Monthly Archive for August, 2011

Odlomek iz predavanja ‘Prava narava človeka‘; London, verjetno leta 1896. Drugo poglavje knjige Jnana Yoga.

Kaj je korist, posledica, plod tega znanja? V teh dneh moramo vse meriti glede na koristnost – koliko funtov, šilingov in penijev predstavlja. Kakšno pravico ima oseba zahtevati, da resnico sodimo po merilu koristnosti ali denarja? Na primer, da ni nobene koristi, je potem manj resnična? Koristnost ni test za resnico. Vendar, v tem je največja korist. Sreča, kot vidimo, je tisto kar vsi iščejo, ampak večina jo išče v rečeh, ki so izginjajoče in niso resnične. Nihče še ni našel sreče v čutilih. Nikoli ni bilo osebe, ki bi našla srečo v čutilih ali v čutnih užitkih. Srečo je moč najti le v Duhu (Spirit). Zatorej je največja korist človeštva, da najde srečo v Duhu. Naslednje, ignoranca je velika mati vseh bridkosti, in temeljna ignoranca je, da mislimo, da Neskončno ihti in joka, da je On končen. To je temelj vse ignorance, da mi, nesmrtni, večno čisti, popolni Duh, mislimo, da smo majhne glave, da smo majhna telesa; to je mati vse sebičnosti. Ko mislim, da sem majhno telo, ga hočem obdržati, zaščititi in ohraniti lepega na račun vseh drugih teles; tedaj vi in jaz postanemo ločeni. Ko se pojavi ideja ločenosti, odpre vrata vsej zlobi in vodi v raznorazne bridkosti. To je koristnost: če bi danes majhen delež človeških bitji odmisli idejo o sebičnosti, omejenosti, majhnosti, bi jutri ta zemlja postala paradiž. Ampak s stroji in napredkom zgolj v materialnem znanju, to nikoli ne bo. Ti bodo le povečali bridkost, tako kot prilivanje olja na ogenj še bolj poveča plamen. Brez duhovnega znanja je vso materialno znanje le prilivanje olja na ogenj; v roke sebičnega človeka ste dali le še eno orodje več, da vzame kar pripada drugim, da živi na račun drugih, namesto da bi dal življenje zanje.

Je praktično? – to je drugo vprašanje. Je lahko udejanjeno v moderni družbi? Resnica se ne meni za kakršnokoli družbo, starodavno ali moderno. Družba se mora zgledovati po Resnici ali umreti. Družbe bi morale biti osnovane na resnici, resnica se ne bo prilagajala družbi. Če tako plemenite resnice, kot je nesebičnost, ne morete izvajati v družbi, potem je za človeka bolje, da se odpove družbi in gre v gozd. To je drzen človek. Obstajata dve vrsti poguma. Eden je pogum, ko se soočite s topovi, drugi je pogum duhovne prepričanosti (conviction). Cesarju, kateri je napadel Indijo, so njegovi učitelji svetovali, da naj obišče tamkajšnje modrece. Po zelo dolgem iskanju, je naposled le našel enega, ki je sedel na kupu kamenja (block of stone). Cesar je malo govoril z njim, in postal zelo navdušen nad njegovo modrostjo. Modreca je vprašal, če bi šel z njim v njegovo deželo. “Ne,” je rekel modrec, “sem zelo zadovoljen s tem mojim gozdom.” Cesar je rekel: “Dal ti bom denar, položaj, bogastvo, jaz sem Cesar sveta.” “Ne,” je odvrnil modrec, “za takšne reči mi ni mar.” Cesar je odvrnil, “če ne greš, te bom ubil.” Mož se je vedro nasmejal in rekel: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel, Cesar. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.” To je duhovna drznost, medtem ko je tisto prejšnje pogum leva ali tigra. V Mutiniju, leta 1957, je bil Swami, zelo plemenita duša, katerega je Mohamedski upornik huje zabodel. Hindujski uporniki so tega človeka ujeli in pripeljali k Swamiju, da ga ubije. Ampak Swami je mirno pogledal in rekel, “moji bratje, thou art He, ta je On!” in izdihnil. To je še en primer. Kaj je dobrega, ko govorite o moči vaših mišic, o nadvladi vaših zahodnih institucij, če ne morete izraziti Resnice znotraj vaše družbe, če ne morete zgraditi družbe, katera bi ustrezala najvišji Resnici. Kaj je dobrega, ko se bahate o vaši imenitnosti in veličini, če vstanete (stand up) in rečete, “takšen pogum ni praktičen.” Res ni nič praktičnega razen funtov, šilingov in penijev? Če je temu tako, čemu se bahate s svojo družbo? Največja je tista družba, kjer najvišje resnice postanejo praktične; to je moje mnenje. In če družba ni primerna za najvišjo resnico, jo takšno naredite. Prej ko boste to storili, bolje bo. Dvignite se, možje in žene, v tem duhu, drznite si verjeti v Resnico, drznite si udejanjati to Resnico! Svet potrebuje nekaj sto takšnih mož in žena. Vadite to drznost, katera si upa spoznati Resnico, ki si upa pokazati Resnico v življenju, ki ne poklekne pred smrtjo, ne, celo sprejme smrt, človeku da vedeti, da je Duhovno bitje, in da ga v vsem vesolju nič ne more ubiti. Potem boste svobodni. Potem boste spoznali svojo pravo Dušo. “O Atmanu je potrebno najprej poslušati, potem premišljevati, in nato o njem meditirati.”

O družbi še krajši odlomek iz predavanja ‘Potreba po religiji’

Utilitaristične (utilitarizem (sskj): “filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist”, op. pr.) norme ne morejo razložiti odnosa etike do ljudi. Prvo, nobenega etičnega zakona ne moremo izpeljati iz predpostavke koristnosti. Brez sprejetja nadnaravnega, kot temu pravijo, ali zaznavanju nadzavestnega (superconscious), kot rad to imenujem, ne more biti etike. Če ne strmimo po Neskončnem, ne moremo imeti ideala. Vsak sistem, ki hoče ljudi zvleči v svoje družbene omejitve, človeštvu ni zmožen razložiti etičnih zakonov. Utilitarist se hoče odpovedati iskanju Neskončnega, poseganju po Nadčutnem, kot nepraktično in absurdno, a v isti sapi od nas zahteva, da se držimo etike in delamo družbeno koristna dela. Čemu bi morali delati dobro? Delati dobro je drugotnega pomena. Moramo imeti ideal. Etika sama po sebi ni cilj, ampak je način kako priti do cilja. Če nimamo cilja, čemu rabimo etiko? Čemu bi moral biti dober do drugih, namesto da bi jim škodoval? Če je sreča cilj človeštva, čemu ne bi sebe naredil srečnega in druge nesrečne? Kaj mi to preprečuje? [čutna užitki pravijo "jaz, jaz", etika zahteva, da služimo drugim; op. pr.] Kot drugo, podlaga za koristnost je preozka. Vse trenutni socialne oblike in metode izhajajo iz družbe takšne kot obstaja, ampak kakšno pravico ima utilitarist predvidevati, da je družba večna? Družba ni obstajala pred leti, in verjetno ne bo obstajala v prihodnje. Najverjetneje je, da je ena od minljivih stopenj preko katere gremo k večji evoluciji, in vsakršni zakon, ki je zgolj produkt družbe, ne more biti večen. (..)