Monthly Archive for April, 2011

Na eni strani imamo “ti si To” (ti si Bog), na drugi strani imamo, da smo grešniki (krščanstvo).

Da sem grešnik… kaj pa vem. Naredim veliko napak, velikokrat padem, veliko reči razbijem,… vendar zaradi tega nisem grešnik. Hočem reči, moje globine, globina Srca, globina Duše, ni grešna, grešno je edinole površinska osebnost. To sprejmem. Ampak ne, krščanstvo ti skuša v glavo vtepsti, da si grešen po dolgem in počez, da je vse na tebi grešno. Naj bi se zaradi tega bolj goreče iskal usmiljenje, bolje spovedal, bolj iskreno iskal Boga? Ali pa je zgolj oblika nadzora nad ljudmi, katero še pastirji ne izvajajo? Kaj pa vem…

Križev pot na primer;

“Vedi, do so hudobije tvojega jezike bile tiste lažnive priče, ki so preslepile sodnika, da je nedolžnega Jezusa obsodil na smrt.”
“Zakaj jaz sem kriv vajine žalosti, s svojimi grehi sem brusil meč, ki je ranil vajini srci. Ves osramočen in skesan vaju prosim: Odpustita mi! Usmiljenje, o Jezus, usmiljenje o Marija! Podelita mi milost, da vaju ne bom žalil nikdar več in da bom s sočutjem premišljeval vajino trpljenje in vajine bolečine.”
“O Jezus, zavoljo tebe hočem svojo dušo napolnjevati z bridkostjo in svoje grešno življenje hočem objokovati do smrti.”
“Pomisli, da ga je ponižala tvoja prevzetnost in vrgel tvoj napuh.”
“O nesrečni greh, ki samega Sinu božjega tako grozovito mučiš. Grešnik, ali ni tvoj ves potrti Jezus vreden tvojih solz? Reci torej z žalostnim srcem:
Vsemogočni Bog, ki držiš s svojim prstom nebo in zemljo, kdo te je tako neusmiljeno vrgel? Oh, to so storile pregrehe, v katere sem se povračal, in krivice, ki sem jih ponavljal. Od grehov ni nehala moja hudobnost in tako sem z njimi množil tvoje bolečine. Toda poglej, o Gospod, zdaj skesan klečim pri tvojih nogah in s tvojo milostjo trdno sklenem; Ne bom grešil nikdar več, moj Bog, nikdar več!”

Vedno znova, da Jezus trpi zaradi mojih grehov, da je zaradi mojih grehov bil križan, ter da moram biti zaradi tega osramočen oz. se zavedati svojih grehov, in prositi odpuščanja ter skleniti, da ne bom več grešil.

Vse dobro in prav.. Vendar te zgornje trditve postavljajo več vprašanj. (a) Kako je lahko Jezus pred 2000 leti umrl zaradi mojih grehov? Sem bil živ tudi 2000 let nazaj? Sem se jaz preselil v preteklost? Ali pa se je Jezus, kot živi Bog, preselil v mojo sedanjost, in je zaradi mojih grehov še vedno na križu in še vedno trpi križev pot? (b) Križev pot obravnava Jezusovo trpljenje in njegovo smrt. Konča se z njegovo smrtjo. Čeprav je živi Bog in čeprav je vstal od mrtvih.. (c) Jezus trpi zaradi mojih grehov?! Kot da ni dovolj, da jaz sam in moja okolica trpi zaradi njih!! Ali ljudje res niso imeli toliko refleksije, da bi spoznali, kako njihovo življenje vpliva na njih in okolico, v dejanskih okoliščinah? Ali so res morali projicirati posledice svojih grehov tisoč ali dva tisoč let nazaj? Ali ni bolj očitno videti posledice grehov v bližnji preteklosti in v sedanjosti? (d) Koliko ljudi se je zaradi takšnega križevega pota resnično spreobrnilo, se resnično skesalo, prosili odpuščanja, in sklenili, da ne bodo več grešili? In kako dolgo časa je to delovalo? Ali pa je bilo to namerno zavajanje, ker so preveč obremenili vernike s krivdo in odgovornostjo, in ker so šli predaleč nazaj v preteklost, naredili vse skupaj preveč abstraktno.
 

Vivekananda pravi nekaj takšnega; da nihče ne posluša svojih Učiteljev. Zahod ne posluša Jezusovega nauka, in vzhod ne posluša Upanišad/Bhagavadgite. Jezus uči uboštvo, kesanje, ponižnost, beraštvo, odpovedovanje materialnemu bogastvu,.. a vendar je zahod zelo aktiven, prevzeten, pohlepen, zelo rajastičen.

Na vzhodu pa Upanišade učijo o moči, Gita uči nenehno delovanje. Vendar je vzhod len, ležeren, apatičen,… tamastičen.

Verjetno je prav, da je temu tako. Če nekomu, ki je že tako tamastičen, nalagamo grehe, se bo pod težo grehov pogreznil. Če nekomu, ki je že tako prevzeten, govorimo o moči, bo s svojim napuhom prerasel še samega Boga. Po tej logiki je tudi prav, da se je Jezus, kot, po mojem občutku, največji od vseh inkarnacij Boga, rodil na zahodu, ker smo od vseh ras najbolj zaslepljeni, najbolj podvrženi skušnjavam.
 

Zato je lahko ideja na drugi strani, ideja “jaz sem To”, “jaz sem Bog”, zelo škodljiva že za tako prevzetnega zahodnjaka. Kaj hitro se zgodi, da se bo obnašal kot nevedni demon iz v prejšnjem zapisu omenjene zgodbice. Svojo zavest bo držal preveč v telesnem, ali kar se danes dogaja, preveč v emocionalnem/vitalnem telesu oz. v telesu želja in užitkov, in mislil, da je to Bog – najvišja stopnja zavesti. Hodil naokoli in razkazoval navidezno “modrost” ali bolje rečeno, svojo nadutost; brez ponižnosti, spoštovanja, razumevanja, sočutja, empatije, svetosti, satvičnosti, brez resničnega Spoznanja.

Je pa ta zamisel dobra mogoče za tiste, ki so postali preveč tamastični, ležerni in leni, da se malo poberejo iz svoje otopelosti in postanejo bolj aktivni. Čeprav…. tudi to ima ogromno pasti…..

Koliko jaz sam uporabim idejo “jaz sem To”? Všeč mi je ideja, da je moje bistvo neuničljivo, da je del mene vedno v Nebesih, da mojemu bistvu nič in nihče nič ne more, da je večno in vsevedno.
 

Ampak imeti v mislih idejo “jaz sem svoboden” je zelo dobro. Če vedno znova in znova ponavljate, “jaz sem svoboden, jaz sem svoboden”, postanete svobodni. Velja pa tudi, da če neprestano govorite, “jaz sem ujet (bound), jaz sem ujet”, v resnici postanete ujeti. Tisti, ki neprestano ponavlja, “jaz sem grešnik, jaz sem grešnik”, tak človek bo zagotovo padel. Namesto tega bi morali reči, “opeval (chant) sem Njegovo Ime, kakšen greh lahko sploh imam, kakšno omejenost?” ~ Sri Ramakrishna

Ampak ker se večinoma nahajam v svoji osebnosti, in sem še vedno navezan na telo in določene čustvene/emocionalne potrebe, mi je najbolj všeč ideja, da je tam zgoraj Nekdo, ki me spremlja in varuje in vodi in bo poskrbel zame; vse kar moram narediti je to, da Ga Poslušam in Mu Zaupam.

Lepo je namreč reči “jaz sem To”, ko je vse v redu. Kaj pa takrat, ko sem na tleh, ko ne vidim izhoda? Ko se vse okoli mene podira? Ko je ogrožena moja enksistenca? Bom takrat rekel, “jaz sem Bog, meni nihče nič ne more, se bom že sam rešil”? Ali ni boljše v tem primeru priznati svoj obup/nemoč, in prositi za pomoč/vodstvo. Zaupati/verovati, da je nekdo tam zgoraj, ki me bo uslišil in usmeril in mi “pokazal pota, po katerih moram hoditi”. Ali bo to Bog sam ali njegovi pomočniki, niti ni tako važno; važno je, da je nekdo tam.. To pa je že krščanstvo, mar ne?

Božji otroci smo, Božji sinovi in hčere; saj je Bog naš oče. “Oče naš, ki si v Nebesih, posvečeno bodi…” “Zato so ga Judje še bolj zalezovali, da bi ga umorili, ker je ne samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.” Ker je naš Oče, smo kot njegovi otroci dediči njegovega kraljestva, in bolj ko odraščamo, bolj mu bomo podobni, bolj bomo lahko delali reči, katere on sam dela. Bolj bomo lahko ljubili na način kot on sam ljubi. Seveda, če Ga bomo poslušali in spolnjevali njegova navodila. “Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki se bo izučil, bo kakor njegov učitelj.”
 

beta verzija