Tehnologija ne, srčnost da

In kljub vsej tej pameti, kljub vsemu temu novemu razvoju, smo soočeni z novimi in novimi problemi – za katere so večinoma vzrok predhodnje rešitve.

Ne da bi se kaj naučili, še vedno iščemo z, v principu, istim načinom razmišljanja in dojemanja sveto, nove rešitve. Te rešitve išče človek, ki ne zna normalno živeti v svoji družini, ki se ne zaveda globine življenja, ki ga je strah smrti, ki misli, da je le on edina pametna inteligenca v celem vesolju in da preko njega ne obstaja nič. Človek, ki stalno beži od sebe, človek, ki se zakoplje v raznorazne projekte, da se mu ja ne bi bilo potrebno ukvarjati s svojimi preteklimi ranami. Človek, ki izkorišča vse povprek in gleda na svet le skozi okno egoizma; številk na bančnem računu, moči, slave in ugleda.

Po eni strani se mi zdi, da se to dogaja namenoma. Zavestno ali podzavestno ti posamezniki hočejo, da bodo vedno obstajali problemi. Kajti dokler so vedno znova novi in novi problemi, jih je potrebno reševati in potrebujemo nekoga, ki bo poiskal rešitve – in dokler se problemi rešujejo, toliko časa se ni potrebno soočiti s samim seboj, z intimno okolico, in vsem ostalim zgoraj naštetim.

In kakšne vizije imajo ti ljudje, kakšne orkovske vizije.. Tehnologijo, ki bo preprečila, da se bo avto zaletel na avtocesti, da se bo pravočasno ustavil – kar predpostavlja, da avto vozi nesposoben in neodgovoren voznik/človek. Potem osvetlitev; že tako in tako je preveč svetlobnega onesnaževanja, in sedaj bi skorajda radi, da se vsaka pot, po kateri človek hodi, osvetli – da se le ne bi bilo potrebno soočiti s temo. Ali pa tale, super planet, “kjer se namesto rek pretaka vroča čokolada, namesto snega pada sladka smetana” – si predstavljate, nič vode in le vročo čokolado, nič snega in le sladko smetano? Koliko debelosti in bolezni bi šele bilo na takšnem planetu. Ali pa sistem izobraževanja, ki ne bo spodbujal ustvarjalnosti in lastnega odločanja, ampak bo spodbujal stalno nezadostnost, stalno potrošnjo in nenehno odvisnost od ljudi v vladi/korporacijah; ker prihajamo v čase, ko je vse robotizirano, in od človeka se tako ali tako ne zahteva drugega kot da je poslušen in troši.
 

…No, četudi bi se neki res pametni ljudje zakopali nekam in prišli na dan z neko res odlično tehnologijo, recimo ‘zero point energy’, ter tako vse lokalizirali in naredili neodvisno, bi to res bila rešitev? Predstavljajte si nek tak generator, ki bi celotno hišo oskrboval z elektriko in posledično tudi toploto, brezplačno. Ali pa avto, ki bi imel takšen motor; nič več tankanja in plačevanja bencina oz. nafte, nič več strupenih izpustov. Bi to rešilo človeške probleme ali pa bi jih spet le prekrilo in pospravilo za nekaj časa pod preprogo? Ne vem… Mogoče ideja za kakšnega učitelja, da organizira spis na to temo ali pa kakšna nagradna igra za blogerje – to vedno pali. Pa da vidimo, kakšne ideje se ljudem motajo po glavah.

Vendar se sam bolj nagibam k temu, da ne rabimo novih tehnologij, niti ne rabimo več denarja na bančnem računu. Ne rabimo ga. Rabimo pa človeške odnose, poskrbeti za ljudi, ki so nam bili dani v varstvo, se poslušati, podpirati, si pomagati. Rabimo se angažirati, narediti kaj za lokalno skupnost in ne čakati zgolj na ljudi z diplomami, na tiste “ki znajo” in ki so “za to usposobljeni ali za to pristojni” (in kot nalašč, si sedaj vlada prizadeva to onemogočiti), rabimo sami razvijati svoje sposobnosti in se učiti. Rabimo omejiti svojo razvajenost, si pridelati lastno hrano, bolj razumno ravnati z materialnimi rečmi, kupovati po pameti, manj kuriti.

Predvsem pa rabimo ljudi, ki jim zdrava pamet pomeni več od moči, slave in bogastva. Ljudi, ki delajo na podlagi tega, kar je Prav, in ne na podlagi tega, kar od njih zahteva, velikokrat nečloveški, sistem. Ljudi, ki jim Etično ravnanje pomeni več kot strogo ravnanje po črki zakona…

….

 

0 Responses to “Tehnologija ne, srčnost da”


Comments are currently closed.