali filmske zvezde, ali nogometni junaki, to ne deluje, enostavno ne deluje! Kajti posadimo jih na prestol in takoj jih vržemo dol.
(14. del) ——————————– Tako da bo Regan prišel in vsi desničarji bodo čakali, da bo naredil kar oni hočejo in ko ne bo, ker je nemogoče, ker je predsedniško tako velika reč za vsakogar in pomeni veliko več kot neka lokalna levičarska ali desničarska skupina. Da ne more izpolniti sanj desničarjev, tako kot Carter ali Kennedy ne bi mogla nikoli izpolniti sanj levičarjev, preveč je investirano v enega človeka, v eno skupino – in jaz ne verjamem v to.
Novinar: ..rekel je, da je načeloma to zastarel sistem.. in ne more delovati ne glede na karkoli.
John: Saj je zastarel sistem. Zaradi tega sem iz generacije, ki ne voli. Nikoli ne bom volil enega od teh ljudi, ker vem da Donald ne more nikoli nič narediti zame.
Yoko: Ampak obstaja neko ‘grass root’ gibanje, ne govorim o ‘underground’ ali o čem radikalnem. Ampak vsaka skupnost šteje. Najprej moramo poskrbeti za našo hišo, našo družino, našo skupnost, naše mesto. In če bi vsak človek razmišljal na ta način, bo delovalo. Namesto da investiramo našo energijo v eno skupino ali vlado.
Novinar: …ko že govorita o moči, in imate ljudi, veliko ljudi – če pogledate v ankete, ko pravijo, “ja, so naftne družbe, korporacije vodijo naše življenje in resnično ne moremo nič narediti, popolnoma smo nemočni in lahko le obupamo.” Kar se zdi, če verjamete medijem, da je to tisto, kar se dogaja.
John: Ampak kdo verjame medijem. Investirajte v medije in taka moč je tudi šala. Veste. Kdo je dal medijem.. oni so tako ali tako del sistema moči, ampak ne kažem s prsti. Me razumete? Ne verjamem, da so mediji ločeni od družbe; ne verjamem, da so politiki ločeni od družbe. Ne verjamem, da so pevci, nogometaši in filmski zvezdniki, LOČENI OD DRUŽBE, je le da smo razvili to reč, zaradi kakršnegakoli že razloga, da mislimo… Da smo vsi razdeljeni v te male razdrobljene koščke; države, spole, rase… Smešno je, neandertalsko je kot je neandertalski politični sistem. Je le.. Ne morem reči, kaj bi moralo biti, veste, lahko rečem le, da ne verjame v te reči in to je dovolj.
Yoko: Na nek način vsi ustvarjamo te iluzije in potem zaupamo tem iluzijam. Mediji niso resnica, politiki niso resnica – resnica leži v nas, v vsakem od nas. In če lahko dostopimo do te moči v notranjosti, da se soočimo z vsakdanjim življenjem in s situacijami, kjerkoli že si. Potem bo v redu.
Novinarka: To je zelo holističen pristop..
John: Točno, holistično potrebujemo. Ne le na zdravstvenem področju, potrebujemo v političnem, globalnem področju in nehajmo podpirati to paranojo 90 letnih moških, ki se igrajo mačo igrice s svetom in po vsej verjetnosti tudi z galaksijo. To namreč počno.
Yoko: To je Veliki Očka.
Novinar: Ampak vidva sta na zelo vplivnem položaju, ko lahko daste izjave ali ustvarita ploščo…
Yoko: Se zelo zavedava najine moči, karkoli že to je, in jo negujeva in skušava biti zelo previdna pri najinem življenju zaradi tega. In tudi skušava komunicirati s to močjo kolikor se le da. Ampak vsi to imate, na nek način, in v stopnjah. In to bi morali uporabiti in to pomeni, komunicirati in povedati drug drugemu, drug drugemu zagotoviti, da smo tu skupaj.
Novinar: Če povzamem kar Yoko pravi, imata zelo veliko moči, ampak veliko ljudi enostavno ne verjame dovolj vase, da bi uporabili to moč, ki jo imajo znotraj.
John: Ampak se spreminja, moram reči. Poglejte. Ko rečem, da nogometaši to počno in podjetniki to počno,.. Mislim, dejstvo je, da ljudje verjamejo v to, da projicirajo svojo lastno moč, vizualizirajo cilje, vizualizirajo pozitivizem, in ko delajo te stvari se spreminja svet. Za vse je potreben čas. Mislim da to, da smo bili v 60ih vsi polni upanja in potem so vsi postali depresivni v 70ih, ki so bila grozna. Ta odnos, da so bila 60ta zaradi tega negirana in označena kot ‘naivna in bedasta’ in da so 70ta realnost, kar pomeni naličiti se in plesati v diskoteki, kar je bilo v redu v 70ih. Ampak jaz ne negiram 60ih, ne negiram 70ih. Semena, ki so bila posejana v 60ih in verjetno so bila posejana generacije pred tem. Ampak seme, karkoli se je že zgodilo v 60ih, cvetenje tega je v feminizaciji družbe, v meditaciji, v pozitivnem razmišljanju, ki ga ljudje uporabljajo na vsakem koraku, to je direkten rezultat odpiranja v 60ih. Mogoče smo bili v 60 naivni in kot otroci smo vsi šli v svojo sobo in rekli (stokali): “Nismo dobili čudovitega sveta z rožicami in mirom in veselimi čokoladami in ni bilo le lepo in čudovito ves čas..” In to so vsi počeli, “nismo dobili vsega, za kar smo hoteli.” Ravno tako kot otroci! “In vsi so šli nazaj v svoje sobe in jokali in ‘le igral bom rock & roll in ne bom nič naredil – ostal bom v svoji sobi in svet je umazan in grozen prostor, ker nam ni dal vsega, za kar smo jokali.’ Je res!? Jokanje ni bilo dovolj.
Tisto, kar so nam 60ta dala je, da so nam pokazala možnosti in odgovornosti, ki jih vsakdo od nas ima. Ni bil odgovor, dal nam je le delček možnosti. In v 70ih so vsi obupali, ‘nananana’, in verjetno bodo v 80ih ljudje rekli, “v redu, dajmo spet projicirati pozitivno stran življenja.” Svet je bil tu dolgo časa in verjetno bo še dolgo časa tu.
Yoko: (…)
Novinarka: Misliš, da če bi ljudje spoznali holističen potencial za zdravljenje in rast znotraj njih samih, da bi to ustavilo iskanje in bežanje k določenim skupinam, religioznim, psihološkim, karkoli že, po nenadne odgovore?
John: Da.. Mislim. Vendar to je del vseh nas, tudi mene, da hoče pripadati neki skupini. Ne, ne mislim glasbeni skupini, ampak skupini v družbi, kajti da ti občutek varnosti, ko so težki časi ali se zdi, da je nevarnost vojne ali denarne krize. In mediji, s pomočjo javnosti in politikov, to še napihnejo – da je konec sveta, ali konec Amerike ali konec finančnega imperija, karkoli že je. In vsi postanejo negotovi in hočejo pripadati skupini – vključno z menoj. Vedno sem hotel pripadati nečemu, čeprav sem bil na zunaj vedno upornik. Del mene je vedno hotel biti del nečesa. Ampak to je negotovost. Ne pravim, da kdorkoli se je dal pokristjaniti ali karkoli že druge skupine so.. Vendar na splošno, se mi zdi to znak negotovosti, ker to prepoznam v samemu sebi, in ko grem čez to grozno negotovost, da se svet podira in postaja nor in nima več smisla. “Ali ne bi bilo lažje, če bi bil skupaj s temi ljudmi, temi nekaj 100 ali nekaj 1000, ki vsi mislijo na enak način” in življenje je lažje na takšen način. Ampak mislim, da ljudje spoznavajo, da ni konec sveta, apokalipsa se ne bo zgodila, ne glede na to, s čim nas STRAŠI določena oseba. Ti ljudje so mahali z napisi o koncu sveta. Spomnim se risank o koncu sveta, ko sem bil 12, veste. Naša cela generacija, najina cela generacija je bila vzgojena z vodikovo bombo (H-Bomb). Spomnim se Bertrand Russell-a in vse te vodikove bombe, in verjetno je to razlog, da smo bili vsi pristaši na ‘rock & roll’-a v 50ih, ker gre lahko vsak trenutek bomba v zrak. Ampak resnično se mi zdi, da se to ne bo zgodilo. In kaj se bo potem, če se to resnično zgodi? Kaj se bo zgodilo, če vržejo bombe povsod po zemlji, kaj se bo zgodilo? Bo nekdo odgovoril na to? Točno, ali bomo živeli ali bomo umrli, in če bomo umrli, se bomo morali spoprijeti s tem in če bomo živi, se bomo morali spoprijeti s tem. Tako da skrb o tem ali bo Wall Street ali če bo prišla apokalipsa v obliki velike zveri nam ne bo storilo nič dobrega iz dneva v dan.
In kljub vsej tej pameti, kljub vsemu temu novemu razvoju, smo soočeni z novimi in novimi problemi – za katere so večinoma vzrok predhodnje rešitve.
Ne da bi se kaj naučili, še vedno iščemo z, v principu, istim načinom razmišljanja in dojemanja sveto, nove rešitve. Te rešitve išče človek, ki ne zna normalno živeti v svoji družini, ki se ne zaveda globine življenja, ki ga je strah smrti, ki misli, da je le on edina pametna inteligenca v celem vesolju in da preko njega ne obstaja nič. Človek, ki stalno beži od sebe, človek, ki se zakoplje v raznorazne projekte, da se mu ja ne bi bilo potrebno ukvarjati s svojimi preteklimi ranami. Človek, ki izkorišča vse povprek in gleda na svet le skozi okno egoizma; številk na bančnem računu, moči, slave in ugleda.
Po eni strani se mi zdi, da se to dogaja namenoma. Zavestno ali podzavestno ti posamezniki hočejo, da bodo vedno obstajali problemi. Kajti dokler so vedno znova novi in novi problemi, jih je potrebno reševati in potrebujemo nekoga, ki bo poiskal rešitve – in dokler se problemi rešujejo, toliko časa se ni potrebno soočiti s samim seboj, z intimno okolico, in vsem ostalim zgoraj naštetim.
In kakšne vizije imajo ti ljudje, kakšne orkovske vizije.. Tehnologijo, ki bo preprečila, da se bo avto zaletel na avtocesti, da se bo pravočasno ustavil – kar predpostavlja, da avto vozi nesposoben in neodgovoren voznik/človek. Potem osvetlitev; že tako in tako je preveč svetlobnega onesnaževanja, in sedaj bi skorajda radi, da se vsaka pot, po kateri človek hodi, osvetli – da se le ne bi bilo potrebno soočiti s temo. Ali pa tale, super planet, “kjer se namesto rek pretaka vroča čokolada, namesto snega pada sladka smetana” – si predstavljate, nič vode in le vročo čokolado, nič snega in le sladko smetano? Koliko debelosti in bolezni bi šele bilo na takšnem planetu. Ali pa sistem izobraževanja, ki ne bo spodbujal ustvarjalnosti in lastnega odločanja, ampak bo spodbujal stalno nezadostnost, stalno potrošnjo in nenehno odvisnost od ljudi v vladi/korporacijah; ker prihajamo v čase, ko je vse robotizirano, in od človeka se tako ali tako ne zahteva drugega kot da je poslušen in troši.
…No, četudi bi se neki res pametni ljudje zakopali nekam in prišli na dan z neko res odlično tehnologijo, recimo ‘zero point energy’, ter tako vse lokalizirali in naredili neodvisno, bi to res bila rešitev? Predstavljajte si nek tak generator, ki bi celotno hišo oskrboval z elektriko in posledično tudi toploto, brezplačno. Ali pa avto, ki bi imel takšen motor; nič več tankanja in plačevanja bencina oz. nafte, nič več strupenih izpustov. Bi to rešilo človeške probleme ali pa bi jih spet le prekrilo in pospravilo za nekaj časa pod preprogo? Ne vem… Mogoče ideja za kakšnega učitelja, da organizira spis na to temo ali pa kakšna nagradna igra za blogerje – to vedno pali. Pa da vidimo, kakšne ideje se ljudem motajo po glavah.
Vendar se sam bolj nagibam k temu, da ne rabimo novih tehnologij, niti ne rabimo več denarja na bančnem računu. Ne rabimo ga. Rabimo pa človeške odnose, poskrbeti za ljudi, ki so nam bili dani v varstvo, se poslušati, podpirati, si pomagati. Rabimo se angažirati, narediti kaj za lokalno skupnost in ne čakati zgolj na ljudi z diplomami, na tiste “ki znajo” in ki so “za to usposobljeni ali za to pristojni” (in kot nalašč, si sedaj vlada prizadeva to onemogočiti), rabimo sami razvijati svoje sposobnosti in se učiti. Rabimo omejiti svojo razvajenost, si pridelati lastno hrano, bolj razumno ravnati z materialnimi rečmi, kupovati po pameti, manj kuriti.
Predvsem pa rabimo ljudi, ki jim zdrava pamet pomeni več od moči, slave in bogastva. Ljudi, ki delajo na podlagi tega, kar je Prav, in ne na podlagi tega, kar od njih zahteva, velikokrat nečloveški, sistem. Ljudi, ki jim Etično ravnanje pomeni več kot strogo ravnanje po črki zakona…
V primerjavi z našimi predhodniki res živimo bolj brezskrbno življenje. Lakote ne poznamo, hrano dokaj lahko pridelamo, police v trgovinah in hladilnik nikoli ni čisto prazen. Vsak ima streho nad glavo, mirno spanje, relativno stalen prostor za bivanje. Za bolezni znamo poskrbeti – večinoma zdravnik in zdravilo. Najnovejše novice dobimo v roku nekaj ur, vemo kaj se po svetu dogaja, kakšne zakone sprejema naša vlada. Internet nam je dal instanten dostop do informacij skorajda kjerkoli na svetu, lahko spremljam kaj se dogaja s prijatelji čeprav jih nisem videl že nekaj let (jaz osebno sicer facebooka ne uporabljam), pogledam marsikateri dokumentarec/intervju/govor, ki ga sicer na televiziji ne predvajajo… Potovanje iz kraja v kraj ni nikakršen problem; avto ali v skrajnem primeru kolo, avtobus ali vlak in sem hitro na cilju. Zamislite si, koliko časa bi porabili 60 let nazaj s konjem ali peš, da pridete do Ljubljane? Lahko si privoščim marsikatero adrenalinsko aktivnost… Dobite generalni vtis.
Vse imamo danes. Tehnologija nam omogoča praktično vse. Če je le denar in tudi srednji standard omogoča izjemno lagodno življenje. Na materialnem nivoju nam je tehnologija prinesla blaginjo, v pravem pomenu besede…. Čeprav…. Če malo bolj pomislim, če pogledam pod preprogo, to sploh ne drži… Tehnologija ni prinesla nikakršne blaginje, mogoče za neko izredno kratko obdobje, a se že nekaj časa vse podira. Pri čisto osnovnih rečeh; hrana, voda, zrak, svetloba, zdravje, varnost,…
(…)
Kaj je tehnologija prinesla na področju osebnostnega razvoja? Na področju razvoja “človečnosti” oz. srčnosti, nekih višjih kvalitet/vrednot, po katerih naj bi človek strmel? Ljubezen, toplina, sočutje, spoštovanje, razumevanje, medsebojna pomoč,… Interakcije med ljudmi so postale plitve, robotske. Grem v knjižnico, “dober dan”, niti pogledam ne nobenega, “ali imate mogoče to knjigo”, gledam nekam stran, knjižničarka v računalnik in tipka, “izvolite, ste to iskali”, gleda v knjigo, “da, to sem iskal”, tudi jaz gledam v knjigo, “si boste še kaj izposodili”, “ne, hvala”, “takole, do petnajstega, dve knjigi sta pa še doma”, gleda že na novi kup knjig, “hvala” gledam v knjige, odpiram torbo in jih dam notri, “na svidenje in lep dan”, z mislimi sem že drugje, to sem rekel čisto avtomatsko, “na svidenje” gleda v računalnik oz. se loteva nekega drugega dela – Pika.
Ta stik z očmi, to, da lahko res rečeš, “vidim te” – ne, tega ni. Že malo daljši kontakt kot nekaj sekund izpade prav čudno, moraš se stran obrnit – že med kolegi/prijatelji. In tudi, če zavestno rečeš, “dajmo malo dlje držati očesni stik”, ni čutiti neke globine zadaj… ne prodre pogled v globine, ne začutiš človeka.. Vsaj jaz ga ne. Tisto, da bi res lahko rekel, resnično rekel, “da, zdaj pa vem, zdaj sem te pa videl”. Ko lahko razbereš najbolj skrite lastnosti. Tako kot je slišati iz kakšnih zgodbic od mojstrov.
Kat da bi človek s to tehnologijo naredil še dodaten debel, jeklen in neprebojen oklep okoli sebe, kjer mu nič ne more do živega. Je sicer malo okrnel, določene reči delujejo bolj počasi (razmišljanje), nekatere reči se ne morajo izraziti (igrivost, ustvarjalnost), druge so zamrle (spomin in občutljivost), vendar na varnem v svojem oklepu. Edino eno OKENCE, edin ena špranja je ostala, ki ne more biti zakrita, in to so OČI. Zato je potrebno ta pogled tako varovati in braniti z vsemi močmi, da le kdo ne bo prodrl in videl mojo bedo in otopelost in zagrenjenost in vse te napake in grehe, ki jih nosim. Da bo le ostalo vsemu svetu skrito – Boga, ki vse vidi in vse ve, ki je tudi milostljiv in odpušča in dober in pravičen, smo pa tako ali tako izbrisali iz vidnega polja.
Sedaj pa pričakujemo, da bodo ljudje s približno enakim načinom dojemanja sveta, odkrili kakšno boljšo tehnologijo, ki bo človeka rešila iz te zagate? ..(sledi)..
Znanje, ki človeka vodi k spoznanju Boga je resnično znanje. Vse ostalo je nepomembno. ~Sri Ramakrishna
Ni cilj človeka neko lepo
in brezskrbno življenje na tej zemlji;
hiša, mož, družina in pes.
Ni cilj visoko razvita tehnološka civilizacija.
Ni cilj ne-stresno življenje.
Ni cilj poigravanje z mentalnimi močmi.
Ni cilj samo-hipnoza v neko lažno resničnost.
Ni cilj večna rast.
Ni cilj vitka postava in telesne akrobacije.
Ni cilj da (iz gozda) preženemo in pobijemo vse kar nas ogroža.
Cilj je spoznanje Boga, jaz si to predstavljam kot neko čisto spremenjeno stanje zavesti, Vilinsko stanje zavesti, da postanemo (skorajda kot) angelska bitja, bitja svetlobe. In na poti do tja nam tehnologija in lagodno življenje ne bost čisto nič pomagala.
Jezus Kristus bi temu rekel večno življenje, drugi celostna preobrazba zavesti, tretji nirvana, četrti morda novi Jeruzalem (Raz 21,2), peti… Tudi meni so takšne reči izjemno blizu; a kako tja priti, kako doseči ta cilj?
Če hočem nekam priti, če hočem nekje živeti, v takšnem okolju zdržati in se udobno počutiti, moram na nek način biti dovolj zrel. Kroničen kadilec bi težko shajal v okolju nekadilcev. Nek nasilen človek, ki se rad izživlja nad drugimi, živi uživaško življenje, takšen človek s svetimi ljudmi ne bi shajal. Orku bi bilo prebivališče Vilincev neudobno (pomnite že Boromirja v Lothlórien-u).
Za vstop v večno življenje, v novi Jeruzalem, so torej potrebne priprave. Potrebno se je pripraviti. Medtem ko smo tu na tej zemlji, se moramo čim bolj potruditi, da bomo živeli v skladu z vrednotami, ki jih ima večno življenje. Kakšnimi vrednotami?
Mislim da so te precej dobro opisane v svetih knjigah in v knjigah nekaterih drugih svetih ljudi. Na primer:
‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem.’ To je prva in največja zapoved. Druga pa je njej enaka: ‘Ljubi svojega bližnjega kot sam sebe.’ ~Mt 22,37-38
Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. ~Mr 9,34
Zato tudi vi ne sprašujte, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Po vsem tem sprašujejo pogani. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite prej njegovo kraljestvo in vse to vam bo navrženo. Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte, kar imate, in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, in zbirajte neminljiv zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. ~Lk 12,29-34
In še na desetine drugih nasvetov in primerjav in zgodbic, da bi ja razumeli, da bi ja dojeli, da bi ja imeli vero v resničnost teh besed in da bi po veri tudi delovali.
Ampak ljudje smo preveč pametni, vemo boljše, vemo, da so te reči le neke pravljice za tiste, ki so izgubili svoj smisel v posvetnem življenju. Mi imamo tehnologijo, imamo institucije, imamo podjetja; kdo rabi Boga, še sočloveka skorajda ne rabimo več – mi smo sami sebi zadosti.
.. Kaj pa je sploh tehnologija naredila za človeka, za človeški Razvoj, za razvoj srčnosti? Ste že kdaj razmišljali o tem?..(sledi)…
Stehpen Jackson Games. Iz leta 1994 (oz.1995), imenovane ‘Illuminati: New World Order’, zgodnja različica ‘Illuminati’ že iz leta 1982.
Kot se malo že v teh kartah kaže, so tili Illuminati, NWO (New World Order), New Age in podobne reči neke vrste vojna Luciferja/Satana proti Kristusu, proti Bogu in tudi proti človeku. Kako? Zakaj? Čemu? O tem bolj podrobno, lahko si pa že sedaj pogledate kaj od Malachi Martin-a, spodaj je pa še razlaga dveh kart s strani cuttingedge.org (mislim da ameriških fundamentalistov – no ja, tudi oni imajo kakšno dobro).
Če pri raziskovanju kam svet gre, teh Illuminati-jev (ki so satanisti), izpustite duhovno dimenzijo, izpustite Boga, Jezusa Kristusa,.. ter tudi Satana in Luciferja in podobno, potem (a) ne boste prišli daleč, (b) boste precej zafrustrirani in (c) ne boste sposobni najti dolgoročnih rešitev. Na primer, če pogledate Marcel-a Messing-a in David Icke-ja, ki te reči nekako povežeta, ali pa Alex Jones-a in podobne, ki jim je ravno za te reči, boste našli očitno razliko v marsičem.
Komentar ni potreben, načeloma kar vemo za kaj gre, čeprav še nismo čisto dojeli… Oil Spil je sicer nov, ampak nekako na isti način. Hrana.. Tole naslednje je pa malo bolj subtilne narave:
Al Gore karta je smešna, pod njo piše: “imate +8 za direktni nadzor nad katerokoli zeleno skupino”. Globalno segrevanje in ‘Neprijetna resnica’? In še vsa lobiranja, ki jih je počel?
Kill for Peace; to naredi posvetni humanizem, kjer je narava bolj pomembna od človeka in tistega, kar človeka presega. Kaj ostane po smrti, kaj ostane človeku, če njegove materialne dobrine izginejo, kam se bo obrnil če ni ničesar višjega? Če ni nečesa, kar presega materialni svet?… Opis karte Secular Humanists iz strani http://www.cuttingedge.org/news/n1855.cfm:
Kontrola uma, hipnoza, samo-hipnoza?
Je to rešitev in odgovor za tegobe človeštva?
Vzvišenost, aroganca, nadutost, zaslepljenost –
to je vse, kar takšne reči so.
Kje je ponižnost, spontanost, preprostost,
zaupanje v Življenje, zaupanje v Boga?
Hecno je to, da sem nekaj takšnih ljudi v živo srečal. In prav neverjetno je, kako so te reči razvije v zadnjem stoletju in kako so sedaj še vedno popularne – večinoma pri ljudeh, ki nimajo nobene predhodne izobrazbe s tega področja in ne odkrijejo subtilnih pasti. Med podobne organizacije (in metode) bi lahko dal tudi Landmark forum, pa Neuro Lingustitčno Programiranje, učenje hipnoze in samo-hipnoze, pa verjetno tudi vse kar je podobnega Holosyn-cu.
Vsi ti bi radi prinesli mir svetu
(malo grozljivo, ko takšni ljudje govorijo o miru
- le kakšen mir imajo v mislih, mir kot otopelost?),
vsi bi radi spremenili ta svet,
vsi ti bi radi v svoje vrste čim hitreje privabili čim več ljudi,
vsi ti bi radi, da se človeštvo združi pod njihovo streho,
vsi ti mislijo, da so najpametnejši in imajo edino oni prav in odgovor na vse,
vsi ti mislijo, da so le oni sposobni kaj narediti,
v resnici bi pa radi edinole zaslužili
in si pridobili čim več oblasti in kontrole nad ljudmi.
Seveda ni vse laž, marsikaj je res; saj zaradi tega je tudi tako privlačna cela zadeva, zaradi tega lažje zavedejo ljudi. Vendar kako se vse to izvaja, kakšne rezultate prinaša, kakšni so resnični nameni teh ljudi… to pa ni nič kaj lepega in dobrega. “Po njihovih sadovih jih boste spoznali” in “k vam prihajajo v ovčji preobleki, znotraj pa so grabežljivi volkovi”.
Inspiracija
Cetudi si v manjšini enega, je resnica še vedno resnica. - Mahatma Gandhi
John Lennon (9. Oktober, 1940 – 8. Devember, 1980) – poslednji intervju, ponedeljek, 8. december, 1980. Nekaj ur pred umorom (umrl star 40 let). Posneto v Studiu Ena, v Dakoti, New York, za glasbeno oddajo RKO Radio Mreže.
Zadnji komentarji