Našli smo ga

Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki.” Jn 1,45
 

Ozrl se je (Janez Krstnik) na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: ‘Poglejte božje Jagnje!’ Učenca sta slišala, kar je rekel in odšla za Jezusom. Jezus pa se obrne, in ko vidi, da gresta za njim, ju vpraša: ‘Kaj hočeta?’ Odgovorita mu: ‘Rabi (to pomeni učitelj), kje stanuješ‘ Reče jima: ‘Pridita in bosta videla.’ ~Jn 1,36-39

Janez in Andrej sta prva prišla k Jezusu in ga sama vprašala, “kje stanuješ?” (ni ju on “poklical”), Andrej je poklical Simona Petra. Naslednji dan je Jezus na poti v Galilejo srečal Filipa in mu reče: “Hodi za menoj!” (Jn 1,43) Filip je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega rodnega mesta. Verjetno so se poznali. Filip pokliče Natanael-a. Prvih pet učencev – tako Janezov evangelij.

Apostoli so bili preprosti ljudje, opravljali preprosta opravila, toliko za preživetje (ribarjenje), nekateri (Janez in Andrej) učenci Janeza Krstnika. Niso bili poročeni, niso imeli otrok, niso se izobraževali za duhovnike, niso imeli velikega bogastva, predvsem pa niso bili na nič navezani. Ko je prišel Jezus, so še tisto malo kar so imeli odložili in šli za njim.

Ni jih bilo strah (Lk 9,58), ni jim bilo potrebno “pokopavati očeta” (Lk 9,59), ni jim bilo potrebno prodajati bogastva (Lk 18,22), … Še več, celo pričakovali so Jezusa – logično, saj je Janez Krstnik o njem govoril. Pričakovali in pripravljali so se na njegov prihod, verjetno brali svete spise in živeli življenje v skladu z njimi. Med seboj so se poznali, poznali so tudi ljudi v Jeruzalemu; na primer, apostol Janez je poznal velikega duhovnika (Nikodema?) (Jn 18,15).
 

Kako smo torej mi? Jaz, ti, oni? Bi bili pripravljeni vse pustiti in hoditi za “Odrešenikom”? Greš v Ljubljano in Ga srečaš – bi šli takoj za njim? Bi ga vprašali “kje živiš” ali pa bolj diskretno in po ovinkih, “kaj moram narediti, da pridem v nebeško kraljestvo”? Če bi ti rekel, “hodi za menoj”, bi šli za njim ali bi mu rekli, “samo še domov skočim in nekaj malenkosti uredim” oz. “daj mi en teden časa, ker sem ravno sredi nekih projektov” ali pa celo, “mogoče kdaj drugič, ko/če se spet srečava, trenutno sem zaposlen z drugimi rečmi”.

Kako bi vi odgovorili, kaj bi storili?
 

No, Jezusa niso prepoznali vsi, prepoznali so ga le tisti, ki so ga pričakovali. Njegovi učenci so postali le tisti, ki so bili nanj pripravljeni. Mnoge je ozdravil, “vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila” (Lk 17,19), a jih ni povabil, da postanejo njegovi učenci – tudi sami večinoma niso hoteli. Drugi so nekaj časa bili z njim, potem pa: “Nevzdržna je ta beseda. Kdo jo more poslušati.” (Jn 6,60)

Tako vedno je – kdor ima vero, ta pričakuje in se pripravlja, ta naposled tudi vidi. Drugim so prioriteta posvetne/materialne reči, če jim omenite kaj duhovnega, “vse lepa pravljica, ampak kakšne so praktične (beri: materialne) koristi od tega”, “veroval bom, ko bom videl”, njihovo srce je na minljivih rečeh, “kjer tatovi kradejo in vlamljajo” (Mt 6,19), ali pa “sliši se lepo, a je potrebno preveč truda in odrekanja” – taki ljudje zagotovo ne bodo videli niti spoznali “Odrešenika”.

(Odrešenika… lahko tudi, ‘ne bodo’/niso zreli za ‘Večno življenje’)
 

2 Responses to “Našli smo ga”


  • ola, pohvala, dobre istočnice :)
    …. odrešenik, od kot bo prišel,od zunaj ali mogoče od … znotraj… kje ga iskati, pričakovat… kapo dol pred s.pismom ampak zakaj mam obcutek da je nekdo namerno zakompliciral preproste resnice. dostkrat se sprašujem ali je res potrebno odrekanje… mislim da je potrebno samo ..poslušanje.. sebe..tišne v sebi in ko pride impulz reagirati .. če ni impulza.. je bolje nič delat ker tko nemoreš naredit nč narobe :)( ne ustvarjaš ‘karme’)
    vse štima dokler ne pride impulz .. in se njegova izvršitev ne ujema z mojim prepričanjem (katerega mi je vgradil, ‘mi ga vgrjuje vsak dan’ sisitem starši, vzgoja.. pa se tega ne zavedam) in pol naredim tisto kar je prikladno ‘sistemu’ in tako se moj ego bolje pocuti ker se nisem izpostavil in sem varen… med drugimi kateri pocnejo isto… a na zalost sem stopil korak stran od odresenika :-(
    .. in nagradno vprasanje … ali si pripravljen vsak dan poceti tocno to kar resnicno 100% cutis v sebi (v primeru iz S. pisma hoditi za odresenikom) in se ne prilagajat NOBENEMU in nikomur ( v tvojem primeru ‘pustiti vse’)
    Lp, Rudi

  • dobro nagradno vprašanje, rudi…. odvisno kaj čutiš. Mojih osebnih občutkov, prepričanj itd. nočem 100% izražati, ker s tem lahko ustvarim več zmede kot harmonije, saj se le-ti nikoli popolnoma ne skladajo z občutki in prepričanji drugih ljudi. In kadar gre za osebne preference, ki so med seboj pogosto v konfliktu,…preference katerega so bolj legitimne? Moje ali tvoje? Moje ali sosedove?… Oboje so enako (ne)legitimne :-). Zato je za delovanje potrebna globoka modrost, ki je v skladu z the True, the Good, the Beautiful, kot bi rekel Platon:-)

Leave a Reply