Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom

oziroma ‘Thomas a Kempis – De imitatione Christi’. Je najverjetnejši avtor te knjižice (naj bi bila “najbolj široko prevedeno katoliško delo, takoj za biblijo”); rojen leta 1379/1380, umrl 25. julija 1471. ‘Z devetnajstimi leti je vstopil v samostan “Mount St. Agnes” v bližini Zwolle-ja (Nizozemska), kjer je preživel preostanek svojega življenja. Svoj čas je posvečal molitvi, študiju, kopiranju rokopisov, poučevanju novincev, darovanju svete maše, spovedovanju. …’ (vir)

Spodaj objavljeno (in skenirano) izdajo je priredil Aleš Ušeničnik; primerjal z izvirnikom in popravil prejšnji prevod Andreja Kalana iz leta 1888, kateri je tudi uporabil še dva prejšnja prevoda; 1820 J. Salokar in 1872 bogoslovci lavantinskega semenišča. Natisnila Ljudska tiskarna v Ljubljani, Jože Kramarič, leta 1942; zaradi tega nekatere ne več običajne besede in jezikovni slog. Trenutno je v prodaji izdaja iz leta 1994, Mohorjeva družba, in še ena novejša različica. Objava je nekomercialne narave in je namenjena širjenju sporočila, tako da upam, da ni kakšnih težav glede avtorskih/prevajalskih/založniških pravic.
 
 

Tomaž Kempčan – Hoja za Kristusom: PRVA KNJIGA. Koristni opomini za duhovno življenje
(vseh 25. poglavij!; 09. junij, 2012; beta verzija)
 

1. Poglavje. O posnemanju Kristusa in zaničevanju vse posvetne ničemurnosti.

   1. ‘Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi’ (Jan 8,12), pravi Gospod. S temi besedami nas Kristus opominja, da posnemamo njegovo življenje in ravnanje, ako hočemo, da bomo v resnici razsvetljevali in da se bomo oprostili vsake slepote srca. Zato bodi naša prva skrb in naša najvišja učenost: premišljevati življenje Jezusa Kristusa.
   2. Kristusov nauk presega vse nauke svetnikov; in kdor bi imel pravega duha, bi našel v njem skrito mano. Godi se pa, da mnogi pogostoma poslušajo evangelij, a vendar imajo le malo občutja, zato ker nimajo Kristusovega duha. Kdor pa bi rad res doumel in v sebi občutil Kristusove besede, se mora truditi, da vse svoje življenje uravna po Kristusovem življenju.
   3. Kaj ti pomaga učeno razpravljanje o presveti Trojici, ako pa nimaš ponižnosti, brez katere ne moreš ugajati presveti Trojici? Zares, kdor učeno govori, zato še ni svet in pravičen; le krepostno življenje naredi človeka Bogu ljubega. Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje. Ko bi znal na pamet sveto pismo in vse kar modrijani uče, kaj bi ti vse to pomagalo brez božje ljubezni in milosti? ‘Ničemurnost nad ničemurnost in vse je ničemurnost’ (Prid 1,2) razen Boga ljubiti in njemu edinemu služiti. To je najvišja modrost: svet zaničevati in nebeško kraljestvo iskati.
   4. Ničemurnost je torej, iskati minljivega bogastva in vanje zaupati. Ničemurnost je, poganjati se za časti in se visoko povzdigovati. Ničemurnost je, streči potelesni počutnosti in si želeti tega, kar se mora nazadnje hudo kaznovati. Ničemurnost je, želeti si dolgega življenja, pa premalo skrbeti za bogoljubno življenje. Ničemurnost je, gledati samo na sedanje življenje, zanemarjati pa prihodnje življenje. Ničemurnost je, ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne pa hiteti tja, kjer čaka večno veselje.
   5. Spominjaj se rad pregovora: da se ‘oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s poslušanjem’ (Prid 1,8). Zato se trudi, da odtrgaš svoje srce od ljubezni do vidnih stvari in se obrneš k nevidnim rečem. Zakaj kdor se vdaja počutnosti, si omadežuje vest in milost božjo izgubi.
 

2. Poglavje. Mislimo ponižno sami o sebi.

   1. Vsak človek po naravi hrepeni po znanju; toda kaj ti pomaga znanje brez božjega strahu? Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a samega sebe zanemarja. Kdor samega sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel. Ko bi vse vedel, kar je na svetu, pa bi ljubezni ne imel, kaj bi mi pomagalo pred Bogom, ki me bo sodil ne po znanju, ampak po dejanju.
   2. Ne vdajaj se preveliki vedoželjnosti, zakaj v tem je mnogo raztresenosti in prevare. Učeni imajo radi, da jih drugi vidijo in imajo za modre. Mnogo je reči, katerih znanje duši malo ali nič ne koristi. In zelo nespameten je, kdor hrepeni po drugih rečeh, razen po tistih, ki mu služijo v zveličanje. Veliko besed ne nasiti duše; bogoljubno življenje pa oživlja duha in čista vest daje veliko zaupanje v Boga.
   3. Kolikor več in boljša znaš, toliko ostreje boš sojen, če ne boš toliko sveteje tudi živel. Nikar se torej ne prevzemaj, ako res kaj umeš in znaš, bodi marveč v strahu zaradi znanja, ki ti je dano. Če misliš, da mnogo znaš in dobro razumeš, ne pozabi, da je še veliko več tega, česar ne znaš. Ne prevzemaj se (Rim 11,20), ampak rajši priznavaj svojo nevednost. Zakaj bi se nad koga povzdigoval, ko jih je mnogo, ki so bolj učeni kakor ti, in bolj zvedeni v postavi? Če hočeš kaj koristnega znati in se učiti: se uči, da ti bo ljubo biti nepoznan in zaničevan.
   4. To je najvišja in najkoristnejša učenost: sebe prav poznati in prezirati. Sebe prezirati, o drugih pa vedno dobro in lepo misliti, to je velika modrost in popolnost. Ako bi tudi videl, da kdo drug očitno greši ali kaj prav hudega stori, vedno nikar ne misli, da si ti boljši, ker ne veš, kako dolgo boš dober ostal. Vsi smo slabi, a nikogar ne imej za slabšega kakor samega sebe.
 

3. Poglavje. Kaj uči Resnica?

   1. Srečen je, kogar Resnica sama uči, ne po podobah in minljivih besedah, temveč tako kakor je sama na sebi. Naša misel in nas čut nas večkrat motita in le malo vidita. Kaj nam treba veliko premišljevati o skrivnih in temnih rečeh, saj zaradi njih ne bomo sojeni pri sodbi, če jih nismo poznali! Kako nespametno je, da zanemarjamo koristne in potrebne reči, a zvedavo iščemo čudnih in kvarnih. Oči imamo, pa ne vidimo.
   2. Kaj nas brigajo prepiri modrijanov o rodovih in vrstah? Komur govori večna Beseda, zanj ni mnogih vprašanj. Vse izvira iz ene Besede, njo vse oznanjuje in ona je, ‘k govori od začetka tudi nam (Jan 8,25). Nihče brez nje prav ne umeva in prav ne sodi. Kdor najde v vsem eno in vse navaja na eno ter v vsem eno tre, ta je lahko stanovitnega srca in miren v Bogu. O Resnica, o Bog! zedini me s seboj v večni ljubezni! Pogosto mi mrzi mnogo brati in poslušati; vse namreč je v tebi, kar hočem in želim. Obmolknejo naj vsi modrijani, utihnejo naj vse stvari pred tvojim obličjem, ti sam govori!
   3. Čim bolj je človek edin sam v sebi in preprost v svojem srcu, tem več in tem višjih reči z lahkoto spozna, ker prejema luč spoznanja od zgoraj. Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v čast božjo in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe. Kdo te bolj ovira in moti, kakor neukročeno nagnjenje tvojega srca? Dober in pobožen človek poprej v duhu uredi delo, ki ga mora na zunaj opravljati. Ne vleče ga delo za željami nerednega nagnjenja, ampak on naravnava delo po sodbi zdravega razuma. Kdo ima hujše boje, kakor kdor se prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo, premagovati same sebe; dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.
   4. Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nisi nikoli, in modruj kolikor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno. Bolj gotova pot k Bogu je ponižno spoznavanje samega sebe, kakor pa še tako globoko in učeno razmišljanje. Ne da bi grajali vrednost ali katero koli resnično znanje, ki je samo na sebi dobro in po božji volji, toda vedno sta boljša čista vest in lepo življenje. Ker se pa mnogi bolj trudijo za znanje kakor za bogoljubno življenje, zato se dostikrat motijo in obrode toliko ko nič ali le malo sadu.
   5. O, ko bi tako marljivo trebil pregrehe in zasajali kreposti, kakor obravnavajo učena vprašanja, ne bi bilo toliko zla in pohujšanja med ljudmi ne toliko nereda po samostanih. Ko se približa sodni dan, nas prav gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne kako učeno smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. Povej mi, kje so zdaj vsi tisti učeni gospodje, ki si jih dobro poznal, ko so še živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih mestih sede že drugi in ne vem, če kaj mislijo nanje. Dokler so živeli, se je zdelo, da so nekaj, a sedaj vse o njih molči. Oj, kako hitro zgine posvetna slava!
   6. Da bi pač bila njih čednost taka kakor njih vrednost, tedaj bi se bili dobro učili in bi bili dobro poučeni. Koliko jih pogubi prazna vrednost na svetu, ker jim je premalo mar služiti Bogu. In ker bi bili rajši imenitni kakor ponižni, zato so ‘prazni v svojih mislih’ (Rim 1,21). Res velik je, kdor ima veliko ljubezen. Res velik je, kdor je sam sebi majhen in komur tudi najvišja čast ni nič. Res moder je, kdor ima vse posvetno za smeti, ‘samo da Kristusa pridobi’ (Fil 3,8). In resnično učen je, kdor spolnjuje božjo voljo, svojo pa zatajuje.
 

4. Poglavje. O previdnosti v vsakem delu.

   1. Ne verjemi vsaki besedi in ne hiti za vsakim nagonom, temveč previdno in potrpežljivo preudari po božji voli vsako reč.Žal! dostikrat verjamemo in govorimo o drugih rajši slabo kakor dobro, tako smo slabi. Popolni možne pa ne verjamejo tako hitro vsakemu, ki kaj pripoveduje, ker vedo, kako je človeška slabost k hudemu nagnjena in zdrkljiva v besedah.
   2. Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede, in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali verjameš. Posvetuj se z modrim in vestnim možem in pojdi rajši po nauk k boljšemu človeku, kakor da delaš po svoji glavi. Sveto življenje dela človeka modrega pred Bogom in zvedenega v mnogih rečeh. Kolikor ponižnejši boš sam v sebi in Bogu bolj vdan, toliko modrejši in mirnejši boš v vseh rečeh.
 

5. Poglavje. O branju svetega pisma.

   1. V svetem pismu iščimo resnice, ne pa zgovornosti! Vse sveto pismo moramo brati v duhu, v katerem je pisano. Iščimo v knjigah bolj koristi kakor lepih besed. Nabožne in preproste knjige prav tako radi berimo, kakor visoke in globoke. Naj te ne moti pisateljeva veljava, ali je zelo učen ali malo, marveč ljubezen do čiste resnice naj te nagiblje, da bereš. Ne povprašuj, kdo je to rekel, temveč pazi na to, kaj je rekel.
   2. Ljudje preminejo, ‘Gospodova resnica pa ostane vekomaj’ (Ps 116,12). Na razne načina nam Bog govori, ne da bi gledal na vnanjo veljavo ljudi. Naša radovednost nas pri branju dostikrat ovira, ker hočemo modrovati in razpravljati, kjer bi bilo treba preprosto mimo iti. Ako hočeš s pridom brati, beri ponižno, preprosto in verno, in ne želi sloveti po učenosti. Rad vprašaj in ‘molče poslušaj besede svetih mož’ (Sir 32,12); tudi pregovorov starih ne preziraj’ (Sir 8,9), ker jih ne pripovedujejo zastonj!
 

6. Poglavje. O nerednih nagnjenjih.

   1. Kadar koli človek kaj neredno poželi, začuti takoj v srcu nemir. Prevzetni in lakomni nimajo nikoli miru, ubogi pa in v duhu ponižni žive v obilnem pokoju. Človeka, ki še ni samemu sebi popolnoma odmrl, hitro zaloti skušnjava; in premaga ga v neznatnih in ničevih rečeh. Človek, ki je še duhovno slaboten, nekako polten in nagnjen k čutnim rečem, se težko popolnoma odtrga od posvetnih želja. Zato je dostikrat žalosten, ko se skuša odtrgati, in hitro ga prime nevolja, če se mu kdo ustavlja.
   2. Ako pa doseže, kar je poželel, mu takoj greh vest obteži, ker se je vdal strasti, ki človeku nič ne pripomore do miru, ki ga je iskal. Če torej človek premaguje strasti, najde pravi srčni mir, ne pa, če jim služi. Ni potemtakem miru v srcu počutnega človeka, ne v človeku, ki je vdan zunanjim stvarem, temveč v gorečem in duhovnem človeku.
 

7. Poglavje. Varujmo se praznega zaupanja in prevzetnosti.

   1. Nespameten je, kdor zaupa v ljudi ali v stvari. Ne sramuj se, če služiš drugim iz ljubezni do Jezusa Kristusa, in če se zdiš ubog na tem svetu! Ne zaupaj vase, temveč upaj v Boga! Stori, kar moreš, in Bog bo podpiral tvojo dobro voljo. Ne zanašaj se na svoje znanje, ne na prebrisanost kogar koli, ampak na milost božjo, ki pomaga ponižnim, prevzetne pa ponižuje. Ne bahaj se z bogastvom, če ga imaš, ne s prijatelji, če so mogočni; hvali se rajši z Bogom, ki nam vse daje in vrhu vsega še samega sebe dati želi. Ne povzdiguj se, če si velik ali lep; najmanjša bolezen ti lahko razdene in ogrdi telo! Ne bodi sam vase zaljubljen, ako si spreten in nadarjen, da se ne zameriš Bogu, čigar je vse, kar imaš dobrega po naravi.
   2. Ne misli, da si boljši od drugih, da ne boš morda slabši pred Bogom, ki ve, kaj je v človeku! Ne ponašaj se z dobrimi deli, zakaj Bog drugače sodi kakor ljudje; Bogu je večkrat zoprno, kar je ljudem všeč. Ako imaš kaj dobrega na sebi, misli o drugih še bolje, da se ohraniš ponižnega. Ne škodi, če se vsem zapostaviš; prav zelo pa ti škodi, če se le nad enega povzdiguješ. Ponižni živi v vednem miru, v srcu prevzetnega pa vlada pogosto zavist in nevolja.
 

8. Poglavje. Ogibajmo se prevelike prijaznosti.

   1. ‘Ne odkrivaj vsakemu človeku svojega srca’ (Sir 8,22), ampak s pametnim in bogaboječim človekom obravnavaj svoje stvari! Z mladimi in tujimi ljudmi imej redko posla! Bogatinom se nikar ne prilizuj, in ne kaži se rad pri mogočnežih! Občuj s ponižnimi in preprostimi, z bogaboječimi in krepostnimi, in razgovarjaj se o stvareh, ki so v spodbudo. Ne bodi predomač s kako žensko, marveč vse dobre na sploh priporočaj Bogu. Le z Bogom in njegovimi angeli želi biti domač, izogibaj pa se znanja z ljudmi.
   2. Sicer moramo vse ljubiti, a posebna prijaznost ni dobra. Prigodi se, da kdo, ki je ljudem osebno neznan, po dobrem glasu slovi; ko ga pa vidijo pred seboj, njegov sloves otemni. Časih mislimo, da bomo drugim pogodu, če se jim pridružimo; a zavoljo slabih navad, ki jih na nas opazijo, jim bomo kmalu nevšečni.
 

9. Poglavje. O pokorščini in vdanosti.

   1. Zelo velika reč je, živeti v pokorščini pod višjim, in ne biti sam svoj gospod. Mnogo varnejše je skušati, kakor zapovedovati. Mnogi so pokorni bolj zaradi sile kakor pa iz ljubezni, zato trpe in radi mrmrajo. Taki ne bodo nikoli dosegli prostosti duha, če se ne vdajo zavoljo Boga iz vsega srca. Tekaj sem ali tja: pokoja ne najdeš, ako se ponižno ne ukloniš vodstvu predstojnikov. Misel, da je drugod bolje, in želja po spremembi jih je že mnogo prevarila.
   2. Res je, da vsak rad dela po svoji glavi in se rajši nagiblje k tistim, ki so ž njim enih misli. Ako pa je Bog med nami, je treba, da včasih odnehamo od svoje misli zavoljo ljubega miru. Kdo je tako moder, da bi vse dodobra vedel? Zato ne zaupaj preveč svojim mislim, temveč rad poslušaj tudi mnenje drugih! Če je tvoje mnenje pravo, a ga zavoljo boga opustiš in drugim pritrdiš, boš prav zato še bolj napredoval.
   3. Že večkrat sem namreč slišal, da je varneje poslušati in svete sprejemati, kakor pa svete dajati. Prigodi se pa tudi lahko, da imata oba prav; a kdor drugemu ne popusti, kadar to veleva pamet ali stvar, kaže, da je prevzeten in trmast.
 

10. Poglavje. Nikar preveč ne govorimo.

   1. Varuj se, kar moreš, šuma ljudi; v škodo ti bo, ako se mešaš v posvetne posle, četudi brez slabega namena. Hitro nas omadežuje in prevzame ničemurnost. Oj da bi bil večkrat molčal in da bi ne bil hodil med ljudi! Zakaj pač tako radi govorimo in kramljamo, ko vendar malokdaj nehamo, ne da bi bili ranili svojo vest? Zato tako radi govorimo, ker iščemo v pogovorih drug pri drugem tolažbe in bi si radi olajšali srce, ki ga teže razne misli. In najrajši govorimo in razmišljamo o rečeh, ki jih najbolj ljubimo ali si jih želimo, ali pa o takih, ki nam delajo težave. Žal, le prepogosto prazno in zastonj!
   2. Zunanja tolažba zelo škoduje notranji in božji tolažbi. Zato je treba čuti in moliti, da nam čas ne mine brez prida. Če je dovoljeno in če je prav, da govoriš, tedaj govori, kar je drugim v spodbudo. Slaba navada in vnemarnost za duhovni napredek sta mnogo kriva, da tako malo pazimo na svoj jezik. Nemalo pa koristijo duhovnemu napredku pobožni pogovori o svetih rečeh, zlasti kadar se družijo v Bogu taki, ki so enega duha in srca.
 

11. Poglavje. Kako dobiti mir in o gorečnosti za napredek.

   1. V blaženem miru bi lahko živeli, ko bi se ne ukvarjali s tem, kar drugi govore in delajo in kar nam ni nič mar. Kako more dolgo uživati mir, kdor se meša v tuje skrbi, išče za to prilike med svetom, znotraj pa je le malo ali redkokdaj zbran? Blagor preprostim, zakaj ti bodo uživali obilen mir!
   2. Zakaj so bili nekateri svetniki tako popolni in bogomiselni? Zato ker so se trudili odmreti vsemu posvetnemu poželenju; zaradi tega jim je bilo mogoče z vsem srcem služiti Bogu in brez ovire zase skrbeti. Mi se preveč vdajamo svojim strastem in smo preveč v skrbeh za minljive stvari. Redkokdaj popolnoma premagamo kako napako; ne vnemamo se za vsakdanji napredek; zato smo vedno mrzli in vnemarni.
   3. Ako bi bili sami sebi popolnoma mrtvi in v srcu ne navezani na svet, bi mogli okušati tudi božje reči in okusiti vsaj nekoliko sladkosti nebeškega premišljevanja. Največja in vsa ovira je ta, da nismo prosti strasti in poželjivosti in se ne trudimo hoditi po poti svetnikov. Če zadenemo le na majhno zoprnost, nam takoj upade pogum in obračamo se k človeškim tolažbam.
   4. Ko bi se trudili kakor junaki vztrajati v borbi, bi videli gotovo nad seboj Gospodovo pomoč iz nebes. On je namreč pripravljen pomagati vsem, ki se bojujejo in zaupajo v njegovo milost; tudi nam zaradi tega daje priložnost za boj, da bi zmagali. Če je naš napredek samo v zunanjih vajah, bo kmalu konec naše pobožnosti. Zastavimo sekiro na korenino, iztrebimo strasti in dosegli bomo srčni mir.
   5. Ko bi vsako leto le eno napako iztrebili, bi bili kmalu popolni. Sedaj pa pogosto nasprotno izkušamo, da smo bili prve dni po spreobrnjenju boljši in čistejši, kakor mnogo let po obljubah. Gorečnost in napredek bi morala vsak dan rasti, a zdaj se zdi že veliko, če kdo le del prve gorečnosti ohrani. Ko bi se spočetka le nekoliko silili, bi potem delali vse z lahkoto in z veseljem.
   6. Težko je navado opustiti, a še teže proti lastni volji hoditi. Toda če ne zmoreš tega, kar je majhno in lahko, kdaj boš premagal, kar je težje? Od začetka se upri svojemu nagnjenju in odvadi se slabih navad, da te sčasoma ne zvodijo v hujše težave. O ko bi pomislil, koliko miru bi sebi napravil in koliko veselja drugim, ko bi bil dober, bi bil pač bolj skrben za duhovni napredek.
 

12. Poglavje. O koristi nadlog.

   1. Dobro je za nas, če imamo včasih težave in zoprnosti; dostikrat namreč spomnijo človeka, da je v pregnanstvu in naj ne zaupa v nobeno pozemeljsko stvar. Dobro je, če nam ljudje včasih ugovarjajo, če slabo in krivo o nas sodijo, četudi dobro delamo in z najboljšim namenom. To je mnogokrat dobro za ponižnost in nas varuje ničemurnosti. Kadar nas ljudje malo cenijo in ne sodijo dobro o nas, tedaj bolj iskreno iščemo Boga za svojo notranjo pričo. Zato bi se moral človek tako utrditi v Bogu, da mu ne bi bilo treba iskati mnogo tolažbe pri ljudeh.
   2. Kadar je človek blage volje zatopljen v bridkost ali skušan ali nadlegovan po slabih mislih, tedaj bolje spozna, kako potreben mu je Bog, ki brez njega nič dobrega ne zmore. Tedaj tudi žaluje, vzdihuje in moli zaradi nezgod, ki jih trpi. Tedaj je naveličan življenja in si želi smrti, da bi bil razvezan in pri Kristusu. Tedaj tudi spozna, da prave varnosti in popolnega miru ne more biti na svetu.
 

13. Poglavje. O premagovanju skušnjav.

   1. Dokler smo na svetu, ne moremo biti brez bridkosti in skušnjav. Zato je pisano v Jobovi knjigi: ‘Vojska je človekovo življenje na svetu’ (Job 7,1). Pazi naj torej vsak v skušnjavah in čuje v molitvah, da ne dobi hudobni duh priložnosti in ga ne zapelje, ker nikdar ne počiva, ampak ‘hodi okrog in išče, koga bi požrl (1 Pet 5,8). Nihče ni tako popoln in svet, da bi kdaj ne imel skušnjav; in popolnoma brez njih ne moremo biti.
   2. Skušnjave, dasi nadležne in težke, so človeku mnogokrat zelo koristne, zakaj v njih se človek ponižuje, očiščuje in poučuje. Svetniki so vsi prebili mnogo težav in skušnjav in so tako napredovali. Tisti pa, ki skušnjav niso mogli premagati, so se izvrgli in so odpadli. Ni ga stanu tako svetega, ne kraja tako skritega, kjer bi ne bilo skušnjav ali zoprnosti.
   3. Človek ni nikoli, dokler živi, popolnoma varen skušnjav; zakaj leglo skušnjav je v nas, odkar smo v poželjivosti rojeni. Zato prihaja skušnjava za skušnjavo, bridkost za bridkostjo, in vedno nam je kaj trpeti, ker smo izgubili zaklad svoje sreče. Mnogi skušajo skušnjavam ubežati, pa še huje padejo vanje. Samo z begom ne moremo zmagati, pač pa bomo s potrpežljivostjo in pravo ponižnostjo močnejši kakor vsi sovražniki.
   4. Kdor se skušnjavam la na zunaj umika, pa ne izruje korenine, ta bo le malo napredoval. Da, le hitreje se bodo skušnjave vračale in še bolj jih bo čutil. Polagoma, s potrpežljivostjo in krotkostjo, in oprt na božjo pomoč, boš bolje zmagoval kakor s trmo in nasilnostjo. V skušnjavah rad poprašaj za svet in s skušanim ne ravnaj trdo, temveč ga tolaži, kakor bi si želel tudi ti.
   5. Početek vseh zli skušnjav je nestanovitnost duha in premajhno zaupanje v Boga; zakaj kakor ladjo brez krmila valove sem ter tja ženo, tako skušnjave človeka, ki je vnemaren in je popustil svoje sklepe. Ogenj preskuša železo, skušnjava pa pravičnega človeka. Dostikrat ne vemo, kaj zmoremo, skušnjava pa razkrije, kaj smo. Čuti je pa treba posebno ob pričetku skušnjave; takrat namreč sovražnika še laže premagamo, če mu nikakor ne dovolimo vstopa v srce, marveč mu že na pragu, brž ko potrka, zastopimo pot. Zato je rekel nekdo: “Skraja se srčno upri, sicer bo zdravljenje prepozno” (Ovid). Najpoprej se duha poloti le misel, nato živa domišljija, potem sla, grešno poželenje in privoljenje. Tako zlobni služabnik polagoma ves vstopi, ker se mu nismo ob začetku uprli. In čim dalje se kdo vnemarno obotavlja in se ne upira, tem slabejši je od dne do dne, sovražnik pa nasprotno tem močnejši.
   6. Nekateri imajo ob začetku spreobrnjenja hujše skušnjave, drugi pa na koncu. Nekateri trpe skoraj vse žive dni; so zopet, ki imajo le malo skušnjav; vse to po svoji modrosti in pravičnosti uravnava Bog, ki tehta razmere in zasluženje ljudi in odločuje vse že naprej v blagor svojih izvoljencev.
   7. Zato ne obupujmo, ko smo skušani, marveč še bolj goreče prosimo Boga, naj nas milostno podpira v vseh nadlogah; ker nam bo po Pavlovi besedi dal v skušnjavi toliko moči, da bomo mogli zmagati (1 Kor 10,13). Ponižajmo se torej pod roko božjo v vseh skušnjavah in bridkosti, zakaj rešil bo in povzdignil nje, ki so v duhu ponižni.
   8. V skušnjavah in bridkostih se preskusi človek, koliko je napredoval; v njih raste zasluženje in se krepost lepše razodeva. Nič posebnega ni, če je človek pobožen in goreč, dokler ne čuti nobene težave; velik napredek pa se obeta, če je ob času nadloge potrpežljiv. Nekateri so obvarovani velikih skušnjav, pa majhne in vsakdanje jih pogosto premagujejo, zato da bi ponižani nikdar ne zaupali vase v velikih, ker so tako slabotni v majhnih.
 

14. Poglavje. Ogibajmo se predrznih sodb.

   1. Glej nase in ne sodi drugih. Soditi druge je prazno delo; dostikrat se človek pri tem moti in lahko greši; če pa sam sebe sodiš in presojaš, boš to vedno s pridom delal. Kakor nam je kaka reč pri srcu, tako jo dostikrat presojamo, zakaj pravo sodbo zaradi samoljublja kaj lahko izgubimo. Ko bi imeli vedno Boga v svojih mislih in željah, se ne bi tako hitro zbegali, kadar kaj nasprotuje našemu čutju.
   2. A dostikrat nas vleče kaj, kar je v srcu skrito ali pa tudi kaj zunaj nas. Mnogi pri svojih delih iščejo sebe, pa sami ne vedo. Morda so tudi mirni, dokler gre vse po njih volji in misli. Ako se pa stvar drugače zasuče, kot so želeli, so pa precej nepokojni in žalostni. Različne misli in mnenja so pogost vzrok nesporazumljenja med prijatelji in sosedi, a tudi med redovnimi in pobožnimi ljudmi.
   3. Težko je opustiti staro navado, in nihče se ne da rad voditi dalje, kakor sam vidi. Ako se opiraš bolj na svojo pamet ali na svoje delo, kakor pa na milostno moj Jezusa Kristusa, boš malokdaj in pozno razsvetljen človek; zakaj Bog hoče, da se mu popolnoma podvržemo in da se po plameneči ljubezni dvignemo nad ves človeški razum.
 

15. Poglavje. O delih ljubezni.

   1. Za nobeno stvar na svetu in iz ljubezni do nobenega človeka ne smemo kaj slabega storiti; da pa potrebnemu pomagaš, smeš včasih prenehati z dobrim delom ali ga tudi z boljšim zamenjati. Na ta način se namreč dobro delo ne uniči, ampak le v boljše spremeni. Brez ljubezni zunanje delo nič ne koristi; vse pa, kar iz ljubezni storimo, če je tudi neznatno in prezirljivo, rodi obilen sad. Bog namreč bolj gleda na to, iz kakega namena kdo kaj dela, kakor na to, kaj dela.
   2. Veliko stori, kdor veliko ljubi. Veliko dela, kdor dobro dela, kar dela. Dobro dela, kdor rajši drugim služi, kakor svoji volji. Dostikrat se nam zdi, da je ljubezen, pa je le počutnost; zakaj le redko ni vmes naravnega nagnjenja, lastne volje, upanja na povračilo, želje po udobnem življenju.
   3. Kdor ima pravo in popolno ljubezen, v nobeni stvari ne išče samega sebe, temveč želi samo to, da bi bilo vse v božjo slavo. Tudi nikomur ni zavidljiv, ker ne ljubi nobenega veselja samo zase; tudi se noče sam v sebi veseliti, marveč želi biti srečen nad vse v Bogu. Nikomur nič dobrega ne pripisuje, ampak vse navrača na Boga, ki iz njega vse izvira in ki v njem končno vsi svetniki blaženo počijejo. O kdor bi imel le iskro prave ljubezni, bi gotovo spoznal, da je vse, kar je na svetu, prazno in ničemurno.
 

16. Poglavje. Voljno prenašajmo napake drugih!

   1. Česar človek na sebi ali na drugih ne more zboljšati, mora voljno prenašati, dokler Bog drugače ne uredi. Misli si, da je tako morda bolje zate, ker se preskušaš in vadiš v potrpežljivosti, ki brez nje naše zasluženje ni veliko vredno. Vendar pa moraš zavoljo takih ovir prositi Boga, da ti pomaga in jih moreš voljno nositi. Če si koga enkrat ali dvakrat opomnil, pa te ne posluša, se nikar več z njim ne pregovarjaj, marveč vse izroči Bogu; zgodi naj se njegova volja in bodi njemu čast v vseh njegovih služabnikih, saj zna tudi hudo v dobro spremeniti.
   2. Prizadevaj si, da boš potrpežljivo prenašal napake in razne slabosti drugih; saj imaš tudi ti mnogo tega, kar morajo drugi prenašati. Ako sam ne moreš vedno tak biti, kakor bi rad, kako hočeš, da bi bili drugi vedno tebi pogodu? Radi bi, da bi bili drugi popolni, sami pa ne poboljšamo svojih napak. Hočemo, da druge strogo svare; da bi pa nas svarili, tega nočemo. Ni nam všeč, če se drugim mnogo dovoljuje; nočemo pa, da bi se nam odreklo, kadar kaj prosimo. Hočemo, da bi drugim svobodo omejevala pravila, a da bi nas bolj omejila, tega kratko malo ne trpimo. Jasno je torej, kako redko bližnjega tako sodimo kakor sami sebe.
   3. Ko bi bili vsi popolni, kaj bi pač potem še imeli od drugih trpeti za Boga? Sedaj pa je Bog tako uredil, da se učimo nositi drug drugega bremena (Gal 6,2), ker ni nihče brez napak, nihče brez težav, nihče sam sebi zadosten, nihče sam zase dovolj moder; marveč moramo drug z drugim potrpeti, med seboj se tolažiti, med seboj se podpirati, poučevati in opominjati. Koliko pa je vredna naša krepost, se najbolje pokaže v nadlogah. Nadloga namreč ne store človeka slabega, temveč le pokažejo, kakšen je.
 

17. Poglavje. O samostanskem življenju.

   Ako hočeš z drugimi v miru in edinosti živeti, treba da se učiš sam sebe premagovati. Ni majhna reč, v samostanu ali v kongregaciji prebivati, neoporečno živeti in zvest do smrti ostati. Blagor mu, kdor tukaj lepo živi in srečno umrje. Ako hočeš, kakor treba, vztrajati in napredovati, živi kakor izgnanec in popotnik na zemlji. Če hočeš živeti duhovno življenje moraš biti nespameten zaradi Kristusa (1 Kor 4,10).
   2. Redovna obleka in tonzurna (na kratko ostriženi lasje) malo pomagata; izprememba življenja in premagovanje vseh strasti napravita pravega redovnika. Kdor kaj drugače išče kakor samo Boga in zveličanja svoje duše, bo našel v samostanu same težave in bridkosti. In kdor se ne trudi, da bi bil najmanjši in vsem podložen, ne bo imel dolgo pokoja.
   3. Ne gospodovat, ampak služit si prišel. Vedi, da je tvoj poklic: delati in trpeti, ne praznovati in kramljati. Tukaj se preskušajo ljudje kakor v ognju zlato. Tu ne more vzdržati, kdor se zaradi Boga iz vsega srca ne poniža.
 

18. Poglavje. O zgledih svetih očakov.

   1. Poglej na žive zglede svetih očakov, kako odseva z njih prava popolnost in pobožnost; in videl boš, kako malo, kako skoraj nič ni, kar mi delamo. Oh, kaj je naše življenje, če ga primerjamo z njihovim življenjem! Svetniki in prijatelji božji so služili Gospodu v lakoti in žeji, v mrazu in nagoti, v delih in trudih, v bedenju in postih, v molitvah in v svetem premišljevanju, v preganjanju in mnogem zaničevanju.
   2. O kako veliko in težkih bridkosti so pretrpeli apostoli, mučenci, spoznavalci, device in vsi drugi, ki so hodili po stopinjah Kristusovih. Sovražili so svoje duše na tem svetu, da so jih ohranili za večno življenje. O kako strogo in zdržno so živeli sveti očaki v puščavi, kako dolgotrajne in težke skušnjave so prebili, kolikokrat jih je nadlegoval sovražnik; koliko in kako goreče so k Bogu molili, kako ostro so se postili. Kako vneti in goreči so bili za duhovni napredek, kako junaško so se vojskovali zoper svoje napake, s kako čistim in pravim namenom so Bogu služili! Podnevi so delali, ponoči dolgo molili in tudi med delom niso nikdar prenehali v srcu moliti. Ves čas so dobro porabili; vsaka ura v službi božji se jim je zdela kratka in dostikrat so od prevelike sladkosti v premišljevanju celo na potrebno telesno okrepčilo pozabili! Odpovedali so se bogastvu, odličnim službam, častem, prijateljem in sorodnikom; ničesar niso poželeli od sveta; uživali so komaj toliko, da so živeli, in zoprno jim je bilo streči telesu tudi za samo potrebno. Ubogi so bili zato s posvetnimi rečmi, pa zelo bogati v milosti in čednosti; na zunaj so živeli v pomanjkanju, znotraj pa jih je krepila božja milost in tolažba. Bili so tuji svetu, a bližnji in mili prijatelji Bogu. Sami sebi so se zdeli kakor nič in temu svetu prezirljivi, a božjim očem so bili dragi in mili. bili so zares ponižni, živeli so v preprosti pokorščini. Hodili so po poti ljubezni in potrpežljivosti; zato so od dne do dne duhovno napredovali in velike milosti dobivali od Boga. Lep zgled so za vse redovne ljudi in bolj nas morajo spodbujati na pravi napredek kakor pa veliko število mlačnih na vnemarnost.
   3. O kako goreči so bili vsi redovniki ob početkih svojih svetih redov! Kako so bili pobožni v molitvah, kako so se skušali v kreposti, kak natančen red je vladal med njimi; kako veliko je bilo spoštovanje, kako veliko pokorščina do navodil duhovnega voditelja v vseh rečeh! Sledi, ki so jih zapustili, še sedaj spričujejo, da so bili v resnici sveti in popolni možje, ki so se tako junaško vojskovali in premagali svet. Zdaj mislijo, da je že kdo ve kaj, kdor ne prestopa pravil in kdor potrpežljivo nosi, kar si je naložil. O, kako mlačni in zanikrni smo mi, ko tako hitro odnehamo od prvotne gorečnosti in se nam zaradi vnemarnosti in mlačnosti skoraj toži živeti. Da bi vendar v tebi ne ugasnila čisto želja po napredku, ki si videl že toliko pobožnih zgledov!
 

19. Poglavje. O vajah dobrega redovnika.

   1. Življenje dobrega redovnika mora biti vseh čednosti polno: da bo takšno na znotraj, kakor se kaže na zunaj ljudem. Prav za prav mora v srcu še mnogo več biti, kakor pa se vidi na zunaj, zakaj naš nadzornik je Bog, ki ga moramo nad vse spoštovati, kjer koli naj bomo, in v čigar pričujočnosti moramo hoditi čisti kakor angeli. Vsak dan moramo obnavljati svoj sklep in se spodbujati na gorečnost, kakor da bi se bili šele danes spreobrnili; vsak dan moramo govoriti: podpiraj me, gospod Bog, v dobrem sklepu in v svoji sveti službi, in daj mi, da vsaj danes začnem, ker ni nič, kar sem storil dosedaj.
   2. Kakršen je naš sklep, tak bo naš napredek: in mnogo truda mu je treba, kdor hoče zares napredovati. Ako celo tisti, ki dela trdne sklepe, dostikrat opeša, kaj bo šele s takim, ki redkokdaj kaj sklene ali vsaj ne trdno. Godi se pa na razne načine, da opuščamo svoje duhovne sklepe in vaje, a že majhna opustitev je redko brez škode. Pravični se pri svojih sklepih opirajo bolj na božjo milost kakor na svojo modrost in česar koli se lotijo, zaupajo vedno v Boga. Zakaj človek obrača, Bog pa obrne in naša pot ni v naši oblasti.
   3. Ako zavoljo pobožnosti ali v prid svojega bližnjega kdaj opustiš navadno vajo, jo boš pozneje lahko nadomestil. Če jo pa lahkomiselno opustiš, ker si vnemaren ali ti mrzi, je to dosti napačno in videl boš, da ti bo v kvar. Trudimo se, kolikor moremo, še bomo zlahka v marsičem pogrešili. Vedno pa moramo kaj določenega skleniti, posebno zoper tiste reči, ki nas bolj ovirajo. Paziti moramo obenem na vnanjščino in notranjščino in ju v red devati, ker sta obedve pridni za napredek.
   4. Ako ne moreš vedno biti zbran, se zberi vsaj včasih, vsaj enkrat na dan: zjutraj ali zvečer. Zjutraj napravi sklep, zvečer pa izprašaj svojo vest, kaj si čez dan govoril, delal in mislil, ker si s tem morda večkrat razžalil Boga in bližnjega. Opaši se kakor junak zoper zlobne satanove nakane; kroti požrešnost in vse hudo nagnjenje boš laže krotil. Nikoli ne bodi popolnoma brez dela: beri, piši, moli, premišljuj ali delaj kar koristnega za splošnost. Vendar je treba telesne vaje po pameti opravljati in ni vsako delo za vsakega.
   5. Kar ni skupno za vse, tega ni kazati na zunaj; bolj varno je opravljati zasebne vaje skrivaj. Varuj se pa, da ne boš za skupne vaje len, nagel pa za posebnosti; izpolni marveč najprej verno in zvesto to, kar moraš in ti je naloženo, potem pa, če je še čas, se prepusti sebi, kakor želi tvoje pobožno srce. Ni vsaka vaja za vsakega: meni služi to, tebi kaj drugega. Tudi ugajajo za razne čase različne vaje; nekatere bolj prijajo v praznike, druge delovne dni. Nekatere so nam bolj potrebne v skušnjavi, druge ob času miru. To rajši premišljujemo, kadar smo žalostni, ono, ko smo veseli v Gospodu.
   6. Ob glavnih praznikih je treba ponoviti pobožne vaje in se bolj goreče priporočati priprošnji svetnikov. Od praznika do praznika je treba delati sklepe, kakor da se nam je tedaj preseliti s sveta in priti na večni praznik. Zato se ob svetih časih skrbno pripravljajmo in pobožneje živimo ter se natančneje ravnajmo po vseh redovnih navadah, kakor da bomo zdaj zdaj za svoje delo prejeli plačilo od Boga.
   7. In če se nam še odloži, si mislimo, da smo še premalo pripravljeni in ne še vredni toliko slave, ki se bo razodela nad nami (Rimlj 8,18) in trudimo se, da se še bolje pripravimo na odhod. Blagor služabniku, pravi evangelist Luka, ki ga Gospod ob svojem prihodu najde čuječega. Resnično, povem vam, čez vse svoje imetje ga bo postavil (LK 12,37-44).
 

20. Poglavje. O ljubezni do samote in molka.

   1. Išči si pripravnega časa, da boš sam zase, in misli pogosto na božje dobrote! Pusti to, kar služi samo zvedavnosti; beri, kar te bolj h kesanju nagiblje, kakor pa raztresa. Ako se izogibaš nepotrebnim pogovorom, ne postopaš brez dela in tudi ne poslušaš praznih novic in govoric, boš našel dovolj pripravnega časa za sveto premišljevanje. Veliki svetniki so se umikali človeškim družbam, kjer koli so mogli, ter so rajši v samoti služili Bogu.
   2. Rekel je nekdo: Kolikokrat sem bil med ljudmi, vselej sem se slabši vrnil domov (Seneka). To dostikrat skušamo, če se dolgo pogovarjamo. Laže je popolnoma molčati, kakor se ne pregrešiti z besedo. Laže je doma zase živeti, kakor se med ljudmi dovolj varovati. Kdor tedaj želi doseči notranje in duhovno življenje, ta se mora z Jezusom množici umikati.
   3. Nihče se varen ne pokaže, kdor ne živi rad zase. Nihče varno ne govori, kdor rad ne molči. Nihče ni varen prvi, kdor ni rad drugi. Nihče varno ne ukazuje, kdor se ni dobro naučil slušati. Nihče se varno ne veseli, kdor nima v sebi pričevanja dobre vesti. Vedno pa so bili svetniki kljub vsej varnosti polni božjega strahu, in če so se tudi svetili v velikih krepostih in milostih, niso bili nikakor manj skrbni in ponižni. Varnost hudobnih pa izvira iz napuha in prevzetja, a konec vse te varnosti je prevara samega sebe.
   4. Ne obetaj si nikoli varnosti v tem življenju, četudi se zdiš dober menih ali pobožen puščavnik. Dostikrat so taki, ki so bili bolj v slovesu pri ljudeh, huje zabredli, ker so preveč sami vase zaupali. Zato je za mnoge bolje, da niso brez skušnjav, temveč večkrat skušani, zato da niso preveč brezskrbni, da se jih morda ne loti napuh in tudi, da se preveč ne vdajajo zunanjim tolažbam. O kako mirno vest bi ohranil, kdor bi nikoli ne iskal minljivega veselja, kdor bi se nikdar s svetom ne ukvarjal. O kako popoln mir bi užival, kdor bi opravil vso ničemurno skrb in bi le na zveličanje in božje reči mislil ter bi vse svoje upanje opiral na Boga!
   5. Nihče ni vreden božje tolažbe, kdor se marljivo ne vadi v svetem kesanju. Ako hočeš biti skesanega srca, se zapri v svojo sobico in pusti zunaj posvetni šum, kakor je pisano: Kesajte se v svojih hramih! (Ps 4,5). V celici dobiš, kar zunaj večkrat izgubiš. Čim rajši si doma, tem ljubša ti bo celica; če pa si rad zdoma, ti bo tudi celica kmalu omrznila. Ako v začetku spreobrnenja rad bivaš v celici, ti bo pozneje ljuba prijateljica in presladka tolažnica.
   6. V molku in pokoju napreduje pobožna duša ter se uči spoznavati skrivnosti sv. pisma; tu najde potoke solza, ki se v njih koplje in čisti sleherno noč, da je tem bliže svojemu Stvarniku, čim dalj je od vsega posvetnega hrupa. Kdor se torej umika prijateljem in znancem, njemu se bo približal Bog s svetimi angeli. Bolje je skrito živeti in zase skrbeti, kakor pa sebe zanemarjati in čudeže delati. Hvale vredno je za redovnika, če je le redko zdoma, če se nerad kaže in če tudi sam ne mara videti ljudi.
   7. Kaj bi gledal, česar ne smeš imeti? Svet prejde in njegovo premoženje (1 Jan 2,17). Počutnost te vabi na sprehod; toda ko mine ura, kaj prineseš s seboj? Težko vest in raztreseno srce. Vesel greš od doma, pa se dostikrat žalosten vračaš; veseliš se pozno v noč, pa si zjutraj ves pobit. Tako je z vsakim počutnim veseljem: mamljivo se laska, a nazadnje grize in mori. Kaj bi mogel drugod videti, česar doma ne vidiš? Glej nebo in zemljo in vse prvine; iz teh je namreč vse narejeno.
   8. Kaj moreš kje videti, kar bi bilo stalno pod soncem? Meniš li, da se boš nasitil? Toda ne bo se ti posrečilo. Ko bi tudi vse videl, kar je, ali bi ne bila le prazna prikazen? Dvigaj svoje oči k Bogu na višavah in moli zaradi svojih grehov in zanikrnosti! Pusti ničemurne reči ničemurnim, ti pa glej na to, kar ti Bog ukazuje. Zapri za seboj duri in kliči k sebi Jezusa, svojega prijatelja! Ostani z njim v celici, ker nikjer ne najdeš toliko miru. Ko bi ne bil šel z doma in ne poslušal govoric, bi bil bolje ohranil sveti mir. Odkar pa rad včasih poslušaš novice, moraš zato tudi trpeti v srcu nemir.
 

21. Poglavje. O srčnem kesanju.

   1. Če hočeš napredovati, se ohrani v strahu božjem; ne bodi preveč prost, temveč kroti vse svoje počutke in tudi se ne vdajaj nespametnemu veselju. Vdaj se srčnemu kesanju, in našel boš pobožnost! Iz skesanega srca izvira mnogo dobrega, kar razbrzdanost navadno kmalu zamori. Čudno, da se more človek v tem življenju kdaj iz srca veseliti, če premisli in preudari svoje izgnanstvo in toliko nevarnosti svoje duše!
   2. Ker smo lahkomiselni in zanemarjamo svoje napake, ne čutimo bolečin svoje duša in se dostikrat nespametno smejemo, ko bi se morali po pravici jokati. Ni prave prostosti, ne pravega veselja razen v strahu božjem in mirni vesti. Srečen, kdor se more otresti vseh ovir raztresenosti in se zbrati in zediniti v svetem kesanju! Srečen, kdor se odpove vsemu, kar bi mu moglo vest omadeževati ali obtežiti! Stanovitno se vojskuj; navada se premaga z navado. Če se ti ne meniš za ljudi, tudi tebe ljudje ne bodo motili pri tvojih opravilih.
   3. Ne sili se v tuje reči in ne vtikaj se v opravke višjih! Pazi vedno najprvo nase in opominjaj posebej sam sebe pred vsemi, ki so ti ljubi. Ne žaluj, če ti ljudje niso dobri; le to naj te boli, da sam ne živiš tako dobro in modro, kakor bi se spodobilo božjemu služabniku in pobožnemu redovniku. Dostikrat je bolje in bolj varno, če človek nima veliko tolažbe na tem svetu, posebno počutne ne. Da pa nimamo božje tolažbe ali da jo redko čutimo, smo sami krivi, ker se ne prizadevamo za srčno kesanje in se ne odpovemo popolnoma praznim zunanjim tolažbam.
   4. Spoznaj, da nisi vreden božje tolažbe, ampak da si bolj vreden mnogih nadlog. Kadar je človek popolnoma skesan, mu je ves svet grenak in težak. Dober človek ve, zakaj mu je žalovati in jokati. Naj namreč sam nase gleda ali premišljuje bližnjega, vidi, da nihče ne živi tukaj brez bridkosti. In čim bolj sam sebe premišljuje, tem bolj žaluje. Zavoljo pregreh in napak se nam po pravici spodobi žalovati, ker smo tako vanje zamotani, da le redkokdaj premišljujemo nebeške reči.
   5. Ko bi človek večkrat premišljeval o smrti kakor pa o dolgem življenju, bi se brez dvoma hitreje poboljšal. Tudi bi, mislim, vse trudi in nadloge rajši prenašal in se ne strašil nobene ostrosti, ko bi prihodnje kazni v peklu ali v vicah s srcem premišljeval. Ali ker nas to nič ne gane in še ljubimo prijetnosti, zato ostanemo tako mrzli in vnemarni. Dostikrat je kriva duševna beda, da se tako rado pritožuje ubogo telo. Prosi torej ponižno Gospoda, da ti da duha kesanje, in reci s prerokom: Hrani me, Gospod, s kruhom solza in napajaj me z obilnimi solzami! (Ps 79,6).
 

22. Poglavje. Premišljevanje o človeški bedi.

   1. Ubog boš, kjer koli boš in kamor koli se obrneš, razen če se obrneš k Bogu. Zakaj si zbegan, če se ti kaj ne posreči, kakor hočeš in želiš? Kdo pa ima vse po svoji volji? Ni ga človeka na svetu brez težav in stisk, četudi je kralj ali papež. Komu se torej najbolje godi? Bred dvoma tistemu, ki more kaj trpeti za Boga.
   2. Mnogi slabotni in nadložni pravijo: glejte, kako je onemu človeku dobro; kako je bogat, kako velik, kako mogočen in imeniten! Toda zmisli se na nebeške dobrine in videl boš, da je vse posvetno prazno, zelo negotovo in le obtežujoče, zakaj nikoli nimaš teh reči brez skrbi in brez strahu. Ni za človeka nobena sreča, če ima obilno časnih reči, srednja mera mu zadostuje. Res, beda je živeti na svetu. Čim bolj bi bil človek rad duhoven, tem grenkejše mu je sedanje življenje, ker bolj čuti in jasneje vidi nedostatke sprijenosti. Da treba jesti, piti, čuti, spati, počivati, delati in drugim naravnim potrebam streči, je za pobožnega človeka zares velika beda in bridkost, ki bi bil rad rešen in prost vsakega greha.
   3. Notranjega človeka zato teže telesne potrebe na tem svetu. Zato tudi prerok prisrčno prosi, da bi jih bil prost, rekoč: Reši me, o Gospod, mojih potreb! (Ps 24,27). Gorje pa onim, ki ne spoznajo svoje bede in dvakrat gorje onim, ki so zaljubljeni v to bedno in trohljivo življenje. Nekateri se ga namreč tako oklepajo, da ni nič ne skrbeli za božje kraljestvo, ko bi mogli tukaj večno živeti, četudi si komaj s trudom ali celo z beračenjem pridobivajo potrebnih reči.
   4. O nespametni in brezvernega srca, ki so tako zakopani v posvetne reči, da jim je mar le počutnih reči! Toda nesrečneži, bridko bodo čutili ob smrtni uri, kako prazno in ničevo je bilo, kar so ljubili. Svetniki božji pa in vsi pobožni prijatelji Kristusovi niso skrbeli zato, kar je ugajalo čutom, ali je slovelo v tem življenju, ampak vsi njih upi in vse njih misli so hrepenele po večnih dobrinah. Vse njih želje so kipele kvišku, k stalnim in nevidnim dobrinam, da bi jih ljubezen do vidnih ne potegnila v globino.
   5. Brat moj, ne obupuj, da ne bi mogel napredovati v duhovnem življenju; še imaš priložnost in čas. Zakaj bi za jutri odlagal svoj sklep? Dvigni se in precej začni; reci: Sedaj je čas, da delam, sedaj čas, da se vojskujem, sedaj pravi čas, da se poboljšam. Kadar se ti hudo godi in si v stiskah, tedaj je čas si kaj zaslužiti. Skozi ogenj in bodo treba, da greš, preden prideš do počitka (Ps 65,12). Če ne boš sam sebi delal sile, greha ne boš premagal. Dokler nosimo to slabotno telo, ne moremo biti brez greha, tudi ne živeti brez zoprnosti in bolečine. Radi bi bili brez vseh nadlog, pa ker smo z grehom izgubili nedolžnost, smo zapravili tudi pravo srečo. Zato nam je ohraniti potrpežljivost in pričakovati božjega usmiljenja, dokler ne prejde hudobija (Ps 56,2) in ne bo življenje použilo, kar je umrljivega (2 kor 5,4).
   6. O kako slab je človek, kako vedno nagnjen k pregreham! Danes se izpoveš grehov in jutri že zopet storiš, česar si se izpovedal. Sedaj skleneš, da se boš varoval, uro pozneje ravnaš, kakor da bi ne bil ničesar sklenil. Po pravici torej se moremo ponižati, in nikdar sami o sebi kaj posebnega misliti, ker smo tako slabotni in nestanovitni. Tudi lahko hitro izgubiš z zanikrnostjo, kar si komaj z velikim trudom pridobil po milosti.
   7. Kaj bo šele na koncu z nami, ki smo tako zgodaj že mlačni? Gorje nam, če hočemo že počivati, kakor da bi bili že brez skrbi in varni, ko vendar ni še niti sledi prave svetosti v našem življenju. Pač bi bilo treba, da bi se zopet znova poučevali, kakor dobri novinci, za lepo življenje; morda bi bilo vendar upanje, da bi se kdaj poboljšali in bolj posvetili.
 

23. Poglavje. O misli na smrt.

   1. Kmalu boš umrl, premisli torej, kako je s teboj. Danes je človek in jutri ga ni več. Ko pa izgine izpred oči, izgine hitro tudi iz spomina. O kako topo in trdo je človeško srce, da misli le na sedanjost, za prihodnost pa tako malo skrbi! Kar misliš in delaš, misli in delaj, kakor bi že danes moral umreti. Ko bi imel čisto vest, bi se tudi smrti posebno ne bal. Bolje bi bilo, grehov se varovati, kakor pa bežati pred smrtjo. Če danes nisi pripravljen, kako boš pa jutri? Jutrišnji dan ni gotov; kdo ve, ali ga doživiš?
   2. Kaj pomaga dolgo živeti, ako se pa tako malo poboljšamo? Ah, dolgo življenje nas ne poboljša vselej, pogosto nas še bolj zadolži. O da smo vsaj en dan prav preživeli na tem svetu! Marsikdo šteje leta spreobrnenja, toda neredko je sad poboljšanja le majhen. Ako je strašno umreti, je morda še nevarneje dolgo živeti. Srečen, kdor ima vedno smrtno uro pred očmi in se vsak dan pripravlja na smrt! Če si videl kdaj koga umirati, se spomni, da boš tudi ti šel po isti poti.
   3. Zjutraj misli na to, morebiti večera ne doživiš. Zvečer pa si jutra ne obetaj! Vedno bodi torej pripravljen, in živi tako, da te smrt nikoli nepripravljnega ne najde. Veliko jih umrje nagloma in nepredvidoma; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov (Lk 12,40). Ko pride tista zadnja ura, boš začel mnogo drugače misliti o vsem preteklem življenju, in zelo ti bo žal, da si bil tako zanikrn in mlačen.
   4. Kako srečen in pameten je, kdor se sedaj v življenju prizadeva biti tak, kakršen bi bil rad ob smrtni uri! Zakaj veliko upanja ima, da bo srečno umrl, kdor popolnoma zaničuje svet, goreče hrepeni napredovati v krepostih, ljubi ostrost, dela pokoro, rad posluša, sam sebe zatajuje in vse zoprnosti prenaša iz ljubezni do Kristusa. Veliko dobrega lahko storiš, dokler si zdrav; bolan, ne vem, kaj boš mogel. Malokoga bolezen poboljša, kakor se tudi tisti, ki mnogo romajo, malokdaj posvete.
   5. Ne zanašaj se na prijatelje in bližnje in ne odkladaj zveličanja na prihodnost, zakaj ljudje bodo hitreje nate pozabili, kakor misliš. Bolje je sedaš še ob pravem času poskrbeti in kaj dobrih del pred seboj poslati, kakor pa zaupati na pomoč drugih. Če sedaj ti sam zase ne skrbiš, kdo bo skrbel zate pozneje? Zdaj je čas zelo drag: zdaj je čas milosti, zdaj je dan rešitve! (2 Kor 6,2). Toda žal, da bolje ne rabiš časa, ki moreš z njim zaslužiti, da bi večno živel. Pride čas, ko si boš želel le enega dne ali ene ure za poboljšanje, pa ne vem, če ju boš dobil.
   6. O predragi, kakšne nevarnosti bi se ti rešil, kakšnega strahu bi se iznebil, ko bi sedaj vedno bogaboječe živel in mislil na smrt! Prizadevaj si zdaj tako živeti, da se boš ob smrtni uri bolj veselil, kakor bal. Zdaj se uči svetu odmreti, da boš tedaj začel v Kristusu živeti! Zdaj se uči vse zaničevati, da boš mogel tedaj svobodno h Kristusu potovati! Pokori zdaj svoje telo, da boš mogel imeti tedaj trdno zaupanje!
   7. O nespametnež, zakaj si obetaš dolgo življenje, ko še enega dneva nimaš gotovega? Koliko se jih je že prevaralo in šlo nenadoma s sveta! Kolikokrat si že slišal praviti, da so tega zaklali, oni je utonil, tretji pal z višine ter si zlomil tilnik; zoper drugi je pri jedi otrpnil ali umrl med igranjem; ta je poginil v ognju, drugi v boju, tretji od kuge, še drugega so umorili; in tako je konec vseh smrt in – človeško življenje izgine urno kakor senca.
   8. Kdo se te bo spominjal po smrti in kdo molil zate? Delaj, predragi, zdaj delaj, kolikor moreš, ker ne veš, kdaj boš umrl, tudi ne veš, kaj te čaka po smrti. Dokler imaš čas, si nabiraj neminljivega bogastva. Le na svoje zveličanje misli in samo za to skrbi, kar je božjega! Zdaj si pridobivaj prijateljev: časti svetnike in posnemaj njih dela, da te, ko obnemoreš v tem življenju, sprejmejo v večna bivališča (Lk 16,9). Živi na zemlji kakor popotnik in tujec, ki mu posvetna opravila niso nič mar. Ohrani prosto srce in povzdignjeno k Bogu, ker nimaš tukaj stalnega mesta (Hebr 13,14). Tja pošiljaj vsak dan molitve in vzdihljaje s solzami, da bo tvoj duh vreden, po smrti se srečno preseliti h Gospodu. Amen.
 

24. Poglavje. O sodbi grešnikov in njih kaznih.

   1. Pri vseh rečeh glej na konec in misli na to, kako boš stal pred ostrim sodnikom, ki mu ni nič skritega, ki se ne da podkupiti z darovi in ne posluša izgovorov, ampak bo sodil, kar je pravično. O nesrečni in nespametni grešnik, ki se treseš pred obličjem jeznega človeka, kaj boš odgovoril Bogu, ki ve za vse tvoje grehe? Zakaj ne poskrbiš za dan sodbe, ko nihče ne bo mogel drugega opravičevati ali braniti, ampak bo vsak sam sebi zadostno breme? Zdaj je tvoj trud zaslužen, tvoj jok prijeten, vzdihljaj slišen, bolečina zadostilna in čistilna.
   2. Veliko in zveličavno čistilišče ima potrpežljiv človek, ki po krivici trpi, a bolj žaluje zaradi drugega hudobije kakor zavoljo svoje krivice; ki rad moli za svoje nasprotnike in iz srca odpušča žalitve; ki brez odlašanja druge prosi odpuščanja; ki se rajši usmili kakor jezi; ki dela sam sebi silo in si prizadeva popolnoma duhu podvreči telo. Bolje je zdaj se čistiti grehov in trebiti napake, kakor jih hraniti za čiščenje po smrti. Zares, sami sebe varamo z neredno ljubeznijo, ki jo imamo do telesa.
   3. Kaj bo tisti ogenj drugega použival, kakor tvoje grehe? Čim bolj zdaj sebi prizanašaš in mesu strežeš, tem huje se boš pozneje pokoril in toliko več snovi boš za ogenj prihranil. V čemer se človek bolj pregreši, v tem bo tudi huje kaznovan. Tam bodo zbadali lenuhe z gorečimi ostmi in požeruhi bodo trpeli strašno lakoto in žejo. Tam se bodo nečistniki in sladneži potapljali v goreči smoli in smrdljivem žveplu, in nevoščljivci bodo kakor stekli psi tulili od bolečin. Vsaka pregreha bo imela svojo muko. Tam bodo ošabni polni sramote, in skopuhe bo stiskalo najhujše uboštvo. Tam bo hujša ena ura trpljenja kakor tukaj sto let najostrejše pokore. Tam ne bo pogubljenim nobenega počitka, nobene tolažbe; tukaj se vsaj včasih odpočijemo od trudov in se veselimo tolažbe prijateljev.
   4. Zato zdaj skrbi in obžaluj svoje grehe, da boš ob dnevu sodbe brezskrbem med zveličanimi! Tedaj namreč bodo pravični stali z veliko srčnostjo pred njimi, ki so jih stiskali in tlačili (Mord 5,1). Tedaj bo sodil, kdor sedaj ponižno prenaša sodbe ljudi. Tedaj bo imel veliko zaupanje, kdor je bil ubog in ponižen, a strah bo šel z vseh strani na ošabnega. Tedaj se bo pokazalo, da je bil moder na tem svetu, kdor je znal zavoljo Kristusa neumen in preziran biti. Tedaj nam bodo pogodu bridkosti, ki smo jih voljno pretrpeli, in obmolknila bo vsa hudobija (Ps 106,42). Tedaj se bodo veselili pobožni, a žalovali brezbožni. Tedaj se bo spokorjeno telo bolj radovalo, kakor če bi bilo vedno v veselju. Tedaj bo bleščala ostra raševina, a temnela tenka svila. Tedaj bo bolj slovel ubožen domek, kakor zlata palača. Tedaj bo več pomagala stanovitna potrpežljivost, kakor oblast vsega sveta. Tedaj bo preprosta pokorščina višje povzdignjena, kakor vsa posvetna zvijača. Tedaj bo bolj razveseljevala čista in dobra vest, kakor učena modrost. Tedaj bo več tehtalo zaničevanje bogastva, kakor vsi zakladi sveta. Tedaj bo večja tolažba pobožna molitev, kakor izbrano kosilo. Tedaj boš bolj vesel, da si molčal, kakor da si dolgo kramljal. Tedaj bodo več veljala sveta dela, kakor mnoge lepe besede. Tedaj bo bolj pogodi ostro življenje in trda pokora, kakor vse posvetno veselje.
   5. Uči se sedaj trpeti v malem, da se tedaj hujšega rešiš. Tukaj poprej pokaži, kaj bi pozneje zmogel. Ako ti je zdaj vsaka stvar pretežavna, kako boš prenašal večne muke? Ako si zdaj nevoljen pri najmanjšem trpljenju, kaj bo pa v peklu? Glej, zares ne moreš dvojega veselja imeti; veseliti se tukaj na svetu in tam kraljevati s Kristusom. Ko bi bil do današnjega dne vedno živel v časteh in slasteh, kaj bi ti vse to pomagalo, ko bi te sedaj ta trenutek zadela smrt? Vse je torej ničemurno, razen Boga ljubiti in njemu samemu služiti. Kdor namreč z vsem srcem ljubi Boga, se ne boji ne smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen varno vodi k Bogu. Kogar pa veseli še greh, za takega ni čudno, da se boji smrti in sodbe. Toda dobro je, da te zadržuje vsaj strah pred peklom, ako te ne varuje greha ljubezen. Kdor pa prezira celo strah božji, ta ne bo dolgo dober ostal, temveč se bo kmalu ujel v zanjke hudobnega duha.
 

25.* Poglavje. O gorečem poboljšanju vsega našega življenja.

   1. Bodi čuječ in goreč v službi božji, in večkrat premisli, po kaj si prišel in zakaj si zapustil svet. Ali ne zato, da bi živel za Boga in postal duhoven človek? Gori torej za napredek, ker kmalu prejmeš plačilo za svoje trudi in tedaj ne bo več strahu ali žalosti v tvoji krajini. Malo se sedaj trudi, in našel boš obilno miru, da, večno življenje! Ako boš vedno zvesto in goreče deloval, bo tudi Bog gotovo zvesto in bogato plačeval. Upaj trdno, da dosežeš zmago, toda ne bodi preveč brezskrben, da ne omrzneš ali se ne prevzameš.
   2. Nekdo, ki je mnogokrat boječe med upom in strahom omahoval, je pokleknil nekoč ves žalosten v cerkvi pred oltar, da bi molil, ter je sam v sebi premišljeval rekoč: O ko bi vedel, ali bom ostal stanoviten! In takoj je zaslišal v sebi božji odgovor: Kaj bi storil, če bi to vedel? Stori sedaj, kar bi takrat storil, in boš popolnoma varen. In takoj je bil potolažen in pokrepčan in izročil se je božji volji in konec je bilo tesnobnega omahovanja. Ni več zvedavo preiskoval, kaj ga čaka, marveč se je rajši trudil spoznati, kaj je ugodna in popolna božja volja, ki pričenja in končava vsako dobro delo.
   3. Upaj v Gospoda in delaj dobro, bivaj na zemlji in živi se z njenim bogastvom, govori prerok (Ps 38,3). Nekaj je, kar mnoge ovira v napredku in gorečem poboljšanju: strah pred težavami in trud v bojih. Med vsemi zares najbolj napredujejo v kreposti tisti, ki si prizadevajo, da najbolj krepko premagujejo, kar jim je najbolj nasprotno in težko. Zakaj, tedaj človek najbolj napreduje ter si zasluži največ milosti, ko najbolj sam sebe premaguje in v duhu zatajuje.
   4. Nimajo pa vsi enako veliko premagovati in zatirati. Vendar bo bolj napredoval, kdor se marljivo in goreče trudi, čeprav ima več strasti, kakor pa drugi, ki sicer lepo živi, a je manj vnet za kreposti. Dvoje posebno pomaga človeku, da močno napreduje: namreč če se siloma odteguje vsemu, k čemur ga narava neredno nagiblje, in pa, če si goreče prizadeva za krepost, ki mu je najbolj potrebna. Prizadevaj si tudi, tistega se bolj varovati in glede tistega se bolj premagovati, kar ti pogosteje pri drugih ni všeč.
   5. V vsem in povsod išči napredka: če vidiš ali slišiš lepe zglede, se vnemaj zanje in jih posnemaj. Če pa vidiš kaj, kar je graje vredno, se varuj, da tudi ti tega ne storiš. Ali če si kdaj storil, si prizadevaj, da se čim prej poboljšaš. Kakor ti druge opazuješ, tako drugi opazujejo tebe. Kako prijetno in sladko je, videti goreče in pobožne brate, ki se lepo vedejo in v lepem redu žive. Kako žalostno in težko pa je gledati take, ki neredno žive in ki ne izvršujejo tega, za kar so poklicani. Kako škodljivo je, zanemarjati svoj sklep in poklic, in misli obračati na reči, ki nam niso izročene.
   6. Spomni se poklica, ki si ga izbral, in postavi si pred oči podobo Križanega! Če pogledaš življenje Jezusa Kristusa, se moraš res sramovati, kako si se še malo potrudil, da bi mu bil podoben, dasi si že tako dolgo na božjem potu. Redovnik, ki se pazljivo in zvesto vadi v presvetem življenju in trpljenju Gospodovemu, najde v njem v obilnosti vsega, kar mu je koristilo in potrebno, in ni mu treba razen Jezusa še kaj boljšega iskati. O kako hitro in zadosti bi bili učeni, ko bi križani Jezus prišel v naše srce!
   7. Goreč redovnik vse rad prevzame in nosi, kar mu nalože. Vnemaren in mlačen redovnik pa ima težavo na težavo in je z vseh strani stiskan, ker nima notranje tolažbe, zunanje pa iskati ne sme. Redovnik, ki ne živi po redu, je v nevarnosti, da globoko pade. Kdor išče le tega, kar je prostejše in zložnejše, bo vedno v stiskah, ker mu to ali ono ne bo pogodu.
   8. Kako pa dela toliko drugih redovnikov, ki jih redovna pravila tako utesnjujejo? Poredko hodijo z doma, sami zase žive, zelo ubožno jedo, ostro se oblačijo, mnogo delajo, malo govore, dolgo bede, zgodaj vstajajo, veliko molijo, pogosto bero in se v vsem strogo reda drže. Poglej kartuzijance, cistercijance ter menihe in nune raznih redov, kako vsako noč vstajajo Gospodu hvalo prepevat. Zato bi bilo sramotno, če bi bil ti za tako sveto opravilo vnemaren, ko toliko redovnikov radostno začenja hvaliti Boga.
   9. O da bi ne imeli nobenega drugega dela, kakor Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z glasno besedo hvaliti! O ko bi ti nikdar ne bilo treba ne jesti, ne piti, ne spati; ko bi mogel vedno le Boga hvaliti in imeti opravka samo z duhovnimi rečmi, tedaj bi bil pač mnogo srečnejši, kakor si sedaj, ko iz kakršne koli potrebe služiš telesu. O da bi ne bilo teh potreb, ampak samo duhovne krepčave, ki jih sedaj, oh, tako redko okušamo!
   10. Kadar je človek tako daleč, da pri nobeni stvari ne išče svoje tolažbe, tedaj šele začne okušati božjo sladkost, tedaj bo tudi popolnoma zadovoljen, naj se kar koli zgodi. Tedaj se ne veseli nič velikega, pa tudi zaradi malega ne žaluje, temveč se popolnoma in zaupljivo Bogu izroča, ki mu je vse v vsem, ki mu nič ne mine, nič ne umrje, marveč mu vse živi in na migljaj ter brez obotavljanja služi.
   11. Spominjaj se vedno konca in da se ne vrne več izgubljeni čas! Brez skrbi in marljivosti si kreposti nikoli ne pridobiš. Če začneš mlačneti, začneš slabeti. Če boš pa goreč, boš našel velik mir, in trud ti bo lažji, zaradi milosti božje in ljubezni do kreposti. Goreč in marljiv človek je za vse pripravljen. Teže je ustavljati se napakam in strastem, kakor pa potiti se pri telesnih delih. Kdor se ne ogiblje malih napak, pade polagoma v večje. Vselej boš zvečer vesel, ako si dan prav preživel. Čuj sam nad seboj, vnemaj se, opominjaj se, in naj bodo drugi, kakor hočejo, sam sebe ne zanemarjaj! Toliko boš napredoval, kolikor boš sam sebi silo delal. Amen.

 

zunanje povezave
* latinski tekst ‘De imitatione Christi‘ online
* angleški prevod ‘The Imitation of Christ‘ (tudi PDF)
* slovenski izdaja iz leta 1942, iz katere je zgornji tekst; zgolj prva knjiga (PDF, scan 14MB), vse štiri knjige (PDF, scan 62MB)
 

0 Responses to “Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom”


  • No Comments

Leave a Reply